plača - plačilo razlike plače - količnik za delovno mesto - enostransko znižanje plače
Toženka v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje kot veljaven upoštevati njen sklep z dne 13. 4. 2010, s katerim je enostransko znižala izhodiščno plačo s 717,94 EUR (ta je bila določena z Dogovorom o znižanju izhodiščne plače za obdobje 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 z dne 17. 2. 2010; v nadaljevanju: Dogovor z dne 17. 2. 2010) na 646,15 EUR. Njeno pooblastilo za sprejem takšnega sklepa naj bi izhajalo iz 2. odstavka a.) točke II. člena dogovora z dne 15. 3. 2004, ki določa, da lahko uprava toženke med ukrepi za znižanje izgube iz poslovanja, ki odstopa od običajnih trendov poslovanja pri toženki, na osnovi posebnega dogovora s Sindikatom C. sprejme ukrepe za znižanje izhodiščne plače. Ne glede na to, da po stališču pritožbenega sodišča takšno določilo samo po sebi toženki ne daje pooblastila za enostransko znižanje izhodiščne plače brez dogovora s sindikatom, je toženka s sklepom z dne 13. 4. 2010 v vsakem primeru nedovoljeno posegla v višino izhodiščne plače (717,94 EUR), kot je bila dogovorjena z dogovorom z dne 17. 2. 2010. Dogovor z dne 15. 3. 2004, ki naj bi toženki takšno pooblastilo dajal, namreč 13. 4. 2010, ko je toženka sprejela sklep o enostranskem znižanju plače, zagotovo ni več veljal. Veljavnost dogovora z dne 15. 3. 2004 je bila glede na njegovo določbo prvega odstavka b) točke II. člena omejena na čas od leta 2004 do leta 2009. Pri tem pa je treba tudi upoštevati, da se je toženka v dogovoru z dne 17. 2. 2010 strinjala, da znaša višina izhodiščne plače 717,94 EUR do decembra 2010. Ker od tega dogovora, ki ima naravo podjetniške kolektivne pogodbe ni odstopila, ni mogla zakonito enostransko znižati izhodiščne plače v tem obdobju.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00006132
ZDR člen 83, 184.. OZ člen 131.. ZJU člen 140, 140/1, 140/2.. ZPol člen 81.
nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odškodninska odgovornost delodajalca - pravica do zagovora
Zgolj dejstvo, da je bila pravnomočno ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da je prvotožena stranka s podajo te izredne odpovedi ravnala protipravno oziroma nedopustno, s čimer bi bila podana ena od predpostavk odškodninske obveznosti. Iz ustaljene in enotne sodne prakse izhaja, da v smislu predpostavke odškodninske odgovornosti delodajalca zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni protipravna vsaka nezakonitost, temveč le tista, ki je posledica delodajalčevega samovoljnega ali arbitrarnega ravnanja.
Iz obrazložitve sodbe VDSS opr. št. Pdp 601/2010 z dne 12. 10. 2010 izhaja, da je pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, ugotovilo, da je tožena stranka glede na zmotno uporabo določbe 81. člena ZPol nepravilno štela, da je tožniku omogočila rok za pripravo na zagovor treh delovnih dni. Zmotna uporaba materialnopravnih določb, zaradi katerih je bila ugotovljena nezakonitost sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni arbitrarnega oziroma samovoljnega ravnanja prvotožene stranke, ki bi lahko bilo podlaga za ugotovitev, da je bilo njeno ravnanje protipravno v smislu predpostavke, ki je pogoj za odškodninsko odgovornost prvotožene stranke kot tožnikovega delodajalca.
zavrženje vloge - izredno pravno sredstvo - državni pravniški izpit - odvetnik kot pooblaščenec
Vložnik zahteve za revizijo in obnovo postopka (torej za izredna pravna sredstva) ni vložil po odvetniku, niti ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki je v skladu z 91. členom ZPP takšno izredno pravno sredstvo zavrglo v skladu s pooblastilom iz prvega odstavka 374. člena ZPP, je pravilno.
