kupoprodajna pogodba - izpolnitev pogodbe - zahtevek na izpolnitev pogodbene obveznosti - izročitev stvari - pogodbeni temelj - odstop od pogodbe - nepravočasna izpolnitev nedenarne obveznosti - sprememba pogodbe - ugovor zastaranja - zastaranje zamudnih obresti
Pogodbena stranka namesto pogodbeno dogovorjene izročitve stvari ne more zahtevati denarne protivrednosti te stvari, ne da bi bodisi odstopila od pogodbe in zneska zahtevala kot odškodnine bodisi da bi v soglasju s pogodbeno stranko spremenila pogodbeno obveznost.
pogodbeno materialno pravo - navedba dejstev - sodba presenečenja za stranke - podnajemna pogodba
Za pogodbeno materialno pravo je bistveno, da nanj sodišče prve stopnje ne pazi po uradni dolžnosti in mora stranka (stranki), če želi, da bo sodišče sporno razmerje presojalo po konkretnih pogodbenih določilih, to ustrezno konkretizirati skozi trditve, saj je ugotavljanje vsebine pogodbenih določil dejansko vprašanje, ugotavljanje dejstev pa je podvrženo procesnim pravilom.
Ker je sodišče prve stopnje presojalo sporno razmerje po pogodbah, glede katerih sta pravdni stranki podali le omejene trditve ali pa sploh ne, je s tem napačno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje in drži pritožbena trditev, da je izdalo sodbo presenečenja, ko je zaradi uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti presodilo, da je podnajemna pogodba pogodba v korist tretjega, pri tem pa pravdnima strankam sploh ni omogočilo, da bi se s pravnim naziranjem sodišča prve stopnje seznanilo pred razsojo v sporni zadevi.
SPZ člen 92, 99. OZ člen 334. ZPP člen 190. ZCes-1 člen 2, 2/1, 2/1-24, 2/1-25, 3.
varstvo lastninske pravice - poseg v lastninsko pravico - vrnitev nepremičnin v neposredno posest - vrnitveni zahtevek - odstranitveni zahtevek - opustitveni zahtevek - pasivna legitimacija - nasprotje v izreku sodbe - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - posest - dejanska oblast - posestno varstvo - pridobitev posesti dediča - dedičeva odgovornost za dolgove - javno dobro - javne ceste - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Ker posest ni pravica, se ne deduje. Zgolj s ciljem, da se dediču, ki je v trenutku zapustnikove smrti najpogosteje odsoten, nudi posestno varstvo nasproti tretjim (ne pa tudi obratno), SPZ v 29. členu določa, da dedič pridobi na zapustnikovih stvareh posest v trenutku zapustnikove smrti. Zato v sporu zaradi vrnitve stvari dedič ni pasivno legitimiran, če stvari, katere vrnitev se z lastninsko tožbo zahteva, nima tudi v dejanski posesti.
Tožnica pa utemeljeno opozarja na napačnost zaključka, da ni podana njuna pasivna stvarna legitimacija, kolikor zahteva odstranitev stvari in opustitev nadaljnjih poseganj v nepremičnino. Zanjo ni odločilno, ali sta toženca za protipravno stanje na tožničinih nepremičninah vedela ali k njemu kaj prispevala. Kolikor tožnica zahteva odstranitev stvari in opustitev nadaljnjih poseganj v nepremičnino, je predmet obravnave (zatrjevani) dolg pokojne, ki je nastal zaradi (zatrjevanega) protipravnega vznemirjanja s strani njune pravne prednice. Drugi in tretji toženec sta njena dediča in kot taka njena univerzalna pravna naslednika. Ker se ne dedujejo le pravice, temveč tudi dolgovi, in sicer tako denarni, kot tudi nedenarni, če niso osebne narave (v konkretnem primeru niso) (334. člen OZ), sta dediča zatrjevano obveznost pokojne, ki izhaja iz zatrjevanega protipravnega vznemirjanja, lahko podedovala.
