postopek izbire kandidata - sodno varstvo - neizbran kandidat
Po petem odstavku 200. člena ZDR-1 lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Iz 8. člena ZDR-1 pa izhaja, da lahko neizbrani kandidat uveljavlja zgolj odškodnino zaradi kršitve prepovedi diskriminacije. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da neizbrani kandidat ne more v sodnem sporu zahtevati razveljavitve sklepa o izbiri kandidata in je sklep, da se tožba zavrže, pravilen. Tožnica namreč uveljavlja zahtevek, zoper katerega ni dopustno sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je pri tem utemeljeno izpostavilo določbo 36. člena ZZ, v kateri je urejeno sodno varstvo neizbranega kandidata za direktorja zavoda, medtem ko v veljavni zakonodaji (ne v ZZ in ne v Zakonu o Radioteleviziji Slovenija ni takih določb za odgovornega urednika, za mesto katerega je kandidirala tožnica.
vznemirjanje lastninske pravice - tožba na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice - souporaba nepremičnine - dovozna pot
Ob ugotovitvah, da so tožniki solastniki sporne nepremičnine, da toženca na tej nepremičnini nimata nobene pravice, ki bi jima dajala podlago za poseganje v lastninska upravičenja tožnikov oziroma za souporabo njihove nepremičnine in da toženca (so)uporabljata nepremičnino tožnikov proti njihovi volji, je jasno, da je takšno ravnanje tožencev protipravno. Lastninska pravica tožnikov na navedeni nepremičnini je brez omejitev, zato jo imajo izključno tožniki pravico uporabljati in že zato tudi ni mogoče govoriti o njihovi zlorabi lastninske pravice, ker tožencema ne dovolijo souporabe te nepremičnine, ki je v naravi sicer dovozna pot za dostop do drugih nepremičnin pravdnih strank.
Čeprav je tožnica slovenska državljanka s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji in prejema samostojno hrvaško starostno pokojnino od 18. 3. 2010 dalje, ji ni mogoče priznati dodatka k pokojnini po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV). Tožnica je namreč od 18. 3. 2010 dalje tudi sočasno uživalka sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine. To pa je za odločitev v tej zadevi edino relevantno, saj kot pravilno razloguje že sodišče prve stopnje, izključuje možnost uporabe ZZSV.
Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti oziroma do poslabšanja zdravstvenega stanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005034
ZDR člen 184.. OZ člen 6, 131, 165, 376, 376/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - poklicna bolezen - delovni invalid III. kategorije invalidnosti - rok za zastaranje - subjektivni zastaralni rok
Tožnik je vložil tožbo zaradi izplačila odškodnine dne 13. 9. 2012, pri čemer pritožba utemeljeno opozarja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da ni objektivnih kazalnikov, ki bi dokazovali poslabšanje spondilolisteze, pri čemer v celotnem obdobju vse od leta 2002 dalje govorimo o spondilolistezi lažje I. stopnje, le subjektivna zaznava tožnika je z leti manj ugodna. Glede na to, da Komisija za fakultetna izvedenska mnenja ni ugotovila poslabšanja oz. povečanja že predhodno diagnosticiranih bolezni, niti novih bolezni, niti nevroloških izpadov, niti duševnih motenj, ni mogoče šteti, da je pričelo teči zastaranje šele po prejemu invalidske odločbe, kot je to štelo sodišče prve stopnje. Prav tako tožnik tudi tekom postopka ni podal trditev o tem, da se mu je bolezen poslabševala. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnikova terjatev zastarana. Po oceni pritožbenega sodišča je subjektivni rok za zastaranje pričel teči v letu 2002, tožnik pa je vložil tožbo za plačilo odškodnine dne 13. 9. 2012.
Izjave o odpovedi dediščine ali o sprejemu dediščine ni mogoče preklicati. Nujni dedič dobi nujni delež samo če ga zahteva (40. člen ZD). Dedič je izjavo o odpovedi uveljavljanja nujnega deleža podal na zapisnik na zapuščinski obravnavi dne 14. 6. 2017, jo podpisal, samemu zapisniku pa ni ugovarjal. Slednjo možnost pa je imel v skladu z drugim odstavkom 124. člena ZPP v zvezi s 170. in 163. členom ZD. V kolikor pa dedič meni, da je podal izjavo o odpovedi nujnemu deležu pod silo, grožnjo ali zvijačo ali da je bila izjava dana v zmoti, pa ima možnost v skladu z drugim odstavkom 138. člena ZD zahtevati razveljavitev izjave s tožbo v pravdnem postopku.
