URS člen 29, 29/4.. ZPrCP člen 8. ZP-1 člen 7, 65, 65-4, 155, 155/1-6.
domneva nedolžnosti - nedovoljen dokaz - domneva odgovornosti lastnika vozila
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni postopalo po četrtem odstavku 65. člena ZP-1, saj listine, ki jih je pritožnik poslal sodišču prve stopnje skupaj z zahtevo za sodno varstvo (tudi izjava uporabnika vozila z dne 24.4.2017) niso dokazi, ki bi dokazovali, da je prekršek storil kršitelj in ti ne zmorejo sanirati kršitve ustavno zagotovljene kršitve domneve nedolžnosti, ki je bila zagrešena ob izdaji plačilnega naloga. Enako oziroma še posebej velja za izjavo kršitelja, ki naj bi predstavljala po oceni prekrškovnega organa njegovo priznanje, da je v času prekrška res vozil vozilo po omenjenem cestnem odseku, saj gre za izjavo storilca, ki jo je podal preden je bil poučen o svojih pravicah kot izhaja iz 4. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde). Spisovni podatki potrjujejo, da storilec ni bil poučen o navedeni ustavni pravici, zato njegova izjava ne more biti dokaz v procesnem smislu, na katerega bi se smela opreti izpodbijana sodba, saj ta na podlagi 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 predstavlja nedovoljen dokaz (podobno sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 117/2008 z dne 24.2.2009).
vstop v pravdo - subjektivna sprememba tožbe - cesija - odtujitev terjatve med pravdo - procesna legitimacija - stvarna legitimacija - prekinitev postopka - pravno nasledstvo - sposobnost biti stranka v postopku - pravdna sposobnost - zastopanje pravdno nesposobne stranke
ZPP ne pozna pojma subjektivne spremembe tožbe na aktivni strani. Takšna sprememba je navsezadnje tudi pojmovno nemogoča, kajti nujni pogoj vsake spremembe tožbe je aktivno ravnanje tožeče stranke. Povedano drugače: tožeča stranka se lahko odloči in namesto prvotnega toženca toži nekoga drugega, ne more pa se odločiti, da bo namesto nje v vlogi tožnika nastopal nekdo drug. V dispoziciji ravnanja tožeče stranke je le, da se tožbenemu zahtevku odpove ali pa ob pogojih iz 188. člena ZPP tožbo umakne.
Kadar med pravdo pride do odtujitve stvari (odstop terjatve), o kateri teče pravda, in s tem do materialnopravnega nasledstva, je procesno nasledstvo možno zgolj, če v to privolita obe pravdni stranki.
Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki se jo ta kršitev tiče. Namen navedene zakonske določbe je namreč izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi pravdno nesposobne stranke in ne morda interes nasprotne stranke ali drugih udeležencev, da se v primeru zanje neugodne odločitve lahko sklicujejo na morebitne procesne kršitve
predlog za prenos krajevne pristojnosti - dvom v nepristranskost sodnikov pristojnega sodišča - delegacija pristojnosti zaradi dvoma v nepristranskost sojenja - pošten postopek
Predlog za prenos krajevne pristojnosti v obravnavani zadevi je utemeljeval razloge, ki lahko glede na svojo vsebino zadevajo zagotovitev videza nepristranskosti vseh sodnikov sodišča prve stopnje, zato bi moralo sodišče prve stopnje ravnati enako kot če bi pritožnica predlagala izločitev sodnice, ki je odločala o obtožnem predlogu oškodovanke kot tožilke z izpodbijanim sklepom, iz odklonitvenega razloga iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP (če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika). Pritožnica ima zato prav, da bi moralo biti najprej odločeno o predlogu za prenos krajevne pristojnosti (izločitvi sodnice) in šele nato o obtožnem predlogu oškodovanke kot tožilke.
denarna odškodnina za nematerialno škodo - previsoka denarna odškodnina - individualizacija in objektivizacija odškodnine
Tožniku odmerjena odškodnina predstavlja 88 povprečnih neto plač ob dnevu sojenja in ni previsoka in ni izven okvirov sodne prakse v primerljivih zadevah.
