Plačilo kot izpolnitveno ravnanje samo po sebi kot dogovorjen predmet izpolnitve obveznosti ni nično, ker nima elementov iz 35. člena OZ (način izpolnitve s plačilom v EUR valuti je določen, določljiv, mogoč in dovoljen). Pritožnica ni navedla relevantnih dejstev, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotovilo ničnost Pogodbe, na primer, da je ta pogodba navidezna, ker pogodbeni stranki nista imeli (resnega) namena, da tožena stranka prevzame obveznosti in s tem pridobi pravico do plačila. Da bi z zahtevkom na delno ničnost pogodbe dosegla enake posledice kot so predpisane za ničnost pogodbe, bi se morala tožeča stranka poglobiti še v druga pogodbena določila in predvsem trditi, če ima za to podlago v njej znanih dejstvih, da celotna pogodba nima poslovne podlage, ali da je nedovoljena, česar pa ni trdila.
Tožeča stranka je v tožbi podala trditev, da je bil stečajni dolžnik insolventen v času izpodbijanega pravnega dejanja. Tožbi je tudi priložila sklep o začetku stečajnega postopka. Zatrjevanega dejstva, da je bila tožeča stranka v času storitve izpodbojnih dejanj insolventna, tožena stranka ni zanikala, zato se to dejstvo šteje za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ker je tožeča stranka uspela ovreči zmotno ugotovitev sodišča prve stopnje, da v postopku ni podala nobenih trditev glede insolventnosti tožeče stranke v času storitve izpodbijanih dejanj, je zmotno stališče tožene stranke, da je bilo v konkretnem primeru breme dokazovanja insolventnosti tožeče stranke v času plačil toženi stranki na strani tožeče stranke.
plača - plačilo razlike plače - količnik za delovno mesto - enostransko znižanje plače
Toženka v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje kot veljaven upoštevati njen sklep z dne 13. 4. 2010, s katerim je enostransko znižala izhodiščno plačo s 717,94 EUR (ta je bila določena z Dogovorom o znižanju izhodiščne plače za obdobje 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 z dne 17. 2. 2010; v nadaljevanju: Dogovor z dne 17. 2. 2010) na 646,15 EUR. Njeno pooblastilo za sprejem takšnega sklepa naj bi izhajalo iz 2. odstavka a.) točke II. člena dogovora z dne 15. 3. 2004, ki določa, da lahko uprava toženke med ukrepi za znižanje izgube iz poslovanja, ki odstopa od običajnih trendov poslovanja pri toženki, na osnovi posebnega dogovora s Sindikatom C. sprejme ukrepe za znižanje izhodiščne plače. Ne glede na to, da po stališču pritožbenega sodišča takšno določilo samo po sebi toženki ne daje pooblastila za enostransko znižanje izhodiščne plače brez dogovora s sindikatom, je toženka s sklepom z dne 13. 4. 2010 v vsakem primeru nedovoljeno posegla v višino izhodiščne plače (717,94 EUR), kot je bila dogovorjena z dogovorom z dne 17. 2. 2010. Dogovor z dne 15. 3. 2004, ki naj bi toženki takšno pooblastilo dajal, namreč 13. 4. 2010, ko je toženka sprejela sklep o enostranskem znižanju plače, zagotovo ni več veljal. Veljavnost dogovora z dne 15. 3. 2004 je bila glede na njegovo določbo prvega odstavka b) točke II. člena omejena na čas od leta 2004 do leta 2009. Pri tem pa je treba tudi upoštevati, da se je toženka v dogovoru z dne 17. 2. 2010 strinjala, da znaša višina izhodiščne plače 717,94 EUR do decembra 2010. Ker od tega dogovora, ki ima naravo podjetniške kolektivne pogodbe ni odstopila, ni mogla zakonito enostransko znižati izhodiščne plače v tem obdobju.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičena odsotnost z dela - pravnomočna sodba socialnega sodišča - začasna nezmožnost za delo
Po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zaradi pravnomočne odločitve v socialnem sporu tožnici ni mogoče očitati, da je naklepno oziroma iz hude malomarnosti kršila pogodbene obveznosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 9. 2015 nezakonita.
poslovodna oseba - direktor - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - individualna pogodba o zaposlitvi - odpoved pogodbe o zaposlitvi - zagovor - pobot izplačila plače - soglasje delavca
Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je sklep z dne 23. 6. 2016, ki smiselno predstavlja odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2002, nezakonit, ker tožena stranka postopka odpovedi ni izpeljala postopkovno pravilno, tj. na način, predpisan z določbami ZDR-1. Odpoved je sicer pravilno izrazila v pisni obliki, v njej obrazložila dejanski razlog za njeno podajo in tožnika obvestila glede obveznosti prijave v evidenco iskalcev zaposlitve ter o pravnem varstvu in pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Vendar pa tožena stranka tožnika pred podajo odpovedi ni pisno obvestila o razlogu za odpoved, kot tudi mu v zvezi s tem omogočila zagovora, kot ji to nalaga določba 85. člena ZDR-1.
Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tožniku plačo oziroma nadomestilo plače za to obdobje obračunala, ne pa tudi izplačala, saj jo je pobotala s terjatvijo, ki naj bi jo imela zoper tožnika. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tega tožbenega zahtevka pravilno oprlo na 136. člen ZDR-1, ki določa, da delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih (prvi odstavek), delodajalec pa svoje terjatve do delavca ne sme pobotati s svojo obveznostjo plačila brez njegovega pisnega soglasja. Ker pritožba niti ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka takšnega soglasja za pobot ni imela, je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno naložilo, da je dolžna tožniku izplačati vse zneske, ki jih je samovoljno pobotala z domnevno terjatvijo zoper tožnika.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-8.. - člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev navodil zdravnika
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je v času bolniškega staleža kršil navodila zdravnika. Pri očitku nespoštovanja navodil osebnega zdravnika je treba ugotoviti, ali je tožnik z ravnanji, ki so mu bila dokazana v tem sporu (kolesarjenje, igranje nogometa in zadrževanje v gostinskem lokalu v nočnem času), v celoti gledano kršil navodila, kakršna je imel, oziroma ali je ravnal v skladu z danimi navodili glede na bolečine v kolenu. Do navedenega se sodišče prve stopnje, kljub napotilom pritožbenega sodišča, ni opredelilo, temveč je zaključilo, da tožnik po večini ni kršil navodil zdravnika, ker zaradi njegove odsotnosti ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja tožnika. Glede na očitke v izredni odpovedi lahko sodišče v tem sporu presoja le, ali je delavec kršil navodila osebnega zdravnika, torej ali se delavec v času bolniškega staleža drži navodil, ki jih dobi s strani osebnega zdravnika, in na samo kršitev ne vpliva, če morebiti osebni zdravnik naknadno oceni, da ravnanje pacienta ni vplivalo na poslabšanje zdravstvenega stanja ali podaljševanje bolniškega staleža.
Vložnica tožbe v postavljenem roku ni popravila tako kot ji je bilo naloženo s sklepom o popravi niti ni zaprosila za brezplačno pravno pomoč, zato je prvostopenjsko sodišče njeno nepopolno vlogo pravilno zavrglo.
pravdni stroški po uspehu - pobotni ugovor - nagrada za postopek v ponovljenem postopku - nagrada za narok v ponovljenem postopku
Pobotni ugovor je obrambno sredstvo tožene stranke zoper tožbo oziroma tožbeni zahtevek, ki se s tožbo zoper njo uveljavlja. Funkcija pobotnega ugovora oziroma njegov namen je doseči zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato sodišče ugotovi v pobot uveljavljano terjatev (tudi če je ta višja od tožbene terjatve) le do višine ugotovljene terjatve tožeče stranke.
Ker je sodišče prve stopnje s sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v višini 123.791,98 EUR in terjatev tožene stranke do tožeče stranke v enaki višini, je tožena stranka s pobotnim ugovorom kot sredstvom, da doseže zavrnitev tožbenega zahtevka, ta cilj v predmetnem postopku dosegla, saj je bil sklep o izvršbi razveljavljen in tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Takšen izid postopka ne more pomeniti (niti) delnega uspeha tožeče stranke, kot je to v zvezi s stroškovno odločitvijo obrazložilo sodišče prve stopnje, pač pa pomeni, kot utemeljeno uveljavlja tožena stranka v pritožbi, da je v postopku zaradi uspešne uveljavitve pobotnega ugovora uspela ona.
