CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL00020085
Uredba Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah člen 2, 2/1, 2/1-10, 3, 5, 8, 9, 10. ZPP člen 18, 18/3.
tožba za znižanje preživnine - preživninski spor - spor z mednarodnim elementom - (ne)pristojnost slovenskih sodišč - pristojnost tujega sodišča - otrokovo običajno prebivališče
Običajno prebivališče je tisto, ki pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje. Zato je treba pri opredelitvi pojma običajno prebivališče upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanja in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otroka, kraj in pogoje šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka. Pri tem mora sodišče upoštevati vse dejanske okoliščine primera.
ZMZPP člen 89. ZFPPIPP člen 52, 52/2, 52/2-3, 52/2-3(2), 101, 101/1, 240, 240/1, 244, 244/2, 383.
začetek postopka zaradi insolventnosti - predlog upnika za začetek postopka osebnega stečaja - uvedba stečajnega postopka - nastanek pravnih posledic začetka stečajnega postopka - krajevna pristojnost stečajnega sodišča - pristojnost slovenskega sodišča - odsvojitev premoženja - navodila sodišča upravitelju - zaščitni ukrepi - začasna odredba proti stečajnemu dolžniku - začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve
Po določilo druge alineje 3. točke drugega odstavka 52. člena ZFPPIPP je v primeru, če dolžnik v Sloveniji nima niti stalnega niti začasnega prebivališča, za odločitev o začetku postopka zaradi insolventnosti pristojno tisto sodišče, na območju katerega je premoženje dolžnika. Ob uvedbi tega postopka je dolžnik v Sloveniji imel tako premično kot nepremično premoženje, kot je pojasnjeno v nadaljevanju. Torej je bilo Okrožno sodišče v Ljubljani stvarno in krajevno pristojno za odločitev o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom. Ne glede na to, da se je dolžnik po uvedbi postopka osebnega stečaja vsega svojega premoženja znebil, pa prvostopenjsko sodišče na podlagi določila 89. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku ostaja pristojno za izvedbo predmetnega postopka. Po tem določilu so namreč za oceno pristojnosti sodišča Republike Slovenije odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko postopek začne teči. V pravdnem postopku je to z vložitvijo tožbe, v stečajnem pa z uvedbo postopka osebnega stečaja.
Po določilu prvega odstavka 101. člena ZFPPIPP daje sodnik, ki vodi postopek, upravitelju navodila za njegovo delo, ki so zanj obvezna. Če že upravitelj sam ni zaznal, da dolžnik odsvaja premoženje, bi ga moralo na to opozoriti sodišče. Upravitelj pa bi nato lahko upnikom dal pobudo, naj predlagajo ustrezne ukrepe za zaščito dolžnikovega premoženja.
Skladno z določilom prvega odstavka 240. člena ZFPPIPP je le upnik tisti, ki lahko predlaga izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarnih terjatev vseh upnikov do dolžnika. Sodišče take začasne odredbe po uradni dolžnosti samo ne sme izdati.
ZPP člen 18, 18/3. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 5, 7, 7-1(a), 17, 17/1.
spor z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča - potrošniška pogodba - dobava vode - kraj izpolnitve obveznosti
V obravnavani zadevi gre za spor o tem, ali je bila pogodba za dobavo vode med pravdnima sklenjena ali ne. Sodišče prve stopnje je pristojnost pravilno določilo na podlagi 1.a točke 7. člena Uredbe, ki določa, da je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi s pogodbenim razmerjem pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti.
sodna pristojnost slovenskega sodišča - (ne)pristojnost slovenskih sodišč - spori iz družinskega razmerja - skupno prebivališče - stalno prebivališče - stalno prebivališče otroka - začasno prebivališče - tuje državljanstvo - tuje državljanstvo zakoncev - državljanstvo otrok - sedež in prebivališče pravdnih strank
Sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v predmetni pravdni zadevi glede razveze zakonske zveze, dodelitve mladoletnega otroka, določitve preživnine in stikov. Obe pravdni stranki, pa tudi njuna hčerka, imata državljanstvo Bosne in Hercegovine. Vsi trije imajo stalno prebivališče v tujini. Tožnik in njegova hčerka pa imata v Sloveniji le začasno prebivališče.