V skladu s 86. členom OZ je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. ZGD-1 v 227. členu določa prepoved vračila vložkov (delničarju). Natančnejše opredelitve pojma "vračila vložka" ne vsebuje, vendar gre po naravi stvari za kakršnekoli posle, katerih posledica je zmanjšanje premoženja družbe v korist njenega delničarja. Tudi ni nujno, da sta v tovrstnih poslih in ravnanjih udeležena le družba in delničar. Iz tretjega odstavka 227. člena ZGD-1 izhaja, da so nedopustna tudi plačila, ki niso bila dana zgolj neposredno delničarju, pač pa so bila dana z njim povezani družbi ali tretjemu po njegovem naročilu. Ne glede na raznolikost poslov in možne različne udeležence v tovrstnih poslih mora biti izkazana relevantna vez med zmanjšanjem premoženja družbe na eni strani in obogatitvijo njenega delničarja na drugi strani, da ima posel oz. pravno dejanje značilnosti prepovedanega vračila vložka. Ni sporno, da se zavarovanje, ki ga da hčerinska družba (sestrska družba) za obveznosti družbe matere (sestrske družbe) šteje kot prikrito vračilo vložka delničarju (družbi materi), če družba, ki je to zavarovanje dala in je bilo kasneje tudi unovčeno, zanj ni prejela ustreznega nadomestila. Za takšno situacijo je šlo tudi v obravnavanem primeru. Vendar pa ZGD-1 v 233. členu določa tudi sankcijo za kršitev prepovedi iz 227. člena, saj vzpostavlja vrnitveni zahtevek družbe (oz. drugih delničarjev in upnikov) do delničarjev, ki morajo družbi vrniti prepovedana plačila. To pomeni, da Dodatek, tudi, če je bilo z njegovo sklenitvijo kršeno pravilo iz 227. člena ZGD-1, ni ničen, saj zakon zaradi kršitve prisilnega predpisa predpisuje "nekaj drugega".
V primeru prepovedi in dolžnosti vračila vložka gre za institute korporacijskega prava, ki določa notranji ustroj družb in ureja razmerja med udeleženci teh notranjih razmerij, v obravnavanem primeru med družbo in njenimi delničarji. Obveznosti, ki jih imajo delničarji do družbe v skladu s pravili korporacijskega prava, so dolžni delničarji sami tudi v celoti izpolnjevati. Odgovornosti za njihovo neizpolnitev ni mogoče naprtiti tretjim. To pomeni, da tretje osebe, s katerimi družbe vstopajo v pogodbena razmerja, v načelu nimajo nikakršnih (niti moralnih) dolžnosti skrbeti za notranja razmerja v tej družbi oz. za to, da njeni delničarji pravilno izpolnjujejo svoje obveznosti do družbe in da ne kršijo prisilnih predpisov.
Tako porok kot pristopnik k dolgu se lahko zavežeta za manj, kot dolguje upniku glavni dolžnik.
V primeru, če odgovornost poroka (enako tudi pristopnika) ni izrecno omejena z dogovorom, porok odgovarja za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00006212
ZPIZ-2 člen 63.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15.
III. kategorija invalidnosti - zavrnitev dokaznih predlogov - možnost obravnavanja pred sodiščem
Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 16. 3. 2017 ne izhaja, da bi sodišče dokazne predloge tožeče stranke, kakor so bili podani v tožbi (glede zaslišanja tožnice in postavitve sodnega izvedenca ortopeda) kakorkoli obravnavalo ali o njih odločalo. Tako ni mogoče slediti obrazložitvi zavrnilne sodbe v točki 7, da je sodišče zavrnilo predlog za postavitev sodnega izvedenca ortopeda in tudi predlog za zaslišanje tožnice. Takšnega sklepa senat prvostopenjskega sodišča na glavni obravnavi dne 16. 3. 2017 ni sprejel. Tako prvostopenjsko sodišče glede dokaznih predlogov s strani tožnice glede zaslišanja tožnice in postavitve sodnega izvedenca ortopeda sploh ni odločalo. Tožnici s takšnim postopanjem prvostopenjskega sodišča ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - obligacija rezultata - odstop od pogodbe - ugovor neizpolnitve pogodbene obveznosti - učinki razvezane pogodbe - zastaranje terjatev iz gospodarske pogodbe - prenovitev (novacija) - pripoznava dolga
Pogodba o opravljanju storitev je podjemna pogodba, ki je obligacija rezultata. Iz te značilnosti podjemne pogodbe izhaja, da ima naročnik v primeru izvajalčeve neizpolnitve ugovor proti zahtevku za plačilo pogodbene cene.
