CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00004163
URS člen 23. ZPP člen 7, 115, 115/1, 155, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 82, 82/2, 92.
pogodba o oglaševanju - razlaga spornih določil pogodbe - nasprotna tožba - jezikovna razlaga pogodbe - skupni namen pogodbenikov - preložitev naroka na predlog stranke - upoštevanje prepoznih navedb in dokazov - dodatni popust - prekluzija dokazov
Možnost preložitve naroka po prvem odstavku 115. člena ZPP je zaradi varstva položaja nasprotne stranke in njene pravice do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave RS omejena le na primere, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to podani drugi upravičeni razlogi. Pritožnica pa je bila v tem sporu vseskozi zastopana po odvetniku. Drugega pooblaščenca je pooblastila dva dni pred narokom, ki je bil za 1. oktober 2015 določen že 26. avgusta 2015, s čimer je sama prevzela tveganje, da se novi pooblaščenec ne bo uspel v celoti pripraviti na narok. Vzrok za nastalo procesno situacijo zato v celoti izvira iz sfere pritožnice, ki tudi ne navaja nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da nastale situacije ni bilo mogoče predvideti oz. preprečiti. Zato je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo predlog novega pooblaščenca tožene stranke za preložitev naroka za glavno obravnavo.
Že iz tega, da je tožeča stranka na zadnjem naroku zahtevala rok za izjavo o prepoznih dokazih, je očitno, da bi postopek zaradi zamude tožene stranke trajal dlje, kot bi sicer.
Določba drugega odstavka 2. točke Aneksa pa je nejasna že zaradi uporabe nezdružljive besedne zveze "prištevati v". Ker glagol prišteti pomeni povečati količino (povečati vsoto za določen znesek), veže pa se s predlogoma k in h (znesek se prišteje k nečemu), glagol všteti pa nasprotno pomeni upoštevati pri ugotavljanju števila nečesa in se veže s predlogom v (všteje se v nekaj), je zapis, po katerem se realizacija ne prišteva v letno pogodbeno kvoto že jezikovno gledano nejasen. Njegove vsebine, kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjske sodbe, ni znalo interpretirati niti novo vodstvo tožene stranke, kar še dodatno potrjuje, da z besedno razlago ni mogoče ugotoviti le enega besedilnega pomena tega dogovora. Stališče pritožnice, da je pogodbeno določilo iz drugega odstavka 2. točke Aneksa s 26. marca 2010, takšno kot se glasi, jasno, se tako pokaže kot neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pri razlagi vsebine dogovor iskalo skupni namen pogodbenih strank, tako kot mu to nalaga določba drugega odstavka 82. člena OZ.
dodelitev otroka in preživnina za otroka - potrebe otroka - posebne potrebe otroka - zmožnosti zavezanca - pritožbene novote - objektivne meje pravnomočnosti
Glede na to, da toženka v pritožbi trdi, da je bila prva igralna terapija 1. 6. 2017 in da je ta terapija samoplačniška, se izkaže, da prvo sodišče te okoliščine ni moglo upoštevati v okviru N. potreb pri določitvi preživnine, saj ta izdatek do konca glavne obravnave ni obstajal. Sodišče v okviru dejanskega stanja upošteva le dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave. Zato v tem pogledu ne gre za upoštevno pritožbeno novoto (te so sicer v tovrstnih sporih dopustne - 414. člen ZPP).
ZKP člen 167, 167/1, 169, 169/7. KZ-1 člen 187, 187/1, 187/2.
utemeljen sum - dokazno sredstvo - kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog - zavrnitev zahteve za preiskavo
Samo dejstvo, da je obdolženec lastnik lokala, v katerem so policisti zalotili osebe pri nezakonitem kajenju marihuane, ne zadošča za utemeljen sum, da je obdolženec dal na razpolago prostore svojega javnega lokala in s tem gostom omogočil uživanje prepovedane droge konoplje.
Obtožnica in sklep o uvedbi preiskave sama po sebi nista in ne moreta biti dokazno sredstvo.