Za odločitev v zadevi je pomembno, da je tožnica obravnavani nepremičnini namenila za pot, dostopno vsem. Kot pot jo torej smejo uporabljati tudi toženci. Za presojo, ali ravnanje prvega toženca in prvotne druge toženke preprečuje tožnici izvrševanje njenih lastninskih upravičenj z opisano vsebino, zato ne zadostuje, da sta toženca uporabljala pot za prehod, ampak je pomembno, ali sta bila onadva tista, ki sta postavila ograje in smreke ter položila tlakovce, oziroma ali sta onadva tista, ki imata izključno korist od tega.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00003962
Direktiva Sveta z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako člen 1, 3. ZVPot člen 1, 1/11, 1/12, 4, 4/1, 4/3.
odškodninska odgovornost - refleksna škoda - varstvo potrošnika - stvarna napaka - prodaja stvari - odgovornost proizvajalca - odgovornost proizvajalca stvari z napako - odškodninsko odgovorna oseba - pravna narava direktive eu - učinek direktive - razlaga zakona v smislu določb direktive - sodna praksa Sodišča Evropske unije
V skladu s splošnimi pravili o odgovornosti za škodo in s pravilom o odgovornosti proizvajalca stvari z napako je dolžan proizvajalec izdelka, kadar napaka na izdelku povzroči smrt, telesno poškodbo ali okvaro zdravja človeka ali kadar zaradi napake na izdelku nastane škoda na drugi stvari, povrniti nastalo škodo. Če proizvajalca izdelka ali uvoznika ni mogoče ugotoviti, se vsak dobavitelj izdelka šteje za proizvajalca, razen če v razumnem roku oškodovanca obvesti o tem, kdo je proizvajalec oziroma uvoznik, ali katera oseba mu je izdelek dobavila.
Po ZVPot je proizvajalec podjetje, ki izdeluje končne izdelke ali sestavne dele ali pridobiva osnovne surovine ali oseba, ki se s svojo firmo, blagovnim znakom ali drugim znakom razlikovanja na izdelku predstavlja kot njegov proizvajalec. Za proizvajalca se štejejo tudi uvoznik in distributer izdelka, predstavništvo proizvajalca v RS ali katerakoli druga oseba, ki daje videz, da je proizvajalec s tem, da blago označi s svojim imenom, blagovno znamko ali drugim znakom razlikovanja. Za uvoznika izdelka se šteje vsakdo, kdor uvozi izdelek na carinsko območje Evropske skupnosti.
Stališče izpodbijane sodbe, da je toženko šteti za proizvajalca hladilnika, ni v skladu z Direktivo Sveta 85/374ES z dne 25. 6. 1985. Direktiva v 3. členu predstavništva proizvajalca ne uvršča v krog odgovornih oseb na podlagi pravil o odgovornosti proizvajalca za proizvod z napako, to pomeni, da izpodbijana sodba nedopustno širi krog odgovornih oseb iz 3. člena Direktive.
Obveznost nacionalnega sodnika, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava sklicuje na vsebino direktive, je omejena s splošnimi načeli prava, zlasti z načelom pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti, in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem.
Toženka kot predstavnik proizvajalca v RS ni odškodninsko odgovorna na podlagi pravil o odgovornosti proizvajalca za proizvod z napako v okviru ZVPot.
alternativni način izvršitve kazni zapora - način izvršitve kazni zapora - vikend zapor - teža kaznivega dejanja - presoja vseh okoliščin - objektivni in subjektivni kriteriji
Ob upoštevanju silovitosti najmanj dveh obsojenčevih udarcev, ki sta pri oškodovanki povzročila podplutbo čela, podplutbo in odrgnino nosu in zgornje ustnice ter raztrganino notranjega dela zgornje ustnice, na podlagi česar je sodišče ugotovilo, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom, medtem ko je do posledice - smrti oškodovanke prišlo zaradi njegove malomarnosti, je odločitev, da se izrečena kazen zapora izvrši na način, da jo prestane le ob vikendih, nepravilna.
