izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičena odsotnost z dela - pravnomočna sodba socialnega sodišča - začasna nezmožnost za delo
Po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zaradi pravnomočne odločitve v socialnem sporu tožnici ni mogoče očitati, da je naklepno oziroma iz hude malomarnosti kršila pogodbene obveznosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 9. 2015 nezakonita.
Plačilo kot izpolnitveno ravnanje samo po sebi kot dogovorjen predmet izpolnitve obveznosti ni nično, ker nima elementov iz 35. člena OZ (način izpolnitve s plačilom v EUR valuti je določen, določljiv, mogoč in dovoljen). Pritožnica ni navedla relevantnih dejstev, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotovilo ničnost Pogodbe, na primer, da je ta pogodba navidezna, ker pogodbeni stranki nista imeli (resnega) namena, da tožena stranka prevzame obveznosti in s tem pridobi pravico do plačila. Da bi z zahtevkom na delno ničnost pogodbe dosegla enake posledice kot so predpisane za ničnost pogodbe, bi se morala tožeča stranka poglobiti še v druga pogodbena določila in predvsem trditi, če ima za to podlago v njej znanih dejstvih, da celotna pogodba nima poslovne podlage, ali da je nedovoljena, česar pa ni trdila.
Tožeča stranka je v tožbi podala trditev, da je bil stečajni dolžnik insolventen v času izpodbijanega pravnega dejanja. Tožbi je tudi priložila sklep o začetku stečajnega postopka. Zatrjevanega dejstva, da je bila tožeča stranka v času storitve izpodbojnih dejanj insolventna, tožena stranka ni zanikala, zato se to dejstvo šteje za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ker je tožeča stranka uspela ovreči zmotno ugotovitev sodišča prve stopnje, da v postopku ni podala nobenih trditev glede insolventnosti tožeče stranke v času storitve izpodbijanih dejanj, je zmotno stališče tožene stranke, da je bilo v konkretnem primeru breme dokazovanja insolventnosti tožeče stranke v času plačil toženi stranki na strani tožeče stranke.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (PZ) - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - huda malomarnost
Tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožnicama ni mogoče očitati hude malomarnosti v razmerju do storjene kršitve, je materialnopravno zmotna. Pri opredelitvi hude malomarnosti v zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti se je treba opreti na splošna pravila civilnega prava, saj ZDR-1 o tem nima posebnih določb, v prvem odstavku 13. člena pa napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava. Po teh pravilih s krivdo razumemo osebno sposobnost kršitelja, da spozna nedopustnost svojega ravnanja ali opustitve in po tem spoznanju uravnava svoje obnašanje. Za krivdo sta značilna dva elementa, in sicer razumski oziroma zavestni, ki se nanaša na možnost spoznavanja dejstev, in voljni, ki predstavlja voljo za to, da neko dejstvo nastane. Hudo malomarno je tisto ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka (delavca) - kršitev navadne skrbnosti. Za presojo, ali sta tožnici ravnali s hudo malomarnostjo, je torej odločilno, ali sta opustili tisto skrbnost, ki se lahko utemeljeno pričakuje od vsakega povprečnega bolničarja - negovalca oziroma srednje medicinske sestre v domu za starejše. Odgovor na to vprašanje je v vsebini dolžnega ravnanja tožnic na njunih delovnih mestih. Tožnici bi v okviru svojih delovnih obveznosti morali biti na razpolago varovancem, da bi se lahko nemudoma odzvali, če bi kateri izmed njih potreboval pomoč, z odhodom iz poslopja doma na vrt ob varovanem oddelku pa sta to svojo obveznost opustili in s tem ravnali hudo malomarno.
Ni sporno, da je tožnik rojen 23. 2. 1947 in da je do nastanka I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni z dnem 4. 7. 2014 dopolnil 67 let starosti. Delovna leta od njegovih 20 let starosti do dneva nastanka invalidnosti znašajo 47 let, 1/3 tega obdobja pa 15 let in 8 mesecev. Tožnik bi zato moral imeti dopolnjenih najmanj 15 let in 8 mesecev pokojninske dobe, da bi izpolnjeval tudi pogoj pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine, glede na to, da je invalid I. kategorije zaradi bolezeni.