Brez navedbe sklepa, s katerim se tožnik ne strinja oziroma vlaga pritožbo, je takšna pritožba nepopolna in nesposobna za vsebinsko obravnavo in bi jo lahko zavrglo že sodišče prve stopnje. Ker tega ni storilo, jo je v skladu s 1. točko 365. člena ZPP zavrglo pritožbeno sodišče.
določitev preživnine - dolžnost preživljanja - preživljanje polnoletnega otroka, ki se redno šola - polnoletni otrok - redno šolanje kot pravni standard - izpolnjevanje študijskih obveznosti - športnik - preživninski upravičenec - nedovoljene pritožbene novote - zmotna uporaba materialnega prava
Namen rednega šolanja je pridobitev izobrazbe ali poklica zaradi zagotovitve lastnega preživljanja, izpolnjevanje šolskih obveznosti zato predstavlja temeljno predpostavko, zaradi katere je otrok upravičen zahtevati od staršev plačilo preživnine. Obstajajo lahko (opravičljivi) razlogi, zaradi katerih šolskih (študijskih) obveznosti otrok ne more redno izpolnjevati, ker je njihovo izpolnjevanje iz utemeljenih razlogov oteženo ali celo onemogočeno (npr. bolezen, lahko tudi športna udeležba in treningi za nastope na izjemno pomembnih tekmovanjih, zaposlitev zaradi pridobivanja denarnih sredstev za preživljanje in šolanje, itd.), zato je treba te posebne (izjemne) okoliščine skrbno (vsestransko) oceniti, s tem, da se upošteva tudi dotedanja vloga staršev pri izvajanju teh aktivnosti otroka. Ali povedano drugače; tehtati je treba med primarno obveznostjo polnoletnega otroka, da izpolnjuje šolske obveznosti zaradi pridobitve izobrazbe, da si zagotovi lasten vir preživljanja in na drugi strani (izjemne) okoliščine, ki otroka omejujejo pri izpolnjevanje šolskih (študijskih) obveznosti. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zmotno materialnopravno ugotovilo obstoj izjemnih okoliščin, zato je zmotno uporabilo materialno pravo iz drugega odstavka 123. člena ZZZDR.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - reparacija - honorar - sodna razveza - višina denarnega povračila
Sodišče prve stopnje bi moralo vse honorarje, ki jih je tožnik prejel iz naslova pogodb civilnega prava (avtorskih in drugih) upoštevati pri ugotavljanju višine reparacije, ne glede na to, ali bi jih lahko prejemal tudi v času zaposlitve pri toženi stranki.
V primeru ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja s sodbo sodišča je treba delavcu za nazaj priznati delovno razmerje in vse pravice iz njega, vse do ponovnega nastopa dela (v primeru reintegracije) oziroma do prenehanja pogodbe o zaposlitvi z sodbo sodišča (v primeru sodne razveze). Odločitev o upravičenosti do reparacije je tako odvisna zgolj od ugotovitve nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in ni potrebe po ugotavljanju predpostavk odškodninske odgovornosti, ne glede na to, da se z reparacijo doseže izravnava (restitucija) delavčevega položaja.
Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da bi morala biti višina denarnega povračila primerljiva višini odpravnine v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (108. člen ZDR-1). Gre za dva različna delovnopravna instituta, ki ju med seboj ni mogoče primerjati in posledično tudi ni mogoče višine denarnega povračila opredeliti upoštevaje višino odpravnine.
- točka 218, 218/2.. ZObr-UPB1 člen 97f.. - člen 8, 8/2.. ZDR člen 147, 147/2, 147/7.
dodatek za delo preko polnega delovnega časa - nadurno delo - referenčno obdobje
Delovni čas v referenčnem obdobju v posameznih delovnih dnevih traja več ali manj kot 8 ur. Delovne ure morajo biti razporejene tako, da delovni čas ne sme trajati manj kot 4 ure na dan in ne več kot 56 ur na teden. Delodajalec mora delo organizirati in delovni čas razporediti tako, da je v referenčnem obdobju v povprečju dosežen polni delovni čas. Delodajalec mora poskrbeti, da v referenčnem obdobju delavec v povprečju ne opravi več delovnih ur kot znaša polni delovni čas, kar pomeni, da mora delavcu omogočiti, da eventuelne presežke ur izrabi kot proste ure ali proste dneve. Znotraj referenčnega obdobja mora torej priti do izravnavanja, tako da ob koncu referenčnega obdobja znaša stanje nič, da torej presežkov delovnih ur ni. V kolikor delodajalec v času referenčnega obdobja ne poskrbi za takšno izravnavo ur in ima delavec višek delovnih ur, se te ure štejejo kot nadure.
