DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005830
OZ člen 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - poseg v čast in dobro ime - razžalitev dobrega imena ali časti
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi navedb tožene stranke v 3. in 4. točki odgovora na anonimno pismo z dne 18. 7. 2014, s katerimi naj bi razžalila tožničino čast in posegla v njeno dobro ime. V pritožbi tožena stranka pravilno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo sporni odgovor, saj ni bil objektivno žaljiv, niti ni iz njegove vsebine mogoče razbrati, da bi šlo za kritiko tožnice ali njenega dela pri toženi stranki.
Da bi lahko ugotovili, ali je navedeni odgovor tožene stranke objektivno žaljiv do tožnice, ga je treba presojati kot celoto, glede na njegov namen, pri tem pa imeti pred očmi njegovega povprečnega naslovnika oziroma bralca.
Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti oziroma do poslabšanja zdravstvenega stanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
ZDR-1 člen 209, 209/1.. Direktiva Evropskega parlamenta in sveta 96/71/ES z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev člen 1.
napoteni delavec - delo v tujini
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik napoten na delo v Republiko Avstrijo. Stranki sta se s pogodbo o zaposlitvi dogovorili za plačilo plače v znesku 950,00 EUR bruto, kar po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne ustreza minimalnemu znesku plače, ki jo za enako delo prejemajo delavci v Republiki Avstriji. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v tožnikovem primeru glede na določbe 209. člena ZDR-1 ter Direktive 96/71/ES z dne 16. 12. 1996 o napotitvi delavca na delo v okviru opravljanja storitev potrebno upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi gostiteljici, v katero je delavec napoten na delo, če so za delavce ugodnejši.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - materialno procesno vodstvo - odprto sojenje - določen tožbeni zahtevek - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Res je oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka predvsem stvar stranke. Vendar bi glede na vsebino celotne tožbe moralo biti sodišče vsaj v dvomu, ali tožnik zahteva samo ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 4. 2016 dalje, kot izhaja iz tožbenega zahtevka, ali tudi za obdobje od 1. 4. 2011 do 31. 3. 2016, kar uveljavlja v tožbi. To vprašanje bi sodišče moralo razčistiti v okviru materialnega procesnega vodstva, kakor tudi vprašanje 25. oziroma 23. plačnega razreda, česar pa ni storilo, zaradi česar je podana bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZFPPIPP člen 123, 123/2, 127, 127/2, 385, 395, 395/2.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - sklep o prodaji nepremičnin - izpraznitev in izročitev stanovanja - pritožba zoper sklep o prodaji - pravočasnost pritožbe - glavni postopek zaradi insolventnosti - pravila vročanja - rok za vložitev pritožbe - vročitev sklepa o prodaji nepremičnine stečajnemu dolžniku - ustavno skladna razlaga
Ustavno skladna je taka razlaga določb drugega odstavka 123. člena v zvezi s 385. členom in tretjim odstavkom 395. člena ZFPPIPP, po kateri je potrebno sklep o prodaji vročiti stečajni dolžnici.
ponovna odmera pokojnine - starostna pokojnina - izredno pravno sredstvo - razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe in učinek obnove postopka
Glede na 183. člen ZPIZ-2 in ustavno odločbo št. U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015 in v njej zavzeto stališče, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno odločilo, da gre tožnici višji znesek starostne pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi in da ni podane pravne podlage, da bi ji višji znesek pripadal vse od datuma, ko ji je bila priznana pravica do starostne pokojnine s pravnomočno odločbo, torej že od 1. 8. 2005 dalje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi i iz poslovnega razloga
Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka dokazala, da je poslovna enota, v kateri je delo na delovnem mestu voznik I opravljal tožnik, v spornem obdobju poslovala slabo. Sodišče prve stopnje je kot dokazano štelo tudi s strani tožene stranke zatrjevano dejstvo, da je bilo tožnikovo delo po podaji odpovedi razporejeno med njegove sodelavce. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je bil tožnik kot delavec, ki mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, izbran na podlagi objektivnih kriterijev. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00004163
URS člen 23. ZPP člen 7, 115, 115/1, 155, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 82, 82/2, 92.
