izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (PZ) - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - huda malomarnost
Tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožnicama ni mogoče očitati hude malomarnosti v razmerju do storjene kršitve, je materialnopravno zmotna. Pri opredelitvi hude malomarnosti v zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti se je treba opreti na splošna pravila civilnega prava, saj ZDR-1 o tem nima posebnih določb, v prvem odstavku 13. člena pa napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava. Po teh pravilih s krivdo razumemo osebno sposobnost kršitelja, da spozna nedopustnost svojega ravnanja ali opustitve in po tem spoznanju uravnava svoje obnašanje. Za krivdo sta značilna dva elementa, in sicer razumski oziroma zavestni, ki se nanaša na možnost spoznavanja dejstev, in voljni, ki predstavlja voljo za to, da neko dejstvo nastane. Hudo malomarno je tisto ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka (delavca) - kršitev navadne skrbnosti. Za presojo, ali sta tožnici ravnali s hudo malomarnostjo, je torej odločilno, ali sta opustili tisto skrbnost, ki se lahko utemeljeno pričakuje od vsakega povprečnega bolničarja - negovalca oziroma srednje medicinske sestre v domu za starejše. Odgovor na to vprašanje je v vsebini dolžnega ravnanja tožnic na njunih delovnih mestih. Tožnici bi v okviru svojih delovnih obveznosti morali biti na razpolago varovancem, da bi se lahko nemudoma odzvali, če bi kateri izmed njih potreboval pomoč, z odhodom iz poslopja doma na vrt ob varovanem oddelku pa sta to svojo obveznost opustili in s tem ravnali hudo malomarno.
Ni sporno, da je tožnik rojen 23. 2. 1947 in da je do nastanka I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni z dnem 4. 7. 2014 dopolnil 67 let starosti. Delovna leta od njegovih 20 let starosti do dneva nastanka invalidnosti znašajo 47 let, 1/3 tega obdobja pa 15 let in 8 mesecev. Tožnik bi zato moral imeti dopolnjenih najmanj 15 let in 8 mesecev pokojninske dobe, da bi izpolnjeval tudi pogoj pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine, glede na to, da je invalid I. kategorije zaradi bolezeni.
Toženec je izročil tožnici za zavarovanje njenih terjatev do glavnega dolžnika podjetja S. obrazec menice, ki razen toženčevega podpisa, kot trasanta, ni vseboval drugih potrebnih sestavin, ki jih mora vsebovati menica in je z menično izjavo pooblastil tožnico, da izpolni te vse druge potrebne sestavine in jo uporabi za izterjavo zapadlih in neporavnanih obveznosti dolžnika družbe S. in jo predloži v vnovčenje v breme kateregakoli toženčevega računa. Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz menične izjave brez dvoma izhaja toženčeva obljuba, da bo sam (iz svojih sredstev) plačal obveznosti dolžnika S. do tožnice in da je izročil tožnici eno bianco lastno menico. Torej se je v menični izjavi toženec zavezal odgovarjati kot fizična oseba za obveznosti družbe S. s svojimi sredstvi na katerem koli svojem računu, zato v pritožbi neutemeljeno trdi nasprotno.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva
Sodišče prve stopnje je kot posledice izbrisa iz RSP, zaradi katerih tožnik trpi duševne bolečine, pravilno zajelo tudi njegova ponižanja v družbi in žalitve, strah pred tem, ali bo delodajalec zanj pridobival delovna dovoljenja in ekonomsko stisko njegove družine.
Povračilo škode zaradi izbrisa iz RSP je namreč nova oblika škode, za katero so upravičenci po ZPŠOIRSP upravičeni do odškodnine in do drugih oblik pravičnega zadoščenja, določenih v 15. členu tega zakona.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-8.. - člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev navodil zdravnika
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je v času bolniškega staleža kršil navodila zdravnika. Pri očitku nespoštovanja navodil osebnega zdravnika je treba ugotoviti, ali je tožnik z ravnanji, ki so mu bila dokazana v tem sporu (kolesarjenje, igranje nogometa in zadrževanje v gostinskem lokalu v nočnem času), v celoti gledano kršil navodila, kakršna je imel, oziroma ali je ravnal v skladu z danimi navodili glede na bolečine v kolenu. Do navedenega se sodišče prve stopnje, kljub napotilom pritožbenega sodišča, ni opredelilo, temveč je zaključilo, da tožnik po večini ni kršil navodil zdravnika, ker zaradi njegove odsotnosti ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja tožnika. Glede na očitke v izredni odpovedi lahko sodišče v tem sporu presoja le, ali je delavec kršil navodila osebnega zdravnika, torej ali se delavec v času bolniškega staleža drži navodil, ki jih dobi s strani osebnega zdravnika, in na samo kršitev ne vpliva, če morebiti osebni zdravnik naknadno oceni, da ravnanje pacienta ni vplivalo na poslabšanje zdravstvenega stanja ali podaljševanje bolniškega staleža.