ZDSS-1 člen 36.. ZPP člen 105, 180, 285.. ZDR-1 člen 94, 111, 111/3.
tožba - jasno oblikovan tožbeni zahtevek - poziv na popravo
V skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP mora tožba poleg drugih podatkov, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP), obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Tožbeni zahtevek mora biti konkretno opredeljen, pri denarnem tožbenem zahtevku načeloma z navedbo določenega zneska denarja. Glede navedbe dejstev pa se zahteva, da mora tožba vsebovati toliko dejstev, da je mogoče jasno identificirati zahtevek in ga ločiti od morebitnih drugih zahtevkov. Iz navedb mora biti mogoče podlago zahtevka ločiti od drugih dejanskih podlag in ne sme biti nobenega dvoma, na kateri življenjski dogodek stranka veže nastanek svojega domnevnega zahtevka. Sodišče od vložnika vloge (v primeru tožbe od tožeče stranke), ki je nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP zahteva, da mora vlogo popraviti ali dopolniti. V individualnih delovnih sporih sodišče hkrati delavca pouči, kako naj odpravi pomanjkljivosti vloge in ga opozori na pravne posledice, če ne bo ravnal v skladu z zahtevo sodišča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00003655
ZPP člen 154, 154/2, 254. OZ člen 378, 378/1.
izvedensko mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja - pripombe stranke - opredelitev do pripomb na izvedensko mnenje - obrazložitev izvedenskega mnenja - vrednost vozila - stroški postopka - povrnitev pravdnih stroškov - načelo uspeha v pravdi - pobotanje pravdnih stroškov
Odločitev o potrebi po dopolnitvi izvedenskega mnenja je odvisna od pripomb stranke. Kršitev pravil pravdnega postopka zaradi zavrnitve predlagane dopolnitve izvedenskega mnenja ni podana, če stranka ni navedla pripomb, glede katerih bi bila dopolnitev mnenja potrebna oziroma so bile te pripombe pavšalne, neobrazložene oziroma niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja.
Sodišče se mora do pripomb na izvedensko mnenje opredeliti in navesti, zakaj pripombe niso utemeljene oziroma zakaj dodatna pojasnila in odgovori na vprašanja, ki jih zahteva stranka, niso potrebni. Obrazložitev izvedenskega mnenja mora biti zato jasna, razumljiva in celovita, torej takšna, da omogoča preizkus in kritično presojo.
ZPP člen 481, 481/1, 481/1-1, 482, 482/2, 483. ObrZ člen 31, 33, 34, 34/2.
subjektivni kriterij za gospodarski spor - objektivni kriterij za določitev gospodarskega spora - oseba javnega prava - Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije - plačilo članarine
Tožena stranka je organizirana v pravnoorganizacijski obliki obrtno - podjetniške zbornice, ki je posebna oseba javnega prava, kar je določeno v 33. členu Obrtnega zakona. Ta pa v 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP ni izrecno navedena kot oseba, za katero veljajo pravila o gospodarskih sporih.
Članstvo v Obrtno - podjetniški zbornici ni obvezno, zato zahtevek za plačilo članarine nima javnopravnega značaja (31. člen Obrtnega zakona). Gre torej za klasično civilnopravno razmerje, o katerem je pristojno odločati civilno sodišče, zato v obravnavanem primeru tudi po objektivnem kriteriju ne gre za gospodarski spor.
Ker je torej obstajalo pogodbeno soglasje strank o tem, da sta terjatvi medsebojno prenehali zaradi pobota, in ker, kot že obrazloženo, morebitne davčne obveznosti niso predstavljale ovire za izvedeno pobotanje, je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.
dokazna ocena - dokazna stiska - dokazno breme - uporaba pravil o dokaznem bremenu
Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je pravilna in jo toženec ni izpodbil. Po ponovni presoji izvedenih dokazovi pritožbeno sodišče zaključuje, da so trditve tožnice, da toženec ni vrnil denarja, verjetnejše kot trditve toženca, da je denar vrnil. Kaj je res in kaj ni, pa ni moglo ugotoviti s stopnjo prepričanja niti po sedemurni pritožbeni obravnavi in po opravljeni dokazni oceni, pri kateri je najprej ločeno obravnavalo posamezne dokaze, jih primerjalo med seboj, in jih na koncu obravnavalo skupaj. Znašlo se je v dokazni stiski, ki jo je rešilo s pravilom o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Dokazno breme za dokazovanje tega dejstva nosi toženec. Ker ga ni dokazal, je izpodbijana odločitev pravilna.
