Tožnica je 8. 1. 2024 vložila vlogo, s katero je sodišču sporočila, da tožbo umika. Pojasnila je, da je 8. 1. 2024 prejela dopolnilno odločbo toženke št. Bpp 1209/2023 z dne 3. 1. 2024, iz katere izhaja, da je toženka odločila, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da je tožnica upravičena do brezplačne pravne pomoči tekom celotnega postopka pred sodiščem prve stopnje.
določitev operaterja s pomembno tržno močjo - pravni interes
Ker je toženka z izpodbijano dopolnilno odločbo razveljavila eno točko regulatorne odločbe, po presoji sodišča z njo ne more biti (negativno) poseženo v tožnikov pravni položaj, saj se s tako odločitvijo obseg po ZEKom-1 naloženih obveznosti po naravi stvari lahko kvečjemu zmanjšuje. Uspeh s tožbo bi pomenil, da bi bila tožniku, pod pogojem, če bi to Delegirana uredba sploh dovoljevala, (ponovno) naložena obveznost (ki je z izpodbijanim aktom razveljavljena), da ne preseže tam določene cene in ne, da bi na podlagi regulatorne odločbe pridobil pravico, da poleg v 4. členu Delegirane uredbe regulirane cene za zaključevanje govornih klicev v mobilnih omrežjih za svoje storitve zaračunava še dodaten znesek.
dostop do informacij javnega značaja - ničnost odločbe - pravni interes za vložitev tožbe - zavrženje tožbe
Ker o tožnikovi zahtevi bodisi po ZZrlD (zahteva z dne 22. 2. 2023) bodisi po ZDIJZ (zahteva z dne 28. 3. 2023) še ni bilo dokončno odločeno, izpodbijana odločba tožene stranke očitno nima nobenih posledic za tožnika (5. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). O pravici tožnika do zahtevanih podatkov še ni bilo dokončno odločeno.
začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda - dovoljenje za opravljanje dejavnosti - odvzem dovoljenja - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku
Tožeča stranka zaposluje večje število delavcev, med njimi tudi varilce in druge zaposlene s področja kovinarske industrije, za katere je splošno znano, da jih na trgu dela močno primanjkuje. To pa potrjuje navedbe tožeče stranke, da bi izvršitev prepovedi opravljanja dejavnosti posredovanja delavcev uporabnikom zanjo imela težke oziroma nepopravljive finančne posledice, saj bi delavce z zahtevanim strokovnim znanjem in izkušnjami v primeru uspeha s tožbo oziroma po odpravi prepovedi opravljanja dejavnosti na trgu dela težko našla.
ZUS-1 člen 2, 5, 36, 36/1, 36/1-4. ZUP člen 293, 293/3.
upravna izvršba - odlog upravne izvršbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - nedopustna tožba
Sklep o odlogu izvršbe oziroma o zavrnitvi predloga za odlog sam po sebi ne spreminja pravnega položaja tožnice, niti z njim ni odločeno o njeni pravni koristi. Gre za vmesno odločitev, v času trajanja izvršilnega postopka, ki ima le začasen procesni učinek, to je začasno prekinitev že začetega izvršilnega postopka, v trajanju največ šestih mesecev. Odlog izvršbe torej ni pravica, ki bi izvirala iz materialnega prava. Torej odločitev o predlogu za odlog izvršbe ni upravni akt in ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati.
dovoljenje za opravljanje dejavnosti - začasna odredba - odložitvena začasna odredba - težko popravljiva škoda - javni interes
Za izdajo začasne odredbe tako zadostuje, da stranka s stopnjo verjetnosti izkaže, da je nevarnost skorajšnjega prenehanja dejavnosti neposredna posledica (izvršitve) akta, ki ga izpodbija s tožbo v upravnem sporu.