Le v primeru, če bi imela zakonca svoje zadnje stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, bi bila v skladu z določbo 68. člena ZMZPP, ob odsotnosti slovenskega državljanstva pravdnih strank, podana pristojnost slovenskega sodišča. Sklicevanje na zadnje skupno prebivališče, pri čemer ni sporno, da je govora le o začasnem prebivališču, ne more biti podlaga za pristojnost slovenskega sodišča.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00017498
ZOZP člen 18, 18/1. ZMZPP člen 26, 30, 30/1. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 85, 85/1, 85/1-a.
invalidska pokojnina - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - regresni zahtevek - škoda, povzročena s prometno nesrečo - odgovornostna zavarovalnica - prenos odškodninske terjatve - uporaba avstrijskega prava za prenos odškodninske terjatve - pravno razmerje z mednarodnim elementom - kraj škodnega dogodka - nepogodbena odškodninska odgovornost - pasivna stvarna legitimacija - obseg povračila - lex specialis - obvezna zavarovanja v prometu - povračilni zahtevek - retroaktivna uporaba zakona - zavarovalna pogodba - sorazmerni del
Glede prehoda pravic z neposrednega oškodovanca na nosilca izvajanja pravic socialnega zavarovanja se uporablja pravo kraja, kjer ima sedež nosilec pravic socialnega zavarovanja, v konkretnem primeru avstrijsko pravo po sedežu tožnice, medtem ko se glede vsebine pravic in proti komu takšne pravice obstajajo (pasivna stvarna legitimacija) presojajo po slovenskem pravu.
Obseg povračil, ki jih je dolžna kriti toženka kot odgovornostna zavarovalnica določa ZOZP, ki je lex specialis v razmerju do zakonov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
V konkretnem primeru je do škodnega dogodka prišlo 28. 12. 1998, kar je pred začetkom veljavnosti ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013, in tudi pred začetkom veljavnosti ZPIZ-1, ki velja od 1. 1. 2000. Resda uveljavlja tožnica povračila za čas, ko je že veljal ZPIZ-2, vendar se njegova določila ne morejo retroaktivno uporabiti za škodo, ki je le posledica dogodka iz obdobja pred začetkom njegove veljavnosti. Potencialna obveznost toženke temelji na zavarovalni pogodbi, ki se je nanašala na obdobje, ko se je zgodila prometna nesreča. Tedaj pa toženka ni imela obveznosti plačevanja vtoževanih stroškov in take obveznosti v času sklepanja pogodbe tudi ni mogla predvideti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV
VSL00018253
ZM člen 1, 2, 37, 78, 78/2. ZPP člen 188, 188/1, 188/2. ZMZPP člen 20.
umik tožbe - izjava o umiku tožbe - soglasje k umiku tožbe - razmerje z mednarodnim elementom - pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano - bianco menica - zastaranje - menična izjava - menično pooblastilo - prekoračitev pooblastila - datum dospelosti menice - unovčenje menice - rok
Datum dospelosti menice med pravdnima strankama ni bil določen in ker datum dospelosti menice ni v nasprotju z vsebino poroštvene izjave, so neutemeljene toženčeve navedbe, da bi morala tožnica izpolniti menico najkasneje v dveh delovnih dnevih, pri tem pa se toženec zmotno sklicuje na 37. člen ZM, ki določa roke za predložitev menice v plačilo, ko gre za menico, ki je plačljiva na (vnaprej) določen dan. Terjatev tožnice proti tožencu iz meničnopravnega razmerja ni zastarala, ker je tožnica vložila tožbo v enem letu od dneva dospelosti menice, kot to določa drugi odstavek 78. člena ZM.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00016573
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 8, 13, 20. ZPP člen 17, 18, 18/2.
