Zaslišanje priče je predlagala tožeča stranka. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 152. členom ZPP, kjer je določeno, da vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji, do pravnomočne rešitve zadeve, potne stroške priče pravilno naložilo v plačilo tožeči stranki.
vznemirjanje lastninske pravice - tožba na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice - souporaba nepremičnine - dovozna pot
Ob ugotovitvah, da so tožniki solastniki sporne nepremičnine, da toženca na tej nepremičnini nimata nobene pravice, ki bi jima dajala podlago za poseganje v lastninska upravičenja tožnikov oziroma za souporabo njihove nepremičnine in da toženca (so)uporabljata nepremičnino tožnikov proti njihovi volji, je jasno, da je takšno ravnanje tožencev protipravno. Lastninska pravica tožnikov na navedeni nepremičnini je brez omejitev, zato jo imajo izključno tožniki pravico uporabljati in že zato tudi ni mogoče govoriti o njihovi zlorabi lastninske pravice, ker tožencema ne dovolijo souporabe te nepremičnine, ki je v naravi sicer dovozna pot za dostop do drugih nepremičnin pravdnih strank.
KZ-1 člen 122, 122/1. ZJRM-1 člen 6, 6/3.. ZKP-UPB4 člen 357-3.
prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - ne bis in idem - res iudicata - prekršek - kaznivo dejanje
Samo dejstvo, da je obdolžencu za ta isti historični dogodek bil izdan plačilni nalog, še ne pomeni, da gre za t.i. res iudicata, kar posledično pomeni, da tudi to dejstvo ne onemogoča kazenskega pregona zaradi očitanega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122.čl. Kazenskega zakonika (KZ-1).
Ker je tožnik na prestajanju zaporne kazni, je pri pridobivanju dohodkov omejen na plačo, ki jo prejema za delo, ki ga opravlja v zaporu, zato lahko plačuje le simbolično preživnino. Gre za drugačen primer, kot pri preživninskih zavezancih, ki so po lastni krivdi izgubili zaposlitev, saj se od teh preživninskih zavezancev pričakuje, ker imajo to možnost, da najdejo novo zaposlitev, da bodo lahko izpolnjevali preživninsko obveznost.
Preživninski upravičenec je otrok, ki lahko od vsakega roditelja zahteva izpolnitev preživninske obveznosti. Zato je zelo pomembno, da se določi preživninska obveznost vsakemu roditelju glede na njegove dejanske (realne) pridobitne zmožnosti, kar pomeni, da bo v primeru prestajanja zaporne kazni enega roditelja, ki nima premoženja in pridobitnih zmožnosti, imel drugi roditelj večje preživninsko breme (primerjaj s 129. členom ZZZDR). Le na ta način je mogoče zavarovati zakonske in ustavne pravice otroka, na katere opozarja pritožba.
dodelitev otroka in preživnina za otroka - potrebe otroka - posebne potrebe otroka - zmožnosti zavezanca - pritožbene novote - objektivne meje pravnomočnosti
Glede na to, da toženka v pritožbi trdi, da je bila prva igralna terapija 1. 6. 2017 in da je ta terapija samoplačniška, se izkaže, da prvo sodišče te okoliščine ni moglo upoštevati v okviru N. potreb pri določitvi preživnine, saj ta izdatek do konca glavne obravnave ni obstajal. Sodišče v okviru dejanskega stanja upošteva le dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave. Zato v tem pogledu ne gre za upoštevno pritožbeno novoto (te so sicer v tovrstnih sporih dopustne - 414. člen ZPP).