odškodninska odgovornost - zasebno varovanje - uporaba prisilnih ukrepov - načelo sorazmernosti - pretep večih oseb - presoja zakonitosti ukrepa - pridržanje osebe - dovoljena samopomoč - ravnanje varnostnika - kdaj je podana krivda - delo varnostnikov
Uslužbenci (varnostniki) tožene stranke niso ravnali tako, da bi tožnik zaradi tega utrpel škodo, ki bi jo povzročili namenoma ali iz malomarnosti. Njihovo ravnanje je bilo skladno s predpisi, ki urejajo področje glede ukrepov in dolžnosti varnostnikov.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00004824
ZOZP člen 7, 7/2, 7/3. OZ člen 963.
regresni zahtevek zavarovalnice - uporabnik vozila - voznik brez vozniškega dovoljenja - povzročitelj prometne nesreče - ugovor pasivne legitimacije - zavarovalna pogodba - sozavarovana oseba
Toženec kot dejanski uporabnik (sozavarovana oseba) je dopustil uporabo vozila J. P., čeprav je vedel, da le-ta nima veljavnega vozniškega dovoljenja, zaradi česar je izgubil svoje pravice iz zavarovanja. Ključna ugotovitev v predmetni zadevi namreč je, da je toženec vedel (oziroma bi moral vedeti), da je J. P. brez vozniškega dovoljenja, pa mu je kljub temu zaupal svoje vozilo.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - objektivna nevarnost - subjektivna nevarnost
Nevarnost iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ni opredeljena kot subjektivna, temveč kot objektivna. Zadostuje torej že verjeten izkaz nastanka posledice same, torej nevarnosti za bodočo izterjavo.
neobrazložena sodba - razlogi o odločilnih dejstvih - neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga - dokaz z izvedencem finančne stroke - razlike v izpovedbi prič - dokazna presoja
Utemeljena pa je pritožba, ko navaja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu prekršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu, da se z izvedencem finančne stroke s področja ocenjevanja vrednosti podjetij ugotovi, kakšna je bila tržna vrednost delnic N. v novembru 2006. Obdolženec je v zagovoru zanikal, da bi z navedeno medsebojno kompenzacijo terjatev in obveznosti oškodoval družbo C. ter je trdil, da delnice družbe N. niso imele vrednosti, ker je bila družba N. celotno navedeno obdobje nelikvidna, nesolventna, prezadolžena in kapitalsko neustrezna, kar je podkrepil s predloženim strokovnim mnenjem davčne svetovalke P.M., iz katerega izhaja, da je bila tržna vrednost delnic N. v navedenem obdobju enaka nič, enako pa zatrjuje na podlagi finančnega mnenja K. z dne 21. 5. 2015.
Po prvem odstavku 23. člena ZGD-1 registrski organ zavrne predlog za vpis firme v register, ki je v nasprotju z določbami tega poglavja (poglavje ZGD-1 o firmi - členi 12-28) ali ki se ne razlikuje jasno od že registriranih firm in imen drugih subjektov v Republiki Sloveniji. To pa pomeni, da registrsko sodišče ne presoja le razlikovanja predlaganega vpisa firme od že registriranih firm drugih subjektov v Republiki Sloveniji, pač pa tudi, ali je v skladu z drugimi določbami ZGD-1 o firmi.
Določba prvega odstavka 23. člena ZGD-1, ki zapoveduje sodišču preizkus predlagane firme v sodni register skladno z določbami ZGD-1 o firmi, in določba drugega odstavka 23. člena ZGD-1, ki družbi, ki meni, da se firma druge družbe ne razlikuje jasno od njene prej registrirane firme, znamke ali neregistriranih znakov, ki uživajo varstvo po predpisih, ki urejajo znamke, omogoča vložitev tožbe na opustitev uporabe firme, njen izbris iz registra in odškodnino, se ne izključujeta ampak dopolnjujeta. Sodišče pri opravi preizkusa, kot mu ga nalaga prvi odstavek 23. člena ZGD-1, namreč ne more presojati vseh možnih pojavnih oblik sorodnosti in s tem zamenljivosti firm družbe s firmo druge družbe, zato je družbi omogočeno pravno varstvo njene firme tudi po drugem odstavku 23. člena ZGD-1. Zato je pravilno pritožbeno stališče, da možnost vložitve tožbe po drugem odstavku 23. člena ZGD-1, presoje varstva firme po prvem odstavku 23. člena ZGD-1 že v registrskem postopku ne izključuje.
