ZUS-1 člen 2, 2/1, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4, 36/2.
tujci - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - sklep o prekinitvi postopka - procesni sklep - procesne predpostavke za tožbo - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Tožnica v obravnavani zadevi izpodbija sklep o prekinitvi postopka izdaje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujcu, s katerim je toženka odločila, da se postopek izdaje navedenega dovoljenja prekine do odločitve ZRSZ o izdaji soglasja k izdaji tega dovoljenja. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep, glede na opisano vsebino njegovega izreka, zgolj procesni sklep, ki ne pomeni odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice. Edini pravni učinek izpodbijanega sklepa je namreč v tem, da do nastopa v njem predvidene okoliščine upravni postopek pred toženko ne teče in da se v tem času v njem ne izvršujejo procesna dejanja ter ne tečejo z zakonom predpisani roki zanje (153. člen ZUP). Izpodbijani sklep o prekinitvi postopka tako ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1. Prav tako navedeni sklep ni eden izmed drugih aktov, ki jih je mogoče skladno z zakonom izpodbijati v upravnem sporu (5. člen ZUS-1), saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni obnovljen, ustavljen ali končan. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sklepu, št. I Up 109/2016 z dne 22. 11. 2017, kjer je pojasnilo, da procesnemu sklepu zgolj zaradi morebitnih posledic, ki takemu sklepu šele sledijo, ni mogoče pripisati vsebine odločanja o pravici. Procesni akt je - in ostane - procesni akt.
davčna izvršba - nepopolna in nerazumljiva tožba - pooblaščenec za sprejem pisanj - tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Odločba organa druge stopnje ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu.
Tožnik, ki je v tujini, pa nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, mora ob vložitvi tožbe imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji.
tožba zaradi varstva človekovih pravic - varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin - procesne predpostavke za sodno varstvo - zavrženje tožbe
Z zakonom (4. člen ZUS-1), je skladno z drugim odstavkom 157. člena Ustave RS določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožba je dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi poseglo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedel organ države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil. Po določbi 28. člena ZLS so organi občine občinski svet, župan in nadzorni odbor. Občinski svet lahko ustanovi tudi druge komisije in odbore kot svoja delovna telesa. Komisije in odbori občinskega sveta v okviru svojega delovnega področja v skladu s statutom občine in poslovnikom občinskega sveta obravnavajo zadeve iz pristojnosti občinskega sveta in dajejo občinskemu svetu mnenja in predloge (prvi odstavek 31. člena ZLS). Glede na določbe ZLS tako Odbor za urejanje prostora in varstvo okolja Občine Idrija nima položaja in pristojnosti organa toženke, zato po presoji sodišča tožba, s katero tožnik uveljavlja kršitev pravic zaradi v tožbi opredeljenega dejanja, ne izpolnjuje procesnih predpostavk za sodno varstvo v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1.
vpis na fakulteto - začasna odredba - vpis v prvi letnik - pravica do izobraževanja - težko popravljiva škoda - posebne potrebe otroka
Izobrazba in šolanje sta tako pomembna in z Ustavo RS zavarovana dobrina (57. člen Ustave), da sodišče opis škode, ki bi tožnici lahko nastala z izvršitvijo izpodbijanega akta, ocenjuje kot dovolj prepričljiv in verjeten. V kolikor bi bil izpodbijani akt izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnica najverjetneje ne bi več mogla vpisati na Univerzo v Ljubljani, Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, slikarstvo - video, animacija in novi mediji, eno predmetni, univerzitetni, redni študij. To pa bi za tožnico imelo takšno posledico, da tudi če bi tožnica s tožbo uspela, bi tako izgubila eno študijsko leto (2023/24), saj ureditev stanja, kot jo predlaga v svoji zahtevi, ne bi bila več mogoča. Sodišče je torej zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo predvsem zato, ker v primeru, če bi tožnica s tožbo uspela, ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja. Po oceni sodišča začasna ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje tudi ne nasprotuje javni koristi.
brezplačna pravna pomoč - pravni interes - pravna korist - izboljšanje pravnega položaja - ponovno odločanje - zavrženje tožbe
Po prvem odstavku 36. člena ZUS-1 je sodišče dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje, med drugim tudi ali tožnik izkazuje pravni interes za izpodbijanje upravnega akta v upravnem sporu. Pravni interes za upravni spor je podan, če bi morebitni uspeh s tožbo pomenil za tožnika določeno pravno korist v smislu, da lahko privede do izboljšanja njegovega pravnega položaja, to je položaja, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim upravnim aktom. Ker si tožnik z vloženo tožbo ne more (več) izboljšati pravnega položaja, jo je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
informacije javnega značaja - nerazumljiva tožba - poziv na popravo - zavrženje tožbe
Sodišče ugotavlja, da je tožba tudi po pozivu na odpravo pomanjkljivosti in kljub tožnikovi dopolnitvi tožbe z dne 23. 8. 2023, ostala tako nepopolna, nerazumljiva, nejasna in bistveno pomanjkljiva, da sodišče zadeve ne more obravnavati.
Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora, ker je16. 9. 2023 samovoljno, zapustil azilni dom in se vanj do 22. 9. 2023 ni vrnil. Na to ne vpliva niti zatrjevanje tožnikove pooblaščenke, da se naj bi tožnik nahajal v Sloveniji dan pred narokom, pri čemer tožnikova pooblaščenka ni vedela, zakaj se tožnik naroka ni udeležil, kljub temu, da je bil o naroku za glavno obravnavo po izjavi pooblaščenke obveščen.
javni razpis - prijava na javni razpis - točkovanje vloge - obrazložitev akta - sofinanciranje projekta
V primeru, ko razpoložljiva sredstva ne zadostujejo za vse vlagatelje, ki so dosegli minimalen prag, v poštev za sofinanciranje pridejo le vloge z največjim številom točk, in sicer se razpoložljiva sredstva vlagateljem dodeljujejo do porabe sredstev, namenjenih posamezni kohezijski regiji. Izpodbijani sklep tudi ni nezakonit iz razloga, ker iz obrazložitve ni razvidno, na katero mesto je bila uvrščena tožničina vloga. Take vsebine obrazložitve namreč ne Javni razpis ne ZUP ne zahtevata.
Zahtevek za vračilo sredstev praviloma ni upravna odločba. Kljub temu pa je takšen zahtevek mogoče šteti za upravno odločbo, če ima (ne glede na naslov) njegova vsebina elemente upravne odločbe. Iz obrazložitve zahtevka na vračilo sredstev z dne 13. 12. 2021 izhaja, da je z njim ZRSZ na podlagi 45. člena ZDUOP ter 7. člena Sklepa, tožnici naložil povrnitev sredstev v višini 28.331,97 EUR. Hkrati je navedel vsa dejstva, ki so podlaga za takšen zahtevek, določil je tudi rok za izpolnitev naložene obveznosti in pravne posledice v primeru neizpolnitve obveznosti. V zahtevku na vračilo sredstev je bil razviden datum izvršljivosti, znesek obveznosti in tek zamudnih obresti. Glede na tako vsebino, zahtevek za vračilo sredstev z dne 13. 12. 2021 upravna odločba, s katero je bilo odločeno o obveznosti tožnice.
45. člen ZDUOP, ki določa, da zoper sklep ni pritožbe. Sodišče se z navedenim ne strinja in pritrjuje tožnici, ki pravilno opozarja, da 45. člen ZDUOP ureja postopek in način uveljavljanja povračila nadomestila plače, torej ureja vlogo, s katero se pridobi pravica do nadomestila in ne postopek vračila morebitnih neutemeljeno izplačanih sredstev. Vračilo neupravičeno prejetih sredstev je urejeno v sedmem odstavku 47. člena ZDUOP, ta člen pa pravice do pritožbe ne izključuje.