dokazna ocena - dokazna stiska - dokazno breme - uporaba pravil o dokaznem bremenu
Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je pravilna in jo toženec ni izpodbil. Po ponovni presoji izvedenih dokazovi pritožbeno sodišče zaključuje, da so trditve tožnice, da toženec ni vrnil denarja, verjetnejše kot trditve toženca, da je denar vrnil. Kaj je res in kaj ni, pa ni moglo ugotoviti s stopnjo prepričanja niti po sedemurni pritožbeni obravnavi in po opravljeni dokazni oceni, pri kateri je najprej ločeno obravnavalo posamezne dokaze, jih primerjalo med seboj, in jih na koncu obravnavalo skupaj. Znašlo se je v dokazni stiski, ki jo je rešilo s pravilom o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Dokazno breme za dokazovanje tega dejstva nosi toženec. Ker ga ni dokazal, je izpodbijana odločitev pravilna.
Ker je torej obstajalo pogodbeno soglasje strank o tem, da sta terjatvi medsebojno prenehali zaradi pobota, in ker, kot že obrazloženo, morebitne davčne obveznosti niso predstavljale ovire za izvedeno pobotanje, je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.
Ker torej pri tožniku na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije sploh ni mogoče ugotoviti stanja, kot ga opredeljuje Seznam telesnih okvar, telesne okvare niso izkazane, zato mu ni mogoče priznati pravice do invalidnine.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00003373
ZKP člen 354, 354/2, 358, 358-1. KZ-1 člen 2, 228.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - sprememba opisa kaznivega dejanja s strani sodišča - sklenitev pogodbe - pogajanja za sklenitev pogodbe - preslepitev
Sodišče je s tem, ko je iz očitka obtožbe izpustilo navedbo v obtožbi "pri dogovarjanju o izdelavi" in to nadomestilo z "izdelavo", dejansko poseglo v čas dogovarjanja o poslu (pogodbi), ki še ne pomeni sklenitve pogodbe (posla), ko naj bi obdolženi pri izvajanju posla oškodovanca preslepil. Namreč očitek v obtožbi pomeni, da se obtoženemu očita dejanje, ki po opisu ni kaznivo dejanje, saj dogovarjanje o izdelavi posameznih projektov še ne pomeni sklenitev posla ali pogodbe. Posel je namreč sklenjen, ko se stranki dogovorita o predmetu in ceni posla. Dogovarjanje o izdelavi posameznih projektov pa je šele pogajanje o sklenitvi pogodbe ali posla. Zato je sodišče s tem, ko je spremenilo opis očitanega kaznivega dejanja, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 371. člena ZKP in to v škodo obtoženega, saj je spremenilo očitek nekaznivega pripravljalnega dejanja, in sicer šele dogovarjanje o sklenitvi posla, v izvajanje posla. Nekonkretiziran pa je tudi očitek preslepitve, saj ni navedeno, s katerimi konkretnimi ravnanji je oškodovanca preslepil in ju s tem zavedel, da sta posel opravila. Sama obljuba plačila je namreč sestavni del sklenitve pogodbe in ne more pomeniti sama po sebi preslepitev.
Pritožbeno sodišče je večkrat zavzelo stališče, da je posvet s stranko in pregled spisa že zajet v ustreznem procesnem dejanju tar. št. 15, in sicer v tožbi, v kolikor bi bil mišljen posvet s stranko pred vložitvijo tožbe. Tudi sicer je po tej tarifi mogoče med drugim priznati le stroške za obrazložene vloge med postopkom, ki so naslovljene na sodišče in s kateri je seznanjena tudi nasprotna stranka, ne pa za komunikacijo, če tudi s kratkimi dopisi pooblastitelju, saj za to ni ustrezne pravne podlage.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zaradi ekonomskih razlogov (nedoseganje načrtovanih poslovnih rezultatov) reorganizirala svoje delo, del reorganizacije pa je bilo tudi zmanjšanje števila izvajalk na delovnem mestu sobarica-čistilka. Za odpoved iz poslovnih razlogov zadostuje, da je dejansko podan le en zakonski razlog za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (da ta ni navidezen). Tožena stranka je izkazala dejanski obstoj organizacijskega razloga, ki med strankama niti ni sporen.