V nepravdnem postopku se določa odškodnina, do katere je razlaščenec upravičen zaradi razlastitve. Če mu je nastala škoda zaradi projekta, ki je razlastitvi sledil, je škoda kot posledica opravljanja splošno koristne dejavnosti predmet posebnega dogovora ali pravde zaradi plačila odškodnine.
aktivna legitimacija za vračilo premoženja agrarnih skupnosti - agrarna skupnost - član agrarne skupnosti - odškodnina članom agrarne skupnosti - eventualno sosporništvo - sosporništvo na aktivni strani - aktivna legitimacija - odškodnina - stvarna legitimacija
Eventualno sosporništvo na aktivni strani ni dopustno.
V sodni praksi je že izoblikovalo stališče glede aktivne legitimacije agrarne skupnosti. Ker gre za skupno uresničevanje interesov članov skupnosti, lahko takšno terjatev uveljavlja(jo) bodisi član(i) v korist vseh članov skupnosti, bodisi agrarna skupnost kot kolektivni pravni subjekt, v katerega se člani prostovoljno združujejo. Tožeča stranka ima zato dve možnosti: ali terjatve uveljavlja agrarna skupnost za svoje člane ali pa jo uveljavljajo vsi člani neposredno. Ni pa dopustno na aktivni strani zahtevkov kumulirati tako, kot je tožeča stranka storila v tej konkretni pravdi.
ZASP člen 81, 106, 153, 156, 156/2, 157, 157/4, 157/7. ZASP-B člen 26, 26/4. ZPP člen 199, 199/1. OZ člen 198. ZDDV-1 člen 32, 33.
avtorski honorar - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - neupravičena obogatitev - višina nadomestila - veljavnost tarife - skupni sporazum - primerno nadomestilo - svet za avtorsko pravo - nasprotna tožba - davek na dodano vrednost (DDV) - vstop v pravdo - pravni interes
Tožeča stranka lahko upravlja tudi pravice na glasbenih delih, ki se retransmitirajo skupaj z AVD, a niso bila zanj posebej ustvarjena.
V relevantnem obdobju strank ni zavezoval veljavno sklenjeni skupni sporazum (156. člen ZASP-B), ki bi vseboval tudi tarifo (157. člen ZASP-B) za uporabo avtorskih del. Po prehodni določbi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B ima zato veljavo takšnega skupnega sporazuma tarifa, vsebovana v Pravilniku 1998, ki se zato obravnava kot veljaven skupni sporazum, o čemer se je sodna praksa že izrekla.
Ceno, ki jo je upravičena zaračunati tožeča stranka za uporabo avtorskih del, ki jih varuje, določa tarifa, vsebovana v Pravilniku 1998, ki ne predpisuje obveznosti dodatnega plačila DDV oziroma možnosti, da se s tarifo določenemu nadomestilu prišteje še DDV. Takšna tarifa omogoča le zaključek, da je v ceni, določeni z njo, DDV že vsebovan.
OZ člen 10, 131, 171, 186, 186/3, 395, 395/2. ZPP člen 337, 337/1. - člen 6, 9.
odškodninska odgovornost - odgovornost za požar - protipravno ravnanje - vzrok za požar - odgovornost več oseb za isto škodo - solidarna odgovornost - deljena odgovornost - vmesna sodba - solidarne obveznosti
Toženca sta s svojim delovanjem - vzpostavitvijo električne napetosti v električni inštalaciji hiše - povzročila nevarno situacijo, zaradi katere oz. v zvezi s katero je prišlo do požara. Za nastalo škodo sta solidarno odgovorna. Oba sta ravnala v nasprotju s predpisi; njunega prispevka k nastali škodi pa ni mogoče ugotoviti.