vstop v pravdo - subjektivna sprememba tožbe - cesija - odtujitev terjatve med pravdo - procesna legitimacija - stvarna legitimacija - prekinitev postopka - pravno nasledstvo - sposobnost biti stranka v postopku - pravdna sposobnost - zastopanje pravdno nesposobne stranke
ZPP ne pozna pojma subjektivne spremembe tožbe na aktivni strani. Takšna sprememba je navsezadnje tudi pojmovno nemogoča, kajti nujni pogoj vsake spremembe tožbe je aktivno ravnanje tožeče stranke. Povedano drugače: tožeča stranka se lahko odloči in namesto prvotnega toženca toži nekoga drugega, ne more pa se odločiti, da bo namesto nje v vlogi tožnika nastopal nekdo drug. V dispoziciji ravnanja tožeče stranke je le, da se tožbenemu zahtevku odpove ali pa ob pogojih iz 188. člena ZPP tožbo umakne.
Kadar med pravdo pride do odtujitve stvari (odstop terjatve), o kateri teče pravda, in s tem do materialnopravnega nasledstva, je procesno nasledstvo možno zgolj, če v to privolita obe pravdni stranki.
Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki se jo ta kršitev tiče. Namen navedene zakonske določbe je namreč izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi pravdno nesposobne stranke in ne morda interes nasprotne stranke ali drugih udeležencev, da se v primeru zanje neugodne odločitve lahko sklicujejo na morebitne procesne kršitve
predlog za prenos krajevne pristojnosti - dvom v nepristranskost sodnikov pristojnega sodišča - delegacija pristojnosti zaradi dvoma v nepristranskost sojenja - pošten postopek
Predlog za prenos krajevne pristojnosti v obravnavani zadevi je utemeljeval razloge, ki lahko glede na svojo vsebino zadevajo zagotovitev videza nepristranskosti vseh sodnikov sodišča prve stopnje, zato bi moralo sodišče prve stopnje ravnati enako kot če bi pritožnica predlagala izločitev sodnice, ki je odločala o obtožnem predlogu oškodovanke kot tožilke z izpodbijanim sklepom, iz odklonitvenega razloga iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP (če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika). Pritožnica ima zato prav, da bi moralo biti najprej odločeno o predlogu za prenos krajevne pristojnosti (izločitvi sodnice) in šele nato o obtožnem predlogu oškodovanke kot tožilke.
Ddoločbe 128. in 129. člena ZJU je treba razlagati tako, da subjektivni zastaralni rok za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka začne teči, ko za kršitev in storilca izve predstojnik, v konkretnem primeru je to generalni direktor policije. Glede na to, da je tožena stranka uvedla disciplinski postopek zoper tožnika s sklepom z dne 14. 10. 2013, ki ga je podpisal generalni direktor policije, in se je vodenje disciplinskega postopka končalo z odločitvijo organa druge stopnje 8. 1. 2014, disciplinski postopek ni zastaran.
Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS se šteje, da se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje in ne z vročitvijo pisnega odpravka sklepa stranki. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo pravilno stališče, da morebitna kasnejša vročitev pisnega odpravka sklepa nima več nobenega vpliva na zastaranje vodenja disciplinskega postopka.
ZDR-1 člen 77, 89, 89/1, 89/1-1, 118.. ZDR člen 47.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi i iz poslovnega razloga - sodna razveza - direktor
Tožnica je bila zaposlena pri družbi A. na delovnem mestu direktorice. Dne 12. 6. 2013 je bila razrešena s položaja direktorice. Ker je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorice s tožnico sklenjena za nedoločen čas in so bili v njej dogovorjeni oziroma povzeti zakonsko določeni razlogi za njeno prenehanje, bi jo lahko delodajalec zakonito odpovedal le na podlagi enega od teh načinov (77. člen ZDR-1). Tega delodajalec ni storil. Po odpoklicu tožnice s položaja direktorice ji je takratni delodajalec (A.) najprej ponudil v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za vodenje administrativno - tehničnih del, ki je ni podpisala, nato pa ji je družba A. 2. 4. 2014 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na delovnem mestu tajniška dela. Zaradi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2005 za delo direktorice za nedoločen čas skladno s 47. členom takrat veljavnega ZDR prejšnje pogodbe z dne 1. 9. 1994, ki je bila sklenjena za delovno mesta vsa administrativna, tehnična in operativna dela v gradbeništvu, ni potrebno še posebej odpovedovati.
