izredna denarna socialna pomoč - zavrženje revizije
Revizija zoper odločitve pritožbenega sodišča je bila vložena po stranki sami, ta pa ni izkazala, da bi imela opravljen pravniški državni izpit. Zato je revizija pravilno zavržena.
V zvezi z zagovorničinimi navedbami glede tega, da bi sodišče prve stopnje moralo ob preizkusu obtožnega predloga le tega pod točko 1 zavreči zaradi tega, ker obdolženec kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno dne 09.10.2007 po zakonski določbi 251. člena KZ-1, ki je pričel veljati pozneje, sploh ne bi mogel storiti, je potrebno povedati, da sodišče nikakršne nepravilnosti ni zagrešilo. Sodišče namreč na pravno označbo kaznivega dejanja ni vezano, pritožnica pa sama v svoji pritožbi tudi ne pove, na podlagi katerega razloga iz prvega odstavka 277. člena ZKP bi moralo sodišče obtožni predlog delno zavreči. Ti razlogi, na podlagi katerih bi lahko sodnik skladno z določbo 437. člena ZKP obtožni predlog zavrgel so v določbi prvega odstavka 277. člena ZKP namreč našteti taksativno, med nje pa presoja pravne označbe kaznivega dejanja ne sodi, saj kakor že povedano zgoraj, sodišče na pravno kvalifikacijo ni vezano.
Pritožnica nadalje navaja, da nepravilno sprejetega statuta Š. (pri čemer sama to tudi implicitno priznava, pač na podlagi pričevanja M. Č.) iz leta 2007 nikoli nihče ni izpodbijal in da je zaradi tega tudi konvalidiral, kar naj bi izhajalo tudi iz pravnega mnenja prof. dr. G. T. z Inštituta za upravno pravo. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni strokovnjak, v svojem mnenju navaja, da v kolikor spremenjenega statuta v roku enega leta, t.j. do 05.10.2008, pri čemer ima v mislih predvsem vse člane Š., nihče ni izpodbijal, je z dnem 05.10.2008 statut konvalidiral, s čimer naj bi bile odpravljene tudi vse postopkovne nepravilnosti pri njegovem sprejemanju, pri čemer se dr. T. sklicuje na tedaj veljavni Zakon o društvih. Kazensko odgovornost sodišča ugotavljajo „tempore criminis“ oz. v času, ko naj bi bili očitani kaznivi dejanji storjeni. Ker ni nikakršnega dvoma o tem, da je obdolženec vedel, da spremembe statuta oz. statut na korespondenčni seji dne 05.10.2007 ni bil nikoli sprejet, saj sta o tem vedela samo on in priča M. Č., ki ga je o tem obvestila, pa je dne 09.10.2007 vseeno odredil objavo statuta na spletni strani Š. in pozneje na podlagi tako neveljavno sprejetega statuta dne 24.11.2007 sklenil pogodbo o poslovodenju, je na dlani, da je obdolženca pri takem ravnanju vodilo prav slednje, t.j. nameravana sklenitev pogodbe o poslovodenju, do česar je v končni posledici tudi prišlo, pri čemer o subjektivnem elementu obravnavanega kaznivega dejanja ni nikakršnega dvoma in da tudi okoliščina, da se je ta statut uporabljal vse do sprejetja novega, t.j. do dne 21.10.2014 na kazensko odgovornost obdolženca ne more imeti nikakršnega učinka.
Iz odredbe za hišno preiskavo je sicer res videti, da je bila odredba za hišno preiskavo in preiskavo elektronskih naprav izdana v smeri kazenskega pregona za druga kazniva dejanja, pri čemer pa pritožbeno sodišče opozarja na določbo 217. člena ZKP, ki določa, da če se pri hišni ali osebni preiskavi najdejo predmeti, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se tudi ti opišejo v zapisniku in zasežejo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zaradi ekonomskih razlogov (nedoseganje načrtovanih poslovnih rezultatov) reorganizirala svoje delo, del reorganizacije pa je bilo tudi zmanjšanje števila izvajalk na delovnem mestu sobarica-čistilka. Za odpoved iz poslovnih razlogov zadostuje, da je dejansko podan le en zakonski razlog za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (da ta ni navidezen). Tožena stranka je izkazala dejanski obstoj organizacijskega razloga, ki med strankama niti ni sporen.
Med strankama ni sporno, da je tožena stranka na delovno mesto, ki ga je poprej opravljala tožnica, začela zaposlovati 1. 4. 2016, torej skoraj pol leta po podani odpovedi tožnici (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nosi datum 12. 10. 2015). Upoštevati je treba stanje pri delodajalcu ob odpovedi (in ne ob izteku odpovednega roka oziroma prenehanju delovnega razmerja), redna odpoved iz poslovnega razloga pa ni nezakonita, če so se kasneje, več mesecev po dani odpovedi, pri toženi stranki ponovno pojavile potrebe po zaposlitvi dodatnih delavcev.