ZPP člen 72, 72/2, 287, 347, 347/2. OZ člen 45, 73, 191. ZPP člen 212.
razveljavitev pogodbe - prisiljenje - prisila - pogodba, ki jo sklene neupravičena oseba - fiktivni računi - pomanjkljiva trditvena podlaga - nesubstanciran dokazni sklep - nepotrebni dokazi - pritožbena obravnava - pravočasnost zahteve za izločitev sodnika
Toženka bi smela izločitev sodnice zahtevati najpozneje do konca glavne obravnave, če je res podvomila o njeni nepristranskosti (drugi odstavek 72. člena ZPP). Vendar tega ni storila. Predlog za izločitev, podan v pritožbi, je prepozen.
Manjkajoče trditvene podlage toženke ni mogoče nadomestiti z dokazi. Dokazni predlog služi zgolj v potrditev trditvenih navedb in ne sme biti podan z namenom njihovega nadomeščanja. Ker je toženko na pomanjkljivosti pravno relevantnih navedb v njeni trditveni podlagi opozorila že tožnica (tj. da toženka ni natančno in konkretno specificirala opravljenih storitev, da so storitve opredeljeno nedoločno in da v specifikaciji ni osnovnih informacij o tipu storitve, datumu oprave in njenem opisu), materialno procesno vodstvo sodišča s tem v zvezi ni bilo potrebno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00003640
ZFPPIPP člen 59, 59/2, 59/3, 59/4, 296, 296/1, 296/4, 296/5, 382. OZ člen 165, 662, 662/1.
stečajni postopek nad pravno osebo - terjatve, ki jih je treba prijaviti v stečajnem postopku - rok za prijavo terjatve - plačilo odškodnine - napake gradbe - odgovornost za solidnost gradbe - kdaj zapade odškodninska obveznost - čas nastanka škode - začetek stečajnega postopka - prepozna prijava terjatve
Ker iz upničine prijave terjatve izhaja, da je škoda nastala že pred začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom, se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na desetletni garancijski rok za solidnost gradbe, ki je predpisan z zakonom. V skladu s prvim odstavkom 662. člena OZ izvajalec odgovarja za morebitne napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost, če se take napake pokažejo v desetih letih od izročitve in prevzema del. Upnica ne trdi, da so se napake pojavile šele po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom. Zato bi morala terjatev za plačilo odškodnine pravočasno prijaviti v stečajnem postopku.
ZFPPIPP člen 141, 141/2, 147, 147/1, 212, 212/4, 221b, 221b/5.
poenostavljena prisilna poravnava - prednostne pravice imetnikov prednostnih delnic - prednostne terjatve - imetnik terjatve - davki - terjatve, za katere ne učinkuje potrjena prisilna poravnava
ZFPPIPP v redni prisilni poravnavi ne daje privilegiranega statusa davčnim obveznostim, za razliko od poenostavljene prisilne poravnave (peti odstavek 221.b člena ZFPPIPP).
Del dikcije dolžnika v NFP, ki se nanaša na davke, se tako nanaša le na postopek "poenostavljene" prisilne poravnave, ki je tekel pred začetkom postopka redne prisilne poravnave (po določbi petega odstavka 221.b člena ZFPPIPP namreč poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje na terjatve za plačilo davkov, kot jih določa zakon, ki ureja davčni postopek).
Ni mogoče pritrditi pritožnici, da iz NFP izrecno izhaja dolžnikov predlog, da (redna) prisilna poravnava za davke ne učinkuje.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo prisilno poravnavo v delu, ki ni bil predmet dolžnikovega predloga.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00004443
OZ člen 82, 131, 149, 150, 921, 965. ZPP člen 161. ZBPP člen 46.