ukrep gradbenega inšpektorja - sklep o dovolitvi izvršbe - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda
Težko popravljivo škodo tožeča stranka utemeljuje z navedbami, da gre za objekt, ki stoji že od leta 2001 v nespremenjeni obliki, da je sprožen postopek za legalizacijo objekta, da bi odstranitev objekta po drugi osebi pred odločitvijo v upravnem sporu tožeči stranki povzročilo škodo v ocenjeni vrednosti novega nadstreška, ki bi ga morala še enkrat zgraditi, to je v višini cca. 40.000,00 EUR, in škodo v višini stroškov odstranitve nadstreška po II. osebi, ki jih bo inšpekcijski organ naložil v plačilo tožniku. Tožeča stranka je starejši občan, upokojenec, ki mesečno prejema 953,58 EUR pokojnine, kar dokazuje s kopijami mesečnih nakazil pokojnine. Pred časom je doživel tudi hudo srčno kap. To pomeni, da nadstreška ne bo mogel postaviti sam, oziroma pomagati pri delih, da bi zmanjšal stroške postavitve novega nadstreška, del pa glede na višino svoje pokojnine tudi ne bo mogel naročiti. Navedeno bi pomenilo trajno izgubo nadstrešnice, kjer parkira vozilo, kar v situaciji neurij in toč, ki niso več neobičajni vremenski pojavi, predstavlja tudi varovanje njegovega premoženja pred temi vremenskimi vplivi. Teh trditev toženka ne prereka, zato jih sodišče mora šteti za resnične. Sodišče na njihovi podlagi sodi, da bi odstranitev nadstreška pred sodno presojo zakonitosti izrečenega inšpekcijskega ukrepa in pred končanjem postopka legalizacije istega objekta za tožečo stranko pomenila težko popravljivo škodo. Sodišče je pri tej presoji, to je obstoja težko popravljive škode, zlasti upoštevalo, da gre za objekt, ki stoji že od leta 2001 in ga tožeča stranka uporablja v povezavi s stanovanjem za vsakdanja opravila, torej za objekt, ki je neposredno povezan s funkcijo prebivanja tožeče stranke in zakonske partnerke tožnika, in da je v nespremenjeni obliki že 23 let. Zato je že po naravi stvari razumljivo, da bo z njegovo odstranitvijo nastala škoda, ki je težko popravljiva.
V obravnavani zadevi tožnik s tožbo izpodbija sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka, s katerim je prvostopenjski organ v 2. točki izreka odločil, da se zavrne tožnikova zahteva za povrnitev nastale škode v znesku 20.000,00 EUR in da tožnik sam trpi nastalo škodo. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ v tem delu odločil o premoženjskopravnem zahtevku, ki spada v pristojnost sodišča splošne pristojnosti (1. člen ZPP), ne pa o upravni zadevi (2. člen ZUP). To pa pomeni, da je izpodbijani sklep v 2. točki izreka ničen po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ki določa, da se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku.
Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka po četrtem odstavku 135. člena ZUP in 28. členu ZIN po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije temelji na oceni uradne osebe, da nadaljevanje inšpekcijskega postopka, ki se začne in vodi po uradni dolžnosti, zaradi odsotnosti javnega interesa ni več potrebno. Tak sklep torej ne pomeni meritorne odločitve o zahtevku stranke in ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Ob izdaji navedenega sklepa ostane pravna situacija nespremenjena, saj inšpektor ne poseže v pravni položaj zavezanca in drugih oseb in v izreku tega sklepa ničesar ne ugotavlja, niti ne nalaga in tudi ne zavrača kakšnega zahtevka. Zato posledično tak sklep o ustavitvi postopka ne predstavlja akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.
Tožnik v obravnavanem primeru s tožbo zahteva odškodnino v znesku 20.000,00 EUR. V zvezi s tem sodišče sodi, da gre pri tem za zahtevek akcesorne narave, ki bi ga lahko sodišče v upravnem sporu obravnavalo le, če bi bili izpolnjeni zakonski pogoji za vodenje upravnega spora.
Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v celoti ugodila vlogi tožeče stranke za ustavitev predmetne izvršbe in da si ta s predmetno tožbo svojega položaja ne more izboljšati.