Sodišče prve stopnje, ki v sodnem postopku presoja zakonitost le tistega razloga, zaradi katerega je delodajalec delavcu podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, je glede na obrazloženo pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, ker ni bila veljavno odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 1. 6. 2005.
gradbena pogodba o izvedbi del - zamuda pri izpolnitvi pogodbe - ugovor ugasle terjatve - procesni pobotni ugovor - dokazna ocena sodišča prve stopnje
Sodišče prve stopnje je presojalo njene trditve, da ima pravico do obračuna pogodbene kazni po določilu 7. člena Pogodbe, vendar je ugotovilo, da v Zapisniku o končnem obračunu in prevzemu del tožena stranka pogodbene kazni še ni obračunala, kar pomeni, da takrat terjatev tožeče stranke za plačilo opravljenih del ni prenehala (s pobotom terjatve tožene stranke za plačilo pogodbene kazni). Če terjatvi nista bili pobotani, ugovor ugasle terjatve torej ni utemeljen. V kolikor pa bi tožena stranka pogodbeno kazen želela uveljaviti v pravdi, bi morala uveljavljati v pravdi procesni pobotni ugovor (z zahtevo, da se ugotovi njena nasprotna terjatev).
Pritožbeno sodišče sledi sodišču prve stopnje, da tožena stranka v primeru, če dela ne bi bila izvedena, del ne bi mogla predati glavnemu investitorju in jih tudi ne bi potrdila tožeči stranki v obračunu.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - učitelj
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da kršitve na prvi pogled, splošno gledano, res niso posebno hude, oziroma so za dijake celo ugodnejše kot ocenjevanje po predpisih, vendar pa sta učenje in ocenjevanje dijakov temeljne naloge učitelja. Ocene, ki jih dijaki pridobijo, so uradno veljavno potrdilo o njihovem znanju in dokazujejo, da jim je tožena stranka to znanje posredovala v skladu z določbami ZPSI-1. Zato je potrebno zaupanje tožene stranke, da se bodo učitelji pravil ocenjevanja držali. Glede na ponavljajoče kršitve, na katere je bil tožnik izrecno opozorjen v predhodnih opozorilih, pa je tožena stranka upravičeno izgubila zaupanje v delo tožnika.
denarna odškodnina za nematerialno škodo - previsoka denarna odškodnina - individualizacija in objektivizacija odškodnine
Tožniku odmerjena odškodnina predstavlja 88 povprečnih neto plač ob dnevu sojenja in ni previsoka in ni izven okvirov sodne prakse v primerljivih zadevah.
V skladu s 86. členom OZ je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. ZGD-1 v 227. členu določa prepoved vračila vložkov (delničarju). Natančnejše opredelitve pojma "vračila vložka" ne vsebuje, vendar gre po naravi stvari za kakršnekoli posle, katerih posledica je zmanjšanje premoženja družbe v korist njenega delničarja. Tudi ni nujno, da sta v tovrstnih poslih in ravnanjih udeležena le družba in delničar. Iz tretjega odstavka 227. člena ZGD-1 izhaja, da so nedopustna tudi plačila, ki niso bila dana zgolj neposredno delničarju, pač pa so bila dana z njim povezani družbi ali tretjemu po njegovem naročilu. Ne glede na raznolikost poslov in možne različne udeležence v tovrstnih poslih mora biti izkazana relevantna vez med zmanjšanjem premoženja družbe na eni strani in obogatitvijo njenega delničarja na drugi strani, da ima posel oz. pravno dejanje značilnosti prepovedanega vračila vložka. Ni sporno, da se zavarovanje, ki ga da hčerinska družba (sestrska družba) za obveznosti družbe matere (sestrske družbe) šteje kot prikrito vračilo vložka delničarju (družbi materi), če družba, ki je to zavarovanje dala in je bilo kasneje tudi unovčeno, zanj ni prejela ustreznega nadomestila. Za takšno situacijo je šlo tudi v obravnavanem primeru. Vendar pa ZGD-1 v 233. členu določa tudi sankcijo za kršitev prepovedi iz 227. člena, saj vzpostavlja vrnitveni zahtevek družbe (oz. drugih delničarjev in upnikov) do delničarjev, ki morajo družbi vrniti prepovedana plačila. To pomeni, da Dodatek, tudi, če je bilo z njegovo sklenitvijo kršeno pravilo iz 227. člena ZGD-1, ni ničen, saj zakon zaradi kršitve prisilnega predpisa predpisuje "nekaj drugega".