Referenčno obdobje, ki traja 6 mesecev, v koledarskem letu traja od 1. 1. - 30. 6. in 1. 7. - 31. 12. (če v drugem predpisu ali aktu delodajalca ni drugače določeno).
Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti oziroma do poslabšanja zdravstvenega stanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
OZ člen 111, 111/2. ZPP člen 318, 318/1, 324, 324/5.
zamudna sodba - vračilo avansa
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana, in zaključilo, da glede na takšna dejstva tožeča stranka na podlagi drugega odstavka 111. člena OZ utemeljeno zahteve vračilo avansa.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo pravnoodločilna dejstva, ki so bila navedena v tožbi in ki se glede na to, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila, štejejo za priznana. Navedlo je predpise, na katere je oprlo sodbo in razloge, ki upravičujejo izdajo zamudne sodbe (peti odstavek 324. člena ZPP).
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV
VSL00004099
OZ člen 6, 6/2, 147, 147/1.
unovčenje menice - skrbnost banke kot strokovnjaka - ponarejene menice - podpis na menici - odškodninska odgovornost bank - ponarejen podpis na menični izjavi - predložitev menice
Prvostopenjsko sodišče je tudi po presoji prvostopenjskega sodišča pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v obravnavanem primeru, ko je menico na unovčenje z menično izjavo in nalogom prejela po pošti, skladno s pravili potrebne skrbnosti, izhajajočimi tako iz Zakona o menici kot Navodil za izpolnjevanje in unovčenje menic preverila podpise na menici in menični izjavi z nalogom s primerjavo podpisa zakonitega zastopnika tožeče stranke kot meničnega dolžnika na kartonu deponiranih podpisov, saj se je delavka tožeče stranke v dvomu o pristnosti podpisov celo posvetovala s sodelavko.
Na očitek tožeče stranke, da tožena stranka ni imela implementiranih mehanizmov, ki bi preprečili zlorabe pri unovčenju menic, pa je prvostopenjsko sodišče dovolj jasno pojasnilo, da bi v obravnavanem primeru ponareditev podpisa zakonitega zastopnika lahko zaznala le oseba z grafološkim znanjem, zahteve po taki usposobljenosti delavcev banke pri prepoznavi pristnosti podpisov pa banki v smislu potrebne strokovne skrbnosti pri opravljanju tovrstnih poslov ni mogoče naprtiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00002939
OZ člen 287, 287/2.
stroški obratovanja in vzdrževanja - delno plačilo dolga - vračunanje izpolnitve - vrstni red vračunavanja - neplačana terjatev
V primeru, ko je med upnikom in dolžnikom odprtih več dolgov, lahko dolžnik najpozneje ob plačilu dolga določi, katero obveznost s tem plačilom poravnava. Če tega dolžnik ne stori, upnik plačano poračuna skladno z ureditvijo, ki jo določa zakon. V skladu z drugim odstavkom 287. člena OZ se tako s plačilom, pri katerem namen plačila ni bil izrecno izražen, najprej poplača tista obveznost, ki je prej zapadla.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1-UPB2 člen 205, 205/1, 205/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - velika tatvina
Tožnik je opustil dolžno evidentiranje jeklenega odpada, ker mu je to zaradi odtujitve jeklenega odpadka naročil A.A., ne pa zato, ker naj ne bi vedel, kako naj evidentira, ali ker bi to pozabil. Za svoj bistven prispevek k odtujitvi je prejel denarno nagrado. Zavedal se je, da sodeluje pri odtujitvi jeklenega odpadka in h kraji tudi odločilno prispeval. Če svojih delovnih nalog evidentiranja jeklenega odpadka ne bi opustil, do odtujitve ne bi moglo priti oziroma, bi bila ta že naslednji dan ob pregledu raportne knjige in odpremnic odkrita. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dejanje odtujitve jeklenega odpadka večje teže in večje vrednosti storil kot sostorilec v sodelovanju z drugimi in je z neevidentiranjem jeklenega odpadka ob izvozu iz oddelka odločilno prispeval k odtujitvi jeklenega odpadka. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pravilna je presoja, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil vse znake kaznivega dejanja velike tatvine, storjene v sostorilstvu po 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1.
ZPIZ-2B člen 37, 37/1, 37/2.. ZPIZ-2 člen 16, 22, 22/3, 116, 116/3, 406, 406/4.
starostna pokojnina - sorazmerni del starostne pokojnine - dvojni status
Določba 3. odstavka 22. člena ZPIZ-2 za lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je glede na gospodarsko pravne predpise oziroma določbe ZGD-1 in ZSReg lex specialis. Družbeniki, ki so sočasno poslovodne osebe, imajo, če niso zavarovane na drugi podlagi, lastnost zavarovanca od dneva vpisa družbeništva in poslovodenja v register vse do dneva izbrisa vsaj enega od teh statusov iz registra. Za edino pravilno uporabo in razlago te jasne in specialne določbe ZPIZ-2 torej vprašanje deklaratornosti ali konstitutivnosti učinkovanja vpisa spremembe družbenika v register po stališču pritožbenega sodišča ni pravno relevantno. Stališče sodišča prve stopnje, da upoštevaje deklaratornost vpisa spremembe družbenika v register, tožnik ni bil več družbenik zasebne družbe in posledično ni niti delno vključen v obvezno zavarovanje po 16. členu ZPIZ-2, je zmotno in zato nesprejemljivo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005031
OZ člen 6, 131.. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 27, 37.
vmesna sodba - odškodninska odgovornost delodajalca - delovna nezgoda (nesreča pri delu) - nezgoda pri delu
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila burja izjemnih hitrosti v okolici tovarne običajen in predvidljiv pojav, prvotožena stranka pa je tožniku z navodili za delo vratarske službe naložila obveznost obhoda tovarne tudi v času izjemnih vremenskih razmer. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, prvotožena stranka ni sprejela nobenih ukrepov v zvezi z opravljanjem dela v času izjemnih vremenskih razmer. V takšnih razmerah bi prvotožena stranka morala ravnati preventivno in vnaprej z ustreznimi varnostnimi ukrepi preprečiti nezgodo pri delu. Na podlagi 27. člena ZVZD-1 mora delodajalec ob resni, neposredni in neizogibni nevarnosti, z ukrepi in navodili delavcem omogočiti, da ustavijo delo in se napotijo na varno. Po določbi 37. člena ZVZD-1 mora delodajalec delavce obveščati o varnem delu tako, da izdaja pisna obvestila in navodila. V izjemnih primerih, kadar jim grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, so obvestila in navodila lahko tudi ustna. Po pravilu obrnjenega dokaznega bremena iz 131. člena OZ bi moral delodajalec dokazati, da je storil vse, da do obravnavanega škodnega dogodka ne bi moglo priti. Ker prvotožena stranka tega ni storila, ni ravnala z zadostno (profesionalno) skrbnostjo, kot ji nalaga 6. člen OZ. Zato je podana njena krivdna odgovornost za tožnikovo škodo, posledično pa je odgovorna tudi drugotožena stranka, pri kateri ima delodajalec zavarovano svojo odgovornost.