Ker tožnici obvezno zavarovanje dne 25. 11. 2015, niti do 30. 9. 2016, ni prenehalo in kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje ni dokazano, niti zatrjevano, da gre za katerikoli izmed drugih izjem v določbi 156. člena ZPIZ-1, ni izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. S tem pa niso izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine tudi, če bi tožnica izpolnjevala nadaljnja dva pogoja, torej zahtevano starost in dopolnjeno pokojninsko dobo, določeno v 36. členu ZPIZ-1.
plača - plačilo razlike plače - količnik za delovno mesto - enostransko znižanje plače
Toženka v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje kot veljaven upoštevati njen sklep z dne 13. 4. 2010, s katerim je enostransko znižala izhodiščno plačo s 717,94 EUR (ta je bila določena z Dogovorom o znižanju izhodiščne plače za obdobje 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 z dne 17. 2. 2010; v nadaljevanju: Dogovor z dne 17. 2. 2010) na 646,15 EUR. Njeno pooblastilo za sprejem takšnega sklepa naj bi izhajalo iz 2. odstavka a.) točke II. člena dogovora z dne 15. 3. 2004, ki določa, da lahko uprava toženke med ukrepi za znižanje izgube iz poslovanja, ki odstopa od običajnih trendov poslovanja pri toženki, na osnovi posebnega dogovora s Sindikatom C. sprejme ukrepe za znižanje izhodiščne plače. Ne glede na to, da po stališču pritožbenega sodišča takšno določilo samo po sebi toženki ne daje pooblastila za enostransko znižanje izhodiščne plače brez dogovora s sindikatom, je toženka s sklepom z dne 13. 4. 2010 v vsakem primeru nedovoljeno posegla v višino izhodiščne plače (717,94 EUR), kot je bila dogovorjena z dogovorom z dne 17. 2. 2010. Dogovor z dne 15. 3. 2004, ki naj bi toženki takšno pooblastilo dajal, namreč 13. 4. 2010, ko je toženka sprejela sklep o enostranskem znižanju plače, zagotovo ni več veljal. Veljavnost dogovora z dne 15. 3. 2004 je bila glede na njegovo določbo prvega odstavka b) točke II. člena omejena na čas od leta 2004 do leta 2009. Pri tem pa je treba tudi upoštevati, da se je toženka v dogovoru z dne 17. 2. 2010 strinjala, da znaša višina izhodiščne plače 717,94 EUR do decembra 2010. Ker od tega dogovora, ki ima naravo podjetniške kolektivne pogodbe ni odstopila, ni mogla zakonito enostransko znižati izhodiščne plače v tem obdobju.
V zadevi je sporno, ali je prišlo do preplačila in nadalje, ali je tožnica dolžna toženi stranki vrniti znesek izplačane starostne pokojnine ter letni dodatek. Za odločitev v sporni zadevi so odločilna sledeča dejstva in sicer, da je bila tožnici tudi v spornem obdobju izplačana starostna pokojnina na podlagi veljavnega pravnega naslova in sicer na podlagi pravnomočne odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine. Pravna podlaga za izplačilo ni odpadla, niti ne gre za stanje, da se pravna podlaga ne bi uresničila. Ker gre za pravnomočno odločbo, tako tudi ni mogoče govoriti, da bi bila tožnica brez pravnega temelja obogatena na škodo tožene stranke. Kot je bilo že pojasnjeno, je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. V sporni zadevi pa je bilo nenazadnje izplačilo tudi že realizirano, tako da pokojnine ni mogoče prenehati izplačevati za nazaj, temveč le za naprej.