Ddoločbe 128. in 129. člena ZJU je treba razlagati tako, da subjektivni zastaralni rok za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka začne teči, ko za kršitev in storilca izve predstojnik, v konkretnem primeru je to generalni direktor policije. Glede na to, da je tožena stranka uvedla disciplinski postopek zoper tožnika s sklepom z dne 14. 10. 2013, ki ga je podpisal generalni direktor policije, in se je vodenje disciplinskega postopka končalo z odločitvijo organa druge stopnje 8. 1. 2014, disciplinski postopek ni zastaran.
Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS se šteje, da se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje in ne z vročitvijo pisnega odpravka sklepa stranki. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo pravilno stališče, da morebitna kasnejša vročitev pisnega odpravka sklepa nima več nobenega vpliva na zastaranje vodenja disciplinskega postopka.
ZDR-1 člen 77, 89, 89/1, 89/1-1, 118.. ZDR člen 47.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi i iz poslovnega razloga - sodna razveza - direktor
Tožnica je bila zaposlena pri družbi A. na delovnem mestu direktorice. Dne 12. 6. 2013 je bila razrešena s položaja direktorice. Ker je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorice s tožnico sklenjena za nedoločen čas in so bili v njej dogovorjeni oziroma povzeti zakonsko določeni razlogi za njeno prenehanje, bi jo lahko delodajalec zakonito odpovedal le na podlagi enega od teh načinov (77. člen ZDR-1). Tega delodajalec ni storil. Po odpoklicu tožnice s položaja direktorice ji je takratni delodajalec (A.) najprej ponudil v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za vodenje administrativno - tehničnih del, ki je ni podpisala, nato pa ji je družba A. 2. 4. 2014 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na delovnem mestu tajniška dela. Zaradi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2005 za delo direktorice za nedoločen čas skladno s 47. členom takrat veljavnega ZDR prejšnje pogodbe z dne 1. 9. 1994, ki je bila sklenjena za delovno mesta vsa administrativna, tehnična in operativna dela v gradbeništvu, ni potrebno še posebej odpovedovati.
Sodišče prve stopnje, ki v sodnem postopku presoja zakonitost le tistega razloga, zaradi katerega je delodajalec delavcu podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, je glede na obrazloženo pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, ker ni bila veljavno odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 1. 6. 2005.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - dvom v nepristranskost sodnikov pristojnega sodišča - delegacija pristojnosti zaradi dvoma v nepristranskost sojenja - pošten postopek
Predlog za prenos krajevne pristojnosti v obravnavani zadevi je utemeljeval razloge, ki lahko glede na svojo vsebino zadevajo zagotovitev videza nepristranskosti vseh sodnikov sodišča prve stopnje, zato bi moralo sodišče prve stopnje ravnati enako kot če bi pritožnica predlagala izločitev sodnice, ki je odločala o obtožnem predlogu oškodovanke kot tožilke z izpodbijanim sklepom, iz odklonitvenega razloga iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP (če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika). Pritožnica ima zato prav, da bi moralo biti najprej odločeno o predlogu za prenos krajevne pristojnosti (izločitvi sodnice) in šele nato o obtožnem predlogu oškodovanke kot tožilke.
ZPP člen 286, 337/1, 412/2, 414, 421/4.. ZZZDR člen 81, 82/a, 82/b, 82.c, 82.č, 129, 129.a.
nova dejstva - novi dokazi - časovne meje pravnomočnosti - postopek v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki - dejstva nastala po izdaji prvostopenjske sodbe
V pritožbi navedena nova dejstva in novi dokazi ne predstavljajo dopustnih pritožbenih novot, ki bi bile na pritožbeni stopnji upoštevne na podlagi 414. člena ZPP, ki določa, da v postopku v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze do konca glavne obravnave ne glede na določbo 286. člena tega zakona in še v pritožbi ne glede na določbo 337. člena tega zakona. Tudi za tovrstne postopke namreč velja, da sodišče o sporu med pravdnima strankama odloči po stanju ob zaključku glavne obravnave, saj to stanje zajemajo časovne meje pravnomočnosti. Zato dopustne pritožbene novote tudi ob določbi 414. člena ZPP lahko predstavljajo le tista dejstva, ki so v tem času že obstajala, pa jih stranka pred sodiščem prve stopnje ni navedla, ne pa dejstva, ki so nastala šele kasneje. Kasneje nastalih dejstev učinek pravnomočnosti ne more zajemati. Zato ob navedenem že iz tega razloga v pritožbi navedenih novih dejstev, navedenih kot ius novorum in dokazov, ki ta dejstva dokazujejo in za katere sam toženec pove, da so nastali že po izdaji sodbe, pritožbeno sodišče ne more upoštevati kot dopustnih pritožbenih novot. Spremenjene okoliščine, ki jih v pritožbi navaja toženec, bi lahko bile kvečjemu podlaga za izdajo nove odločbe o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih v skladu s 4. odstavkom 421. člena ZPP in podlaga za znižanje ali odpravo določene preživnine zakoncu v skladu z 82. č členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR).
ugotovitvena tožba - pravni interes - pozneje najdeno premoženje zapustnika - skupno premoženje zapustnika in njegove pokojne žene - dedna izjava - dokazna ocena - pridobivanje skupnega premoženja - odstop dednega deleža - pogodba o dosmrtnem preživljanju
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se domača teorija zavzema za širšo opredelitev pojma pozneje najdeno premoženje, po katerem ni treba, da bi moralo biti premoženje res najdeno pozneje. Po navedenem stališču je bistveno, da se pozneje najdeno premoženje nanaša na premoženje, za katero zapuščinsko sodišče ni vedelo, ko je sklenilo, da se obravnava ne opravi. Takšno pa je tudi stališče novejše sodne prakse.
obračun upnikove terjatve - izvršiteljev obračun terjatve - zahteva za sodno odločanje o obračunu terjatve - poplačilo - poplačilo iz kupnine
Če upnik in dolžnik ne soglašata z obračunom terjatve izvršitelja, lahko v osmih dneh od dneva prejema obračuna terjatve pri izvršitelju vložita zahtevo, da o obračunu terjatve odloči sodišče.
Sodni cenilki za gradbeništvo-nepremičnine S. Ž. je bila za opravljeno delo odmerjena nagrada in nadomestilo za stroške v znesku 46,00 EUR. Sklep o odmeri nagrade je bil izdan 6. 12. 2016, zato ga izvršitelj v svojem obračunu z dne 18. 2. 2016, v katerem je naredil obračun terjatve upnika na dan plačila, še ni mogel upoštevati. Bi ga pa pri izdaji izpodbijanega sklepa lahko upoštevalo sodišče prve stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00004163
URS člen 23. ZPP člen 7, 115, 115/1, 155, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 82, 82/2, 92.
pogodba o oglaševanju - razlaga spornih določil pogodbe - nasprotna tožba - jezikovna razlaga pogodbe - skupni namen pogodbenikov - preložitev naroka na predlog stranke - upoštevanje prepoznih navedb in dokazov - dodatni popust - prekluzija dokazov
Možnost preložitve naroka po prvem odstavku 115. člena ZPP je zaradi varstva položaja nasprotne stranke in njene pravice do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave RS omejena le na primere, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to podani drugi upravičeni razlogi. Pritožnica pa je bila v tem sporu vseskozi zastopana po odvetniku. Drugega pooblaščenca je pooblastila dva dni pred narokom, ki je bil za 1. oktober 2015 določen že 26. avgusta 2015, s čimer je sama prevzela tveganje, da se novi pooblaščenec ne bo uspel v celoti pripraviti na narok. Vzrok za nastalo procesno situacijo zato v celoti izvira iz sfere pritožnice, ki tudi ne navaja nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da nastale situacije ni bilo mogoče predvideti oz. preprečiti. Zato je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo predlog novega pooblaščenca tožene stranke za preložitev naroka za glavno obravnavo.
Že iz tega, da je tožeča stranka na zadnjem naroku zahtevala rok za izjavo o prepoznih dokazih, je očitno, da bi postopek zaradi zamude tožene stranke trajal dlje, kot bi sicer.
Določba drugega odstavka 2. točke Aneksa pa je nejasna že zaradi uporabe nezdružljive besedne zveze "prištevati v". Ker glagol prišteti pomeni povečati količino (povečati vsoto za določen znesek), veže pa se s predlogoma k in h (znesek se prišteje k nečemu), glagol všteti pa nasprotno pomeni upoštevati pri ugotavljanju števila nečesa in se veže s predlogom v (všteje se v nekaj), je zapis, po katerem se realizacija ne prišteva v letno pogodbeno kvoto že jezikovno gledano nejasen. Njegove vsebine, kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjske sodbe, ni znalo interpretirati niti novo vodstvo tožene stranke, kar še dodatno potrjuje, da z besedno razlago ni mogoče ugotoviti le enega besedilnega pomena tega dogovora. Stališče pritožnice, da je pogodbeno določilo iz drugega odstavka 2. točke Aneksa s 26. marca 2010, takšno kot se glasi, jasno, se tako pokaže kot neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pri razlagi vsebine dogovor iskalo skupni namen pogodbenih strank, tako kot mu to nalaga določba drugega odstavka 82. člena OZ.
vstop v pravdo - subjektivna sprememba tožbe - cesija - odtujitev terjatve med pravdo - procesna legitimacija - stvarna legitimacija - prekinitev postopka - pravno nasledstvo - sposobnost biti stranka v postopku - pravdna sposobnost - zastopanje pravdno nesposobne stranke
ZPP ne pozna pojma subjektivne spremembe tožbe na aktivni strani. Takšna sprememba je navsezadnje tudi pojmovno nemogoča, kajti nujni pogoj vsake spremembe tožbe je aktivno ravnanje tožeče stranke. Povedano drugače: tožeča stranka se lahko odloči in namesto prvotnega toženca toži nekoga drugega, ne more pa se odločiti, da bo namesto nje v vlogi tožnika nastopal nekdo drug. V dispoziciji ravnanja tožeče stranke je le, da se tožbenemu zahtevku odpove ali pa ob pogojih iz 188. člena ZPP tožbo umakne.
Kadar med pravdo pride do odtujitve stvari (odstop terjatve), o kateri teče pravda, in s tem do materialnopravnega nasledstva, je procesno nasledstvo možno zgolj, če v to privolita obe pravdni stranki.
Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki se jo ta kršitev tiče. Namen navedene zakonske določbe je namreč izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi pravdno nesposobne stranke in ne morda interes nasprotne stranke ali drugih udeležencev, da se v primeru zanje neugodne odločitve lahko sklicujejo na morebitne procesne kršitve
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00004155
URS člen 29, 29-3. KZ-1 člen 60, 62, 62/1, 209, 217.
roki za preklic pogojne obsodbe - navidezen realni stek - pravice obrambe pravica do poštenega sojenja - poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja - prikrivanje - pravica do zaslišanja obremenilne priče - preklic pogojne obsodbe zaradi prej storjenega kaznivega dejanja
Obdolženec se na vabilo na glavno obravnavo dne 26.9.2016 brez navedbe opravičenega razloga ni odzval. S tem se je obdolženec možnosti, da preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost zagovora soobdolženega N. B. oziroma, da je navzoč pri izvedbi tega dokaza, sam odrekel.
Če storilec predhodnega (premoženjskega) kaznivega dejanja po storitvi kaznivega dejanja izpolni zakonske znake prikrivanja, bo zaradi razmerja navideznega realnega steka (naknadno nekaznivo ravnanje) storil le predhodno kaznivo dejanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00010531
KZ-1 člen 228, 228/1. URS člen 29. ZKP člen 101.
kaznivo dejanje goljufije - razumljivost izreka sodbe - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - razlogi o odločilnih dejstvih - izključitev protipravnosti - okoriščenje in prikrajšanje - obteževalne okoliščine - način obrambe - pravna jamstva v kazenskem postopku - premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku
Vsebina razumljivosti izreka sodbe.
Načina obdolženčeve obrambe ni mogoče upoštevati kot obteževalne okoliščine pri izbiri in odmeri kazenske sankcije, ker bi bila s tem kršena pravica do zanikanja storitve kaznivega dejanja kot sestavnih del pravnih jamstev iz 29. člena Ustave Republike Slovenije.