ZTuj-2 člen 73, 73/1, 73/2, 73/2-5. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 6.
tujci - odstranitev iz države - odločba o vrnitvi tujca - začasno zadrževanje v državi - dovoljenje za zadrževanje v Republiki Sloveniji - izjema od pravila - dovolitev zadrževanja - začasna odredba - predlog za začasno odredbo - tožba kot procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe
Dovolitev zadrževanja je izjema od pravila, da se tujca, ki se ga mora odstraniti, odstrani. Vse navedene, sicer v zadevi nesporne, dejanske okoliščine skupaj (dejstvo, da upravni postopek pred UE teče na podlagi prošnje tožnika in ne po uradni dolžnosti; da je tožnik prošnjo vložil po tem, ko je bila odločba o vrnitvi že izdana; vse dejanske ugotovitve sodišča, ki izhajajo iz sodbe z dne 15. 6. 2022), pa tudi po presoji sodišča ne kažejo, da so v konkretnem primeru podane (izjemne) dejanske okoliščine, ki bi tožniku utemeljevale dovolitev začasnega zadrževanja na podlagi določbe 5. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, četudi je UE prvostopenjskemu organu odgovorila, da je udeležba tujca v postopku, ki teče pred UE, potrebna.
Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Vložena tožba, o kateri še ni pravnomočno odločeno, je vsebinska predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, saj se s slednjo izvršitev izpodbijanega akta lahko zadrži oziroma stanje začasno uredi, le do pravnomočne sodne odločbe o tožbi. Ko je o tožbi pravnomočno odločeno, začasne odredbe ni več mogoče izdati. To pomeni, da v konkretnem primeru ni več podana procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o tožnikovem predlogu za izdajo začasne o dredbe, saj je sodišče s sodbo iz I. točke izreka (zoper katero po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 pritožba ni dovoljena in ki je pravnomočna z dnem izdaje sodbe) pravnomočno odločilo o tožbi. Predlog za izdajo začasne odredbe je bilo zato treba zavreči ob uporabi navedenih določb ZUS-1 in 6. točke prvega odstavka 36. člena tega zakona.
tožba v upravnem sporu - nepopolna tožba - odločba upravnega organa druge stopnje - akt, ki se ne more izpodbijati v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Ker tožnik tožbe v danem roku ni popravil in izpodbija upravni akt, ki se v upravnem sporu ne more izpodbijati, je sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe tožbo zavrglo.
Tožnik zaradi neudeležbe v postopku pred izdajo odločbe, še ni prekludiran za to, da ugovarja naraciji izpodbijane odločbe nasploh, tako v pritožbi kot tudi v upravnem sporu, in torej neupoštevanje prav vseh vsebinskih tožbenih in pred tem pritožbenih ugovorov ni na mestu. Tožnik je prekludiran že v postopku s pritožbo, v pogledu navajanja novih dejstev in novih dokazov, tj. dejstev in dokazov, ki pri odločanju o odmeri še niso bili upoštevani, ni pa, po presoji tega sodišča, prekludiran ugovarjati presoji okoliščin in dokazov, ki so bili zbrani v postopku odmere in na katerih temelji izpodbijana odločitev.
prisilna izterjava davčnega dolga - sklep o davčni izvršbi - prepozna pritožba - izčrpanost pravnih sredstev - zavrženje tožbe
Ker je bila pritožba, ki jo je zoper izpodbijani sklep v davčnem postopku vložil tožnik, s sklepom prvostopenjskega organa iz procesnih razlogov (kot prepozna) zavržena, z drugostopenjsko odločbo pa ta (procesna) odločitev prvostopenjskega organa potrjena, drugostopenjski organ pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi vsebinsko ni presojal. To ima enak učinek, kot da tožnik pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi ne bi vložil. V takšnem primeru pa v ZUS-1 ni pravne podlage, da bi se lahko vložilo tožbo zoper izpodbijani sklep.
gradbeno dovoljenje - razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - upravni akt, ki se izpodbija s tožbo - zavrženje tožbe
V obravnavanem primeru je bilo z izpodbijano odločbo, izdano po nadzorstveni pravici, razveljavljeno gradbeno dovoljenje, kar pomeni, da to ne obstaja več (drugi odstavek 281. člena ZUP). To pomeni, da o tožnikovi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja še ni bilo odločeno. Prvostopenjski upravni organ, ki je pristojen za odločanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, bo moral o tožnikovem zahtevku odločati ponovno in izdati novo odločbo. To pa pomeni, da z izpodbijano odločbo postopek v tej zadevi ni bil končan. Takšno je tudi stališče ustaljene sodne prakse.