ZFPPIPP člen 226, 226/4, 226/4-1, 226/4-3, 226/4-5, 226/4-5(3), 226/4-6, 290, 290/3, 357, 357/2, 357/2-1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
posebna razdelitvena masa - razdelitev posebne razdelitvene mase - stroški v zvezi z vnovčenjem - drugi stroški postopka - splošna stečajna masa neznatne vrednosti
Stališče pritožnika, da v določbah 226. člena ZFPPIPP ni podlage za bremenitev ločitvenega upnika za sorazmerni del drugih stroškov, je zmotno. Že iz 3. alineje 5. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP izhaja, da je v primeru, če je splošna stečajna masa neznatne vrednosti, znesek kupnine, dosežen z unovčenjem posebne stečajne mase, potrebno zmanjšati tudi za stroške arhiviranja in druge stroške v zvezi s končanjem stečajnega postopka, med drugim torej tudi za določene tekoče in občasne stroške stečajnega postopka.
Izpodbijanega sklepa pa tudi ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem sodišče prve stopnje ugotavlja, da je splošna stečajna masa neznatne vrednosti. Ker gre za ugotovitve, ki so odločilne za presojo, ali je v danem primeru uporaba 3. alineje 5. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP utemeljena, je tudi v tem delu izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.
odškodninska odgovornost - javno kopališče - krivdna in objektivna odgovornost upravljalca javnega kopališča - skrbnost dobrega strokovnjaka - mokra in spolzka tla
Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno sledilo strokovnim ugotovitvam izvedenca glede ustreznosti tal na mestu padca in pravilno zaključilo, da so konkretna tla tudi v primeru politega manjšega madeža (premera 2 do 3 cm, kot je bilo ugotovljeno) bele kave ali kave s smetano tožnici omogočala varno uporabo pohodne površine.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo v času škodnega dogodka pri zavarovancu tožene stranke za čiščenje pohodnih površin na povezovalnem hodniku ustrezno poskrbljeno in v skladu z razumnimi pričakovanji. V konkretnem primeru tožnica ni uspela izkazati takšnih okoliščin, ki bi od tožene stranke terjale tako postroženo skrbnost, ki bi zagotavljala večji ali stalen nadzor čistilke v tem delu term.
Izrek sodbe, kot je povzet v 1. točki obrazložitve tega sklepa, je do te mere nejasen, da se sodbe ne da preizkusiti. Ker pritožbeno sodišče zaradi nejasnega izreka sodbe sodišča prve stopnje ni moglo preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe nekritično sledilo napačno uveljavljani eventualni kumulaciji zahtevkov tožnika in ločeno odločalo o enakih zahtevkih oziroma o zahtevkih v celoti, čeprav se ti razlikujejo le delno. Tudi v tem delu bi tako sodišče prve stopnje moralo tožnika v skladu z določbo 285. člena ZPP pozvati na jasno in pravilno postavitev tožbenih zahtevkov. Ker tega ni storilo in ker je izrek sodbe oblikovalo na način, ki ni skladen z določbami ZPP, je tudi v tem delu podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
privilegirane priče - izvenzakonska (zunajzakonska) skupnost - svaštvo
Zunajzakonski partner obdolženca je izenačen z zakonskim in je zaradi tega potrebno tudi sorodnike zunajzakonskega partnerja šteti za obdolženčeve sorodnike po svaštvu, kar izhaja iz novejše judikature (Vrhovno sodišče RS opr. št. I Ips 144/2004 in I Ips 41831/2010).
obnova postopka - nova dejstva ali dokazi - dolžna skrbnost
Tožena stranka kot predlagateljica obnove postopka nosi dokazno breme, da brez svoje krivde novih dejstev in dokazov ni mogla uveljavljati pred pravnomočnim končanjem prejšnjega postopka. Ugovora (in navedb ter predlaganja dokazov) o tem, da je tožnica prejemala denarno nadomestilo v času od 1. 1. 2015 do 31. 3. 2015, v zvezi s tožbenim zahtevkom za priznanje pravic iz delovnega razmerja ni podala v pravnomočno končanem postopku. Okoliščina, da je kakšno dejstvo (dokaz) za stranko novo, za utemeljenost predloga za obnovo postopka iz tega razloga sama po sebi še ne zadostuje. Stranka mora namreč izkazati tudi, da v prejšnjem postopku glede tega dejstva (dokaza) ni ravnala (procesno) neskrbno.
