sklic skupščine - ničnost sklepov skupščine - izpodbijanje sklepov skupščine - ničnosti razlogi - razlogi za izpodbojnost - objava sklica skupščine delniške družbe - objava sklica skupščine na spletnih straneh - pravica do obveščenosti
Zakon predvideva, da v primeru sklica s priporočenim pismom objava po četrtem (in petem) odstavku 296. člena ZGD-1 ni potrebna. To pa zgolj pod pogojem, če statut ne določa drugače.
Od objave sklica do dneva zasedanja skupščine je imela tožnica možnost, da na sedežu družbe preveri informacije o predlaganih članih nadzornega sveta (o imenovanju katerih se je nato odločalo na 21. skupščini tožene stranke), če tega ni storila in ni izkoristila pravice, ki ji jo daje zakon, pa v tem postopku ne more uspešno uveljaviti svoje trditve, da je sklep skupščine izpodbojen, ker se je z obrazložitvami kandidatur za člane nadzornega sveta prvič seznanila šele na skupščini.
Ker torej pri tožniku na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije sploh ni mogoče ugotoviti stanja, kot ga opredeljuje Seznam telesnih okvar, telesne okvare niso izkazane, zato mu ni mogoče priznati pravice do invalidnine.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00006132
ZDR člen 83, 184.. OZ člen 131.. ZJU člen 140, 140/1, 140/2.. ZPol člen 81.
nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odškodninska odgovornost delodajalca - pravica do zagovora
Zgolj dejstvo, da je bila pravnomočno ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da je prvotožena stranka s podajo te izredne odpovedi ravnala protipravno oziroma nedopustno, s čimer bi bila podana ena od predpostavk odškodninske obveznosti. Iz ustaljene in enotne sodne prakse izhaja, da v smislu predpostavke odškodninske odgovornosti delodajalca zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni protipravna vsaka nezakonitost, temveč le tista, ki je posledica delodajalčevega samovoljnega ali arbitrarnega ravnanja.
Iz obrazložitve sodbe VDSS opr. št. Pdp 601/2010 z dne 12. 10. 2010 izhaja, da je pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, ugotovilo, da je tožena stranka glede na zmotno uporabo določbe 81. člena ZPol nepravilno štela, da je tožniku omogočila rok za pripravo na zagovor treh delovnih dni. Zmotna uporaba materialnopravnih določb, zaradi katerih je bila ugotovljena nezakonitost sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni arbitrarnega oziroma samovoljnega ravnanja prvotožene stranke, ki bi lahko bilo podlaga za ugotovitev, da je bilo njeno ravnanje protipravno v smislu predpostavke, ki je pogoj za odškodninsko odgovornost prvotožene stranke kot tožnikovega delodajalca.
Ker tožnici obvezno zavarovanje dne 25. 11. 2015, niti do 30. 9. 2016, ni prenehalo in kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje ni dokazano, niti zatrjevano, da gre za katerikoli izmed drugih izjem v določbi 156. člena ZPIZ-1, ni izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. S tem pa niso izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine tudi, če bi tožnica izpolnjevala nadaljnja dva pogoja, torej zahtevano starost in dopolnjeno pokojninsko dobo, določeno v 36. členu ZPIZ-1.
ZIZ člen 24, 24/4, 37, 37/2, 170, 170/2. ZZZDR člen 211. ZD člen 131.
izvršba na nepremičnine - zaznamba izvršbe in vknjižba hipoteke - procesno nasledstvo glede predmeta izvršbe - hipotekarni (realni) dolžnik - prehod lastninske pravice na obremenjeni nepremičnini - začasni skrbnik - začasni skrbnik zapuščine - stroški začasnega skrbnika zapuščine - dolžnosti začasnega skrbnika
Novi lastnik nepremičnine s tem, ko pridobi s hipoteko obremenjeno nepremičnino, pridobi tudi položaj zastavnega dolžnika in z njim v izvršilnem postopku procesni položaj dolžnika. Upoštevajoč pravila ZIZ, ki jasno določajo, kdo je lahko dolžnik in ob kakšnih pogojih je po dovolitvi izvršbe dopustna sprememba osebe dolžnika, je treba položaj novega lastnika kot dolžnika določiti z izdajo sklepa o nadaljevanju izvršbe. Smiselna uporaba navedene določbe pri tem narekuje, da v primeru, ko pride do spremembe lastništva na predmetu izvršbe tekom izvršilnega postopka, vstopi njen novi lastnik v izvršbo glede tega predmeta izvršbe kot (realni) dolžnik poleg dosedanjega dolžnika, ki ohrani položaj osebnega dolžnika.
Nasploh velja, da se postavi začasni skrbnik zapuščine, če je potrebno, da se uredijo pravice in obveznosti, ki zadevajo zapuščino. Začasni skrbnik skrbi za zapuščino v korist vseh dedičev, zastopa dediče v razmerjih, ki se tičejo zapuščine ter skrbi, da se zapuščina ohrani za (prave) dediče. Ker pa je skrbnik zapuščine po ZZZDR skrbnik za posebne primere, veljajo glede njegovega pravnega položaja tudi določbe tega zakona.
Po 1. odstavku 112. člena ZPP se v primerih, ko je vloga vezana na rok, šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču preden se rok izteče. Da bi bila tožba vložena pravočasno, bi jo moral tožnik 23. 1. 2017 oddati priporočeno po pošti, oziroma bi do tega dne morala prispeti na sodišče, če bi bila poslana z navadno pošto, oziroma podana neposredno. Tožba pa je bila vložena 26. 1. 2017, ko je bila oddana priporočeno na pošto, kar je po izteku zakonsko določenega roka, torej prepozno, zato jo je sodišče prve stopnje na temelju 274. člena ZPP zakonito zavrglo.
Izrek sodbe, kot je povzet v 1. točki obrazložitve tega sklepa, je do te mere nejasen, da se sodbe ne da preizkusiti. Ker pritožbeno sodišče zaradi nejasnega izreka sodbe sodišča prve stopnje ni moglo preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe nekritično sledilo napačno uveljavljani eventualni kumulaciji zahtevkov tožnika in ločeno odločalo o enakih zahtevkih oziroma o zahtevkih v celoti, čeprav se ti razlikujejo le delno. Tudi v tem delu bi tako sodišče prve stopnje moralo tožnika v skladu z določbo 285. člena ZPP pozvati na jasno in pravilno postavitev tožbenih zahtevkov. Ker tega ni storilo in ker je izrek sodbe oblikovalo na način, ki ni skladen z določbami ZPP, je tudi v tem delu podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZDR člen 82, 82/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2.. KZ-1 člen 204.. ZDR-1 člen 118, 118/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zakonski znaki kaznivega dejanja - tatvina - sodna razveza pogodba o zaposlitvi
V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožnici očitala, da je nezakonito odtujila premoženje delodajalca, in sicer merilec vlage, z namenom, da si ga protipravno prilasti, s tem pa kršila obveznosti iz delovnega razmerja in izpolnila znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1 (1. in 2. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da očitek iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen. Glede na pravilno ugotovljene okoliščine spornega dogodka je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je obstajala realna možnost, da je bil merilec vlage tožnici podtaknjen. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZUPJS člen 15, 18, 18/3, 18/4, 30, 30/4.. ZDSS-1 člen 69.. ZPP člen 199, 199/2.
oprostitev plačila institucionalnega varstva - stranska intervencija - intervencija - materialni položaj - denarna sredstva na bančnem računu
Dohodke in premoženje, ki se štejejo v ugotavljanje materialnega položaja za upravičenost do določene pravice iz javnih sredstev, določa Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Novela ZUPJS-C je med drugim tudi za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila socialno varstvene storitve upravičenca uvedla pomembne novosti v smislu pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje te pravice. Prav iz tega razloga je že zakonodajalec predvidel, da je potrebno vse pod pogoji iz prej veljavnega ZUPJS že priznane oprostitve po uradni dolžnosti in v določenem roku preoblikovati oziroma prevesti glede na novo določene zakonske pogoje. Med temi spremembami je ZUPJS-C izrecno določil, da se ne glede na določbe tega zakona denarna sredstva upravičenca do socialnovarstvene storitve na transakcijskem ali drugem bančnem računu nad mejo, določeno v 3. odstavku 18. členu tega zakona, prištejejo plačilni sposobnosti upravičenca (4. odstavek 30. člena ZUPJS).
Ppravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so bila tožnikova denarna sredstva nad zneskom 2.500,00 EUR v izpodbijanih posamičnih upravnih aktih utemeljeno in skladno z ZUPJS-C prišteta k njegovi plačilni sposobnosti. Iz tega razloga je bil tožbeni zahtevek na njuno odpravo in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje utemeljeno zavrnjen.
pravdni stroški po uspehu - pobotni ugovor - nagrada za postopek v ponovljenem postopku - nagrada za narok v ponovljenem postopku
Pobotni ugovor je obrambno sredstvo tožene stranke zoper tožbo oziroma tožbeni zahtevek, ki se s tožbo zoper njo uveljavlja. Funkcija pobotnega ugovora oziroma njegov namen je doseči zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato sodišče ugotovi v pobot uveljavljano terjatev (tudi če je ta višja od tožbene terjatve) le do višine ugotovljene terjatve tožeče stranke.
Ker je sodišče prve stopnje s sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v višini 123.791,98 EUR in terjatev tožene stranke do tožeče stranke v enaki višini, je tožena stranka s pobotnim ugovorom kot sredstvom, da doseže zavrnitev tožbenega zahtevka, ta cilj v predmetnem postopku dosegla, saj je bil sklep o izvršbi razveljavljen in tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Takšen izid postopka ne more pomeniti (niti) delnega uspeha tožeče stranke, kot je to v zvezi s stroškovno odločitvijo obrazložilo sodišče prve stopnje, pač pa pomeni, kot utemeljeno uveljavlja tožena stranka v pritožbi, da je v postopku zaradi uspešne uveljavitve pobotnega ugovora uspela ona.
V zvezi z zagovorničinimi navedbami glede tega, da bi sodišče prve stopnje moralo ob preizkusu obtožnega predloga le tega pod točko 1 zavreči zaradi tega, ker obdolženec kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno dne 09.10.2007 po zakonski določbi 251. člena KZ-1, ki je pričel veljati pozneje, sploh nebi mogel storiti, je potrebno povedati, da sodišče nikakršne nepravilnosti ni zagrešilo. Sodišče namreč na pravno označbo kaznivega dejanja ni vezano, pritožnica pa sama v svoji pritožbi tudi ne pove, na podlagi katerega razloga iz prvega odstavka 277. člena ZKP bi moralo sodišče obtožni predlog delno zavreči. Ti razlogi, na podlagi katerih bi lahko sodnik skladno z določbo 437. člena ZKP obtožni predlog zavrgel so v določbi prvega odstavka 277. člena ZKP namreč našteti taksativno, med nje pa presoja pravne označbe kaznivega dejanja ne sodi, saj kakor že povedano zgoraj, sodišče na pravno kvalifikacijo ni vezano.
Pritožnica nadalje navaja, da nepravilno sprejetega statuta Š. (pri čemer sama to tudi implicitno priznava, pač na podlagi pričevanja M. Č.) iz leta 2007 nikoli nihče ni izpodbijal in da je zaradi tega tudi konvalidiral, kar naj bi izhajalo tudi iz pravnega mnenja prof. dr. G. T. z Inštituta za upravno pravo. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni strokovnjak, v svojem mnenju navaja, da v kolikor spremenjenega statuta v roku enega leta, t.j. do 05.10.2008, pri čemer ima v mislih predvsem vse člane Š., nihče ni izpodbijal, je z dnem 05.10.2008 statut konvalidiral, s čimer naj bi bile odpravljene tudi vse postopkovne nepravilnosti pri njegovem sprejemanju, pri čemer se dr. T. sklicuje na tedaj veljavni Zakon o društvih. Kazensko odgovornost sodišča ugotavljajo „tempore criminis“ oz. v času, ko naj bi bili očitani kaznivi dejanji storjeni. Ker ni nikakršnega dvoma o tem, da je obdolženec vedel, da spremembe statuta oz. statut na korespondenčni seji dne 05.10.2007 ni bil nikoli sprejet, saj sta o tem vedela samo on in priča M. Č., ki ga je o tem obvestila, pa je dne 09.10.2007 vseeno odredil objavo statuta na spletni strani Š. in pozneje na podlagi tako neveljavno sprejetega statuta dne 24.11.2007 sklenil pogodbo o poslovodenju, je na dlani, da je obdolženca pri takem ravnanju vodilo prav slednje, t.j. nameravana sklenitev pogodbe o poslovodenju, do česar je v končni posledici tudi prišlo, pri čemer o subjektivnem elementu obravnavanega kaznivega dejanja ni nikakršnega dvoma in da tudi okoliščina, da se je ta statut uporabljal vse do sprejetja novega, t.j. do dne 21.10.2014 na kazensko odgovornost obdolženca ne more imeti nikakršnega učinka.