delovna nezgoda - gradbišče - odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - odgovornost organizatorja del - odgovornost glavnega izvajalca - varnost pri delu - neupoštevanje varnostnih predpisov - dolžnost nadzora - nevarna dejavnost - objektivna odškodninska odgovornost - stroški postopka - solidarno (nerazdelno) plačilo
Ker je na gradbišču delovalo večje število podizvajalcev, je bil zavarovanec prve toženke kot organizator oziroma glavni izvajalec del dolžan poskrbeti za to, da bodo delavci različnih podizvajalcev lahko neovirano in varno izvajali delo na gradbišču na način, da drug drugega pri delu ne bodo ogrožali. Zavarovanec prve toženke je bil nosilec dejavnosti na gradbišču, ki so jo podizvajalci in njihovi podizvajalci izvajali v njegovo korist, zaradi česar je s tem prevzel tudi obveznosti iz naslova varstva pri delu.
OZ člen 190, 190/1. ZPP člen 7, 285, 286, 339, 339/2, 339/2-14.
neupravičena pridobitev - zbiranje procesnega gradiva - predlaganje dokazov - prekluzija - pravila o dokaznem bremenu - materialno procesno vodstvo - (ne)sklepčnost tožbe - uporabno dovoljenje
S tem, ko je tožeča stranka trdila, da je opravila delo, ki ga je tožena stranka uporabila za pridobitev uporabnega dovoljenja (vsa tri opravila, ki so predmet tega spora, pa so bila nedvomno potrebna za pridobitev uporabnega dovoljenja in jih je torej treba obravnavati kot celoto) in da ji je zato tožena stranka dolžna povrniti zahtevani znesek, za katerega je bila ob odsotnosti pravnega temelja tožena stranka neupravičeno obogatena, je (vsaj implicitno) zatrjevala tako svoje prikrajšanje, kot okoriščenje tožene stranke, vzročno zvezo med njima in odsotnost pravnega temelja, torej vse splošne predpostavke po prvem odstavku 190. člena OZ. Pritožbeni očitek, po katerem naj bi prvostopno sodišče v nasprotju s pravilom o zbiranju procesnega gradiva iz 7. člena ZPP ta dejstva ugotavljalo samo, torej ne drži.
Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek napačne uporabe določb o dokaznem bremenu (7. člen ZPP) in o prekluziji (286. člen ZPP), ker naj bi prvostopenjsko sodišče upoštevalo projektne mape, čeprav tega dokaza nobena od strank ni predlagala oziroma ni pravočasno predlagala. Tožeča stranka se je pravočasno, že v svoji prvi pripravljalni vlogi, sklicevala na projektno dokumentacijo in pojasnila, da gre za zelo obsežno dokumentacijo, ki jo sestavljata dva fascikla, debela po 7 cm, s katero razpolaga tudi tožena stranka. Istočasno je navedla, da bo dokumentacijo predložila, če bo sodišče štelo, da je potrebna za ugotovitev utemeljenosti zahtevka. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je tožeča stranka dokaz z vpogledom v projektne mape predlagala že v svoji prvi pripravljalni vlogi, a ga zaradi njegove obsežnosti takrat ni predložila. Ni šlo torej zgolj za napoved dokaznega predloga, kot navaja tožena stranka v pritožbi. Iz navedenega razloga (obsežnost gradiva) predlagani dokaz z vpogledom v dokumentacijo zadošča, tožeča stranka pa ni bila dolžna celotne dokumentacije predložiti v spis
izbris iz sodnega registra brez likvidacije - izbrisni razlog - neposlovanje na poslovnem naslovu - neporavnane obveznosti - ugovor - odločba Ustavnega sodišča
V izbrisnem postopku po 2. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP je mogoče uveljaviti vsebinsko enak ugovor kot v izbrisnem postopku po 1. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP.
Upnik je v ugovoru zoper sklep o začetku postopka izbrisa s trditvami, da ima subjekt vpisa neporavnane obveznosti, uspel izpodbiti obstoj izbrisnega razloga. Upnik je namreč navedel, da ima do dolžnika še terjatve, kar pomeni, da subjekt vpisa ni izpolnil vseh svojih obveznosti. To pa je ovira za izbris iz sodnega registra brez likvidacije po 1. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP.