Izrek sodbe, kot je povzet v 1. točki obrazložitve tega sklepa, je do te mere nejasen, da se sodbe ne da preizkusiti. Ker pritožbeno sodišče zaradi nejasnega izreka sodbe sodišča prve stopnje ni moglo preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe nekritično sledilo napačno uveljavljani eventualni kumulaciji zahtevkov tožnika in ločeno odločalo o enakih zahtevkih oziroma o zahtevkih v celoti, čeprav se ti razlikujejo le delno. Tudi v tem delu bi tako sodišče prve stopnje moralo tožnika v skladu z določbo 285. člena ZPP pozvati na jasno in pravilno postavitev tožbenih zahtevkov. Ker tega ni storilo in ker je izrek sodbe oblikovalo na način, ki ni skladen z določbami ZPP, je tudi v tem delu podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Toženec je izročil tožnici za zavarovanje njenih terjatev do glavnega dolžnika podjetja S. obrazec menice, ki razen toženčevega podpisa, kot trasanta, ni vseboval drugih potrebnih sestavin, ki jih mora vsebovati menica in je z menično izjavo pooblastil tožnico, da izpolni te vse druge potrebne sestavine in jo uporabi za izterjavo zapadlih in neporavnanih obveznosti dolžnika družbe S. in jo predloži v vnovčenje v breme kateregakoli toženčevega računa. Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz menične izjave brez dvoma izhaja toženčeva obljuba, da bo sam (iz svojih sredstev) plačal obveznosti dolžnika S. do tožnice in da je izročil tožnici eno bianco lastno menico. Torej se je v menični izjavi toženec zavezal odgovarjati kot fizična oseba za obveznosti družbe S. s svojimi sredstvi na katerem koli svojem računu, zato v pritožbi neutemeljeno trdi nasprotno.
ZUPJS člen 15, 18, 18/3, 18/4, 30, 30/4.. ZDSS-1 člen 69.. ZPP člen 199, 199/2.
oprostitev plačila institucionalnega varstva - stranska intervencija - intervencija - materialni položaj - denarna sredstva na bančnem računu
Dohodke in premoženje, ki se štejejo v ugotavljanje materialnega položaja za upravičenost do določene pravice iz javnih sredstev, določa Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Novela ZUPJS-C je med drugim tudi za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila socialno varstvene storitve upravičenca uvedla pomembne novosti v smislu pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje te pravice. Prav iz tega razloga je že zakonodajalec predvidel, da je potrebno vse pod pogoji iz prej veljavnega ZUPJS že priznane oprostitve po uradni dolžnosti in v določenem roku preoblikovati oziroma prevesti glede na novo določene zakonske pogoje. Med temi spremembami je ZUPJS-C izrecno določil, da se ne glede na določbe tega zakona denarna sredstva upravičenca do socialnovarstvene storitve na transakcijskem ali drugem bančnem računu nad mejo, določeno v 3. odstavku 18. členu tega zakona, prištejejo plačilni sposobnosti upravičenca (4. odstavek 30. člena ZUPJS).
Ppravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so bila tožnikova denarna sredstva nad zneskom 2.500,00 EUR v izpodbijanih posamičnih upravnih aktih utemeljeno in skladno z ZUPJS-C prišteta k njegovi plačilni sposobnosti. Iz tega razloga je bil tožbeni zahtevek na njuno odpravo in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje utemeljeno zavrnjen.
Za upravnika je lahko postavljen eden od etažnih lastnikov.
Obveznost preneha z združitvijo le, če je pri (določeni) obveznosti ista oseba upnik in dolžnik. Toda v tej zadevi so upnik za izpolnitev obveznosti po pogodbi o upravljanju etažni lastniki. Obveznosti upravnika so praviloma nedeljive in večinoma storitve, medtem ko so obveznosti etažnih lastnikov praviloma nedeljive in denarne.
Morala je sistem vrednot, zavračanje nasprotnih predlogov pri sklenitvi pogodbe pa z moralo nima nobene povezave. Ne navsezadnje se veliko število pogodb sklene kot formularne pogodbe brez vsakih pogajanj (120. člen OZ).
dokazna ocena - dokazna stiska - dokazno breme - uporaba pravil o dokaznem bremenu
Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je pravilna in jo toženec ni izpodbil. Po ponovni presoji izvedenih dokazovi pritožbeno sodišče zaključuje, da so trditve tožnice, da toženec ni vrnil denarja, verjetnejše kot trditve toženca, da je denar vrnil. Kaj je res in kaj ni, pa ni moglo ugotoviti s stopnjo prepričanja niti po sedemurni pritožbeni obravnavi in po opravljeni dokazni oceni, pri kateri je najprej ločeno obravnavalo posamezne dokaze, jih primerjalo med seboj, in jih na koncu obravnavalo skupaj. Znašlo se je v dokazni stiski, ki jo je rešilo s pravilom o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Dokazno breme za dokazovanje tega dejstva nosi toženec. Ker ga ni dokazal, je izpodbijana odločitev pravilna.
zavrženje vloge - izredno pravno sredstvo - državni pravniški izpit - odvetnik kot pooblaščenec
Vložnik zahteve za revizijo in obnovo postopka (torej za izredna pravna sredstva) ni vložil po odvetniku, niti ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki je v skladu z 91. členom ZPP takšno izredno pravno sredstvo zavrglo v skladu s pooblastilom iz prvega odstavka 374. člena ZPP, je pravilno.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičena odsotnost z dela - pravnomočna sodba socialnega sodišča - začasna nezmožnost za delo
Po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zaradi pravnomočne odločitve v socialnem sporu tožnici ni mogoče očitati, da je naklepno oziroma iz hude malomarnosti kršila pogodbene obveznosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 9. 2015 nezakonita.
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da se je obsežna sodna praksa postavila na stališče, da je delavec do plačila za nadurno delo upravičen, čeprav mu nadurno delo ni bilo pisno odrejeno, je pa delodajalec vedel, da mora delavec zaradi zahtevane naloge opravljati delo preko polnega delovnega časa.
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da ni ovir, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti, da se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki vsebuje tudi dodatek za delovno dobo.
Plačilo kot izpolnitveno ravnanje samo po sebi kot dogovorjen predmet izpolnitve obveznosti ni nično, ker nima elementov iz 35. člena OZ (način izpolnitve s plačilom v EUR valuti je določen, določljiv, mogoč in dovoljen). Pritožnica ni navedla relevantnih dejstev, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotovilo ničnost Pogodbe, na primer, da je ta pogodba navidezna, ker pogodbeni stranki nista imeli (resnega) namena, da tožena stranka prevzame obveznosti in s tem pridobi pravico do plačila. Da bi z zahtevkom na delno ničnost pogodbe dosegla enake posledice kot so predpisane za ničnost pogodbe, bi se morala tožeča stranka poglobiti še v druga pogodbena določila in predvsem trditi, če ima za to podlago v njej znanih dejstvih, da celotna pogodba nima poslovne podlage, ali da je nedovoljena, česar pa ni trdila.
Tožeča stranka je v tožbi podala trditev, da je bil stečajni dolžnik insolventen v času izpodbijanega pravnega dejanja. Tožbi je tudi priložila sklep o začetku stečajnega postopka. Zatrjevanega dejstva, da je bila tožeča stranka v času storitve izpodbojnih dejanj insolventna, tožena stranka ni zanikala, zato se to dejstvo šteje za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ker je tožeča stranka uspela ovreči zmotno ugotovitev sodišča prve stopnje, da v postopku ni podala nobenih trditev glede insolventnosti tožeče stranke v času storitve izpodbijanih dejanj, je zmotno stališče tožene stranke, da je bilo v konkretnem primeru breme dokazovanja insolventnosti tožeče stranke v času plačil toženi stranki na strani tožeče stranke.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zaradi ekonomskih razlogov (nedoseganje načrtovanih poslovnih rezultatov) reorganizirala svoje delo, del reorganizacije pa je bilo tudi zmanjšanje števila izvajalk na delovnem mestu sobarica-čistilka. Za odpoved iz poslovnih razlogov zadostuje, da je dejansko podan le en zakonski razlog za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (da ta ni navidezen). Tožena stranka je izkazala dejanski obstoj organizacijskega razloga, ki med strankama niti ni sporen.