Ker bo torej moral prvostopenjski upravni organ o zahtevi ponovno odločati, bo tožnik v tem postopku lahko uveljavljal ugovore, ki jih navaja v tožbi. Zoper ponovno odločitev prvostopenjskega organa bo imel pravico do pritožbe in ko bo odločeno o njej, ob izpolnjevanju pogojev iz ZUS-1, tudi pravico do tožbe v upravnem sporu. Sodno varstvo bo torej tožniku ob izpolnitvi prej navedenih pogojev zagotovljeno zoper novo odločitev o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja.
ustavitev postopka - upravni postopek - upravni spor - pravni interes - zavrženje tožbe
Skladno z 72. členom ZDavP-2 se davčni postopek začne po uradni dolžnosti med drugim tudi, ko davčni organ prejme davčno napoved. V takšnih primerih torej ne gre za postopek na zahtevo stranke. Posledično se je prvostopenjski davčni organ pravilno skliceval na četrti odstavek 135. člena ZUP, po katerem organ postopek lahko ustavi, če se je začel po uradni dolžnosti, pri čemer ne gre za postopek, ki bi se lahko začel tudi na zahtevo stranke in pri katerem bi stranka lahko zahtevala njegovo nadaljevanje. Izpodbijani sklep ni dokončni upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravicah ali o obveznostih oziroma pravnih koristih tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Izpodbijani sklep pa tudi ni sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan v smislu 5. člena ZUS-1, saj se z izpodbijanim sklepom ustavljeni postopek, ni začel na zahtevo tožnika. Pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka pa stranka nima, če se je postopek vodil po uradni dolžnosti, saj ustavitev postopka pomeni le, da se pravna situacija ne bo spremenila in s tem torej ne bo poseženo v pravni položaj stranke. Sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da v tej zadevi ni podan pravni interes, zaradi česar je moralo tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.
ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/2-2, 115. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-4.
varstvo osebnih podatkov - obdelava osebnih podatkov - prosilec za mednarodno zaščito - zmotna uporaba materialnega prava
Določila 5. točke prvega odstavka tedaj veljavnega besedila 115. člena ZMZ-1 ni mogoče interpretirati tako ozko, da bi smela tožena stranka zbirati samo podatke o naslovu prosilca za mednarodno zaščito. Že sam pojem začasnega prebivališča pomeni, da ne more trajati neomejeno dolgo, zato je povsem logično, da Ministrstvo za notranje zadeve evidentira tudi začetek nastanitve in datum izselitve oziroma konec nastanitve.
Po mnenju sodišča se tožeča stranka tudi upravičeno sklicuje na določilo 2. alineje drugega odstavka 50. člene ZMZ-1, ki določa, da se prošnja šteje za umaknjeno tudi, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo. Ker to določilo izrecno govori o uradnih evidencah, se predpostavlja, da sme Ministrstvo za notranje zadeve tako uradno evidenco tudi voditi.
zahteva za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - informacije javnega značaja - odložitev izvršitve odločbe - suspenzivni učinek tožbe v upravnem sporu - težko popravljiva škoda - razkritje podatkov
V obravnavani zadevi tožeča stranka ni zavezanka za dostop do informacij javnega značaja, temveč stranski udeleženec, na katerega se zahtevani podatki nanašajo, in zato vložitev njegove tožbe nima učinka iz tretjega odstavka 10. člena ZInfP.
Izvršitev odločbe Informacijskega pooblaščenca pred odločitvijo sodišča o njeni pravilnosti in zakonitosti po naravi stvari povzroči, da sodno varstvo ne bi bilo učinkovito, kar pa je lahko nedvomno težko popravljiva posledica, ki jo uveljavlja tožeča stranka.