ZSVarPre v prvem odstavku 33. člena določa, da se ne glede na določbe tega poglavja (ki se nanaša na priznanje denarne socialne pomoči) lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Glede vprašanja, kdaj gre za materialno ogroženost, je pritožbeno sodišče že v drugi zadevi pojasnilo, da je trenutna materialna ogroženost pravni standard in ta v zakonu ni posebej definiran. Center za socialno delo ga ugotavlja v vsakokratnem primeru posebej. Pri tem gre za diskrecijsko pravico Centra za socialno delo, ki lahko pri istem dejanskem stanju izmed več pravno enakih možnih odločitev izbere odločitev, ki jo za konkretni primer šteje kot najbolj primerno.
Za odločitev ne more biti odločilno, da tožnik vrednostnih papirjev ni prodal, temveč je odločilno, ali bi s prodajo izboljšal svoj materialni položaj. Šele ob ugotovitvi, kakšno je tožnikovo materialno stanje in s tem v zvezi, ali se je znašel v stanju materialne ogroženosti bi prvostopenjski organ po načelu diskrecijske pravice presodil, ali tožnik izkazuje tudi izredne stroške, ki so vezani na preživljanje in ki jih z lastnim dohodkom ne more pokriti.
Pri tožniku ob vložitvi zahteve leta 2012 pri tujem nosilcu zavarovanja, niti do izdaje drugostopenjske upravne odločbe dne 11. 3. 2014, zdravljenje ni bilo zaključeno in zato ocena invalidnosti ni mogoča. Za ocenjevanje invalidnosti mora biti stanje dokončno in stabilno.
zavrženje vloge - izredno pravno sredstvo - državni pravniški izpit - odvetnik kot pooblaščenec
Vložnik zahteve za revizijo in obnovo postopka (torej za izredna pravna sredstva) ni vložil po odvetniku, niti ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki je v skladu z 91. členom ZPP takšno izredno pravno sredstvo zavrglo v skladu s pooblastilom iz prvega odstavka 374. člena ZPP, je pravilno.
ZDSS-1 člen 36.. ZPP člen 105, 180, 285.. ZDR-1 člen 94, 111, 111/3.
tožba - jasno oblikovan tožbeni zahtevek - poziv na popravo
V skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP mora tožba poleg drugih podatkov, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP), obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Tožbeni zahtevek mora biti konkretno opredeljen, pri denarnem tožbenem zahtevku načeloma z navedbo določenega zneska denarja. Glede navedbe dejstev pa se zahteva, da mora tožba vsebovati toliko dejstev, da je mogoče jasno identificirati zahtevek in ga ločiti od morebitnih drugih zahtevkov. Iz navedb mora biti mogoče podlago zahtevka ločiti od drugih dejanskih podlag in ne sme biti nobenega dvoma, na kateri življenjski dogodek stranka veže nastanek svojega domnevnega zahtevka. Sodišče od vložnika vloge (v primeru tožbe od tožeče stranke), ki je nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP zahteva, da mora vlogo popraviti ali dopolniti. V individualnih delovnih sporih sodišče hkrati delavca pouči, kako naj odpravi pomanjkljivosti vloge in ga opozori na pravne posledice, če ne bo ravnal v skladu z zahtevo sodišča.
ZDR člen 82, 82/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2.. KZ-1 člen 204.. ZDR-1 člen 118, 118/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zakonski znaki kaznivega dejanja - tatvina - sodna razveza pogodba o zaposlitvi
V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožnici očitala, da je nezakonito odtujila premoženje delodajalca, in sicer merilec vlage, z namenom, da si ga protipravno prilasti, s tem pa kršila obveznosti iz delovnega razmerja in izpolnila znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1 (1. in 2. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da očitek iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen. Glede na pravilno ugotovljene okoliščine spornega dogodka je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je obstajala realna možnost, da je bil merilec vlage tožnici podtaknjen. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00006132
ZDR člen 83, 184.. OZ člen 131.. ZJU člen 140, 140/1, 140/2.. ZPol člen 81.
nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odškodninska odgovornost delodajalca - pravica do zagovora
Zgolj dejstvo, da je bila pravnomočno ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da je prvotožena stranka s podajo te izredne odpovedi ravnala protipravno oziroma nedopustno, s čimer bi bila podana ena od predpostavk odškodninske obveznosti. Iz ustaljene in enotne sodne prakse izhaja, da v smislu predpostavke odškodninske odgovornosti delodajalca zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni protipravna vsaka nezakonitost, temveč le tista, ki je posledica delodajalčevega samovoljnega ali arbitrarnega ravnanja.