začasna odredba - začasna odredba o dodelitvi otroka - spor z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost tujega sodišča - določitev pristojnosti - Bruseljska uredba IIa - običajno bivališče - nujni ukrep - vloga centra za socialno delo v sodnem postopku
Določbo 20. člena Bruseljske uredbe IIa je treba razlagati restriktivno, ker pomeni odstop od pristojnosti po tej uredbi. Sodišča, na katera se nanaša ta določba, lahko uporabijo nacionalne določbe o pristojnosti le, če so izpolnjeni naslednji trije kumulativni pogoji. Zadevni ukrepi morajo biti nujni, sprejeti morajo biti glede oseb ali premoženja, ki so v državi članici, v kateri ima sedež sodišče, ki odloča v zadevi in morajo biti začasni. Ukrep je nujen, če bi čakanje na odločitev o glavni stvari ne nudila zadovoljivega pravnega varstva. Ti ukrepi se uporabljajo za otroke, ki imajo običajno prebivališče v eni državi članici, začasno ali priložnostno pa bivajo v drugi državi članici in so v položaju, ki lahko resno škodi njihovemu zdravju ali razvoju, kar upravičuje takojšnje sprejetje ukrepov zavarovanja. Pojem nujnosti se hkrati nanaša na položaj, v katerem je otrok, in na dejansko nezmožnost, da bi se vloga v zvezi s starševsko odgovornostjo vložila pri sodišču, ki odloča o glavni stvari. Po razlagi sodišča EU se morata v državi članici, ki odloča o izdaji začasnega ukrepa, nahajati tako otrok kot starš, ki zahteva, da se mu zaupa starševska skrb. V državi pa se mora nahajati tudi starš, kateremu naj bi se odvzela starševska skrb, kar pomeni močno omejitev pristojnosti sodišča pri izdaji začasnega ukrepa. Ukrepi morajo biti začasni. Njihova začasnost izhaja iz dejstva, da v skladu s členom 20 Bruseljske uredbe IIa ti ukrepi prenehajo učinkovati, ko sodišče države članice, ki je pristojno v zadevi, sprejme ukrepe, za katere meni, da so primerni.
Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 4, 4-b, 14, 14/2.
kolizijska pravila - pogodbena subrogacija - odstop terjatev - pogodba o opravljanju storitev
Katero pravo je treba uporabiti za nastanek in veljavnost morebiti sklenjene ustne pogodbe o trgovinskem zastopanju med odstopnikom in toženo stranko določa Uredba Rim I.
Tožeča stranka je sicer domača pravna oseba, ki pa je kot prevzemnik terjatve v celoti vstopila v pravni položaj odstopnika terjatve, ki je podjetnik, registriran v Nemčiji. Po drugem odstavku 14. člena Uredbe Rim I med drugim velja, da pravo, ki se uporablja za terjatev, ki je predmet odstopa oziroma subrogacije, določa razmerja med prevzemnikom in dolžnikom.
DEDNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00017658
Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 15. ZD člen 177.
določitev pristojnosti - mednarodna pristojnost - pristojnost slovenskega sodišča - stvarna pristojnost - preizkus pristojnosti - čezmejno dedovanje - mednarodni element - običajno prebivališče - običajno prebivališče zapustnika
Sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno odločati o dedovanju zapustničinega premoženja, ker zapustničino običajno bivališče ni bilo v Republiki Sloveniji.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00016740
ZMZPP člen 29, 56. ZPP člen 29. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7.