Med strankama ni sporno, da je tožena stranka na delovno mesto, ki ga je poprej opravljala tožnica, začela zaposlovati 1. 4. 2016, torej skoraj pol leta po podani odpovedi tožnici (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nosi datum 12. 10. 2015). Upoštevati je treba stanje pri delodajalcu ob odpovedi (in ne ob izteku odpovednega roka oziroma prenehanju delovnega razmerja), redna odpoved iz poslovnega razloga pa ni nezakonita, če so se kasneje, več mesecev po dani odpovedi, pri toženi stranki ponovno pojavile potrebe po zaposlitvi dodatnih delavcev.
Po 1. odstavku 112. člena ZPP se v primerih, ko je vloga vezana na rok, šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču preden se rok izteče. Da bi bila tožba vložena pravočasno, bi jo moral tožnik 23. 1. 2017 oddati priporočeno po pošti, oziroma bi do tega dne morala prispeti na sodišče, če bi bila poslana z navadno pošto, oziroma podana neposredno. Tožba pa je bila vložena 26. 1. 2017, ko je bila oddana priporočeno na pošto, kar je po izteku zakonsko določenega roka, torej prepozno, zato jo je sodišče prve stopnje na temelju 274. člena ZPP zakonito zavrglo.
ZPP člen 17, 17/2. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7, 7/1, 7/1(a), 7/1(b), 7/1(c).
evropski plačilni nalog - ugovor nepristojnosti - mednarodna pristojnost - spor z mednarodnim elementom - kraj izpolnitve - distribucijska pogodba - pogodba o opravljanju storitev
V obravnavani zadevi ni sporno, da gre za spor z mednarodnim elementom in da je za presojo mednarodne pristojnosti potrebno uporabiti določbe Uredbe Bruselj I bis. Sodišče, pred katerim se znajde spor z mednarodnim elementom, pa se mora pri presoji, ali je pristojno za odločanje ali ne, opreti tudi na svoje domače civilno procesno pravo. Tako po drugem odstavku 17. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče pristojnost presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana, pri čemer mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost (slovenskega sodišča). V kolikor nasprotna stranka vloži ugovor, da sodišča v Republiki Sloveniji niso pristojna za odločanje v zadevi, pa se seveda pristojnost presoja tudi na podlagi navedb v ugovoru. Točka (c) prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I bis namreč ne privilegira pogodbe o opravljanju storitev, temveč določa le, da če ne gre za katero od najbolj tipičnih pogodb, to je pogodbo o dobavi blaga ali pogodbo o opravljanju storitev iz točke (b) prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I bis, se uporabi točka (a) prvega dostavka 7. člena, ki določa, da se pristojno sodišče (v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji) določi po kraju izpolnitve zadevne obveznosti (točka (c) prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I bis). Uredba Bruselj I bis torej ne določa nobene hierarhije med pogodbo o dobavi blaga in pogodbo o opravljanju storitev.
Vložnica tožbe v postavljenem roku ni popravila tako kot ji je bilo naloženo s sklepom o popravi niti ni zaprosila za brezplačno pravno pomoč, zato je prvostopenjsko sodišče njeno nepopolno vlogo pravilno zavrglo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00003655
ZPP člen 154, 154/2, 254. OZ člen 378, 378/1.
izvedensko mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja - pripombe stranke - opredelitev do pripomb na izvedensko mnenje - obrazložitev izvedenskega mnenja - vrednost vozila - stroški postopka - povrnitev pravdnih stroškov - načelo uspeha v pravdi - pobotanje pravdnih stroškov
Odločitev o potrebi po dopolnitvi izvedenskega mnenja je odvisna od pripomb stranke. Kršitev pravil pravdnega postopka zaradi zavrnitve predlagane dopolnitve izvedenskega mnenja ni podana, če stranka ni navedla pripomb, glede katerih bi bila dopolnitev mnenja potrebna oziroma so bile te pripombe pavšalne, neobrazložene oziroma niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja.
Sodišče se mora do pripomb na izvedensko mnenje opredeliti in navesti, zakaj pripombe niso utemeljene oziroma zakaj dodatna pojasnila in odgovori na vprašanja, ki jih zahteva stranka, niso potrebni. Obrazložitev izvedenskega mnenja mora biti zato jasna, razumljiva in celovita, torej takšna, da omogoča preizkus in kritično presojo.
