Zahtevek v zadevi II R 209/2023 bi vplival na obseg stečajne mase. Odškodnina, katere plačilo zahteva prva tožnica, bi bila v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku del stečajne mase, kakor izhaja iz 3. točke sklepa II R 209/2023 z dne 18. 10. 2023. To pa pomeni, da se prva tožnica v obravnavanem upravnem sporu, v katerem izpodbija odločbo o nedodelitvi BPP za vložitev pravnega sredstva zoper sklep v zadevi II R 209/2023 z dne 21. 12. 2023, ne more zastopati sama. Zato lahko procesna dejanja opravlja le po stečajnem upravitelju kot zakonitem zastopniku.
Sodišče je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnika zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
Sodna praksa Sodišča EU v zvezi z Direktivo o vračanju 2008/115 pomeni, da je Upravno sodišče moralo v tej zadevi zaradi obvezujoče metode razlage effet utile oziroma lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU ignorirati določbo petnajstega odstavka 49. člena ZMZ-1.
Tožena stranka sploh ni naredila ocene tveganja z vidika varstva pravice iz člena 19(2) Listine, kljub temu, da je tožnik poleg tega, da nima kje bivati v Alžiriji, omenil tudi zdravstvene razloge. Te razloge pa je omenil v takšnih okoliščinah in na način, da bi tožena stranka morala ta vidik spora razčistiti in ga vključiti v presojo.
Člen 5 Direktive 2008/115 v povezavi s členoma 1 in 4 ter 19(2) Listine nasprotuje temu, da država članica sprejme odločbo o vrnitvi ali zagotovi odstranitev državljana tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju te države članice in ki ima hudo bolezen, če obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi vrnitev tega državljana, ker v namembni državi ni na voljo ustrezne oskrbe, tega izpostavila nevarnosti znatnega skrajšanja pričakovane življenjske dobe ali hitrega, znatnega in nepopravljivega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, kar bi povzročilo hude bolečine.
Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, v povezavi z določbo o pravnem sredstvu v zadevah ponovnih prošenj in v pritožbenih zadevah odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito ter 47. člena Listine in v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.
Sodišče je tožnika pozvalo, da naj se v roku 15 dni izjavi, ali vztraja pri tožbi oziroma jo razširja na novo izdani akt, ter ga opozorilo, da bo postopek ustavilo, če se v danem roku ne bo izjavil. Tožnik v danem roku 15 dni na poziv sodišča ni odgovoril. Sodišče je zato postopek ustavilo.
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Po povedanem je namreč dne 25. 6. 2024 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil nastanitvene kapacitete in se tja v do dneva izdaje tega sklepa ni vrnil.
Ker bi bil lahko tožnik v tem upravnem sporu tudi sam tujec, tožeča stranka pa le njegova pooblaščenka, vendar to iz tožbe ni bilo nedvoumno razvidno, je sodišče tožečo stranko s sklepom I U 655/2024-4 z dne 22. 5. 2024 pozvalo, da naj v 15 dneh navedeno razjasni. Na navedeni poziv sodišče vse do dneva izdaje tega sklepa ni prejelo odgovora. Že iz tega razloga, ker tožeča stranka v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma po ZUS-1 ne more biti stranka, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Tožnik niti v tožbi niti po izrecnem pozivu sodišča ni niti zatrjeval niti izkazal, da bi na toženo stranko naslovil posebno zahtevo, da o njegovi zadevi odloči v nadaljnjih 7 dneh, zato je sodišče tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot prezgodnjo zavrglo.
Pomanjkljiva trditvena podlaga ne dopušča izvajanja dokazov. Z drugimi besedami, sklicevanje na odločbo o razvrstitvi v kategorijo invalidnosti, v tem oziru ni sprejemljivo. To povzroči tako pri sodišču, kot pri nasprotni stranki nejasnost in negotovost o vsebini trditev in s tem dejanski podlagi nasploh. Sodišče ugotavlja dejstva, ki so bila (najprej) zatrjevana; z dokazi pa se prepriča o njihovi verjetnosti. Dokazi tako niso sredstvo, ki stranki omogoči, da izve, kakšne trditve naj postavi oziroma jih kar nadomesti.