ZDR-1 člen 20, 20/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - nezakonito pridobljen dokaz
Očitek tožniku iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil, da je spornega dne aktivno sodeloval v komunikaciji več uporabnikov zaprte skupine na strani FB v zvezi s policijskim postopkom z ministrom. Podal je informacijo, da minister nastopa s svojo glasbeno skupino v lokalu in objavil konkretne podatke, kje je to. Predlagal je drugemu članu skupine, naj napoti policiste iz K., da bodo ministra ustavili in z njim opravili preizkus alkoholiziranosti. Bistvo pritožbe niti ni v tem, da tožnik očitanega ne bi storil, ampak v tem, da izredna odpoved temelji na nezakonito pridobljenih dokazih, ter da je šlo za načrtovano afero tožene stranke, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje ni nedopustno upoštevalo korespondence med udeleženci zaprte FB skupine, ki jo je toženi stranki dostavila anonimna oseba in ki je bila predmet objave na internetu. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje nepravilnost zavzetega stališča, da je z objavo na internetu zasebna komunikacija postala javna in dostopna vsem, torej tudi delodajalcu. Ključno pa je dejstvo, da korespondence ni objavila tožena stranka, ter da je tudi ni pridobila na protipraven način.
Sodišče prve stopnje je tožnikovo ravnanje pravilno ocenilo kot naklepno hujšo kršitev delovnih obveznosti po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pravilno je uporabilo tudi prvi odstavek iz 109. člena ZDR-1.
Ker je tožnik na prestajanju zaporne kazni, je pri pridobivanju dohodkov omejen na plačo, ki jo prejema za delo, ki ga opravlja v zaporu, zato lahko plačuje le simbolično preživnino. Gre za drugačen primer, kot pri preživninskih zavezancih, ki so po lastni krivdi izgubili zaposlitev, saj se od teh preživninskih zavezancev pričakuje, ker imajo to možnost, da najdejo novo zaposlitev, da bodo lahko izpolnjevali preživninsko obveznost.
Preživninski upravičenec je otrok, ki lahko od vsakega roditelja zahteva izpolnitev preživninske obveznosti. Zato je zelo pomembno, da se določi preživninska obveznost vsakemu roditelju glede na njegove dejanske (realne) pridobitne zmožnosti, kar pomeni, da bo v primeru prestajanja zaporne kazni enega roditelja, ki nima premoženja in pridobitnih zmožnosti, imel drugi roditelj večje preživninsko breme (primerjaj s 129. členom ZZZDR). Le na ta način je mogoče zavarovati zakonske in ustavne pravice otroka, na katere opozarja pritožba.
dodelitev otroka in preživnina za otroka - potrebe otroka - posebne potrebe otroka - zmožnosti zavezanca - pritožbene novote - objektivne meje pravnomočnosti
Glede na to, da toženka v pritožbi trdi, da je bila prva igralna terapija 1. 6. 2017 in da je ta terapija samoplačniška, se izkaže, da prvo sodišče te okoliščine ni moglo upoštevati v okviru N. potreb pri določitvi preživnine, saj ta izdatek do konca glavne obravnave ni obstajal. Sodišče v okviru dejanskega stanja upošteva le dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave. Zato v tem pogledu ne gre za upoštevno pritožbeno novoto (te so sicer v tovrstnih sporih dopustne - 414. člen ZPP).
URS člen 29, 29/4.. ZPrCP člen 8. ZP-1 člen 7, 65, 65-4, 155, 155/1-6.
domneva nedolžnosti - nedovoljen dokaz - domneva odgovornosti lastnika vozila
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni postopalo po četrtem odstavku 65. člena ZP-1, saj listine, ki jih je pritožnik poslal sodišču prve stopnje skupaj z zahtevo za sodno varstvo (tudi izjava uporabnika vozila z dne 24.4.2017) niso dokazi, ki bi dokazovali, da je prekršek storil kršitelj in ti ne zmorejo sanirati kršitve ustavno zagotovljene kršitve domneve nedolžnosti, ki je bila zagrešena ob izdaji plačilnega naloga. Enako oziroma še posebej velja za izjavo kršitelja, ki naj bi predstavljala po oceni prekrškovnega organa njegovo priznanje, da je v času prekrška res vozil vozilo po omenjenem cestnem odseku, saj gre za izjavo storilca, ki jo je podal preden je bil poučen o svojih pravicah kot izhaja iz 4. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde). Spisovni podatki potrjujejo, da storilec ni bil poučen o navedeni ustavni pravici, zato njegova izjava ne more biti dokaz v procesnem smislu, na katerega bi se smela opreti izpodbijana sodba, saj ta na podlagi 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 predstavlja nedovoljen dokaz (podobno sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 117/2008 z dne 24.2.2009).