URS člen 29, 29/4.. ZPrCP člen 8. ZP-1 člen 7, 65, 65-4, 155, 155/1-6.
domneva nedolžnosti - nedovoljen dokaz - domneva odgovornosti lastnika vozila
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni postopalo po četrtem odstavku 65. člena ZP-1, saj listine, ki jih je pritožnik poslal sodišču prve stopnje skupaj z zahtevo za sodno varstvo (tudi izjava uporabnika vozila z dne 24.4.2017) niso dokazi, ki bi dokazovali, da je prekršek storil kršitelj in ti ne zmorejo sanirati kršitve ustavno zagotovljene kršitve domneve nedolžnosti, ki je bila zagrešena ob izdaji plačilnega naloga. Enako oziroma še posebej velja za izjavo kršitelja, ki naj bi predstavljala po oceni prekrškovnega organa njegovo priznanje, da je v času prekrška res vozil vozilo po omenjenem cestnem odseku, saj gre za izjavo storilca, ki jo je podal preden je bil poučen o svojih pravicah kot izhaja iz 4. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde). Spisovni podatki potrjujejo, da storilec ni bil poučen o navedeni ustavni pravici, zato njegova izjava ne more biti dokaz v procesnem smislu, na katerega bi se smela opreti izpodbijana sodba, saj ta na podlagi 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 predstavlja nedovoljen dokaz (podobno sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 117/2008 z dne 24.2.2009).
- točka 218, 218/2.. ZObr-UPB1 člen 97f.. - člen 8, 8/2.. ZDR člen 147, 147/2, 147/7.
dodatek za delo preko polnega delovnega časa - nadurno delo - referenčno obdobje
Delovni čas v referenčnem obdobju v posameznih delovnih dnevih traja več ali manj kot 8 ur. Delovne ure morajo biti razporejene tako, da delovni čas ne sme trajati manj kot 4 ure na dan in ne več kot 56 ur na teden. Delodajalec mora delo organizirati in delovni čas razporediti tako, da je v referenčnem obdobju v povprečju dosežen polni delovni čas. Delodajalec mora poskrbeti, da v referenčnem obdobju delavec v povprečju ne opravi več delovnih ur kot znaša polni delovni čas, kar pomeni, da mora delavcu omogočiti, da eventuelne presežke ur izrabi kot proste ure ali proste dneve. Znotraj referenčnega obdobja mora torej priti do izravnavanja, tako da ob koncu referenčnega obdobja znaša stanje nič, da torej presežkov delovnih ur ni. V kolikor delodajalec v času referenčnega obdobja ne poskrbi za takšno izravnavo ur in ima delavec višek delovnih ur, se te ure štejejo kot nadure.
Referenčno obdobje, ki traja 6 mesecev, v koledarskem letu traja od 1. 1. - 30. 6. in 1. 7. - 31. 12. (če v drugem predpisu ali aktu delodajalca ni drugače določeno).
Čeprav je tožnica slovenska državljanka s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji in prejema samostojno hrvaško starostno pokojnino od 18. 3. 2010 dalje, ji ni mogoče priznati dodatka k pokojnini po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV). Tožnica je namreč od 18. 3. 2010 dalje tudi sočasno uživalka sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine. To pa je za odločitev v tej zadevi edino relevantno, saj kot pravilno razloguje že sodišče prve stopnje, izključuje možnost uporabe ZZSV.
KZ-1 člen 122, 122/1. ZJRM-1 člen 6, 6/3.. ZKP-UPB4 člen 357-3.
prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - ne bis in idem - res iudicata - prekršek - kaznivo dejanje
Samo dejstvo, da je obdolžencu za ta isti historični dogodek bil izdan plačilni nalog, še ne pomeni, da gre za t.i. res iudicata, kar posledično pomeni, da tudi to dejstvo ne onemogoča kazenskega pregona zaradi očitanega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122.čl. Kazenskega zakonika (KZ-1).
Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti oziroma do poslabšanja zdravstvenega stanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
Sodišče o oprostitvi plačila sodnih taks odloča na podlagi obstoja pogojev, ki jih določa zakon in ki morajo obstojati na dan, ko taksna obveznost nastane. Ker pa taksna obveznost še ni nastala, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ob vložitvi tožbe še nima pravne koristi za odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Zato je tudi pravilno predlog zavrglo.
potni stroški - vračilo preveč izplačanih sredstev - neupravičena obogatitev
Delodajalec je dolžan in ima vse možnosti za to, da delavcu pravilno obračuna prejemke iz delovnega razmerja. Tožeča stranka je vedela, da je toženki iz naslova potnih stroškov plačala več kot je bila dolžna, pri tem pa se tudi ni sklicevala npr. na to, da je plačilo izvedla zaradi izognitve sili. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo podlage za to, da bi toženki naložilo povračilo vtoževanega zneska.