spor o pristojnosti - mednarodna pristojnost - mednarodni element - pogodbeno razmerje - predmet spora - izpolnitev obveznosti - plačilo opravljenih storitev - plačilo računa za mobilni telefon - pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost sodišča RS - kraj izpolnitve
Ker gre v obravnavani zadevi za spor iz pogodbenih razmerij, saj je sporno plačilo pogodbeno dogovorjenih storitev tožeče stranke, pride v poštev določba 56. člena ZMZPP, po kateri je za spore iz pogodbenih razmerij sodišče Republike Slovenije pristojno tudi tedaj, kadar je predmet spora obveznost, ki jo je treba oziroma bi jo bilo treba izpolniti v Republiki Sloveniji. Tudi po prvem odstavku 7. člena Uredbe (EU) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, je za spore iz pogodbenih razmerij pristojnost slovenskega sodišča podana tedaj, kadar je predmet spora obveznost, ki jo je treba oziroma bi jo bilo treba izpolniti v Republiki Sloveniji.
ZMZPP člen 99, 99/2, 108, 108/6. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
priznanje tuje sodne odločbe - postopek za priznanje tuje sodne odločbe - predhodno vprašanje - litispendenca - pravnomočnost - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do meritorne odločitve
Sodišče mora počakati s priznanjem tuje sodne odločbe, če je pred sodiščem Republike Slovenije v teku prej začeta pravda v isti zadevi med istima strankama, dokler ni ta pravda pravnomočno končana (drugi odstavek 99. člena ZMZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL00019401
Uredba Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah člen 15. ZZZDR člen 81a, 129, 129a, 129a/1, 129a/2, 132. ZPP člen 102, 103, 339, 339/2, 339/2-9.
spori iz razmerja med starši in otroki - spor o preživljanju - razmerja med razvezanima zakoncema - spor z mednarodnim elementom - uporaba prava - običajno bivališče - preživninska dolžnost - preživljanje nepreskrbljenega zakonca po razvezi zakonske zveze - ogroženo lastno preživljanje - krivdni razlog - sprememba preživnine - spremenjene potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca - preživninske potrebe otroka - pridobitne sposobnosti zavezanca - višina preživnine za otroka - pravica uporabe svojega jezika v postopku - prevajanje listin - vročanje vabil v jeziku, ki je v uradni rabi - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Pri določitvi preživnine se je treba opreti na okviren obseg potreb, katerih nujnost zadovoljitve pada na lestvici potreb od primarnih življenjskih do prostočasnih. Katere od teh potreb se lahko zadovoljijo oziroma njihov obseg, je odvisno od (materialne in pridobitne) zmožnosti otrokovih staršev. Preživnina, ki jo določi sodišče, mora biti zato v ravnovesju z otrokovimi potrebami in zmožnostjo njegovih staršev. Da bi bile zmožnosti staršev tako šibke, da življenjskega standarda A., kakršnega je imel pred letom 2016, ne bi zmogla, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da mu je treba za obiskovanje dveh inštrumentov zagotoviti toliko kot prej.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7, 7/1, 7/1-a, 8, 24. ZPP člen 63.
mednarodna pristojnost - državljan države članice EU
Pravdni stranki prebivata v različnih državah članicah Evropske unije. In sicer tožnik v Sloveniji, toženec pa v Italiji. Ker sta ti državi obe članici Evropske unije, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo Uredbo EU št. 1215/2012 z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00016321
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7, 7/2, 17, 17/1, 17/1-c, 18, 18/1, 19, 19-1. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/3. ZTFI člen 21, 238, 238/2. ZPP člen 29.
mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - potrošniška pogodba - finančne storitve - predhodno vprašanje Sodišču Evropske unije - odvisni borznoposredniški zastopnik
Pogoje, pod katerimi morajo sodišča držav članic zadevo predložiti Sodišču Evropske unije, ureja tretji odstavek 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Opustitev dolžnosti predložitve zadeve mora biti skladna s sodno prakso Sodišča Evropske unije, izoblikovano glede tretjega odstavka 267. člena PDEU. Po njej morajo sodišča, kadar se pred njimi postavi vprašanje razlage prava Evropske unije, izpolniti svojo dolžnost, da Sodišču Evropske unije predložijo vprašanje, razen če se ugotovi: 1) da vprašanje ni upoštevno, pri čemer je nacionalno sodišče tisto, ki presodi o upoštevnosti vprašanja, 2) da je upoštevna določba že bila predmet razlage Sodišča Evropske unije, ali 3) da se pravilna uporaba prava Evropske unije ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom.