Iz obrazložitve sodbe VDSS opr. št. Pdp 601/2010 z dne 12. 10. 2010 izhaja, da je pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, ugotovilo, da je tožena stranka glede na zmotno uporabo določbe 81. člena ZPol nepravilno štela, da je tožniku omogočila rok za pripravo na zagovor treh delovnih dni. Zmotna uporaba materialnopravnih določb, zaradi katerih je bila ugotovljena nezakonitost sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni arbitrarnega oziroma samovoljnega ravnanja prvotožene stranke, ki bi lahko bilo podlaga za ugotovitev, da je bilo njeno ravnanje protipravno v smislu predpostavke, ki je pogoj za odškodninsko odgovornost prvotožene stranke kot tožnikovega delodajalca.
Vložnica tožbe v postavljenem roku ni popravila tako kot ji je bilo naloženo s sklepom o popravi niti ni zaprosila za brezplačno pravno pomoč, zato je prvostopenjsko sodišče njeno nepopolno vlogo pravilno zavrglo.
pravdni stroški po uspehu - pobotni ugovor - nagrada za postopek v ponovljenem postopku - nagrada za narok v ponovljenem postopku
Pobotni ugovor je obrambno sredstvo tožene stranke zoper tožbo oziroma tožbeni zahtevek, ki se s tožbo zoper njo uveljavlja. Funkcija pobotnega ugovora oziroma njegov namen je doseči zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato sodišče ugotovi v pobot uveljavljano terjatev (tudi če je ta višja od tožbene terjatve) le do višine ugotovljene terjatve tožeče stranke.
Ker je sodišče prve stopnje s sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v višini 123.791,98 EUR in terjatev tožene stranke do tožeče stranke v enaki višini, je tožena stranka s pobotnim ugovorom kot sredstvom, da doseže zavrnitev tožbenega zahtevka, ta cilj v predmetnem postopku dosegla, saj je bil sklep o izvršbi razveljavljen in tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Takšen izid postopka ne more pomeniti (niti) delnega uspeha tožeče stranke, kot je to v zvezi s stroškovno odločitvijo obrazložilo sodišče prve stopnje, pač pa pomeni, kot utemeljeno uveljavlja tožena stranka v pritožbi, da je v postopku zaradi uspešne uveljavitve pobotnega ugovora uspela ona.
Za upravnika je lahko postavljen eden od etažnih lastnikov.
Obveznost preneha z združitvijo le, če je pri (določeni) obveznosti ista oseba upnik in dolžnik. Toda v tej zadevi so upnik za izpolnitev obveznosti po pogodbi o upravljanju etažni lastniki. Obveznosti upravnika so praviloma nedeljive in večinoma storitve, medtem ko so obveznosti etažnih lastnikov praviloma nedeljive in denarne.
Morala je sistem vrednot, zavračanje nasprotnih predlogov pri sklenitvi pogodbe pa z moralo nima nobene povezave. Ne navsezadnje se veliko število pogodb sklene kot formularne pogodbe brez vsakih pogajanj (120. člen OZ).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zaradi ekonomskih razlogov (nedoseganje načrtovanih poslovnih rezultatov) reorganizirala svoje delo, del reorganizacije pa je bilo tudi zmanjšanje števila izvajalk na delovnem mestu sobarica-čistilka. Za odpoved iz poslovnih razlogov zadostuje, da je dejansko podan le en zakonski razlog za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (da ta ni navidezen). Tožena stranka je izkazala dejanski obstoj organizacijskega razloga, ki med strankama niti ni sporen.
Med strankama ni sporno, da je tožena stranka na delovno mesto, ki ga je poprej opravljala tožnica, začela zaposlovati 1. 4. 2016, torej skoraj pol leta po podani odpovedi tožnici (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nosi datum 12. 10. 2015). Upoštevati je treba stanje pri delodajalcu ob odpovedi (in ne ob izteku odpovednega roka oziroma prenehanju delovnega razmerja), redna odpoved iz poslovnega razloga pa ni nezakonita, če so se kasneje, več mesecev po dani odpovedi, pri toženi stranki ponovno pojavile potrebe po zaposlitvi dodatnih delavcev.