Ker je tožena stranka podala ugovor neizpolnitve pogodbe, je bilo v konkretnem primeru na tožeči stranki dokazno breme, da je Pogodbo izvrševala tako, kot izhaja iz njenih določb, ki pa mu ni zadostila. Sodišče prve stopnje je izvedlo predlagani dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki pa sodišča ni prepričal v trditve, da je tožeča stranka opravljala storitve v skladu s Pogodbo.
odvoz komunalnih odpadkov - zavezanec za plačilo stroškov - uporabnik stanovanja - sprememba lastnika - pogodbene stranke - obvestilo o spremembi lastništva
Toženec bi moral tožniku sporočiti spremembo lastnika oziroma uporabnika, saj dogovori med tožencem in novim uporabnikom stanovanja v razmerju med tožencem in tožnikom nimajo pravnega učinka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - učitelj
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da kršitve na prvi pogled, splošno gledano, res niso posebno hude, oziroma so za dijake celo ugodnejše kot ocenjevanje po predpisih, vendar pa sta učenje in ocenjevanje dijakov temeljne naloge učitelja. Ocene, ki jih dijaki pridobijo, so uradno veljavno potrdilo o njihovem znanju in dokazujejo, da jim je tožena stranka to znanje posredovala v skladu z določbami ZPSI-1. Zato je potrebno zaupanje tožene stranke, da se bodo učitelji pravil ocenjevanja držali. Glede na ponavljajoče kršitve, na katere je bil tožnik izrecno opozorjen v predhodnih opozorilih, pa je tožena stranka upravičeno izgubila zaupanje v delo tožnika.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00004155
URS člen 29, 29-3. KZ-1 člen 60, 62, 62/1, 209, 217.
roki za preklic pogojne obsodbe - navidezen realni stek - pravice obrambe pravica do poštenega sojenja - poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja - prikrivanje - pravica do zaslišanja obremenilne priče - preklic pogojne obsodbe zaradi prej storjenega kaznivega dejanja
Obdolženec se na vabilo na glavno obravnavo dne 26.9.2016 brez navedbe opravičenega razloga ni odzval. S tem se je obdolženec možnosti, da preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost zagovora soobdolženega N. B. oziroma, da je navzoč pri izvedbi tega dokaza, sam odrekel.
Če storilec predhodnega (premoženjskega) kaznivega dejanja po storitvi kaznivega dejanja izpolni zakonske znake prikrivanja, bo zaradi razmerja navideznega realnega steka (naknadno nekaznivo ravnanje) storil le predhodno kaznivo dejanje.
ugotovitvena tožba - pravni interes - pozneje najdeno premoženje zapustnika - skupno premoženje zapustnika in njegove pokojne žene - dedna izjava - dokazna ocena - pridobivanje skupnega premoženja - odstop dednega deleža - pogodba o dosmrtnem preživljanju
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se domača teorija zavzema za širšo opredelitev pojma pozneje najdeno premoženje, po katerem ni treba, da bi moralo biti premoženje res najdeno pozneje. Po navedenem stališču je bistveno, da se pozneje najdeno premoženje nanaša na premoženje, za katero zapuščinsko sodišče ni vedelo, ko je sklenilo, da se obravnava ne opravi. Takšno pa je tudi stališče novejše sodne prakse.