I. kategorija invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja
V izvedenih dokazih, zlasti v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno medicinske podlage za zaključek, da pri tožnici ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega in funkcionalnega stanja, da bi bila pri njej podana I. kategorija invalidnosti.
sklic skupščine - ničnost sklepov skupščine - izpodbijanje sklepov skupščine - ničnosti razlogi - razlogi za izpodbojnost - objava sklica skupščine delniške družbe - objava sklica skupščine na spletnih straneh - pravica do obveščenosti
Zakon predvideva, da v primeru sklica s priporočenim pismom objava po četrtem (in petem) odstavku 296. člena ZGD-1 ni potrebna. To pa zgolj pod pogojem, če statut ne določa drugače.
Od objave sklica do dneva zasedanja skupščine je imela tožnica možnost, da na sedežu družbe preveri informacije o predlaganih članih nadzornega sveta (o imenovanju katerih se je nato odločalo na 21. skupščini tožene stranke), če tega ni storila in ni izkoristila pravice, ki ji jo daje zakon, pa v tem postopku ne more uspešno uveljaviti svoje trditve, da je sklep skupščine izpodbojen, ker se je z obrazložitvami kandidatur za člane nadzornega sveta prvič seznanila šele na skupščini.
dokazna ocena - dokazna stiska - dokazno breme - uporaba pravil o dokaznem bremenu
Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je pravilna in jo toženec ni izpodbil. Po ponovni presoji izvedenih dokazovi pritožbeno sodišče zaključuje, da so trditve tožnice, da toženec ni vrnil denarja, verjetnejše kot trditve toženca, da je denar vrnil. Kaj je res in kaj ni, pa ni moglo ugotoviti s stopnjo prepričanja niti po sedemurni pritožbeni obravnavi in po opravljeni dokazni oceni, pri kateri je najprej ločeno obravnavalo posamezne dokaze, jih primerjalo med seboj, in jih na koncu obravnavalo skupaj. Znašlo se je v dokazni stiski, ki jo je rešilo s pravilom o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Dokazno breme za dokazovanje tega dejstva nosi toženec. Ker ga ni dokazal, je izpodbijana odločitev pravilna.
Vložnica tožbe v postavljenem roku ni popravila tako kot ji je bilo naloženo s sklepom o popravi niti ni zaprosila za brezplačno pravno pomoč, zato je prvostopenjsko sodišče njeno nepopolno vlogo pravilno zavrglo.
V zvezi z zagovorničinimi navedbami glede tega, da bi sodišče prve stopnje moralo ob preizkusu obtožnega predloga le tega pod točko 1 zavreči zaradi tega, ker obdolženec kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno dne 09.10.2007 po zakonski določbi 251. člena KZ-1, ki je pričel veljati pozneje, sploh ne bi mogel storiti, je potrebno povedati, da sodišče nikakršne nepravilnosti ni zagrešilo. Sodišče namreč na pravno označbo kaznivega dejanja ni vezano, pritožnica pa sama v svoji pritožbi tudi ne pove, na podlagi katerega razloga iz prvega odstavka 277. člena ZKP bi moralo sodišče obtožni predlog delno zavreči. Ti razlogi, na podlagi katerih bi lahko sodnik skladno z določbo 437. člena ZKP obtožni predlog zavrgel so v določbi prvega odstavka 277. člena ZKP namreč našteti taksativno, med nje pa presoja pravne označbe kaznivega dejanja ne sodi, saj kakor že povedano zgoraj, sodišče na pravno kvalifikacijo ni vezano.
