Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti oziroma do poslabšanja zdravstvenega stanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
Ker je tožnik na prestajanju zaporne kazni, je pri pridobivanju dohodkov omejen na plačo, ki jo prejema za delo, ki ga opravlja v zaporu, zato lahko plačuje le simbolično preživnino. Gre za drugačen primer, kot pri preživninskih zavezancih, ki so po lastni krivdi izgubili zaposlitev, saj se od teh preživninskih zavezancev pričakuje, ker imajo to možnost, da najdejo novo zaposlitev, da bodo lahko izpolnjevali preživninsko obveznost.
Preživninski upravičenec je otrok, ki lahko od vsakega roditelja zahteva izpolnitev preživninske obveznosti. Zato je zelo pomembno, da se določi preživninska obveznost vsakemu roditelju glede na njegove dejanske (realne) pridobitne zmožnosti, kar pomeni, da bo v primeru prestajanja zaporne kazni enega roditelja, ki nima premoženja in pridobitnih zmožnosti, imel drugi roditelj večje preživninsko breme (primerjaj s 129. členom ZZZDR). Le na ta način je mogoče zavarovati zakonske in ustavne pravice otroka, na katere opozarja pritožba.
dodelitev otroka in preživnina za otroka - potrebe otroka - posebne potrebe otroka - zmožnosti zavezanca - pritožbene novote - objektivne meje pravnomočnosti
Glede na to, da toženka v pritožbi trdi, da je bila prva igralna terapija 1. 6. 2017 in da je ta terapija samoplačniška, se izkaže, da prvo sodišče te okoliščine ni moglo upoštevati v okviru N. potreb pri določitvi preživnine, saj ta izdatek do konca glavne obravnave ni obstajal. Sodišče v okviru dejanskega stanja upošteva le dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave. Zato v tem pogledu ne gre za upoštevno pritožbeno novoto (te so sicer v tovrstnih sporih dopustne - 414. člen ZPP).
ZP-1 člen 8, 65, 155, 155/1-6.. URS člen 27, 29, 29/4.. ZPrCP člen 8.
domneva nedolžnosti - nedovoljen dokaz - domneva odgovornosti lastnika vozila
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni postopalo po četrtem odstavku 65. člena ZP-1, saj listine, ki jih je pritožnik poslal sodišču prve stopnje skupaj z zahtevo za sodno varstvo (tudi izjava uporabnika vozila z dne 24.4.2017) niso dokazi, ki bi dokazovali, da je prekršek storil kršitelj in ti ne zmorejo sanirati kršitve ustavno zagotovljene kršitve domneve nedolžnosti, ki je bila zagrešena ob izdaji plačilnega naloga. Enako oziroma še posebej velja za izjavo kršitelja, ki naj bi predstavljala po oceni prekrškovnega organa njegovo priznanje, da je v času prekrška res vozil vozilo po omenjenem cestnem odseku, saj gre za izjavo storilca, ki jo je podal preden je bil poučen o svojih pravicah kot izhaja iz 4. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde). Spisovni podatki potrjujejo, da storilec ni bil poučen o navedeni ustavni pravici, zato njegova izjava ne more biti dokaz v procesnem smislu, na katerega bi se smela opreti izpodbijana sodba, saj ta na podlagi 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 predstavlja nedovoljen dokaz (podobno sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 117/2008 z dne 24.2.2009).
Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, ima stranka na podlagi prvega odstavka 238. člena ZUP pravico do pritožbe. Pritožba se, če ni z zakonom drugače določeno, vloži v 15 dneh od dneva vročitve odločbe (235. člen ZUP). Če je pritožba prepozna, pa je iz tega razloga ni zavrgel že organ prve stopnje, jo po prvem odstavku 236. člena ZUP zavrže organ druge stopnje. Pritožba vložena 2. 7. 2014 je bila, upoštevaje, da je bila odločba z dne 10. 7. 2013 tožniku vročena 12. 7. 2013 nedvomno prepozna.
ZUP v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, med drugim tudi v primeru, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V sporni zadevi je bila sicer izdana zavrnilna odločba. Prav tako se v času od vložitve prve pa do vložitve druge vloge pravno stanje ni spremenilo. Se je pa v času med vložitvijo prve vloge in pa vložitvijo druge vloge dejansko stanje spremenilo. Prišlo je tako do spremembe tožnikove starosti, kot tudi do daljše pokojninske oz. zavarovalne dobe. V tem primeru pa niso bili izpolnjeni pogoji po prej citirani določbi ZUP za zavrženje zahteve, temveč bi morala tožena stranka o zahtevi meritorno odločiti.
plačilo razlike plače - del plače za delovno uspešnost - delitev napitnine
Ocena o prispevku in uspešnosti organizacijske enote in delavcev pri uspešnosti poslovanja, je nedvomno stvar delodajalca - tudi njegove subjektivne ocene. Glede na to, da je del plače na podlagi uspešnosti poslovanja spremenljivi del mesečne plače delavca, tudi participacija posamezne organizacijske enote oziroma posameznega delavca na tem delu plače ni nespremenljiva. Zato je tožena stranka po spremembi ZIS glede načina delitve napitnin imela podlago, da v sklepu uprave, ki ima naravo splošnega akta delodajalca in s katerim je bil seznanjen tako sindikat kot zaposleni, za potrebe izračuna delovne uspešnosti organizacijske enote korigira ponder delovnega mesta blagajnika v igralnici iz 70 na 60.
stečajni postopek - imenovanje članov upniškega odbora - ovira za imenovanje člana upniškega odbora
Edini relevanten kriterij za imenovanje člana upniškega odbora je v poslovnih knjigah dolžnika navedena navadna terjatev upnika in ne izid preizkusa terjatev, ker postopek preizkusa še ni izveden (sklep o preizkusu terjatev še ni bil objavljen).
ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 257.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - rok za podajo odpovedi
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo utemeljenost očitkov, da je bil tožnik seznanjen z dogovarjanjem policistov o izvedbi nezakonite ustavitve ministra, da je policistom naklepoma pomagal pri izvedbi nezakonitega postopka... Tožniku je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka tožniku v odpovedi neutemeljeno očitala, da je kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, ta kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja (gre sicer za odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). V ravnanju policistov, ki sta ustavila ministra, namreč zaradi izostanka njunega namena, da bi sebi ali komu drugemu pridobila nepremoženjsko korist ali da bi drugemu povzročila škodo, niso bili podani vsi znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1. Tudi tožniku zato po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da so bili v njegovem ravnanju podani elementi kaznivega dejanja oziroma elementi napeljevanja ali pomoči pri kaznivem dejanju. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pa je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi utemeljeno očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.
Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da v (skupinskem) pogovoru na družbenem omrežju Facebook, v katerem je bilo hkrati udeleženih 25 oseb, udeleženci niso mogli pričakovati takšne stopnje zasebnosti (kot npr. v telefonskem pogovoru dveh oseb). Sicer drži, da je šlo za zaprto Facebook skupino, ki so jo sindikalni predstavniki uporabljali za medsebojno komunikacijo, vendar je pri tem pomembna nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je lahko vsak od udeležencev katerikoli trenutek v pogovor dodal osebo, ki v pogovoru do tedaj ni bila udeležena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00010531
KZ-1 člen 228, 228/1. URS člen 29. ZKP člen 101.
kaznivo dejanje goljufije - razumljivost izreka sodbe - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - razlogi o odločilnih dejstvih - izključitev protipravnosti - okoriščenje in prikrajšanje - obteževalne okoliščine - način obrambe - pravna jamstva v kazenskem postopku - premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku
Vsebina razumljivosti izreka sodbe.
Načina obdolženčeve obrambe ni mogoče upoštevati kot obteževalne okoliščine pri izbiri in odmeri kazenske sankcije, ker bi bila s tem kršena pravica do zanikanja storitve kaznivega dejanja kot sestavnih del pravnih jamstev iz 29. člena Ustave Republike Slovenije.