Ddoločbe 128. in 129. člena ZJU je treba razlagati tako, da subjektivni zastaralni rok za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka začne teči, ko za kršitev in storilca izve predstojnik, v konkretnem primeru je to generalni direktor policije. Glede na to, da je tožena stranka uvedla disciplinski postopek zoper tožnika s sklepom z dne 14. 10. 2013, ki ga je podpisal generalni direktor policije, in se je vodenje disciplinskega postopka končalo z odločitvijo organa druge stopnje 8. 1. 2014, disciplinski postopek ni zastaran.
Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS se šteje, da se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje in ne z vročitvijo pisnega odpravka sklepa stranki. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo pravilno stališče, da morebitna kasnejša vročitev pisnega odpravka sklepa nima več nobenega vpliva na zastaranje vodenja disciplinskega postopka.
ZDR-1 člen 77, 89, 89/1, 89/1-1, 118.. ZDR člen 47.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi i iz poslovnega razloga - sodna razveza - direktor
Tožnica je bila zaposlena pri družbi A. na delovnem mestu direktorice. Dne 12. 6. 2013 je bila razrešena s položaja direktorice. Ker je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorice s tožnico sklenjena za nedoločen čas in so bili v njej dogovorjeni oziroma povzeti zakonsko določeni razlogi za njeno prenehanje, bi jo lahko delodajalec zakonito odpovedal le na podlagi enega od teh načinov (77. člen ZDR-1). Tega delodajalec ni storil. Po odpoklicu tožnice s položaja direktorice ji je takratni delodajalec (A.) najprej ponudil v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za vodenje administrativno - tehničnih del, ki je ni podpisala, nato pa ji je družba A. 2. 4. 2014 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na delovnem mestu tajniška dela. Zaradi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2005 za delo direktorice za nedoločen čas skladno s 47. členom takrat veljavnega ZDR prejšnje pogodbe z dne 1. 9. 1994, ki je bila sklenjena za delovno mesta vsa administrativna, tehnična in operativna dela v gradbeništvu, ni potrebno še posebej odpovedovati.
Sodišče prve stopnje, ki v sodnem postopku presoja zakonitost le tistega razloga, zaradi katerega je delodajalec delavcu podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, je glede na obrazloženo pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, ker ni bila veljavno odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 1. 6. 2005.
OZ člen 111, 111/2. ZPP člen 318, 318/1, 324, 324/5.
zamudna sodba - vračilo avansa
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana, in zaključilo, da glede na takšna dejstva tožeča stranka na podlagi drugega odstavka 111. člena OZ utemeljeno zahteve vračilo avansa.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo pravnoodločilna dejstva, ki so bila navedena v tožbi in ki se glede na to, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila, štejejo za priznana. Navedlo je predpise, na katere je oprlo sodbo in razloge, ki upravičujejo izdajo zamudne sodbe (peti odstavek 324. člena ZPP).
skupno starševstvo - preživninska obveznost staršev - preživninsko breme
Pri skupnem starševstvu se določi mesečna preživninska obveznost posameznega roditelja do otroka, kar bo moralo sodišče prve stopnje določiti v izreku nove odločbe, s tem, da bo tudi določilo (poračunalo) obseg medsebojnih obveznosti pravdnih strank iz naslova preživninske obveznosti do otroka od vložitve tožbe do izdaje nove odločbe.
Zaslišanje priče je predlagala tožeča stranka. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 152. členom ZPP, kjer je določeno, da vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji, do pravnomočne rešitve zadeve, potne stroške priče pravilno naložilo v plačilo tožeči stranki.
vznemirjanje lastninske pravice - tožba na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice - souporaba nepremičnine - dovozna pot
Ob ugotovitvah, da so tožniki solastniki sporne nepremičnine, da toženca na tej nepremičnini nimata nobene pravice, ki bi jima dajala podlago za poseganje v lastninska upravičenja tožnikov oziroma za souporabo njihove nepremičnine in da toženca (so)uporabljata nepremičnino tožnikov proti njihovi volji, je jasno, da je takšno ravnanje tožencev protipravno. Lastninska pravica tožnikov na navedeni nepremičnini je brez omejitev, zato jo imajo izključno tožniki pravico uporabljati in že zato tudi ni mogoče govoriti o njihovi zlorabi lastninske pravice, ker tožencema ne dovolijo souporabe te nepremičnine, ki je v naravi sicer dovozna pot za dostop do drugih nepremičnin pravdnih strank.
postopek izbire kandidata - sodno varstvo - neizbran kandidat
Po petem odstavku 200. člena ZDR-1 lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Iz 8. člena ZDR-1 pa izhaja, da lahko neizbrani kandidat uveljavlja zgolj odškodnino zaradi kršitve prepovedi diskriminacije. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da neizbrani kandidat ne more v sodnem sporu zahtevati razveljavitve sklepa o izbiri kandidata in je sklep, da se tožba zavrže, pravilen. Tožnica namreč uveljavlja zahtevek, zoper katerega ni dopustno sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je pri tem utemeljeno izpostavilo določbo 36. člena ZZ, v kateri je urejeno sodno varstvo neizbranega kandidata za direktorja zavoda, medtem ko v veljavni zakonodaji (ne v ZZ in ne v Zakonu o Radioteleviziji Slovenija ni takih določb za odgovornega urednika, za mesto katerega je kandidirala tožnica.
ZDR-1 člen 20, 20/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - nezakonito pridobljen dokaz
Očitek tožniku iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil, da je spornega dne aktivno sodeloval v komunikaciji več uporabnikov zaprte skupine na strani FB v zvezi s policijskim postopkom z ministrom. Podal je informacijo, da minister nastopa s svojo glasbeno skupino v lokalu in objavil konkretne podatke, kje je to. Predlagal je drugemu članu skupine, naj napoti policiste iz K., da bodo ministra ustavili in z njim opravili preizkus alkoholiziranosti. Bistvo pritožbe niti ni v tem, da tožnik očitanega ne bi storil, ampak v tem, da izredna odpoved temelji na nezakonito pridobljenih dokazih, ter da je šlo za načrtovano afero tožene stranke, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje ni nedopustno upoštevalo korespondence med udeleženci zaprte FB skupine, ki jo je toženi stranki dostavila anonimna oseba in ki je bila predmet objave na internetu. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje nepravilnost zavzetega stališča, da je z objavo na internetu zasebna komunikacija postala javna in dostopna vsem, torej tudi delodajalcu. Ključno pa je dejstvo, da korespondence ni objavila tožena stranka, ter da je tudi ni pridobila na protipraven način.
Sodišče prve stopnje je tožnikovo ravnanje pravilno ocenilo kot naklepno hujšo kršitev delovnih obveznosti po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pravilno je uporabilo tudi prvi odstavek iz 109. člena ZDR-1.
Ker je tožnik na prestajanju zaporne kazni, je pri pridobivanju dohodkov omejen na plačo, ki jo prejema za delo, ki ga opravlja v zaporu, zato lahko plačuje le simbolično preživnino. Gre za drugačen primer, kot pri preživninskih zavezancih, ki so po lastni krivdi izgubili zaposlitev, saj se od teh preživninskih zavezancev pričakuje, ker imajo to možnost, da najdejo novo zaposlitev, da bodo lahko izpolnjevali preživninsko obveznost.
Preživninski upravičenec je otrok, ki lahko od vsakega roditelja zahteva izpolnitev preživninske obveznosti. Zato je zelo pomembno, da se določi preživninska obveznost vsakemu roditelju glede na njegove dejanske (realne) pridobitne zmožnosti, kar pomeni, da bo v primeru prestajanja zaporne kazni enega roditelja, ki nima premoženja in pridobitnih zmožnosti, imel drugi roditelj večje preživninsko breme (primerjaj s 129. členom ZZZDR). Le na ta način je mogoče zavarovati zakonske in ustavne pravice otroka, na katere opozarja pritožba.