Pritožnica nadalje navaja, da nepravilno sprejetega statuta Š. (pri čemer sama to tudi implicitno priznava, pač na podlagi pričevanja M. Č.) iz leta 2007 nikoli nihče ni izpodbijal in da je zaradi tega tudi konvalidiral, kar naj bi izhajalo tudi iz pravnega mnenja prof. dr. G. T. z Inštituta za upravno pravo. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni strokovnjak, v svojem mnenju navaja, da v kolikor spremenjenega statuta v roku enega leta, t.j. do 05.10.2008, pri čemer ima v mislih predvsem vse člane Š., nihče ni izpodbijal, je z dnem 05.10.2008 statut konvalidiral, s čimer naj bi bile odpravljene tudi vse postopkovne nepravilnosti pri njegovem sprejemanju, pri čemer se dr. T. sklicuje na tedaj veljavni Zakon o društvih. Kazensko odgovornost sodišča ugotavljajo „tempore criminis“ oz. v času, ko naj bi bili očitani kaznivi dejanji storjeni. Ker ni nikakršnega dvoma o tem, da je obdolženec vedel, da spremembe statuta oz. statut na korespondenčni seji dne 05.10.2007 ni bil nikoli sprejet, saj sta o tem vedela samo on in priča M. Č., ki ga je o tem obvestila, pa je dne 09.10.2007 vseeno odredil objavo statuta na spletni strani Š. in pozneje na podlagi tako neveljavno sprejetega statuta dne 24.11.2007 sklenil pogodbo o poslovodenju, je na dlani, da je obdolženca pri takem ravnanju vodilo prav slednje, t.j. nameravana sklenitev pogodbe o poslovodenju, do česar je v končni posledici tudi prišlo, pri čemer o subjektivnem elementu obravnavanega kaznivega dejanja ni nikakršnega dvoma in da tudi okoliščina, da se je ta statut uporabljal vse do sprejetja novega, t.j. do dne 21.10.2014 na kazensko odgovornost obdolženca ne more imeti nikakršnega učinka.
Iz odredbe za hišno preiskavo je sicer res videti, da je bila odredba za hišno preiskavo in preiskavo elektronskih naprav izdana v smeri kazenskega pregona za druga kazniva dejanja, pri čemer pa pritožbeno sodišče opozarja na določbo 217. člena ZKP, ki določa, da če se pri hišni ali osebni preiskavi najdejo predmeti, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se tudi ti opišejo v zapisniku in zasežejo.
Sodišče o oprostitvi plačila sodnih taks odloča na podlagi obstoja pogojev, ki jih določa zakon in ki morajo obstojati na dan, ko taksna obveznost nastane. Ker pa taksna obveznost še ni nastala, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ob vložitvi tožbe še nima pravne koristi za odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Zato je tudi pravilno predlog zavrglo.
ZDR-1 člen 6, 33, 34, 35, 36, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 204.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - tatvina
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik storil kršitev po 1. in po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik si je protipravno prilastil sredstva v lasti tožene stranke, zavedal se je protipravnosti svojega ravnanja, dejanje je storil naklepno ter s tem izpolnil znake kaznivega dejanja tatvine iz 204. člena KZ-1. S svojim ravnanjem je tudi huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj je z neupoštevanjem navodil delodajalca temu povzročil škodo oziroma kršil 33., 34., 35., 36. in 37. člen ZDR-1.
Ker je torej obstajalo pogodbeno soglasje strank o tem, da sta terjatvi medsebojno prenehali zaradi pobota, in ker, kot že obrazloženo, morebitne davčne obveznosti niso predstavljale ovire za izvedeno pobotanje, je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.
privilegirane priče - izvenzakonska (zunajzakonska) skupnost - svaštvo
Zunajzakonski partner obdolženca je izenačen z zakonskim in je zaradi tega potrebno tudi sorodnike zunajzakonskega partnerja šteti za obdolženčeve sorodnike po svaštvu, kar izhaja iz novejše judikature (Vrhovno sodišče RS opr. št. I Ips 144/2004 in I Ips 41831/2010).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00003655
ZPP člen 154, 154/2, 254. OZ člen 378, 378/1.
izvedensko mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja - pripombe stranke - opredelitev do pripomb na izvedensko mnenje - obrazložitev izvedenskega mnenja - vrednost vozila - stroški postopka - povrnitev pravdnih stroškov - načelo uspeha v pravdi - pobotanje pravdnih stroškov
Odločitev o potrebi po dopolnitvi izvedenskega mnenja je odvisna od pripomb stranke. Kršitev pravil pravdnega postopka zaradi zavrnitve predlagane dopolnitve izvedenskega mnenja ni podana, če stranka ni navedla pripomb, glede katerih bi bila dopolnitev mnenja potrebna oziroma so bile te pripombe pavšalne, neobrazložene oziroma niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja.
Sodišče se mora do pripomb na izvedensko mnenje opredeliti in navesti, zakaj pripombe niso utemeljene oziroma zakaj dodatna pojasnila in odgovori na vprašanja, ki jih zahteva stranka, niso potrebni. Obrazložitev izvedenskega mnenja mora biti zato jasna, razumljiva in celovita, torej takšna, da omogoča preizkus in kritično presojo.