V zvezi z zagovorničinimi navedbami glede tega, da bi sodišče prve stopnje moralo ob preizkusu obtožnega predloga le tega pod točko 1 zavreči zaradi tega, ker obdolženec kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno dne 09.10.2007 po zakonski določbi 251. člena KZ-1, ki je pričel veljati pozneje, sploh ne bi mogel storiti, je potrebno povedati, da sodišče nikakršne nepravilnosti ni zagrešilo. Sodišče namreč na pravno označbo kaznivega dejanja ni vezano, pritožnica pa sama v svoji pritožbi tudi ne pove, na podlagi katerega razloga iz prvega odstavka 277. člena ZKP bi moralo sodišče obtožni predlog delno zavreči. Ti razlogi, na podlagi katerih bi lahko sodnik skladno z določbo 437. člena ZKP obtožni predlog zavrgel so v določbi prvega odstavka 277. člena ZKP namreč našteti taksativno, med nje pa presoja pravne označbe kaznivega dejanja ne sodi, saj kakor že povedano zgoraj, sodišče na pravno kvalifikacijo ni vezano.
Pritožnica nadalje navaja, da nepravilno sprejetega statuta Š. (pri čemer sama to tudi implicitno priznava, pač na podlagi pričevanja M. Č.) iz leta 2007 nikoli nihče ni izpodbijal in da je zaradi tega tudi konvalidiral, kar naj bi izhajalo tudi iz pravnega mnenja prof. dr. G. T. z Inštituta za upravno pravo. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni strokovnjak, v svojem mnenju navaja, da v kolikor spremenjenega statuta v roku enega leta, t.j. do 05.10.2008, pri čemer ima v mislih predvsem vse člane Š., nihče ni izpodbijal, je z dnem 05.10.2008 statut konvalidiral, s čimer naj bi bile odpravljene tudi vse postopkovne nepravilnosti pri njegovem sprejemanju, pri čemer se dr. T. sklicuje na tedaj veljavni Zakon o društvih. Kazensko odgovornost sodišča ugotavljajo „tempore criminis“ oz. v času, ko naj bi bili očitani kaznivi dejanji storjeni. Ker ni nikakršnega dvoma o tem, da je obdolženec vedel, da spremembe statuta oz. statut na korespondenčni seji dne 05.10.2007 ni bil nikoli sprejet, saj sta o tem vedela samo on in priča M. Č., ki ga je o tem obvestila, pa je dne 09.10.2007 vseeno odredil objavo statuta na spletni strani Š. in pozneje na podlagi tako neveljavno sprejetega statuta dne 24.11.2007 sklenil pogodbo o poslovodenju, je na dlani, da je obdolženca pri takem ravnanju vodilo prav slednje, t.j. nameravana sklenitev pogodbe o poslovodenju, do česar je v končni posledici tudi prišlo, pri čemer o subjektivnem elementu obravnavanega kaznivega dejanja ni nikakršnega dvoma in da tudi okoliščina, da se je ta statut uporabljal vse do sprejetja novega, t.j. do dne 21.10.2014 na kazensko odgovornost obdolženca ne more imeti nikakršnega učinka.
Iz odredbe za hišno preiskavo je sicer res videti, da je bila odredba za hišno preiskavo in preiskavo elektronskih naprav izdana v smeri kazenskega pregona za druga kazniva dejanja, pri čemer pa pritožbeno sodišče opozarja na določbo 217. člena ZKP, ki določa, da če se pri hišni ali osebni preiskavi najdejo predmeti, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se tudi ti opišejo v zapisniku in zasežejo.
ZPP člen 481, 481/1, 481/1-1, 482, 482/2, 483. ObrZ člen 31, 33, 34, 34/2.
subjektivni kriterij za gospodarski spor - objektivni kriterij za določitev gospodarskega spora - oseba javnega prava - Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije - plačilo članarine
Tožena stranka je organizirana v pravnoorganizacijski obliki obrtno - podjetniške zbornice, ki je posebna oseba javnega prava, kar je določeno v 33. členu Obrtnega zakona. Ta pa v 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP ni izrecno navedena kot oseba, za katero veljajo pravila o gospodarskih sporih.