Iz odredbe za hišno preiskavo je sicer res videti, da je bila odredba za hišno preiskavo in preiskavo elektronskih naprav izdana v smeri kazenskega pregona za druga kazniva dejanja, pri čemer pa pritožbeno sodišče opozarja na določbo 217. člena ZKP, ki določa, da če se pri hišni ali osebni preiskavi najdejo predmeti, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se tudi ti opišejo v zapisniku in zasežejo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (PZ) - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - huda malomarnost
Tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožnicama ni mogoče očitati hude malomarnosti v razmerju do storjene kršitve, je materialnopravno zmotna. Pri opredelitvi hude malomarnosti v zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti se je treba opreti na splošna pravila civilnega prava, saj ZDR-1 o tem nima posebnih določb, v prvem odstavku 13. člena pa napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava. Po teh pravilih s krivdo razumemo osebno sposobnost kršitelja, da spozna nedopustnost svojega ravnanja ali opustitve in po tem spoznanju uravnava svoje obnašanje. Za krivdo sta značilna dva elementa, in sicer razumski oziroma zavestni, ki se nanaša na možnost spoznavanja dejstev, in voljni, ki predstavlja voljo za to, da neko dejstvo nastane. Hudo malomarno je tisto ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka (delavca) - kršitev navadne skrbnosti. Za presojo, ali sta tožnici ravnali s hudo malomarnostjo, je torej odločilno, ali sta opustili tisto skrbnost, ki se lahko utemeljeno pričakuje od vsakega povprečnega bolničarja - negovalca oziroma srednje medicinske sestre v domu za starejše. Odgovor na to vprašanje je v vsebini dolžnega ravnanja tožnic na njunih delovnih mestih. Tožnici bi v okviru svojih delovnih obveznosti morali biti na razpolago varovancem, da bi se lahko nemudoma odzvali, če bi kateri izmed njih potreboval pomoč, z odhodom iz poslopja doma na vrt ob varovanem oddelku pa sta to svojo obveznost opustili in s tem ravnali hudo malomarno.
Ni sporno, da je tožnik rojen 23. 2. 1947 in da je do nastanka I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni z dnem 4. 7. 2014 dopolnil 67 let starosti. Delovna leta od njegovih 20 let starosti do dneva nastanka invalidnosti znašajo 47 let, 1/3 tega obdobja pa 15 let in 8 mesecev. Tožnik bi zato moral imeti dopolnjenih najmanj 15 let in 8 mesecev pokojninske dobe, da bi izpolnjeval tudi pogoj pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine, glede na to, da je invalid I. kategorije zaradi bolezeni.
Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku (82. člen OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bilo med pravdnima strankama določilo Sporazuma, da nimata več nobenih medsebojnih finančnih obveznosti, sporno. V tej smeri je pravilno ugotavljalo, kakšna je bila pogodbena volja in namen pogodbenikov, ki sta ga pravdni stranki s sklenitvijo Sporazuma zasledovali.
Z izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke je podprta ugotovitev sodišča prve stopnje, da pojem "ankiloza" po medicinski klasifikaciji obsega različne stopnje gibljivosti, tudi popolno negibljivost in tudi minimalno gibljivost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da je pri tožniku podana "fibrozna ankiloza" desnega skočnega sklepa, ugotovljena ohranjena gibljivost pa je funkcionalno nepomembna in gre za funkcionalno praktično negibljivost skočnega sklepa, kar je posledica hude okvare mišic - raztrganine - desne goleni in otrdelosti brazgotinskega tkiva zaradi te okvare.
