Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi se toženka opredelila do povzetih tožnikovih navedb. V zvezi s tem je zapisala le, da jim težko sledi, ker tožnik kljub opozorilom ni upošteval poznanih pravil Hišnega reda, žalil je varnostnike in grozil sostanovalcem. S svojim obnašanjem je vnašal nemir v življenje v azilnem domu in ogrožal tako zaposlene kot tudi druge stanovalce. Razlogov, ki so privedli do teh zaključkov, toženka ni pojasnila, čeprav bi po presoji sodišča to morala storiti. Takšna preskopa obrazložitev izpodbijanega sklepa kaže na to, da toženka dejanskega stanja predmetni zadevi niti ni ugotavljala.Iz izpodbijanega sklepa torej niso razvidne vsebinske okoliščine, na podlagi katerih je toženka presojala nujnost in sorazmernost tožnikovega pridržanja. Zato nima vseh sestavin odločbe po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).
Tožnik utemeljuje težko popravljivo škodo s tem, da mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti. Tudi sicer se v Centru za tujce počuti slabo in utesnjeno, to mu povzroča psihično stisko, zdravstveno stanje se mu slabša. Po presoji sodišča je potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi izkazana vsaj s stopnjo verjetnosti že zato, ker toženka ni substancirano prerekala tožbenih navedb glede težko popravljive škode, zaradi česar se štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati (214. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Poleg tega ni navedla nobenega dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljil prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe. Glede na navedeno je tožnik izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težko popravljiva, toženka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist.
V konkretnem primeru ni sporno, da je bil z izpodbijanim sklepom ustavljen postopek odmere dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev za leto 2017. Tožnica pa s tožbo zasleduje prav tak izid postopka. Primarno zahteva, da sodišče odpravi izpodbijani sklep in na podlagi 65. člena ZUS-1 samo odloči tako, da ugotovi, da je bil davek že plačan in isti postopek (ponovno) ustavi. Tožnica torej od sodišča v bistvu zahteva enako odločitev, kot jo je že sprejel davčni organ, tj. ustavitev postopka odmere dohodnine od dobička iz kapitala iz razloga, ker je bil davek že plačan. Odprava sklepa o ustavitvi postopka in ponovna ustavitev postopka z vidika tožničinega pravnega položaja pomeni popolnoma enak rezultat. Tožničin pravni položaj se torej v primeru ugoditve tožbi ne bi v ničemer izboljšal oziroma spremenil, tudi ne v primeru, da bi bila ugotovitev, da je bil davek že plačan, del izreka odločbe oziroma sodbe.
Glede razloga za zamudo sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zgolj pavšalno pojasnila, da o vlogi z dne 9. 1. 2023 še ni odločila, ker še ni odločila niti o vlogi z dne 23. 12. 2020. Zakaj bi morala najprej nujno odločiti o vlogi z dne 23. 12. 2020, čeprav je tožnica dne 9. 1. 2023 vložila novo vlogo, v kateri je izrecno navedla, da želi, da se najprej odloči o tej vlogi (in da bo potem prvo prošnjo "najbrž" umaknila, v svojem odgovoru na poziv tožene stranke z dne 9. 8. 2024 pa celo, da bo prošnjo takoj umaknila), tožena stranka ni pojasnila niti ni navedla kakšnih drugih utemeljenih oziroma opravičljivih razlogov za zamudo pri odločanju o vlogi z dne 9. 1. 2023. Ob takšnem stanju stvari sodišče ugotavlja, da je tožba tožnice zaradi molka organa upravičena.
Tožnik v pretežnem delu tožbe nasprotuje ocenama, ki sta bili podani s strani dveh zunanjih ocenjevalcev, kar pa ni predmet presoje v upravnem sporu. Sodišče namreč v upravnem sporu presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnosti strokovne ocene, čemur v obravnavanem primeru ugovarja tožnik.
V upravnem sporu lahko po drugem odstavku 7. člena ZUS-1 tožnik zahteva tudi vrnitev stvari ali povračilo škode, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. Vendar v tej zadevi ne gre za takšen primer, saj izpodbijani sklep kot sklep zavrnilne narave ni mogel biti predmet izvršbe. Škodo zaradi morebitne nezakonitosti izpodbijanega akta bi tožnik mogel uveljavljati kvečjemu v pravdi.
Pritožbeni postopek po določbah ZNPPol ne pomeni upravne zadeve v smislu zakona, ki ureja splošni upravni postopek. To pomeni, da se ta postopek ne zaključi z upravnim aktom v smislu 2. člena ZUS-1 ter da upravni spor zoper odločitev o pritožbi ni dovoljen.