ZPP člen 481, 481/1, 481/1-1, 482, 482/2, 483. ObrZ člen 31, 33, 34, 34/2.
subjektivni kriterij za gospodarski spor - objektivni kriterij za določitev gospodarskega spora - oseba javnega prava - Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije - plačilo članarine
Tožena stranka je organizirana v pravnoorganizacijski obliki obrtno - podjetniške zbornice, ki je posebna oseba javnega prava, kar je določeno v 33. členu Obrtnega zakona. Ta pa v 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP ni izrecno navedena kot oseba, za katero veljajo pravila o gospodarskih sporih.
Članstvo v Obrtno - podjetniški zbornici ni obvezno, zato zahtevek za plačilo članarine nima javnopravnega značaja (31. člen Obrtnega zakona). Gre torej za klasično civilnopravno razmerje, o katerem je pristojno odločati civilno sodišče, zato v obravnavanem primeru tudi po objektivnem kriteriju ne gre za gospodarski spor.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zaradi ekonomskih razlogov (nedoseganje načrtovanih poslovnih rezultatov) reorganizirala svoje delo, del reorganizacije pa je bilo tudi zmanjšanje števila izvajalk na delovnem mestu sobarica-čistilka. Za odpoved iz poslovnih razlogov zadostuje, da je dejansko podan le en zakonski razlog za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (da ta ni navidezen). Tožena stranka je izkazala dejanski obstoj organizacijskega razloga, ki med strankama niti ni sporen.
Med strankama ni sporno, da je tožena stranka na delovno mesto, ki ga je poprej opravljala tožnica, začela zaposlovati 1. 4. 2016, torej skoraj pol leta po podani odpovedi tožnici (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nosi datum 12. 10. 2015). Upoštevati je treba stanje pri delodajalcu ob odpovedi (in ne ob izteku odpovednega roka oziroma prenehanju delovnega razmerja), redna odpoved iz poslovnega razloga pa ni nezakonita, če so se kasneje, več mesecev po dani odpovedi, pri toženi stranki ponovno pojavile potrebe po zaposlitvi dodatnih delavcev.
ZUPJS člen 15, 18, 18/3, 18/4, 30, 30/4.. ZDSS-1 člen 69.. ZPP člen 199, 199/2.
oprostitev plačila institucionalnega varstva - stranska intervencija - intervencija - materialni položaj - denarna sredstva na bančnem računu
Dohodke in premoženje, ki se štejejo v ugotavljanje materialnega položaja za upravičenost do določene pravice iz javnih sredstev, določa Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Novela ZUPJS-C je med drugim tudi za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila socialno varstvene storitve upravičenca uvedla pomembne novosti v smislu pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje te pravice. Prav iz tega razloga je že zakonodajalec predvidel, da je potrebno vse pod pogoji iz prej veljavnega ZUPJS že priznane oprostitve po uradni dolžnosti in v določenem roku preoblikovati oziroma prevesti glede na novo določene zakonske pogoje. Med temi spremembami je ZUPJS-C izrecno določil, da se ne glede na določbe tega zakona denarna sredstva upravičenca do socialnovarstvene storitve na transakcijskem ali drugem bančnem računu nad mejo, določeno v 3. odstavku 18. členu tega zakona, prištejejo plačilni sposobnosti upravičenca (4. odstavek 30. člena ZUPJS).
Ppravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so bila tožnikova denarna sredstva nad zneskom 2.500,00 EUR v izpodbijanih posamičnih upravnih aktih utemeljeno in skladno z ZUPJS-C prišteta k njegovi plačilni sposobnosti. Iz tega razloga je bil tožbeni zahtevek na njuno odpravo in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje utemeljeno zavrnjen.
Po presoji pritožbenega sodišča bi bila le v primeru nadomestne izpolnitve po določbi točke V/b pogodbe tožnica upravičena do vrnitve samo 50 % kupnine. Ker pa pogodba ni bila izpolnjena z dogovorjeno nadomestno izpolnitvijo, temveč je bila s tožničinim odstopom razvezana in sta toženca obdržala predmet pogodbe - psa, je s tem odpadla pravna podlaga, da bi toženca obdržala prejeto kupnino za psa in jo morata vrniti v celoti.