V primeru prepovedi in dolžnosti vračila vložka gre za institute korporacijskega prava, ki določa notranji ustroj družb in ureja razmerja med udeleženci teh notranjih razmerij, v obravnavanem primeru med družbo in njenimi delničarji. Obveznosti, ki jih imajo delničarji do družbe v skladu s pravili korporacijskega prava, so dolžni delničarji sami tudi v celoti izpolnjevati. Odgovornosti za njihovo neizpolnitev ni mogoče naprtiti tretjim. To pomeni, da tretje osebe, s katerimi družbe vstopajo v pogodbena razmerja, v načelu nimajo nikakršnih (niti moralnih) dolžnosti skrbeti za notranja razmerja v tej družbi oz. za to, da njeni delničarji pravilno izpolnjujejo svoje obveznosti do družbe in da ne kršijo prisilnih predpisov.
Tako porok kot pristopnik k dolgu se lahko zavežeta za manj, kot dolguje upniku glavni dolžnik.
V primeru, če odgovornost poroka (enako tudi pristopnika) ni izrecno omejena z dogovorom, porok odgovarja za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00006212
ZPIZ-2 člen 63.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15.
III. kategorija invalidnosti - zavrnitev dokaznih predlogov - možnost obravnavanja pred sodiščem
Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 16. 3. 2017 ne izhaja, da bi sodišče dokazne predloge tožeče stranke, kakor so bili podani v tožbi (glede zaslišanja tožnice in postavitve sodnega izvedenca ortopeda) kakorkoli obravnavalo ali o njih odločalo. Tako ni mogoče slediti obrazložitvi zavrnilne sodbe v točki 7, da je sodišče zavrnilo predlog za postavitev sodnega izvedenca ortopeda in tudi predlog za zaslišanje tožnice. Takšnega sklepa senat prvostopenjskega sodišča na glavni obravnavi dne 16. 3. 2017 ni sprejel. Tako prvostopenjsko sodišče glede dokaznih predlogov s strani tožnice glede zaslišanja tožnice in postavitve sodnega izvedenca ortopeda sploh ni odločalo. Tožnici s takšnim postopanjem prvostopenjskega sodišča ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - reparacija - honorar - sodna razveza - višina denarnega povračila
Sodišče prve stopnje bi moralo vse honorarje, ki jih je tožnik prejel iz naslova pogodb civilnega prava (avtorskih in drugih) upoštevati pri ugotavljanju višine reparacije, ne glede na to, ali bi jih lahko prejemal tudi v času zaposlitve pri toženi stranki.
V primeru ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja s sodbo sodišča je treba delavcu za nazaj priznati delovno razmerje in vse pravice iz njega, vse do ponovnega nastopa dela (v primeru reintegracije) oziroma do prenehanja pogodbe o zaposlitvi z sodbo sodišča (v primeru sodne razveze). Odločitev o upravičenosti do reparacije je tako odvisna zgolj od ugotovitve nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in ni potrebe po ugotavljanju predpostavk odškodninske odgovornosti, ne glede na to, da se z reparacijo doseže izravnava (restitucija) delavčevega položaja.
Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da bi morala biti višina denarnega povračila primerljiva višini odpravnine v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (108. člen ZDR-1). Gre za dva različna delovnopravna instituta, ki ju med seboj ni mogoče primerjati in posledično tudi ni mogoče višine denarnega povračila opredeliti upoštevaje višino odpravnine.
- točka 218, 218/2.. ZObr-UPB1 člen 97f.. - člen 8, 8/2.. ZDR člen 147, 147/2, 147/7.
dodatek za delo preko polnega delovnega časa - nadurno delo - referenčno obdobje
Delovni čas v referenčnem obdobju v posameznih delovnih dnevih traja več ali manj kot 8 ur. Delovne ure morajo biti razporejene tako, da delovni čas ne sme trajati manj kot 4 ure na dan in ne več kot 56 ur na teden. Delodajalec mora delo organizirati in delovni čas razporediti tako, da je v referenčnem obdobju v povprečju dosežen polni delovni čas. Delodajalec mora poskrbeti, da v referenčnem obdobju delavec v povprečju ne opravi več delovnih ur kot znaša polni delovni čas, kar pomeni, da mora delavcu omogočiti, da eventuelne presežke ur izrabi kot proste ure ali proste dneve. Znotraj referenčnega obdobja mora torej priti do izravnavanja, tako da ob koncu referenčnega obdobja znaša stanje nič, da torej presežkov delovnih ur ni. V kolikor delodajalec v času referenčnega obdobja ne poskrbi za takšno izravnavo ur in ima delavec višek delovnih ur, se te ure štejejo kot nadure.
Referenčno obdobje, ki traja 6 mesecev, v koledarskem letu traja od 1. 1. - 30. 6. in 1. 7. - 31. 12. (če v drugem predpisu ali aktu delodajalca ni drugače določeno).
Brez navedbe sklepa, s katerim se tožnik ne strinja oziroma vlaga pritožbo, je takšna pritožba nepopolna in nesposobna za vsebinsko obravnavo in bi jo lahko zavrglo že sodišče prve stopnje. Ker tega ni storilo, jo je v skladu s 1. točko 365. člena ZPP zavrglo pritožbeno sodišče.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - obligacija rezultata - odstop od pogodbe - ugovor neizpolnitve pogodbene obveznosti - učinki razvezane pogodbe - zastaranje terjatev iz gospodarske pogodbe - prenovitev (novacija) - pripoznava dolga
Pogodba o opravljanju storitev je podjemna pogodba, ki je obligacija rezultata. Iz te značilnosti podjemne pogodbe izhaja, da ima naročnik v primeru izvajalčeve neizpolnitve ugovor proti zahtevku za plačilo pogodbene cene.
Ker je tožena stranka podala ugovor neizpolnitve pogodbe, je bilo v konkretnem primeru na tožeči stranki dokazno breme, da je Pogodbo izvrševala tako, kot izhaja iz njenih določb, ki pa mu ni zadostila. Sodišče prve stopnje je izvedlo predlagani dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki pa sodišča ni prepričal v trditve, da je tožeča stranka opravljala storitve v skladu s Pogodbo.
Odločitev, da sta toženki dolžni tožnici nerazdelno povrniti pravdne stroške, je napačna. Toženki sta navadna sospornika. Tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe je tožnica lahko uveljavljala le proti prvi toženki, proti drugi toženki pa takšnega zahtevka ni imela. Proti drugi toženki (ki tožnici ni priznavala lastninske pravice na nepremičnini) bi tožnica lahko uveljavljala le zahtevek za ugotovitev lastninske pravice (četrti odstavek 65. člena ZIZ), vendar pa tožnica takšnega zahtevka ni uveljavljala. Ker pa se druga toženka ni pritožila zoper sodbo prvega sodišča, je ta zoper njo (v odločitvi o stroških postopka) postala pravnomočna.