Zgoraj povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilne zaključek sodišča prve stopnje, da pod točko 197 Tabele invalidnosti PG NE/04-2 in pod točko 183 Tabele invalidnosti PG NE/10-4 naveden pojem "ankiloza" ne pomeni jasno in nesporno le popolne negibljivosti skočnega sklepa in da je pojem "ankiloza" zato potrebno razlagati s pomočjo medicinske klasifikacije in na podlagi 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v tožnikovo korist, ker je šibkejša pogodbena stranka v pogodbenem razmerju s toženko.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zaradi ekonomskih razlogov (nedoseganje načrtovanih poslovnih rezultatov) reorganizirala svoje delo, del reorganizacije pa je bilo tudi zmanjšanje števila izvajalk na delovnem mestu sobarica-čistilka. Za odpoved iz poslovnih razlogov zadostuje, da je dejansko podan le en zakonski razlog za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (da ta ni navidezen). Tožena stranka je izkazala dejanski obstoj organizacijskega razloga, ki med strankama niti ni sporen.
Med strankama ni sporno, da je tožena stranka na delovno mesto, ki ga je poprej opravljala tožnica, začela zaposlovati 1. 4. 2016, torej skoraj pol leta po podani odpovedi tožnici (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nosi datum 12. 10. 2015). Upoštevati je treba stanje pri delodajalcu ob odpovedi (in ne ob izteku odpovednega roka oziroma prenehanju delovnega razmerja), redna odpoved iz poslovnega razloga pa ni nezakonita, če so se kasneje, več mesecev po dani odpovedi, pri toženi stranki ponovno pojavile potrebe po zaposlitvi dodatnih delavcev.
zamudna sodba - nadomestila za neizrabljen letni dopust
Sodišče resničnosti trditev v tožbi v postopku izdaje zamudne sodbe ne preizkuša, ker zamudna sodba temelji na domnevi, da je toženec s svojo pasivnostjo priznaval navedbe, ki jih je v tožbi navajal tožnik. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožena stranka tožnici ni omogočila izrabe 10 dni letnega dopusta. Posledično ji je utemeljeno prisodilo vtoževani znesek denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust v bruto višini, ki jo je tožnica vtoževala.
izvedensko mnenje - nagrada in stroški izvedenca - obrazložitev sklepa
Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da obrazložitev izpodbijanega sklepa o izvedenini dosega minimalni standard obrazložitve. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi navedlo razloge, na podlagi katerih je določilo nagrado izvedencu za izdelavo dopolnitve izvedenskega mnenja, opredelilo se je o zahtevnosti dopolnilnega izvedenskega mnenja, o obsegu in potrebnosti študija spisa in zbiranju dokumentacije. V točki 3. obrazložitve je sicer res navedlo, da naj pregleda spis od l. št. 304 do 388, torej v obsegu 97 strani, čeprav je teh strani 84, je pa navedlo tudi, da je bilo potrebno pregledati 108 prilog, ki vsebujejo več listov, tako da je moral za izdelavo dopolnitve preštudirati več kot 200 strani. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do zahtevnosti dopolnilnega mnenja in je ugotovilo, da gre za zahtevno dopolnitev, ker je moral izvedenec odgovoriti na zelo obsežne pripombe strank (glede na primerjavo s podobnimi primeri).
V zadevi je sporno, ali je prišlo do preplačila in nadalje, ali je tožnica dolžna toženi stranki vrniti znesek izplačane starostne pokojnine ter letni dodatek. Za odločitev v sporni zadevi so odločilna sledeča dejstva in sicer, da je bila tožnici tudi v spornem obdobju izplačana starostna pokojnina na podlagi veljavnega pravnega naslova in sicer na podlagi pravnomočne odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine. Pravna podlaga za izplačilo ni odpadla, niti ne gre za stanje, da se pravna podlaga ne bi uresničila. Ker gre za pravnomočno odločbo, tako tudi ni mogoče govoriti, da bi bila tožnica brez pravnega temelja obogatena na škodo tožene stranke. Kot je bilo že pojasnjeno, je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. V sporni zadevi pa je bilo nenazadnje izplačilo tudi že realizirano, tako da pokojnine ni mogoče prenehati izplačevati za nazaj, temveč le za naprej.