Tožnica sodišču s svojimi navedbami in predloženimi dokazi ni uspela vzbuditi resnega dvoma1 v to, da ji dne 8. 3. 2024 v njenem hišnem predalčniku ni bilo puščeno sporočilo o prispelem pismu. Tožnica je sicer navajala, da je tega dne direktorica tožnice bila službeno odsotna, vendar je to dejstvo pravno nerelevantno. Dejstvo, da je zakonita zastopnica tožnice bila službeno odsotna in da se torej tega dne ni mogla seznaniti s tem, da je bilo v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispelem pismu, ni zakonski razlog, ki bi lahko preprečil začetek teka roka za prevzem pošiljke v skladu s 87. členom ZUP. Tudi to, da zaposlena v lekarni, direktorice tega dne po elektronki pošti ni obvestila o pošiljki, je pravno gledano nerelevantno in se dotika tožničine interne organizacije delovnega procesa in obveščanja.
Tožnica ugovarja pravilnosti opravljene vročitve odločbe (in zatrjuje, da je njena tožba pravočasna), ki jo izpodbija v tem upravnem sporu. To pa je razlog za vložitev pritožbe zoper sklep o zavrženju tožbe kot prepozne in ne za vrnitev v prejšnje stanje.
Tožnik v času odločanja torej ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Glede na navedeno obvestilo tožene stranke je namreč 22. 1. 2024 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
Tožnik s tožbo zahteva odpravo izpodbijanega akta v smislu prve alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1. Glede na to, da mu je bila z njim dodeljena brezplačna pravna pomoč, z njegovo odpravo svojega pravnega položaja ne more izboljšati. Odprava izpodbijanega akta bi namreč v skladu z zadnjo povedjo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 z učinkom za nazaj (ex tunc) odpravila zanj ugodno toženkino odločitev. Za to pa tožnik nima pravnega interesa, saj bi bila s tem odpravljena odločba, s katero mu je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena.
Ob predhodnem preizkusu tožbe je sodišče odvetnika pozvalo na odpravo pomanjkljivosti tožbe in mu naložilo, da v roku 15 dni predloži pooblastilo za zastopanje tožnika. Odvetnik pooblastila v danem roku ni predložil.
Situacija vračila že odmerjenega davka zaradi razveljavitve pogodbe in situacija neodmere davka zaradi razveljavitve z učinkom ex tunc (ali ugotovitve neobstoja pogodbe) sta si po nastanku obdavčljivega dogodka, a še pred odmero davka, v bistvenih okoliščinah tako podobni, da ni utemeljenega razloga za njuno drugačno davčno obravnavo. V obeh primerih gre za presojo okoliščin odprave davčnih posledic prvotnega pravnega posla. V obeh primerih gre tudi za odmero davka od dobička iz kapitala, ki se odmeri darovalcu, pri čemer se ta davek odmeri po v bistvenem enakih pravilih. Zaradi teh, v bistvenem enakih okoliščin, je primerno tudi vprašanje neodmere davka iz razlogov, ki nastanejo po nastanku obdavčljivega dogodka, obravnavati po istih pravilih.
V primeru obdavčitve dobička iz kapitala, doseženega s pravnim poslom, ni mogoče izključiti možnosti naknadnih pravnih poslov, ki imajo za posledico vzpostavitev povratnih učinkov v smislu, da se premoženjsko stanje zavezanca ni spremenilo. Če se v zvezi s sklenjeno pogodbo zaradi kasnejših pravno upoštevnih okoliščin v zvezi s sklenjeno pogodbo vzpostavi stanje, kot da odsvojitve ni bilo (razveljavitev ex tunc), podlage za odmero davka ni. Katera pravna dejanja so potrebna za to, da se vzpostavi takšno stanje, je odvisno od pravnih značilnostih sklenjenega pravnega posla in razlogov, zaradi katerih se ta ni uresničil. V okoliščinah dokazane razveljavitve z ex tunc učinkom pa je o vprašanju vračila davka (enako pa velja tudi za neodmero davka) zaradi odprave učinkov obdavčljivega dogodka potrebno odločati na podlagi analogije z uporabo določb prvega in drugega odstavka 16. člena ZDPN-2. Razveza pogodbe z ex tunc učinkom, kot jo določa 16. člen ZDPN-2, pa je okoliščina konkretnega primera, ki jo je potrebno v postopku ugotavljati, pri čemer je trditveno in dokazno breme na davčnem zavezancu.