Med strankama ni sporno, da je tožena stranka na delovno mesto, ki ga je poprej opravljala tožnica, začela zaposlovati 1. 4. 2016, torej skoraj pol leta po podani odpovedi tožnici (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nosi datum 12. 10. 2015). Upoštevati je treba stanje pri delodajalcu ob odpovedi (in ne ob izteku odpovednega roka oziroma prenehanju delovnega razmerja), redna odpoved iz poslovnega razloga pa ni nezakonita, če so se kasneje, več mesecev po dani odpovedi, pri toženi stranki ponovno pojavile potrebe po zaposlitvi dodatnih delavcev.
plača - plačilo razlike plače - količnik za delovno mesto - enostransko znižanje plače
Toženka v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje kot veljaven upoštevati njen sklep z dne 13. 4. 2010, s katerim je enostransko znižala izhodiščno plačo s 717,94 EUR (ta je bila določena z Dogovorom o znižanju izhodiščne plače za obdobje 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 z dne 17. 2. 2010; v nadaljevanju: Dogovor z dne 17. 2. 2010) na 646,15 EUR. Njeno pooblastilo za sprejem takšnega sklepa naj bi izhajalo iz 2. odstavka a.) točke II. člena dogovora z dne 15. 3. 2004, ki določa, da lahko uprava toženke med ukrepi za znižanje izgube iz poslovanja, ki odstopa od običajnih trendov poslovanja pri toženki, na osnovi posebnega dogovora s Sindikatom C. sprejme ukrepe za znižanje izhodiščne plače. Ne glede na to, da po stališču pritožbenega sodišča takšno določilo samo po sebi toženki ne daje pooblastila za enostransko znižanje izhodiščne plače brez dogovora s sindikatom, je toženka s sklepom z dne 13. 4. 2010 v vsakem primeru nedovoljeno posegla v višino izhodiščne plače (717,94 EUR), kot je bila dogovorjena z dogovorom z dne 17. 2. 2010. Dogovor z dne 15. 3. 2004, ki naj bi toženki takšno pooblastilo dajal, namreč 13. 4. 2010, ko je toženka sprejela sklep o enostranskem znižanju plače, zagotovo ni več veljal. Veljavnost dogovora z dne 15. 3. 2004 je bila glede na njegovo določbo prvega odstavka b) točke II. člena omejena na čas od leta 2004 do leta 2009. Pri tem pa je treba tudi upoštevati, da se je toženka v dogovoru z dne 17. 2. 2010 strinjala, da znaša višina izhodiščne plače 717,94 EUR do decembra 2010. Ker od tega dogovora, ki ima naravo podjetniške kolektivne pogodbe ni odstopila, ni mogla zakonito enostransko znižati izhodiščne plače v tem obdobju.
Ker torej pri tožniku na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije sploh ni mogoče ugotoviti stanja, kot ga opredeljuje Seznam telesnih okvar, telesne okvare niso izkazane, zato mu ni mogoče priznati pravice do invalidnine.
Z izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke je podprta ugotovitev sodišča prve stopnje, da pojem "ankiloza" po medicinski klasifikaciji obsega različne stopnje gibljivosti, tudi popolno negibljivost in tudi minimalno gibljivost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da je pri tožniku podana "fibrozna ankiloza" desnega skočnega sklepa, ugotovljena ohranjena gibljivost pa je funkcionalno nepomembna in gre za funkcionalno praktično negibljivost skočnega sklepa, kar je posledica hude okvare mišic - raztrganine - desne goleni in otrdelosti brazgotinskega tkiva zaradi te okvare.
Zgoraj povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilne zaključek sodišča prve stopnje, da pod točko 197 Tabele invalidnosti PG NE/04-2 in pod točko 183 Tabele invalidnosti PG NE/10-4 naveden pojem "ankiloza" ne pomeni jasno in nesporno le popolne negibljivosti skočnega sklepa in da je pojem "ankiloza" zato potrebno razlagati s pomočjo medicinske klasifikacije in na podlagi 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v tožnikovo korist, ker je šibkejša pogodbena stranka v pogodbenem razmerju s toženko.