ZPP člen 481, 481/1, 481/1-1, 482, 482/2, 483. ObrZ člen 31, 33, 34, 34/2.
subjektivni kriterij za gospodarski spor - objektivni kriterij za določitev gospodarskega spora - oseba javnega prava - Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije - plačilo članarine
Tožena stranka je organizirana v pravnoorganizacijski obliki obrtno - podjetniške zbornice, ki je posebna oseba javnega prava, kar je določeno v 33. členu Obrtnega zakona. Ta pa v 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP ni izrecno navedena kot oseba, za katero veljajo pravila o gospodarskih sporih.
Članstvo v Obrtno - podjetniški zbornici ni obvezno, zato zahtevek za plačilo članarine nima javnopravnega značaja (31. člen Obrtnega zakona). Gre torej za klasično civilnopravno razmerje, o katerem je pristojno odločati civilno sodišče, zato v obravnavanem primeru tudi po objektivnem kriteriju ne gre za gospodarski spor.
zamudna sodba - nadomestila za neizrabljen letni dopust
Sodišče resničnosti trditev v tožbi v postopku izdaje zamudne sodbe ne preizkuša, ker zamudna sodba temelji na domnevi, da je toženec s svojo pasivnostjo priznaval navedbe, ki jih je v tožbi navajal tožnik. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožena stranka tožnici ni omogočila izrabe 10 dni letnega dopusta. Posledično ji je utemeljeno prisodilo vtoževani znesek denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust v bruto višini, ki jo je tožnica vtoževala.
izvedensko mnenje - nagrada in stroški izvedenca - obrazložitev sklepa
Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da obrazložitev izpodbijanega sklepa o izvedenini dosega minimalni standard obrazložitve. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi navedlo razloge, na podlagi katerih je določilo nagrado izvedencu za izdelavo dopolnitve izvedenskega mnenja, opredelilo se je o zahtevnosti dopolnilnega izvedenskega mnenja, o obsegu in potrebnosti študija spisa in zbiranju dokumentacije. V točki 3. obrazložitve je sicer res navedlo, da naj pregleda spis od l. št. 304 do 388, torej v obsegu 97 strani, čeprav je teh strani 84, je pa navedlo tudi, da je bilo potrebno pregledati 108 prilog, ki vsebujejo več listov, tako da je moral za izdelavo dopolnitve preštudirati več kot 200 strani. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do zahtevnosti dopolnilnega mnenja in je ugotovilo, da gre za zahtevno dopolnitev, ker je moral izvedenec odgovoriti na zelo obsežne pripombe strank (glede na primerjavo s podobnimi primeri).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (PZ) - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - huda malomarnost
Tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožnicama ni mogoče očitati hude malomarnosti v razmerju do storjene kršitve, je materialnopravno zmotna. Pri opredelitvi hude malomarnosti v zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti se je treba opreti na splošna pravila civilnega prava, saj ZDR-1 o tem nima posebnih določb, v prvem odstavku 13. člena pa napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava. Po teh pravilih s krivdo razumemo osebno sposobnost kršitelja, da spozna nedopustnost svojega ravnanja ali opustitve in po tem spoznanju uravnava svoje obnašanje. Za krivdo sta značilna dva elementa, in sicer razumski oziroma zavestni, ki se nanaša na možnost spoznavanja dejstev, in voljni, ki predstavlja voljo za to, da neko dejstvo nastane. Hudo malomarno je tisto ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka (delavca) - kršitev navadne skrbnosti. Za presojo, ali sta tožnici ravnali s hudo malomarnostjo, je torej odločilno, ali sta opustili tisto skrbnost, ki se lahko utemeljeno pričakuje od vsakega povprečnega bolničarja - negovalca oziroma srednje medicinske sestre v domu za starejše. Odgovor na to vprašanje je v vsebini dolžnega ravnanja tožnic na njunih delovnih mestih. Tožnici bi v okviru svojih delovnih obveznosti morali biti na razpolago varovancem, da bi se lahko nemudoma odzvali, če bi kateri izmed njih potreboval pomoč, z odhodom iz poslopja doma na vrt ob varovanem oddelku pa sta to svojo obveznost opustili in s tem ravnali hudo malomarno.
Ni sporno, da je tožnik rojen 23. 2. 1947 in da je do nastanka I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni z dnem 4. 7. 2014 dopolnil 67 let starosti. Delovna leta od njegovih 20 let starosti do dneva nastanka invalidnosti znašajo 47 let, 1/3 tega obdobja pa 15 let in 8 mesecev. Tožnik bi zato moral imeti dopolnjenih najmanj 15 let in 8 mesecev pokojninske dobe, da bi izpolnjeval tudi pogoj pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine, glede na to, da je invalid I. kategorije zaradi bolezeni.