ZUS-1 člen 27, 27/1, 27/1-2, 27/3. ZVO-1 člen 20, 20/11, 20/12. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 19, 36.
inšpekcijski postopek - ravnanje z odpadno embalažo - odgovornost proizvajalca - pomanjkljiva obrazložitev - kršitev pravil postopka - exceptio illegalis
Sodna praksa je že zavzela stališče, da družbi za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO). Tega stališča sodišče ne spreminja, saj bi zahteva, da DROE ravnajo tudi z odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev iz prvega odstavka 36. člena Uredbe, pomenila, da niso spoštovane zahteve Direktive o odpadkih, da finančno odgovornost za ravnanje z odpadki nosijo proizvajalci proizvodov, tj. povzročitelji odpadkov, in zahteve 8a (1)(d) Direktive o odpadkih, po kateri mora država, ki je v skladu s členom 8(1) vzpostavila sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, zagotoviti enako obravnavo proizvajalcev proizvodov ne glede na izvor ali velikost proizvodov. Ker tista dela 19. in 39. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, ki od DROE zahtevata, da zagotavlja predpisano ravnanje tudi s tisto odpadno embalažo, za katero je bila po prvem odstavku 36. člena Uredbe določena izjema od zakonske obveznosti PRO, nista v skladu z zakonom in Direktivo o odpadkih, jih v tem obsegu ni mogoče uporabiti (exceptio illegalis) in DROE ni mogoče naložiti, da od izvajalca javne službe prevzame tudi to odpadno embalažo.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - rok za vložitev tožbe - zamuda roka - zavrženje tožbe
Vendar pa se okoliščine te zadeve bistveno razlikujejo od okoliščin, v katerih je bil izdan sklep SEU v zadevi C-58/23 z dne 27. 9. 2023, saj je tridnevni rok za tožbo v tej zadevi v celoti tekel (in se iztekel) med delovniki. Ker imajo države članice v zvezi z določanjem razumnih rokov in drugih potrebnih pravil za uveljavljanje pravic prosilcev za mednarodno zaščito do učinkovitega pravnega sredstva procesno avtonomijo, v konkretnem primeru tudi ne pride v poštev načelo lojalne razlage.
ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-4. ZSICT člen 26, 26/2.
upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - sodni tolmač - preizkus znanja - zavrženje tožbe
Izpodbijani akt, s katerim je bilo tožnici kot sodni tolmački v postopku periodičnega preverjanja strokovnega znanja in praktičnih sposobnosti odrejeno opravljanje posebnega preizkusa strokovnosti za nemški jezik, ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. S tem aktom namreč ni bilo odločeno o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, saj gre za vmesni akt v postopku odločanja o morebitnem izbrisu tožnice iz javnega dela imenika sodnih tolmačev (drugi odstavek 26. člena ZSICT) oziroma o razrešitvi tožnice kot sodne tolmačke (tretji odstavek 26. člena ZSICT v zvezi s 4. točko prvega odstavka 42. člena ZSICT), s katerim bo šele omogočeno ugotavljanje (ne)izpolnjenosti pogoja strokovnega znanja in praktičnih sposobnosti tožnice. Uveljavljanje ugovorov glede upravičenosti odreditve preizkusa je tako pridržano do morebitne odločitve o izbrisu tožnice iz javnega dela imenika sodnih tolmačev oziroma o njeni razrešitvi.
ZUP člen 274. ZUS-1 člen 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-6.
ustavitev inšpekcijskega postopka - določitev upravnika - večstanovanjska stavba - pravni interes - odprava ali razveljavitev upravne odločbe po nadzorstveni pravici
V stanovanjski stavbi, v kateri ima tožnica položaj etažne latnice, opravlja posle upravnika oseba, ki je registrirana za upravljanje nepremičnin. Upravni organ je zato presodil, da začasna postavitev upravnika zaradi varovanja javnega interesa ni potrebna, saj ne gre za položaj, ko v stavbi, ki bi morala imeti upravnika, ta sploh ni določen. Če pa med etažnimi lastniki ali med njimi in upravnikom obstoji spor o tem, ali je upravnik zakonito določen ali mu je pogodba zakonito odpovedana, pa gre za spor zasebne narave, za katero je predvideno sodno varstvo v civilnih razmerjih.