pogodba o oglaševanju - razlaga spornih določil pogodbe - nasprotna tožba - jezikovna razlaga pogodbe - skupni namen pogodbenikov - preložitev naroka na predlog stranke - upoštevanje prepoznih navedb in dokazov - dodatni popust - prekluzija dokazov
Možnost preložitve naroka po prvem odstavku 115. člena ZPP je zaradi varstva položaja nasprotne stranke in njene pravice do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave RS omejena le na primere, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to podani drugi upravičeni razlogi. Pritožnica pa je bila v tem sporu vseskozi zastopana po odvetniku. Drugega pooblaščenca je pooblastila dva dni pred narokom, ki je bil za 1. oktober 2015 določen že 26. avgusta 2015, s čimer je sama prevzela tveganje, da se novi pooblaščenec ne bo uspel v celoti pripraviti na narok. Vzrok za nastalo procesno situacijo zato v celoti izvira iz sfere pritožnice, ki tudi ne navaja nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da nastale situacije ni bilo mogoče predvideti oz. preprečiti. Zato je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo predlog novega pooblaščenca tožene stranke za preložitev naroka za glavno obravnavo.
Že iz tega, da je tožeča stranka na zadnjem naroku zahtevala rok za izjavo o prepoznih dokazih, je očitno, da bi postopek zaradi zamude tožene stranke trajal dlje, kot bi sicer.
Določba drugega odstavka 2. točke Aneksa pa je nejasna že zaradi uporabe nezdružljive besedne zveze "prištevati v". Ker glagol prišteti pomeni povečati količino (povečati vsoto za določen znesek), veže pa se s predlogoma k in h (znesek se prišteje k nečemu), glagol všteti pa nasprotno pomeni upoštevati pri ugotavljanju števila nečesa in se veže s predlogom v (všteje se v nekaj), je zapis, po katerem se realizacija ne prišteva v letno pogodbeno kvoto že jezikovno gledano nejasen. Njegove vsebine, kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjske sodbe, ni znalo interpretirati niti novo vodstvo tožene stranke, kar še dodatno potrjuje, da z besedno razlago ni mogoče ugotoviti le enega besedilnega pomena tega dogovora. Stališče pritožnice, da je pogodbeno določilo iz drugega odstavka 2. točke Aneksa s 26. marca 2010, takšno kot se glasi, jasno, se tako pokaže kot neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pri razlagi vsebine dogovor iskalo skupni namen pogodbenih strank, tako kot mu to nalaga določba drugega odstavka 82. člena OZ.
ZKP člen 167, 167/1, 169, 169/7. KZ-1 člen 187, 187/1, 187/2.
utemeljen sum - dokazno sredstvo - kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog - zavrnitev zahteve za preiskavo
Samo dejstvo, da je obdolženec lastnik lokala, v katerem so policisti zalotili osebe pri nezakonitem kajenju marihuane, ne zadošča za utemeljen sum, da je obdolženec dal na razpolago prostore svojega javnega lokala in s tem gostom omogočil uživanje prepovedane droge konoplje.
Obtožnica in sklep o uvedbi preiskave sama po sebi nista in ne moreta biti dokazno sredstvo.
Tožnica je glede posameznega stroška navedla dobavitelja, znesek celotnega računa oziroma stroška, ki ga je plačala in nato delila med etažne lastnike, datum računa in njegovo zapadlost in višino zneska, ki odpade na toženko. Glede načina oziroma ključa delitve pa je pojasnila, da je uporabila zakonsko predpisane ključe delitve in se ob tem (zaradi konkretizacije) sklicevala tudi na razdelilnike, na katerih so ključi delitve posameznega stroška še posebej izpisani. Tožnica je tako uporabila delitev glede na število oseb, glede na število posameznih delov, glede na stanje števca in delitev glede na površino ogrevalne površine. V vlogi je ponudila tudi trditve o (bruto in neto) površini posameznega dela, ki je v lasti toženke, višini solastnega deleža, skupnem številu vseh posameznih delov, skupni neto površini stavbe, številu vseh v stavbi bivajočih oseb in številu oseb, ki bivajo v posameznem delu toženke. Stališču sodišča prve stopnje, da tožnica načina delitve stroškov ni pojasnila, zato ni mogoče slediti.
zavarovalna pogodba - predmet zavarovanja - predmet pogodbe - razlaga pogodbe - resnična volja - napake volje - oblikovalna tožba
Če je pritožnik menil, da je bil zaveden, bi lahko ob izpolnitvi vseh drugih predpostavk zahteval razveljavitev (celotne) zavarovalne pogodbe, ne more pa s tovrstnimi navedbami doseči enostranske prilagoditve pogodbe svojim željam za nazaj in na tej podlagi utemeljevati izpolnitvenega zahtevka.