V zadevi je sporno, ali je prišlo do preplačila in nadalje, ali je tožnica dolžna toženi stranki vrniti znesek izplačane starostne pokojnine ter letni dodatek. Za odločitev v sporni zadevi so odločilna sledeča dejstva in sicer, da je bila tožnici tudi v spornem obdobju izplačana starostna pokojnina na podlagi veljavnega pravnega naslova in sicer na podlagi pravnomočne odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine. Pravna podlaga za izplačilo ni odpadla, niti ne gre za stanje, da se pravna podlaga ne bi uresničila. Ker gre za pravnomočno odločbo, tako tudi ni mogoče govoriti, da bi bila tožnica brez pravnega temelja obogatena na škodo tožene stranke. Kot je bilo že pojasnjeno, je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. V sporni zadevi pa je bilo nenazadnje izplačilo tudi že realizirano, tako da pokojnine ni mogoče prenehati izplačevati za nazaj, temveč le za naprej.
ZPP člen 17, 17/2. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7, 7/1, 7/1(a), 7/1(b), 7/1(c).
evropski plačilni nalog - ugovor nepristojnosti - mednarodna pristojnost - spor z mednarodnim elementom - kraj izpolnitve - distribucijska pogodba - pogodba o opravljanju storitev
V obravnavani zadevi ni sporno, da gre za spor z mednarodnim elementom in da je za presojo mednarodne pristojnosti potrebno uporabiti določbe Uredbe Bruselj I bis. Sodišče, pred katerim se znajde spor z mednarodnim elementom, pa se mora pri presoji, ali je pristojno za odločanje ali ne, opreti tudi na svoje domače civilno procesno pravo. Tako po drugem odstavku 17. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče pristojnost presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana, pri čemer mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost (slovenskega sodišča). V kolikor nasprotna stranka vloži ugovor, da sodišča v Republiki Sloveniji niso pristojna za odločanje v zadevi, pa se seveda pristojnost presoja tudi na podlagi navedb v ugovoru. Točka (c) prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I bis namreč ne privilegira pogodbe o opravljanju storitev, temveč določa le, da če ne gre za katero od najbolj tipičnih pogodb, to je pogodbo o dobavi blaga ali pogodbo o opravljanju storitev iz točke (b) prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I bis, se uporabi točka (a) prvega dostavka 7. člena, ki določa, da se pristojno sodišče (v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji) določi po kraju izpolnitve zadevne obveznosti (točka (c) prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I bis). Uredba Bruselj I bis torej ne določa nobene hierarhije med pogodbo o dobavi blaga in pogodbo o opravljanju storitev.
Ker je torej obstajalo pogodbeno soglasje strank o tem, da sta terjatvi medsebojno prenehali zaradi pobota, in ker, kot že obrazloženo, morebitne davčne obveznosti niso predstavljale ovire za izvedeno pobotanje, je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.
poslovodna oseba - direktor - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - individualna pogodba o zaposlitvi - odpoved pogodbe o zaposlitvi - zagovor - pobot izplačila plače - soglasje delavca
Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je sklep z dne 23. 6. 2016, ki smiselno predstavlja odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2002, nezakonit, ker tožena stranka postopka odpovedi ni izpeljala postopkovno pravilno, tj. na način, predpisan z določbami ZDR-1. Odpoved je sicer pravilno izrazila v pisni obliki, v njej obrazložila dejanski razlog za njeno podajo in tožnika obvestila glede obveznosti prijave v evidenco iskalcev zaposlitve ter o pravnem varstvu in pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Vendar pa tožena stranka tožnika pred podajo odpovedi ni pisno obvestila o razlogu za odpoved, kot tudi mu v zvezi s tem omogočila zagovora, kot ji to nalaga določba 85. člena ZDR-1.
Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tožniku plačo oziroma nadomestilo plače za to obdobje obračunala, ne pa tudi izplačala, saj jo je pobotala s terjatvijo, ki naj bi jo imela zoper tožnika. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tega tožbenega zahtevka pravilno oprlo na 136. člen ZDR-1, ki določa, da delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih (prvi odstavek), delodajalec pa svoje terjatve do delavca ne sme pobotati s svojo obveznostjo plačila brez njegovega pisnega soglasja. Ker pritožba niti ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka takšnega soglasja za pobot ni imela, je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno naložilo, da je dolžna tožniku izplačati vse zneske, ki jih je samovoljno pobotala z domnevno terjatvijo zoper tožnika.