Tožnik je predmetno tožbo oddal priporočeno na pošto dne 5. 8. 2024, torej po tem, ko je postal sklep tukajšnjega sodišča I U 571/2022-12(k) z dne 31. 5. 2024 že pravnomočen. S tem je tožnikova potreba za pridobitev BPP prenehala, posledično pa je odpadel tudi njegov pravni interes za upravni spor v zvezi z dodelitvijo te BPP. Tudi, če bi v tem sporu uspel, bi se odločitev nanašala na dodelitev BPP v zadevi, ki je že pravnomočno končana, torej tožnik ne bi mogel v ničemer več izboljšati svojega pravnega položaja.
Gre torej za strokovno, konservatorsko nalogo, ki jo izvaja ZVKD na podlagi javnega pooblastila in drugega odstavka 84. člena ZVKD-1. Pogoji, opredeljeni v KVP, pa po presoji sodišča ne pomenijo odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč le opredeljujejo pogoje, ki morajo biti upoštevani za pridobitev KVS, ki je podlaga za poseg v kulturno dediščino.
Glede na navedeno po presoji sodišča KVP ne vsebujejo oblastvene vsebinske odločitve o tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč vsebujejo strokovno opredeljene pogoje, pod katerimi bo tožniku izdano KVS, zato izpodbijani KVP niso dokončni upravni akt v smislu zgoraj citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1, s tem pa tudi ne akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
Upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
Ker v danem roku pooblaščenec pravilnih pooblastil ni predložil niti jih ni predložil kasneje niti ni izkazal s strani tožnikov dane odobritve predmetne tožbe in že opravljenih dejanj, je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrglo (četrti odstavek 98. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
Tožnik je vložil izpodbojno tožbo zoper del odločbe, ki mu je v korist. Ker je očitno, da za izpodbijanje takega dela nima pravnega interesa, je sodišče s tem povezano tožbo v tem obsegu zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).
Pomembno je, da naročniki ne razkrivajo podatkovo postopkih oddaje javnih naročil, ki bi jih bilo mogoče v tekočih ali nadaljnih postopkih oddaje uporabiti za izkrivljanje konkurence.
Ščitenju pravice do transparentnega postopka in pravice do zaupnosti je namenjena obrazložitev odločbe, v kateri mora organ navesti razloge, zaradi katerih meni, da so informacije, za dostop do katerih prosi, zaupne, oziroma zakaj njihovo razkritje ne bo imelo vpliva na konkurenčnost izbranega ponudnika v tekočih in bodočih javnih naročilih. Ker izpodbijana odločba tožene stranke takšne obrazložitve ne vsebuje, saj se ni opredelila do ugovorov tožnika glede posega v njegove konkurenčne prednosti, je obrazložitev izpodbijane odločitve bistveno pomanjkljiva in je zato ni mogoče preizkusiti.
Ker torej predmet spora v zadevi I P 97/2023, v zvezi s katero tožnica zahteva BPP, spada v stečajno maso, se tožnica glede na zgoraj predstavljeno stališče Vrhovnega sodišča v obravnavanem upravnem sporu ne more zastopati sama in lahko procesna dejanja opravlja le po stečajnem upravitelju kot zakonitem zastopniku.
Toženka ne prereka navedb mld. tožnika, da mu pred odločitvijo učiteljskega zbora ni bila zagotovljena pravica do izjave. Tako je podana bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
Odločitev o ponavljanju mld. tožnika sprejel učiteljski zbor, a ni izdal odločitve v obliki upravne odločbe. Ker torej odločitev učiteljskega zbora nima obrazložitve, se je ne da preizkusiti. To pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
Upravni spor glede šolske ocene ni dovoljen.
Tožnik ni sledil navodilom sodišča iz sklepa I U 213/2024-2 z dne 21. 5. 2024, saj je kljub opozorilom, da nova vloga ne sme biti preobširna in nejasna, ponovno vložil takšno vlogo, ki je zato tudi nerazumljiva. Tožnik še vedno povsem na splošno in nejasno uveljavlja, da država ni opravila učinkovite preiskave in da za to odgovarjajo vlada in njeni ministri, uveljavljana dejanja države pa so še v teku, saj da "ni rezultata učinkovite preiskave, ni obveščanja pristojnih domačih in mednarodnih institucij". Sodišče tako obširno, nejasno in posplošeno napisane tožbe, ki je zato nerazumljiva, ne more obravnavati, zato je podan razlog za zavrženje iz drugega odstavka 31. člena ZUS-1.
V upravnih zadevah, kjer ne gre za izvajanje prava EU, je možno spremeniti pravnomočno urejeno razmerje samo po določbah ZUP, torej z ustreznim upravnim aktom in zaradi načela enakovrednosti iz 47. člena Listine (v luči procesne avtonomije) mora enako veljati tudi, ko gre za izvajanje prava EU, torej tudi v konkretnem primeru.
Če je rok iz člena 29(2) Dublinske uredbe potekel, mora tožena stranka izdati upravni akt na podlagi drugega odstavka 51. člena ZMZ-1, če pa je prvotni rok 6 mesecev podaljšan na 18 mesecev, mora o tem izdati upravni akt po določilih ZUP.
Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.