substanciranje dokaznega predloga - izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka - predpravdno izvedensko mnenje - del trditvene podlage - pravočasna trditvena podlaga
Predpravdno izvedensko mnenje je treba skladno z ustaljeno sodno prakso šteti kot del strankine trditvene podlage in prav nobenega razloga ni, da (vsaj) iste kakovosti ne bi pripisali tudi izvedenskemu mnenju iz drugega sodnega postopka. Če bi nasprotna stranka namreč soglašala, bi bilo tako izvedensko mnenje lahko celo dokaz v postopku.
ZD člen 138, 138/1, 162. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
dedovanje - dediči - dedna pravica - ustanovitev dedne pravice - razlogi sklepa - pomanjkljivi razlogi
ZD ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča, ki je bil ob uvedbi dedovanja živ, pa je kasneje umrl. Namesto dediča, ki je preživel zapustnika, umrl pa je pred zaključkom zapuščinskega postopka, vstopijo njegovi dediči. Ustanovitve dedne pravice ZD ne pozna, ker z ustanovitvijo dedne pravice vprašanje dedovanja zapustnikovega premoženja ni dokončno rešeno, poleg tega pa je treba dedičem umrlih dedičev omogočiti sodelovanje v zapuščinskem postopku.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - zapadlost odškodninske terjatve - zamuda s plačilom odškodnine - začetek teka zakonskih zamudnih obresti
OZ določa zapadlost odškodninske obveznosti od trenutka nastanka škode (165. člen), kar pa ne pomeni, da je tožena stranka v zamudi od tega dne dalje. Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti je od 1. 1. 2002 odvisna od zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti, ki jo je treba presojati tudi za odškodninske obveznosti po 299. členu OZ. Po tej določbi je nastanek zamude vezan na upnikov opomin na izpolnitev obveznosti. Tožeča stranka sicer v tožbi navaja, da je tožena stranka izvensodno podani odškodninski zahtevek v celoti zavrnila, vendar se niti v tožbi niti kasneje nanj ne sklicuje in ga tudi v spis ni vložila niti takrat, ko je stranski intervenient teku zakonskih zamudnih obresti izrecno in določno ugovarjal. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da je tožena stranka v zamudi od vložitve tožbe dalje, torej od postavitve konkretnega denarnega zneska zahtevane odškodnine.
Zahtevek v motenjski pravdi je dvojno dajatveni zahtevek, obsega namreč restitucijski in prepovedni zahtevek. Kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni potrebna, kot v obravnavanem primeru, ko je toženka s tem, ko je nanošeni material skurila in ga na ta način dejansko odstranila ter tako vzpostavila prejšnje posestno stanje, zadošča, da tožnik v motenjski pravdi zahteva prepoved bodočih motilnih dejanj. Napačno je torej stališče pritožnika, da je zato, ker vzpostavitev prejšnjega stanja ni potrebna, odpadel tudi interes tožnikov za vložitev tožbe. To ne drži, saj cilj posestnega varstva ni zgolj vzpostavitev prejšnjega dejanskega stanja, temveč tudi sankcioniranje in preprečitev nadaljnje samovolje stranke, ki je dejansko stanje enostransko spremenila.
Toženec v izvršilnem postopku tožnice kot upnice (kreditodajalke) do dolžnikov (kreditojemalcev) ni sodeloval in ni mogel vplivati na v izvršilnem postopku ugotovljeno vrednost nepremičnine, saj se o njej se ni mogel izjaviti (ji nasprotovati, predlagati nove). Tožničin argument res iudicata (sklepa o ugotovitvi vrednosti nepremičnine) pa je omejen s subjektivnimi mejami pravnomočnosti in veže le stranke v izvršilnem postopku.
Pravilen je zaključek sodbe, da na obstoj obveznosti vplačevanja sredstev v rezervni sklad ne vpliva dejstvo, ali etažni lastnik dejansko uporablja stanovanje oziroma kakšni so razlogi, da ga ne uporablja. Gre za okoliščine, ki sodijo v sfero etažnega lastnika in bi lahko bile upoštevne v razmerju do osebe, ki mu ne izroči stanovanja, ne morejo pa biti pomembne v razmerju do ostalih etažnih lastnikov, ki zahtevajo plačilo prispevka v rezervni sklad v tej pravdi.