ZDR-1 člen 209, 209/1.. Direktiva Evropskega parlamenta in sveta 96/71/ES z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev člen 1.
napoteni delavec - delo v tujini
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik napoten na delo v Republiko Avstrijo. Stranki sta se s pogodbo o zaposlitvi dogovorili za plačilo plače v znesku 950,00 EUR bruto, kar po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne ustreza minimalnemu znesku plače, ki jo za enako delo prejemajo delavci v Republiki Avstriji. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v tožnikovem primeru glede na določbe 209. člena ZDR-1 ter Direktive 96/71/ES z dne 16. 12. 1996 o napotitvi delavca na delo v okviru opravljanja storitev potrebno upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi gostiteljici, v katero je delavec napoten na delo, če so za delavce ugodnejši.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - materialno procesno vodstvo - odprto sojenje - določen tožbeni zahtevek - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Res je oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka predvsem stvar stranke. Vendar bi glede na vsebino celotne tožbe moralo biti sodišče vsaj v dvomu, ali tožnik zahteva samo ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 4. 2016 dalje, kot izhaja iz tožbenega zahtevka, ali tudi za obdobje od 1. 4. 2011 do 31. 3. 2016, kar uveljavlja v tožbi. To vprašanje bi sodišče moralo razčistiti v okviru materialnega procesnega vodstva, kakor tudi vprašanje 25. oziroma 23. plačnega razreda, česar pa ni storilo, zaradi česar je podana bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
OZ člen 111, 111/2. ZPP člen 318, 318/1, 324, 324/5.
zamudna sodba - vračilo avansa
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana, in zaključilo, da glede na takšna dejstva tožeča stranka na podlagi drugega odstavka 111. člena OZ utemeljeno zahteve vračilo avansa.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo pravnoodločilna dejstva, ki so bila navedena v tožbi in ki se glede na to, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila, štejejo za priznana. Navedlo je predpise, na katere je oprlo sodbo in razloge, ki upravičujejo izdajo zamudne sodbe (peti odstavek 324. člena ZPP).
ZFPPIPP člen 24, 131, 131/1, 131/2, 356, 357, 389, 389/2, 389/3, 390, 390/1. ZIZ člen 79, 101, 102.
osebni stečaj dolžnika - dovoljenost izvršbe - stroški stečajnega postopka - nastanek terjatve po začetku stečajnega postopka - tekoči življenjski stroški - najemnina za stanovanje - vzajemna neizpolnitev dvostranske pogodbe
Terjatev ni nastala šele s sklenitvijo oziroma izvršljivostjo poravnave, temveč že takrat, ko je imela upnica pravico od dolžnikov terjati njeno izpolnitev, torej ko je nastal pravni temelj zanjo.
Po trenutku začetka stečajnega postopka nad dolžnikom skladno s prvim odstavkom 131. člena ZFPPIPP ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi. Edine izjeme od tega pravila so predvidene v primerih, določenih v drugem odstavku 131. člena in v prvem odstavku 390. člena ZFPPIPP, pri čemer je treba izjeme razlagati restriktivno.
Terjatve, ki so nastale pred začetkom postopka osebnega stečaja nad dolžnikoma, se ne uvrščajo med izjeme iz drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, zato izvršbe v tem delu ni mogoče dovoliti. Prav tako izvršbe ni mogoče dovoliti za preostanek terjatve iz naslova najemnine za stanovanje, ki je nastala po začetku postopka osebnega stečaja nad dolžnikoma, saj ne gre za stroške stečajnega postopka, temveč za običajne življenjske stroške oziroma potroške, ki jih ni mogoče poplačati iz stečajne mase.
postopek izbire kandidata - sodno varstvo - neizbran kandidat
Po petem odstavku 200. člena ZDR-1 lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Iz 8. člena ZDR-1 pa izhaja, da lahko neizbrani kandidat uveljavlja zgolj odškodnino zaradi kršitve prepovedi diskriminacije. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da neizbrani kandidat ne more v sodnem sporu zahtevati razveljavitve sklepa o izbiri kandidata in je sklep, da se tožba zavrže, pravilen. Tožnica namreč uveljavlja zahtevek, zoper katerega ni dopustno sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je pri tem utemeljeno izpostavilo določbo 36. člena ZZ, v kateri je urejeno sodno varstvo neizbranega kandidata za direktorja zavoda, medtem ko v veljavni zakonodaji (ne v ZZ in ne v Zakonu o Radioteleviziji Slovenija ni takih določb za odgovornega urednika, za mesto katerega je kandidirala tožnica.