Tožba s pozivom na odgovor in pravnim poukom o posledicah, če v roku na tožbo ne bo odgovorila, je bila toženi stranki pravilno vročena. Sodišče je lahko izdalo zamudno sodbo, ker je nadalje ugotovilo, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, utemeljenost zahtevka pa izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, dejstva pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predlagal tožnik.
starostna pokojnina - delovni invalid III. kategorije invalidnosti
Glede na dopolnjeno pokojninsko dobo je bila tožnici starostna pokojnina pravilno odmerjena v skladu z določbo 50. člena v zvezi s 409. členom ZPIZ-1 v višini 46,25 % od pokojninske osnove. Ta je bila izračunana na podlagi plač oziroma osnov zavarovanja iz obdobja od leta 1976 do leta 2014 v višini 377,52 EUR, pri čemer so bile plače oziroma osnove zavarovanja valorizirane ob upoštevanju, da je koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine, leto 2014, tako izračunana pokojninska osnova je bila nato preračunana s faktorjem 0,732 v skladu z 8. odstavkom 394. člena ZPIZ-2 in znaša 276,34 EUR. Starostna pokojnina odmerjena v višini 46,25 % tako znaša 127,80 EUR.
krivdna odgovornost delodajalca - soprispevek delavca k škodnemu dogodku
Predmetni stroj tako sam po sebi ni nevaren, pa čeprav zaradi konstrukcije stroja ni mogoče posebej zavarovati mesta, kjer konjiček prevzame navijalni drog, saj gibanje konjička ne posega v delovno območje natikanja stročnic na drog oziroma na mesto odloženega droga, kot je to pojasnil sodni izvedenec za varstvo pri delu. S takšnim načinom dela je zavarovanec toženke dopuščal, da so delavke prekinile normalno delovanje stroja in z rokami segale v nevarno območje delovanja stroja. Res je, da takšen način dela ni bil zahtevan, hkrati pa ni bil prepovedan, čeprav je bil zavarovanec toženke z njim seznanjen in ga je dopuščal, zato bi se mogel in moral zavedati tudi nevarnosti, ki jih takšen način dela prinaša. Nezgoda bi se tako lahko preprečila z upoštevanjem navodil za varno delo, to je s prijemom droga v varnem in predvidenem območju droga.
Kot pravno odločilen vzrok za tožničino invalidsko upokojitev je sodišče utemeljeno štelo prav maligni melanom in ne morda drugih zdravstvenih težav, ki so pri tožnici sicer obstajale, a glede na odločbo ZPIZ za nastanek tožničine premoženjske škode (invalidske upokojitve) niso bile odločilne.
neupravičena pridobitev - neupravičena uporaba stanovanja - uporaba tuje stvari v svojo korist - plačilo uporabnine - dobroverni posestnik - nedobroverni posestnik - poštenost pridobitelja - nepošteni pridobitelj
Za nepoštenega pridobitelja SPZ ne določa pravil o plačilu za uporabo stvari, zato se zanj uporablja pravilo o uporabi tuje stvari v svojo korist iz 198. člena OZ. Za poštenega (dobrovernega) pridobitelja pa SPZ izrecno določa v drugem odstavku 95. člena, da ni dolžan plačati za uporabo stvari, poleg tega ne odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti.
dedovanje naknadno najdenega premoženja - sporazum o delitvi zapuščine (dedni dogovor) - vsebina in obseg dednega dogovora
Dediča sta sklenila dogovor o delitvi premoženja, ki je bilo znano v času prvega odločanja in ga zajema prej citirani sklep o dedovanju. O naknadno najdenem premoženju pa dediča dednega dogovora nista sklepala, zato je prvo sodišče pravilno odločilo, da tudi glede predmetnega premoženja nastopi zakonito dedovanje.
Toženec v izvršilnem postopku tožnice kot upnice (kreditodajalke) do dolžnikov (kreditojemalcev) ni sodeloval in ni mogel vplivati na v izvršilnem postopku ugotovljeno vrednost nepremičnine, saj se o njej se ni mogel izjaviti (ji nasprotovati, predlagati nove). Tožničin argument res iudicata (sklepa o ugotovitvi vrednosti nepremičnine) pa je omejen s subjektivnimi mejami pravnomočnosti in veže le stranke v izvršilnem postopku.
ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-8, 98, 100.a, 147, 148.. ZGO-1 člen 146, 146/3, 158, 159.
stanje zemljiške knjige ob vpisu - pogoji za dovolitev vpisa v zemljiško knjigo - zaznamba prepovedi iz inšpekcijske odločbe v zemljiški knjigi - zaznamba prepovedi zaradi nedovoljene gradnje - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve - smiselna uporaba pravil - vodenje inšpekcijskega postopka - listine, ki so podlaga za vpis
V ZGO-1 in tudi ne v določbah ZZK-1 ni podlage za zaključek, ki ga ponuja pritožba, da bi bila za vpis zaznambe prepovedi iz inšpekcijske odločbe v zemljiški knjigi potrebna dokončnost oz. pravnomočnost upravne odločbe.
ZZK-1 člen 149, 149/4, 149/5, 160, 160/2, 243, 245.
odločanje o vpisih v zemljiško knjigo - utemeljenost zahtevka za vpis - ničnost zavezovalnega pravnega posla - zemljiškoknjižno dovolilo za vpis pridobitve pravice na podlagi pravnega posla - materialnopravna neveljavnost vknjižbe - izbrisna tožba - zaznamba izbrisne tožbe - pritožbena novota - nedopustna pritožbena novota
Če se zahteva vpis lastninske pravice na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o vpisu ni pristojno preverjati, ali so izpolnjene obveznosti strank na podlagi pravnega posla, in tudi ni pristojno presojati veljavnosti tega pravnega posla (peti odstavek 149. člena ZZK-1). Pri odločanju o vpisu je pristojno presojati samo popolnost in ničnost zemljiškoknjižnega dovolila (četrti odstavek 149. člena ZZK-1). Varstvo zaradi materialnopravne neveljavnosti vknjižbe je predvideno v pravdnem postopku z vložitvijo izbrisne tožbe (243. člen ZZK-1), ki omogoča tudi zaznambo v zemljiški knjigi (245. člen ZZK-1).
ZPPLPS člen 6.. ZZK-1 člen 148, 248.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
vknjižba lastninske pravice - identiteta nepremičnine - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - navidezna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - vpis lastninske pravice na posameznem delu stavbe - nakup stanovanja po določbah o privatizaciji stanovanj - pravica do izjave
Nedvomno je v javnem interesu, da zemljiškoknjižni podatki odražajo dejansko lastninsko stanje na nepremičninah, zaradi česar je 6. člen Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (ZPPLPS) v zvezi z 248. členom ZZK-1, omogočil kupcem stanovanj po Stanovanjskem zakonu (SZ), da se vpišejo v zemljiško knjigo tudi v primerih, ko prodajalec v zemljiški knjigi ni bil vpisan kot lastnik, vendar mora biti tudi v teh primerih izkazana identiteta nepremičnine, ki je navedena v listini, ki je podlaga za vpis, in nepremičnine, na katero se nanaša predlagani vpis.
prepozna pritožba - pravilna vročitev - skrbnik za poseben primer
CSD ima nasproti skrbniku za poseben primer iste pravice kot nasproti skrbniku, ki ga je postavil sam (zadnji stavek 212. člena ZZZDR). Pravica CSD je tudi razrešitev skrbnika (198. člen ZZDR).
CSD je po tem, ko je sodišče tožniku postavilo skrbnika za poseben primer, z odločbo tožnika postavilo pod skrbništvo in določilo, da bo samo opravljalo naloge skrbnika. Ker pa CSD skrbnika za poseben primer, ki ga je predhodno postavilo sodišče, ni razrešilo, je bila vročitev pravilno opravljena opravljena (tudi) z vročitvijo sodnega pisanja skrbniku za poseben primer.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - zapadlost odškodninske terjatve - zamuda s plačilom odškodnine - začetek teka zakonskih zamudnih obresti
OZ določa zapadlost odškodninske obveznosti od trenutka nastanka škode (165. člen), kar pa ne pomeni, da je tožena stranka v zamudi od tega dne dalje. Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti je od 1. 1. 2002 odvisna od zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti, ki jo je treba presojati tudi za odškodninske obveznosti po 299. členu OZ. Po tej določbi je nastanek zamude vezan na upnikov opomin na izpolnitev obveznosti. Tožeča stranka sicer v tožbi navaja, da je tožena stranka izvensodno podani odškodninski zahtevek v celoti zavrnila, vendar se niti v tožbi niti kasneje nanj ne sklicuje in ga tudi v spis ni vložila niti takrat, ko je stranski intervenient teku zakonskih zamudnih obresti izrecno in določno ugovarjal. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da je tožena stranka v zamudi od vložitve tožbe dalje, torej od postavitve konkretnega denarnega zneska zahtevane odškodnine.