Ker je inšpekcijski postopek uveden po uradni dolžnosti in ne na zahtevo tožeče stranke, ustavitev postopka pa ni povezana z razlogi na strani (tožeče) stranke, temveč z obstojem javnega interesa, ki je stvar presoje inšpekcijskega organa, sodišče ugotavlja, da tožeča stranka za ta upravni spor ne izkazuje pravnega interesa.
gradbeno dovoljenje - vloga za legalizacijo gradnje - pravno pomembna dejstva - obrazložena pisna odredba
Investitor lahko (razen v primeru enostavnih objektov) gradi le na podlagi gradbenega dovoljenja, za katerega tožnika priznavata, da ni bilo pridobljeno. Sama vloga za legalnost gradbenih posegov, za katere je predpisano gradbeno dovoljenje, ne zadostuje. Zato dejstvo, da je bila vloga vložena, ni pravno pomembno, prav tako pa tudi ni relevanten razlog, zakaj gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno. Glede na to toženka teh dejstev ni bila dolžna ugotavljati in se do teh navedb ni bila dolžna opredeliti.
Tožena stranka bi morala po prepričanju sodišča, v konkretnem primeru uporabiti 82. člen ZVoz, v okvir katerega spadajo tudi zdravniška spričevala izdana, zaradi podaljšanje vozniškega dovoljenja in pri tem upoštevati njihovo omejeno časovno veljavnost treh let. Tožnik torej utemeljeno očita toženi stranki, da je ob uporabi napačne določbe ZVoz (to je 83. člena), nepravilno sklepala, da ima sporno dokončno zdravniško spričevalo komisije neomejeno veljavo in (med drugim) na njegovi podlagi izdala izpodbijano odločbo organa prve stopnje.
ZDavP-2 člen 101, 101/1. ZUS-1 člen 52. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (2006) člen 29, 30, 37, 37/2.
odpis davčnega dolga - dohodki davčnega zavezanca - nova dejstva in novi dokazi
Davčni organ lahko v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.
Nova dejstva in dokazi, ki jih tožnik navaja v tožbi, se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta.
inšpekcijski ukrep - kmetijsko zemljišče - uporaba kmetijskega zemljišča v drug namen kot za proizvodnjo - izpolnitev obveznosti - izpodbojna tožba - pravni interes
Tožnik je po izdaji izpodbijanega upravnega akta, s katerim mu je bilo naloženo, da mora s kmetijskih zemljišč odstraniti deponijo zmesi lesnega pepela in celulozne pulpe, ter zemljišče uporabljati v kmetijski namen, odstranil navožen material. To pomeni, da do prisilne izvršitve naložene obveznosti ne more (več) priti, saj jo je tožnik že izpolnil prostovoljno. Izpodbijana odločba zanj ne more več učinkovati tako, da bi bilo s tem poseženo v njegov pravni položaj. Zato je odpadla potreba tožnika po sodnem varstvu, saj z odpravo izpodbijanega upravnega akta ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
ZUS-1 člen 32, 36, 36/1, 36/1-4. ZUstS člen 21, 21/3, 24.
