Spor med potrošnikom in proizvajalcem vozila ni potrošniški spor, saj zahtevek za uveljavljanje garancije zoper proizvajalca nima elementov pogodbenega razmerja.
Za razliko od določb člena 17 in 18 Bruselj I BIS, pri katerih je dejanska sklenitev pogodbe bistven pogoj za njihovo uporabo, v določbah prvega odstavka člena 7 sklenitev pogodbe ni bistveni element. Bistveno je, da je v tem razmerju opredeljena (pogodbena) obveznost, ki je bila med strankama sprejeta prostovoljno in na kateri temelji tožbeni zahtevek.
Popolna neaktivnost toženke ne pomeni podlage za pristojnost sodišča na temelju tihe privolitve (torej dejstva, da tožena stranka ni oporekala pristojnosti slovenskega sodišča - ni odgovorila na tožbo, ni mogoče šteti za tiho privolitev). Sodišče mora torej v skladu z določbo 28. člena Bruseljske uredbe I bis samo presoditi, ali je pristojno.
Sodišče prve stopnje Uredbe Bruselj II b v postopku ugotavljanja očetovstva ni moglo uporabiti, ker je uporaba Uredbe za tovrstne spore izključena (četrti odstavek 1. člena Uredbe). Pristojnost slovenskega sodišča je zato utemeljeno vezalo na ZMZPP. Glede na to, da je predlagatelj slovenski državljan in ima stalno bivališče v Republiki Sloveniji, je slovensko sodišče v sporih za ugotovitev očetovstva pristojno tudi, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, če nasprotni udeleženec nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.
Tožba v obravnavnem primeru temelji na splošnem predpisu civilnega prava, v samem bistvu zasleduje varstvo lastninske pravice na nepremičnini in ne izhaja neposredno iz stečajnega postopka. Ker se zadevna nepremičnina nahaja v Sloveniji, izbrisna tožba pa je hkrati način sanacije materialnopravno neveljavne vknjižbe v zemljiški knjigi, to predstavlja najmočnejši navezni okoliščini, ki prevladata nad dejstvom, da se nad prvim tožencem vodi stečajni postopek v tujini.
Tožnik je razpolagal zgolj z zavezovalnim pravnim poslom v obliki neoverjene pisne prodajne pogodbe brez zemljiškoknjižnega dovolila. Na tej podlagi ni imel lastninske pravice v pričakovanju.
Varstvo kupca v stečajnem postopku pred kasnejšimi zahtevki tretjih se ne razteza na primere, ko bi to predstavljalo varstvo zlorabe stečajnega postopka. Za spregled določb o varstvu kupca v stečaju mora biti podana kvalificirana nedobrovernost, tj. zlonamernost obeh - stečajnega upravitelja (kot zastopnika stečajnega dolžnika) in kupca. Podan mora biti dejanski stan namernega izigravanja imetnika pravice na premoženju stečajnega dolžnika.
Sodišče prve stopnje bi se moralo ukvarjati s pravnimi posledicami stečajnega postopka za tožnikovo nedenarno terjatev na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in razčistiti, ali in kakšne so bile posledica dejstva, da tožnik v stečaju nad prvim tožencem ni prijavil nobene terjatve ali izločitvene pravice. Navedena vprašanja so bistvena za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Dokler ni razjasnjeno, ali je tožnikova terjatev po začetku stečaja še obstajala, v kakšni vsebini je obstajala in ali jo je bilo še mogoče izpolniti z izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, tudi ni mogoče presoditi, ali je bila s prodajo nepremičnine v stečajnem postopku kršena njegova obstoječa pravica.
Sodišče RS je v konkretnem primeru namreč pristojno za razvezo zakonske zveze udeležencev. MKSOVO v 10. čl. glede tega jasno zahteva dva pogoja: a) da ob uvedbi postopka eden od staršev običajno prebiva v tej državi in ima eden od njiju starševsko odgovornost za otroka, in b) da so se starši oziroma katera koli druga oseba, ki ima starševsko odgovornost za otroka, strinjali, da so ti organi pristojni za sprejetje takih ukrepov, in če je ta pristojnost v skladu z otrokovimi koristmi. Besedilo konvencijske določbe jasno zahteva izpolnjenost obeh pogojev, saj je med navedbo pogoja a in b vezaj in. Neizpolnjenosti obeh pogojev hkratni ne more nadomestiti presoja otrokove večje koristi, ki je le (sicer nujni) del enega od pogojev (b), saj za to ni nobene podlage v določbah MKSOVO.
Pritožba utemeljeno opozarja, da 79. člen ZMZPP določa, da je za obravnavo nepremične zapuščine slovenskega državljana izključno pristojno sodišče Republike Slovenije, če je ta zapuščina v Republiki Sloveniji. Če je nepremična zapuščina slovenskega državljana v tujini, je sodišče Republike Slovenije pristojno le, če po pravu države, v kateri so nepremičnine, ni pristojen njen organ, pri čemer navedeno velja tudi za pristojnosti v sporih iz dednopravnih razmerij in za spore o terjatvah upnikov nasproti zapuščini, torej tudi za spore, kot je obravnavani, ko gre za vprašanje veljavnosti oporočnega dedovanja nepremičnine v Republiki Hrvaški.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre v obravnavani zadevi za dedovanje z mednarodnim elementom, to je za dedovanje nepremičnine, ki se nahaja v tujini (na Hrvaškem). Zato je treba uporabiti predpise, ki urejajo čezmejno dedovanje. Ker je v obravnavani zadevi zapustnik umrl pred 17. 8. 2015, uporaba Uredbe (EU) številka 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 7. 2022 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju, ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo drugi odstavek 79. člena ZMZPP in obrazložilo, da bo treba za nepremično premoženje, ki se nahaja v Republiki Hrvaški, zapuščinski postopek izvesti tam.
Državni posegi za varstvo koristi otroka so zapovedani, kadar je otrok že utrpel škodo ali kadar njegovim koristim grozi obstoječa nevarnost in je mogoče s precejšnjo gotovostjo predvideti, da bo otrok, če sodišče ne bo izreklo ukrepa za varstvo njegove koristi, lahko utrpel škodo.
S prihodom družine v Slovenijo in soglasjem obeh udeležencev, da tu bivajo najmanj 5 mesecev, je običajno prebivališče deklice na Tajskem prenehalo, zato o neupravičenem zadržanju ni mogoče govoriti in pogoji za uporabo 3. člena Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok niso izpolnjeni.