ZDR-1 člen 209, 209/1.. Direktiva Evropskega parlamenta in sveta 96/71/ES z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev člen 1.
napoteni delavec - delo v tujini
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik napoten na delo v Republiko Avstrijo. Stranki sta se s pogodbo o zaposlitvi dogovorili za plačilo plače v znesku 950,00 EUR bruto, kar po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne ustreza minimalnemu znesku plače, ki jo za enako delo prejemajo delavci v Republiki Avstriji. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v tožnikovem primeru glede na določbe 209. člena ZDR-1 ter Direktive 96/71/ES z dne 16. 12. 1996 o napotitvi delavca na delo v okviru opravljanja storitev potrebno upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi gostiteljici, v katero je delavec napoten na delo, če so za delavce ugodnejši.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - materialno procesno vodstvo - odprto sojenje - določen tožbeni zahtevek - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Res je oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka predvsem stvar stranke. Vendar bi glede na vsebino celotne tožbe moralo biti sodišče vsaj v dvomu, ali tožnik zahteva samo ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 4. 2016 dalje, kot izhaja iz tožbenega zahtevka, ali tudi za obdobje od 1. 4. 2011 do 31. 3. 2016, kar uveljavlja v tožbi. To vprašanje bi sodišče moralo razčistiti v okviru materialnega procesnega vodstva, kakor tudi vprašanje 25. oziroma 23. plačnega razreda, česar pa ni storilo, zaradi česar je podana bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Čeprav je tožnica slovenska državljanka s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji in prejema samostojno hrvaško starostno pokojnino od 18. 3. 2010 dalje, ji ni mogoče priznati dodatka k pokojnini po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV). Tožnica je namreč od 18. 3. 2010 dalje tudi sočasno uživalka sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine. To pa je za odločitev v tej zadevi edino relevantno, saj kot pravilno razloguje že sodišče prve stopnje, izključuje možnost uporabe ZZSV.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005034
ZDR člen 184.. OZ člen 6, 131, 165, 376, 376/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - poklicna bolezen - delovni invalid III. kategorije invalidnosti - rok za zastaranje - subjektivni zastaralni rok
Tožnik je vložil tožbo zaradi izplačila odškodnine dne 13. 9. 2012, pri čemer pritožba utemeljeno opozarja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da ni objektivnih kazalnikov, ki bi dokazovali poslabšanje spondilolisteze, pri čemer v celotnem obdobju vse od leta 2002 dalje govorimo o spondilolistezi lažje I. stopnje, le subjektivna zaznava tožnika je z leti manj ugodna. Glede na to, da Komisija za fakultetna izvedenska mnenja ni ugotovila poslabšanja oz. povečanja že predhodno diagnosticiranih bolezni, niti novih bolezni, niti nevroloških izpadov, niti duševnih motenj, ni mogoče šteti, da je pričelo teči zastaranje šele po prejemu invalidske odločbe, kot je to štelo sodišče prve stopnje. Prav tako tožnik tudi tekom postopka ni podal trditev o tem, da se mu je bolezen poslabševala. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnikova terjatev zastarana. Po oceni pritožbenega sodišča je subjektivni rok za zastaranje pričel teči v letu 2002, tožnik pa je vložil tožbo za plačilo odškodnine dne 13. 9. 2012.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 257.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - rok za podajo odpovedi
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo utemeljenost očitkov, da je bil tožnik seznanjen z dogovarjanjem policistov o izvedbi nezakonite ustavitve ministra, da je policistom naklepoma pomagal pri izvedbi nezakonitega postopka... Tožniku je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka tožniku v odpovedi neutemeljeno očitala, da je kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, ta kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja (gre sicer za odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). V ravnanju policistov, ki sta ustavila ministra, namreč zaradi izostanka njunega namena, da bi sebi ali komu drugemu pridobila nepremoženjsko korist ali da bi drugemu povzročila škodo, niso bili podani vsi znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1. Tudi tožniku zato po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da so bili v njegovem ravnanju podani elementi kaznivega dejanja oziroma elementi napeljevanja ali pomoči pri kaznivem dejanju. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pa je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi utemeljeno očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.
Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da v (skupinskem) pogovoru na družbenem omrežju Facebook, v katerem je bilo hkrati udeleženih 25 oseb, udeleženci niso mogli pričakovati takšne stopnje zasebnosti (kot npr. v telefonskem pogovoru dveh oseb). Sicer drži, da je šlo za zaprto Facebook skupino, ki so jo sindikalni predstavniki uporabljali za medsebojno komunikacijo, vendar je pri tem pomembna nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je lahko vsak od udeležencev katerikoli trenutek v pogovor dodal osebo, ki v pogovoru do tedaj ni bila udeležena.