ZIZ člen 24, 24/4, 37, 37/2, 170, 170/2. ZZZDR člen 211. ZD člen 131.
izvršba na nepremičnine - zaznamba izvršbe in vknjižba hipoteke - procesno nasledstvo glede predmeta izvršbe - hipotekarni (realni) dolžnik - prehod lastninske pravice na obremenjeni nepremičnini - začasni skrbnik - začasni skrbnik zapuščine - stroški začasnega skrbnika zapuščine - dolžnosti začasnega skrbnika
Novi lastnik nepremičnine s tem, ko pridobi s hipoteko obremenjeno nepremičnino, pridobi tudi položaj zastavnega dolžnika in z njim v izvršilnem postopku procesni položaj dolžnika. Upoštevajoč pravila ZIZ, ki jasno določajo, kdo je lahko dolžnik in ob kakšnih pogojih je po dovolitvi izvršbe dopustna sprememba osebe dolžnika, je treba položaj novega lastnika kot dolžnika določiti z izdajo sklepa o nadaljevanju izvršbe. Smiselna uporaba navedene določbe pri tem narekuje, da v primeru, ko pride do spremembe lastništva na predmetu izvršbe tekom izvršilnega postopka, vstopi njen novi lastnik v izvršbo glede tega predmeta izvršbe kot (realni) dolžnik poleg dosedanjega dolžnika, ki ohrani položaj osebnega dolžnika.
Nasploh velja, da se postavi začasni skrbnik zapuščine, če je potrebno, da se uredijo pravice in obveznosti, ki zadevajo zapuščino. Začasni skrbnik skrbi za zapuščino v korist vseh dedičev, zastopa dediče v razmerjih, ki se tičejo zapuščine ter skrbi, da se zapuščina ohrani za (prave) dediče. Ker pa je skrbnik zapuščine po ZZZDR skrbnik za posebne primere, veljajo glede njegovega pravnega položaja tudi določbe tega zakona.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-8.. - člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev navodil zdravnika
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je v času bolniškega staleža kršil navodila zdravnika. Pri očitku nespoštovanja navodil osebnega zdravnika je treba ugotoviti, ali je tožnik z ravnanji, ki so mu bila dokazana v tem sporu (kolesarjenje, igranje nogometa in zadrževanje v gostinskem lokalu v nočnem času), v celoti gledano kršil navodila, kakršna je imel, oziroma ali je ravnal v skladu z danimi navodili glede na bolečine v kolenu. Do navedenega se sodišče prve stopnje, kljub napotilom pritožbenega sodišča, ni opredelilo, temveč je zaključilo, da tožnik po večini ni kršil navodil zdravnika, ker zaradi njegove odsotnosti ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja tožnika. Glede na očitke v izredni odpovedi lahko sodišče v tem sporu presoja le, ali je delavec kršil navodila osebnega zdravnika, torej ali se delavec v času bolniškega staleža drži navodil, ki jih dobi s strani osebnega zdravnika, in na samo kršitev ne vpliva, če morebiti osebni zdravnik naknadno oceni, da ravnanje pacienta ni vplivalo na poslabšanje zdravstvenega stanja ali podaljševanje bolniškega staleža.
I. kategorija invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja
V izvedenih dokazih, zlasti v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno medicinske podlage za zaključek, da pri tožnici ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega in funkcionalnega stanja, da bi bila pri njej podana I. kategorija invalidnosti.
sklic skupščine - ničnost sklepov skupščine - izpodbijanje sklepov skupščine - ničnosti razlogi - razlogi za izpodbojnost - objava sklica skupščine delniške družbe - objava sklica skupščine na spletnih straneh - pravica do obveščenosti
Zakon predvideva, da v primeru sklica s priporočenim pismom objava po četrtem (in petem) odstavku 296. člena ZGD-1 ni potrebna. To pa zgolj pod pogojem, če statut ne določa drugače.
Od objave sklica do dneva zasedanja skupščine je imela tožnica možnost, da na sedežu družbe preveri informacije o predlaganih članih nadzornega sveta (o imenovanju katerih se je nato odločalo na 21. skupščini tožene stranke), če tega ni storila in ni izkoristila pravice, ki ji jo daje zakon, pa v tem postopku ne more uspešno uveljaviti svoje trditve, da je sklep skupščine izpodbojen, ker se je z obrazložitvami kandidatur za člane nadzornega sveta prvič seznanila šele na skupščini.
zamudna sodba - nadomestila za neizrabljen letni dopust
Sodišče resničnosti trditev v tožbi v postopku izdaje zamudne sodbe ne preizkuša, ker zamudna sodba temelji na domnevi, da je toženec s svojo pasivnostjo priznaval navedbe, ki jih je v tožbi navajal tožnik. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožena stranka tožnici ni omogočila izrabe 10 dni letnega dopusta. Posledično ji je utemeljeno prisodilo vtoževani znesek denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust v bruto višini, ki jo je tožnica vtoževala.