odškodninska odgovornost - javno kopališče - krivdna in objektivna odgovornost upravljalca javnega kopališča - skrbnost dobrega strokovnjaka - mokra in spolzka tla
Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno sledilo strokovnim ugotovitvam izvedenca glede ustreznosti tal na mestu padca in pravilno zaključilo, da so konkretna tla tudi v primeru politega manjšega madeža (premera 2 do 3 cm, kot je bilo ugotovljeno) bele kave ali kave s smetano tožnici omogočala varno uporabo pohodne površine.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo v času škodnega dogodka pri zavarovancu tožene stranke za čiščenje pohodnih površin na povezovalnem hodniku ustrezno poskrbljeno in v skladu z razumnimi pričakovanji. V konkretnem primeru tožnica ni uspela izkazati takšnih okoliščin, ki bi od tožene stranke terjale tako postroženo skrbnost, ki bi zagotavljala večji ali stalen nadzor čistilke v tem delu term.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (PZ) - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - huda malomarnost
Tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožnicama ni mogoče očitati hude malomarnosti v razmerju do storjene kršitve, je materialnopravno zmotna. Pri opredelitvi hude malomarnosti v zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti se je treba opreti na splošna pravila civilnega prava, saj ZDR-1 o tem nima posebnih določb, v prvem odstavku 13. člena pa napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava. Po teh pravilih s krivdo razumemo osebno sposobnost kršitelja, da spozna nedopustnost svojega ravnanja ali opustitve in po tem spoznanju uravnava svoje obnašanje. Za krivdo sta značilna dva elementa, in sicer razumski oziroma zavestni, ki se nanaša na možnost spoznavanja dejstev, in voljni, ki predstavlja voljo za to, da neko dejstvo nastane. Hudo malomarno je tisto ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka (delavca) - kršitev navadne skrbnosti. Za presojo, ali sta tožnici ravnali s hudo malomarnostjo, je torej odločilno, ali sta opustili tisto skrbnost, ki se lahko utemeljeno pričakuje od vsakega povprečnega bolničarja - negovalca oziroma srednje medicinske sestre v domu za starejše. Odgovor na to vprašanje je v vsebini dolžnega ravnanja tožnic na njunih delovnih mestih. Tožnici bi v okviru svojih delovnih obveznosti morali biti na razpolago varovancem, da bi se lahko nemudoma odzvali, če bi kateri izmed njih potreboval pomoč, z odhodom iz poslopja doma na vrt ob varovanem oddelku pa sta to svojo obveznost opustili in s tem ravnali hudo malomarno.
Ni sporno, da je tožnik rojen 23. 2. 1947 in da je do nastanka I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni z dnem 4. 7. 2014 dopolnil 67 let starosti. Delovna leta od njegovih 20 let starosti do dneva nastanka invalidnosti znašajo 47 let, 1/3 tega obdobja pa 15 let in 8 mesecev. Tožnik bi zato moral imeti dopolnjenih najmanj 15 let in 8 mesecev pokojninske dobe, da bi izpolnjeval tudi pogoj pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine, glede na to, da je invalid I. kategorije zaradi bolezeni.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi nepravilno uporabilo določbo 184. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločbe, zato je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zavzelo je namreč zmotno stališče, da je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 12. 10. 2016 spremenila tožbo. V tožbi je odškodninski tožbeni zahtevek utemeljevala z navedbami, da jo je tožena stranka v kandidacijskem postopku za prosto delovno mesto "Skrbnik problematičnih velikih podjetij" diskriminirala zaradi starosti (tožnica je bila v času razgovora stara 52 let), z navedbo druge osebne okoliščine (tj. izobrazbe in delovnih izkušenj na vodilnih in vodstvenih položajih) v drugi pripravljalni vlogi pa ni spremenila dejanske podlage zahtevka, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Z navedbami v tej smeri je namreč (pravočasno) podala le dodatne navedbe, s katerimi je utemeljevala tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova diskriminacije. Ker torej v obravnavani zadevi ni šlo za spremembo tožbe, je napačna odločitev v 1. točki izreka odločbe, da se sprememba tožbe ne dovoli.
zamudna sodba - nadomestila za neizrabljen letni dopust
Sodišče resničnosti trditev v tožbi v postopku izdaje zamudne sodbe ne preizkuša, ker zamudna sodba temelji na domnevi, da je toženec s svojo pasivnostjo priznaval navedbe, ki jih je v tožbi navajal tožnik. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožena stranka tožnici ni omogočila izrabe 10 dni letnega dopusta. Posledično ji je utemeljeno prisodilo vtoževani znesek denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust v bruto višini, ki jo je tožnica vtoževala.