odlok - splošni pravni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - splošni akt - pravni interes - ustavno sodišče - zavrženje tožbe - začasna odredba - procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe - vložena tožba - vsebinsko obravnavanje tožbe - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe
Iz vsebine določbe izhaja, da gre za splošno in abstraktno pravno normo, ki ne učinkuje neposredno in le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma zgolj na določen ali določljiv krog oseb, pač pa predstavlja (le) normativno podlago za nadaljnje (upravno) odločanje. Zadevna določba Odloka o spremembi zazidalnega načrta Lucija I. nima pravne narave upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, ki je javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, oziroma akta, ki neposredno posega v pravni položaj osebe in v ta namen ni treba izdati posebnega upravnega akta. Iz določb 157. člena Ustave RS in 4. člena ZUS-1 izhaja, da sodno varstvo v obliki (subsidiarnega) upravnega spora zoper splošne akte ter dejanja, ki niso usmerjena prav proti posamezniku s ciljem spremeniti njegovega pravnega položaja, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, ni dopustno, saj je Upravnemu sodišču v skladu s 157. členom Ustave RS v okviru varstva ustavnosti in zakonitosti zaupan zgolj nadzor nad zakonitostjo posamičnih aktov in dejanj. Tožnica tako v upravnem sporu ni upravičena do sodnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, do kršitve katerih naj bi prišlo v postopku nastajanja splošnega akta, z dejanskim oziroma formalnim zadrž(ev)anjem njegove objave ter ponovnim odločanjem o sprejemu tega akta na podlagi določbe petega odstavka 33. člena ZLS.
Obstoj vložene tožbe je procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, kar izhaja iz določbe 32. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da je vložena tožba, s katero se zahteva sodno varstvo v upravnem sporu, predpostavka za odločanje o začasni odredbi, pod nadaljnjim pogojem, da so za vsebinsko obravnavanje tožbe izpolnjene procesne predpostavke (da je tožba pravočasna, popolna in razumljiva in izpolnjuje druge z zakonom določene pogoje, da lahko uspešno prestane predhodni preizkus). Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno vsebinsko obravnavati niti predloga za izdajo začasne odredbe. Zavržena tožba torej predstavlja procesno oviro za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi in njeno morebitno izdajo.
ZOsn člen 60a. ZUP člen 260, 260-1, 260-6. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
obnova postopka - prepis na drugo šolo - ugotovitev nezakonitosti odločbe - pravni interes
Tožnik s predlogom za obnovo postopka meri na obnovo postopka toženke, v katerem je torej že Vrhovno sodišče na podlagi vložene tožnikove revizije ugotovilo nezakonitost odločbe iz tega postopka, odpravilo pa je ni zaradi varstva pravno varovanih koristi otroka. Tožnikov pravni položaj se torej tudi z morebitnim uspehom v tem postopku ne more v ničemer več izboljšati, saj je že ugotovljena nezakonitost odločbe, v zvezi s katero želi doseči obnovo postopka zoper izpodbijani sklep.
upravni spor - stranska udeležba - pravni interes - pravni interes za stransko intervencijo - najemnik nepremičnine - dejanski interes
Po presoji sodišča predlagateljica ne izkazuje pravnega interesa za udeležbo po drugem in tretjem odstavku 19. člena ZUS-1. Ne glede na odločitev, torej tudi, če bi sodišče tožbo zavrnilo in bi izpodbijana odločba ostala v veljavi, ne bo izgubila nobene materialnopravne pravice.
Prav tako ne bo prišlo do posega v njene na zakon oprte neposredne koristi. Kot najemnica nepremičnine, ki je bila predmet inšpekcijskega postopka, ne izkazuje pravne koristi, temveč dejansko. V tem pogledu ne more biti poseženo v njen pravni položaj. Ni namreč v razmerju do konkretne upravne zadeve, ki bi ga vzpostavljal materialni predpis, iz katerega bi izhajala pravica, ki bi jo lahko v tem postopku uveljavljala. Korist, ki ne sloni na materialnih predpisih, torej ni pravna, temveč dejanska korist. Te pa v upravnem sporu ni mogoče varovati. Tega ne spremenijo njene navedbe, da je v sporni objekt investirala in da bi ji bilo z izvršitvijo izpodbijane odločbe onemogočeno opravljanje dejavnosti. Odnos med tožnikom kot najemodajalcem in predlagateljico kot najemnico temelji na njunem dogovoru in učinkuje med njima. To pomeni, da bo imela predlagateljica možnost uveljavljati civilnopravne zahtevke zoper tožnika (na primer odškodnino).