Članstvo v Obrtno - podjetniški zbornici ni obvezno, zato zahtevek za plačilo članarine nima javnopravnega značaja (31. člen Obrtnega zakona). Gre torej za klasično civilnopravno razmerje, o katerem je pristojno odločati civilno sodišče, zato v obravnavanem primeru tudi po objektivnem kriteriju ne gre za gospodarski spor.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 21. 8. 2015 do 31. 3. 2016 in da mu tožena stranka ni izplačala regresa za letni dopust v sorazmernem delu, do česar je bil tožnik upravičen skladno z določbami ZDR-1, in sicer po 131. členu ter 1. odstavku 165. člena tega zakona.
pravdni stroški po uspehu - pobotni ugovor - nagrada za postopek v ponovljenem postopku - nagrada za narok v ponovljenem postopku
Pobotni ugovor je obrambno sredstvo tožene stranke zoper tožbo oziroma tožbeni zahtevek, ki se s tožbo zoper njo uveljavlja. Funkcija pobotnega ugovora oziroma njegov namen je doseči zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato sodišče ugotovi v pobot uveljavljano terjatev (tudi če je ta višja od tožbene terjatve) le do višine ugotovljene terjatve tožeče stranke.
Ker je sodišče prve stopnje s sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v višini 123.791,98 EUR in terjatev tožene stranke do tožeče stranke v enaki višini, je tožena stranka s pobotnim ugovorom kot sredstvom, da doseže zavrnitev tožbenega zahtevka, ta cilj v predmetnem postopku dosegla, saj je bil sklep o izvršbi razveljavljen in tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Takšen izid postopka ne more pomeniti (niti) delnega uspeha tožeče stranke, kot je to v zvezi s stroškovno odločitvijo obrazložilo sodišče prve stopnje, pač pa pomeni, kot utemeljeno uveljavlja tožena stranka v pritožbi, da je v postopku zaradi uspešne uveljavitve pobotnega ugovora uspela ona.
ZIZ člen 24, 24/4, 37, 37/2, 170, 170/2. ZZZDR člen 211. ZD člen 131.
izvršba na nepremičnine - zaznamba izvršbe in vknjižba hipoteke - procesno nasledstvo glede predmeta izvršbe - hipotekarni (realni) dolžnik - prehod lastninske pravice na obremenjeni nepremičnini - začasni skrbnik - začasni skrbnik zapuščine - stroški začasnega skrbnika zapuščine - dolžnosti začasnega skrbnika
Novi lastnik nepremičnine s tem, ko pridobi s hipoteko obremenjeno nepremičnino, pridobi tudi položaj zastavnega dolžnika in z njim v izvršilnem postopku procesni položaj dolžnika. Upoštevajoč pravila ZIZ, ki jasno določajo, kdo je lahko dolžnik in ob kakšnih pogojih je po dovolitvi izvršbe dopustna sprememba osebe dolžnika, je treba položaj novega lastnika kot dolžnika določiti z izdajo sklepa o nadaljevanju izvršbe. Smiselna uporaba navedene določbe pri tem narekuje, da v primeru, ko pride do spremembe lastništva na predmetu izvršbe tekom izvršilnega postopka, vstopi njen novi lastnik v izvršbo glede tega predmeta izvršbe kot (realni) dolžnik poleg dosedanjega dolžnika, ki ohrani položaj osebnega dolžnika.
Nasploh velja, da se postavi začasni skrbnik zapuščine, če je potrebno, da se uredijo pravice in obveznosti, ki zadevajo zapuščino. Začasni skrbnik skrbi za zapuščino v korist vseh dedičev, zastopa dediče v razmerjih, ki se tičejo zapuščine ter skrbi, da se zapuščina ohrani za (prave) dediče. Ker pa je skrbnik zapuščine po ZZZDR skrbnik za posebne primere, veljajo glede njegovega pravnega položaja tudi določbe tega zakona.
I. kategorija invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja
V izvedenih dokazih, zlasti v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno medicinske podlage za zaključek, da pri tožnici ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega in funkcionalnega stanja, da bi bila pri njej podana I. kategorija invalidnosti.