Sodišče Evropske unije je tako večkrat razsodilo, da se člen 17(1) Uredbe uporabi, če so izpolnjeni trije pogoji: 1) da je pogodbena stranka potrošnik, ki ravna z namenom, za kateri se šteje, da je zunaj njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, 2) da je bila pogodba med potrošnikom in subjektom, ki dejavnost opravlja poklicno ali pridobitno, dejansko sklenjena in 3) da ta pogodba spada v eno od kategorij iz točk (a) do (c) člena 17(1). Prav tako je pojasnilo, da se razen nekaterih pogodb o prevozu, ki so s členom 17(3) izrecno izključene s področja uporabe pravil o pristojnosti na področju potrošniških pogodb, 1(c) odstavek 17. člena Uredbe nanaša na vse pogodbe, ne glede na njihov predmet, če jih je sklenil potrošnik s trgovcem in če spadajo v okvir gospodarske ali poklicne dejavnosti tega trgovca.
Med tožnico in tretjo toženko sklenjene pogodbe o upravljanju z depoziti izpolnjujejo vse pogoje, ki jih Uredba določa za uporabo pravil o pristojnosti za potrošniške pogodbe. Pritožnika tako izrecno priznavata, da je tožnica pogodbe sklenila izven svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti, v postopku pa tudi ni bilo sporno, da je tretja toženka svojo gospodarsko dejavnost opravljala oziroma usmerjala v Republiko Slovenijo, kjer so bile pogodbe sklenjene (člen 17(1)(c) Uredbe).
litispendenca pred tujim sodiščem - prej začeta pravda v isti zadevi in med istima strankama - istovetnost strank
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne gre za postopek med istima strankama, kar je predpogoj za ugotovitev litispendence, torej da med strankama že teče pravda. V tej zadevi je tožeča stranka druga kot v zadevi pred sodiščem Republike Srbije, saj je tam tožeča stranka banka X in banka Y. Dejstvo, da tu tožeča stranka nastopa kot stranski intervenient na strani tožeče stranke v zadevi pred trgovinskim sodiščem v Beogradu ne pomeni, da je podana istovetnost pravdnih strank pred slovenskim sodiščem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - RAZLASTITEV
VSL00014391
ZPP člen 18, 29. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 1. ZMZPP člen 1, 1/1, 48, 48/3, 55, 55/1. ZUreP-1 člen 105, 106. ZNP člen 37.
odškodnina za razlastitev nepremičnine po Zakonu o urejanju prostora - določitev odškodnine zaradi razlastitve - pristojnost slovenskega sodišča v sporu z mednarodnim elementom - mednarodna pristojnost - spor z mednarodnim elementom - navezna okoliščina najožje koneksnosti - zmotna uporaba materialnega prava
Uredba EU št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. december 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. Ne zajema pa davčnih, carinskih ali upravnih zadev ali odgovornosti države za dejanja in opustitve pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii). Postopki v zvezi z razlastitvami ne spadajo pod 1. člen navedene Uredbe.
Po določilih 105. in 106. člena ZureP-1, ki se uporablja v tem postopku, pripada lastniku razlaščene nepremičnine ustrezna odškodnina, ki se določi v nepravdnem postopku na pristojnem sodišču, če udeleženca ne dosežeta soglasja in ne skleneta sporazuma o odškodnini v upravnem postopku. S tem zakon določa, da je določitev odškodnine v nepravdnem postopku civilnopravno razmerje, s katerim se uredi odmena na razlaščeno zemljišče v denarju. Gre za premoženjsko razmerje, ki se uredi v nepravdnem postopku (prvi odstavek 1. člena ZMZPP).
Prvi odstavek 58. člena ZMZPP v zvezi s tretjim odstavkom 48. člena ZMZPP določa, da je v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih sodišče Republike Slovenije pristojno tudi tedaj, kadar je na ozemlju Republike Slovenije predmet, na katerega se nanaša tožba. Nepremičnina, za katero je treba določiti odškodnino zaradi razlastitve, je na območju sodišča prve stopnje. Do enake ugotovitve – pristojnosti sodišča prve stopnje – vodi tudi uporaba prvega odstavka 55. člena ZMZPP, ki ureja pristojnost v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti in po kateri je pristojno sodišče Republike Slovenije tudi tedaj, če je bilo na območju Republike Slovenije storjeno škodno dejanje ali če je na ozemlju Republike Slovenije nastopila škodljiva posledica. Razlastitev obravnavanih nepremičnin je bila izvedena na območju Republike Slovenije, kar pomeni, da tudi ta navezna okoliščina kaže na pristojnost sodišča prve stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL00014789
ZIZ člen 44, 44/3. ZPP člen 29. ZMZPP člen 58, 58/2, 63.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom - (ne)pristojnost slovenskih sodišč - stalno in začasno prebivališče stranke - prebivališče dolžnika - oseba s prebivališčem v tujini - zavrženje predloga za izvršbo
Glede na to, da gre pri izvršbi na podlagi verodostojne listine za kombiniran postopek, pri katerem sta njegova vsebinska dela neločljivo povezana, ni mogoče odločanje o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine pred sodiščem Republike Slovenije, če ni podana pristojnost slovenskega sodišča tako za odločanje o dovolitvi izvršbe kot tudi za odločanje o plačilnem nalogu. V zvezi z delom predloga za izvršbo, ki se nanaša na izdajo plačilnega naloga, je treba upoštevati, da dolžnik v Republiki Sloveniji nima prijavljenega ne stalnega in ne začasnega prebivališča, temveč ima prijavljeno bivališče v Republiki Makedoniji, prav tako pa ima tudi upnik bivališče v Republiki Italiji. Drugi odstavek 58. člena ZMZPP, na katerega se sklicuje upnik v pritožbi, sicer določa pristojnost sodišča Republike Slovenije, če je na njenem območju kakšno toženčevo premoženje, vendar pa mora imeti tožnik stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji in izkazati za verjetno, da bo iz tega premoženja mogoče izvršiti sodbo. Ker ima upnik prebivališče v Republiki Italiji, te določbe ni mogoče uporabiti. Glede na vse pojasnjeno pristojnost slovenskega sodišča ni podana, saj ne obstoji nobena navezna okoliščina iz 29. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki bi takšno pristojnost utemeljevala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00012909
ZPP člen 29. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 8, 12.
dodelitev otroka v vzgojo, varstvo in preživljanje - razmerje z mednarodnim elementom - sedež in prebivališče pravdnih strank - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost sodišča RS - odločanje o sporu o pristojnosti - pravna podlaga - Uredba Sveta ES 2201/2003 - razlogi za bivanje v Sloveniji - začasno bivanje v tuji državi - otrokovo običajno prebivališče - navezne okoliščine - razlaga pojma - najtesnejša povezanost
Ob upoštevanju razlogov za bivanje otrok v Nemčiji in njune povezanosti z materjo, je pretehtala odločitev, da je običajno prebivališče otrok v Sloveniji.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00012549
OZ člen 104, 104/1, 104/2, 105, 105/1, 105/2, 111, 111/2. ZŠtip-1 člen 58, 58/7, 58/7-2. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 45. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 25.