Ddoločbe 128. in 129. člena ZJU je treba razlagati tako, da subjektivni zastaralni rok za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka začne teči, ko za kršitev in storilca izve predstojnik, v konkretnem primeru je to generalni direktor policije. Glede na to, da je tožena stranka uvedla disciplinski postopek zoper tožnika s sklepom z dne 14. 10. 2013, ki ga je podpisal generalni direktor policije, in se je vodenje disciplinskega postopka končalo z odločitvijo organa druge stopnje 8. 1. 2014, disciplinski postopek ni zastaran.
Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS se šteje, da se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje in ne z vročitvijo pisnega odpravka sklepa stranki. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo pravilno stališče, da morebitna kasnejša vročitev pisnega odpravka sklepa nima več nobenega vpliva na zastaranje vodenja disciplinskega postopka.
ZDR-1 člen 77, 89, 89/1, 89/1-1, 118.. ZDR člen 47.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi i iz poslovnega razloga - sodna razveza - direktor
Tožnica je bila zaposlena pri družbi A. na delovnem mestu direktorice. Dne 12. 6. 2013 je bila razrešena s položaja direktorice. Ker je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorice s tožnico sklenjena za nedoločen čas in so bili v njej dogovorjeni oziroma povzeti zakonsko določeni razlogi za njeno prenehanje, bi jo lahko delodajalec zakonito odpovedal le na podlagi enega od teh načinov (77. člen ZDR-1). Tega delodajalec ni storil. Po odpoklicu tožnice s položaja direktorice ji je takratni delodajalec (A.) najprej ponudil v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za vodenje administrativno - tehničnih del, ki je ni podpisala, nato pa ji je družba A. 2. 4. 2014 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na delovnem mestu tajniška dela. Zaradi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2005 za delo direktorice za nedoločen čas skladno s 47. členom takrat veljavnega ZDR prejšnje pogodbe z dne 1. 9. 1994, ki je bila sklenjena za delovno mesta vsa administrativna, tehnična in operativna dela v gradbeništvu, ni potrebno še posebej odpovedovati.
Sodišče prve stopnje, ki v sodnem postopku presoja zakonitost le tistega razloga, zaradi katerega je delodajalec delavcu podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, je glede na obrazloženo pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, ker ni bila veljavno odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 1. 6. 2005.
skupno starševstvo - preživninska obveznost staršev - preživninsko breme
Pri skupnem starševstvu se določi mesečna preživninska obveznost posameznega roditelja do otroka, kar bo moralo sodišče prve stopnje določiti v izreku nove odločbe, s tem, da bo tudi določilo (poračunalo) obseg medsebojnih obveznosti pravdnih strank iz naslova preživninske obveznosti do otroka od vložitve tožbe do izdaje nove odločbe.
Zaslišanje priče je predlagala tožeča stranka. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 152. členom ZPP, kjer je določeno, da vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji, do pravnomočne rešitve zadeve, potne stroške priče pravilno naložilo v plačilo tožeči stranki.
vznemirjanje lastninske pravice - tožba na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice - souporaba nepremičnine - dovozna pot
Ob ugotovitvah, da so tožniki solastniki sporne nepremičnine, da toženca na tej nepremičnini nimata nobene pravice, ki bi jima dajala podlago za poseganje v lastninska upravičenja tožnikov oziroma za souporabo njihove nepremičnine in da toženca (so)uporabljata nepremičnino tožnikov proti njihovi volji, je jasno, da je takšno ravnanje tožencev protipravno. Lastninska pravica tožnikov na navedeni nepremičnini je brez omejitev, zato jo imajo izključno tožniki pravico uporabljati in že zato tudi ni mogoče govoriti o njihovi zlorabi lastninske pravice, ker tožencema ne dovolijo souporabe te nepremičnine, ki je v naravi sicer dovozna pot za dostop do drugih nepremičnin pravdnih strank.