prorogacija pristojnosti - forum non conveniens - diskrecijska pravica sodišča - neposredna uporaba prava Evropske unije v slovenskem pravu - če je pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe - če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe - učinki razvezane pogodbe - zamuda - rok izpolnitve kot bistvena sestavina pogodbe - rok izpolnitve ni bistvena sestavina pogodbe - aktivno iskanje zaposlitve - prosto gibanje delavcev
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da določila Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti za konkretni primer relevantni 45. člen o prostem gibanju delavcev, zavezujejo zgolj države članice pri sprejemanju predpisov in ne morejo učinkovati na zasebnopravno razmerje med pravdnima strankama. Upoštevaje sodno prakso Sodišča Evropske unije, pravo Skupnosti ne veže le državnih organov v ožjem pomenu besede, ampak tudi vse tiste organe, ne glede na njihovo pravno obliko, ki jih je država pooblastila za izvajanje javnih storitev pod njenim nadzorstvom in ki imajo v ta namen posebne pristojnosti, ki presegajo običajne pravice in dolžnosti pravnih subjektov.
Forum non coveniens je doktrina anglosaškega prava, po kateri ima sodišče diskrecijsko pravico, da se izreče za nepristojno kljub temu, da bi po veljavnih pravnih predpisih oziroma sporazuma o pristojnosti bilo pristojno, če ugotovi, da bi bilo primerneje, da o sporu odloča drugo sodišče. Njena uporaba ni skladna s kontinentalnimi pravnimi sistemi kot je slovenski, ki temeljijo na predvidljivosti pravil o mednarodni pristojnosti.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00013069
ZZZDR člen 51, 59. ZMZPP člen 53, 53/2, 67, 67/2. OZ člen 533.
premoženjska razmerja med zakoncema - skupno premoženje zakoncev - ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju - posebno premoženje zakoncev - pristojnost slovenskega sodišča - skupno premoženje v tujini - obstoj življenjske skupnosti zakoncev - prenehanje življenjske in ekonomske skupnosti - dokazno breme - darilna pogodba - darilo - navidezna darilna pogodba - podjetniško premoženje - pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev zakoncema
Toženec se je v obravnavanje glavne stvari spustil z odgovorom na tožbo ter preden je ugovarjal pristojnosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je privolil v pristojnost slovenskega sodišča. Tudi sicer je smotrno, da se skupno premoženje pravdnih strank razdeli v enem postopku po enotnem načelu za celotno skupaj ustvarjeno premoženje (drugi odstavek 53. člena ZMZPP).
Če sta pravdni stranki navzven in navznoter funkcionirali kot zakonca vse do avgusta 2014, pomeni, da sta se medsebojno spoštovali in si pomagali. Zgolj izostanek intimnosti v zakonski zvezi ne pomeni tistega prevladujočega dejstva, ki bi pripeljalo do ugotovitve, da življenjska skupnost med zakoncema ni več obstajala. Toženec torej ni dokazal, da sta pravdni stranki od maja 2009 komunicirali le še na relaciji toženec kot lastnik podjetja in tožnica kot zaposlena pri njem, zato so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene.
Pri ugotavljanju skupnega premoženja zakoncev je treba pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteti kot prispevek dan obema zakoncema po enakih deležih, dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve (in ne morda kasneje) namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu.
Toženec je bil res samostojni podjetnik že v času pred sklenitvijo zakonske zveze s toženko, vendar pa njegova obrt ni bila tako uspešna, da bi prihranil toliko denarja, da bi sam financiral nakup zemljišč in gradnjo stavb. Nekaj strojev in orodja v lasti toženca ni predstavljalo takšnega kapitala, iz katerega bi bilo ustvarjeno premoženje, za katerega tožnica trdi, da je skupno. To premoženje je bilo ustvarjeno kot rezultat dela obeh zakoncev v lesarski dejavnosti v približno tridesetih letih.
Toženec ni uspel dokazati, da gre pri nepremičninah za njegovo posebno premoženje, pridobljeno pred sklenitvijo zakonske zveze, po razpadu življenjske skupnosti in na podlagi darilnih pogodb, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da vse nepremičnine, ki so razvidne iz izreka delne sodbe, predstavljajo skupno premoženje, saj so bile odplačno pridobljene v času trajanja življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank.