Pri določitvi kraja nastanka škode je potrebno upoštevati načelo predvidljivosti kot tudi sorazmerja med interesi oškodovanca na eni in oškodovalca na drugi strani. Pri tem je potrebno upoštevati, da je z določitvijo kraja nastanka škodljive posledice povezano ne samo vprašanje mednarodne pristojnosti sodišč, pač pa tudi izbire prava, ki ga je potrebno uporabiti (primerjaj prvi odstavek 30. člena ZMZPP).
V situaciji, ko je domnevni oškodovalec banka, je kot kraj nastanka škode odločilna država, v kateri je prišlo do kršitve pravil o preprečevanju pranja denarja. Banka namreč lahko pričakuje, da se bo njena odgovornost presojala po njenih domačih pravilih o preprečevanju pranja denarja in tudi oškodovanec mora predvideti, da se bo odškodninska odgovornost banke presojala po pravu njene države.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00063087
ZPP člen 214, 214/1. Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) člen 38. CC člen 2448, 2501 - 2506.bis, 2506.quater.
tuja pravna oseba - pravno nasledstvo - oddelitev s prevzemom - aktivna legitimacija - uporaba tujega prava - prenos premoženja - delitveni načrt - italijansko pravo - stranski intervenient - vstop v pravdo - priznanje dejstev - Codice civile
Za pravilen materialnopravni zaključek o aktivni legitimaciji je bila bistvena pravilna uporaba in predvsem razlaga italijanskega materialnega prava. Višje sodišče je namreč pritrdilo predhodni pritožbi tožnice, da mora sodišče tuje, v tem primeru italijansko, pravo uporabljati in razlagati tako, kot se razlaga v tistem pravnem območju, na katerem velja in kakor bi ga uporabil sodnik tujega pravnega reda. Poleg tuje norme mora tako upoštevati tudi sodno prakso tuje države in pojem natančnega opisa premoženjskih sklopov razložiti tako, kot bi ga sodnik v Italiji.
Pritožnica ne more uspeti niti s trditvami, da je tožnica v postopku s tem, ko je podala predlog za vstop prenosne družbe kot stranskega intervenienta, sama implicitno priznala, da nima aktivne legitimacije. To procesno dejanje namreč nima zveze z priznanjem dejstev v pravdnem postopku. Priznanje dejstev je veljavno le z izjavo, da so resnične dejanske navedbe, na katerih njen nasprotnik v pravdi gradi svoj zahtevek.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00061345
ZMZPP člen 48, 48/3, 86, 86/1, 86/2. ZPP člen 29. DZ člen 152, 152/1, 239, 262, 270. ZTuj-2 člen 32, 32/4. ZPPreb-1 člen 2, 2-3. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 8. Konvencija o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (1996) člen 5. Haaška konvencija z dne 13. januarja 2000 o mednarodnem varstvu odraslih oseb (2000) člen 5.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - pristojnost slovenskega sodišča - tuj državljan - spor z mednarodnim elementom - zavrženje predloga - stalno prebivališče - kriterij stalnega prebivališča - običajno prebivališče - začasno skrbništvo - skrbništvo za poseben primer - prenehanje starševske skrbi - začasni ukrepi - nujni ukrep - prijavljeno stalno prebivališče - začasno bivanje v Sloveniji - kolizijska pravila - varstvo pravic osebnosti
Sodišče prve stopnje pojem stalno prebivališče tolmači pretogo oziroma preveč restriktivno. Razume ga le v upravnopravnem smislu (nepravilno ga enači s pojmom prijavljeno stalno prebivališče), in ne odgovori na vprašanje, ali je v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov nasprotne udeleženke.
Namen skrbništva, v povezavi z okoliščinami konkretnega primera (skrbništvo predlaga mati za svojo 19 – letno hči, ki zaradi motnje v duševnem razvoju potrebuje stalno skrb in nadzor), utemeljuje širšo razlago pojma stalno prebivališče v smislu drugega odstavka 86. člena ZMZPP, in sicer razlago, ki je bližje pojmu običajnega prebivališča (habitual residence).
Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 21, 21/1. ZD člen 210.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - pristojnost slovenskega sodišča - evropsko potrdilo o dedovanju - javna listina - sklep o dedovanju - dedna pravica zunajzakonskega partnerja
Potrdilo, na katerega se sklicuje pritožba, nima lastnosti evropskega potrdila o dedovanju. Zato tudi nima lastnosti sklepa o dedovanju, in je tudi potrebno izvesti zapuščinski postopek v Sloveniji.
Potrdilo o dedovanju, ki ga je izdal organ v Švici, v Sloveniji ne more imeti večje dokazne moči, kot bi ga imelo v državi, ki je to potrdilo izdala, in ne more imeti učinka, ki ga niti v Švici nima in velja z izrecnim pridržkom ničnostne tožbe, dediščinske tožbe in morebitnih tožb na ugotovitev obstoja ali neobstoja statusa dediča. To pomeni, da ni pravne ovire, da sodišče v Sloveniji v zapuščinskem postopku ne bi razširilo kroga dedičev po pokojni z zunajzakonskim partnerjem, če bo v pravdi dokazal, da je bil njen zunajzakonski partner in kot tak zakonit dedič v smislu določila ZD.
priznanje tuje sodne odločbe - zakonski pogoji - popoln predlog - nepopolna vloga - poziv na dopolnitev vloge - postopkovna pravila - vsebina predloga - kršitev pravice do obravnavanja - preuranjena odločitev - sporazumna razveza zakonske zveze pred notarjem
Obvezna vsebina predloga, s katerim se začne postopek, je predpisana v 23. členu ZNP-1, vložnik zahteve za priznanje pa mora predlogu po 95. členu ZMZPP priložiti tudi tujo odločbo ali njen overjen prepis, potrdilo o pravnomočnosti odločbe po pravu države izdaje ter overjen prevod, če odločba ni v uradnem jeziku sodišča. Šele tak predlog je popoln in sposoben za vsebinsko obravnavo. Če predlog naštetih predpostavk ne vsebuje, mora sodišče uporabiti pravila o ravnanju z nepopolnimi vlogami, ki so določena v 108. členu ZPP, na katerega napotuje 42. člen ZNP-1 v zvezi s 111. členom ZMZPP. To pomeni, da mora sodišče predlagatelja pozvati, naj svoj predlog ustrezno dopolni.
Sodišče prve stopnje navedenega postopkovnega pravila ni upoštevalo. Predlog je potem, ko je ugotovilo, da mu ni priložena odločba o razvezi zakonske zveze, temveč zgolj poročni list, brez nadaljnjega zavrglo. S takšno prenagljeno odločitvijo je predlagateljici brez podlage v zakonu odvzelo pravico do obravnavanja v postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00057849
ZPP člen 18, 18/3, 108, 108/4. ZMZPP člen 4. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7, 7-2.
zavrženje tožbe - spor z mednarodnim elementom - določitev pristojnosti - nepristojnost sodišča - pristojnost slovenskega sodišča - kršitev avtorske pravice - avtorsko delo - odstranitveni zahtevek - nepogodbena odškodninska odgovornost - denarna odškodnina - poziv na dopolnitev tožbe - subsidiarna uporaba zakona
Po določilu 2. točke 7. člena Uredbe Bruselj I bis je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici v zvezi z delikti in kvazidelikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka.
Toženka je izdelke v embalaži z dizajnom tožnice prodajala na Švedskem, zato so pravilni razlogi sodišča, da za zahtevek za odstranitev blaga iz prometa in javnosti pristojnost slovenskega sodišča ni podana.
ZPP člen 1. ZMZPP člen 1, 1/1, 1/2, 90, 90/1, 91, 91/1, 91/2. Konvencija o civilnem postopku (Haaška konvencija) člen 17. Pogodba med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (2010) člen 16. OZ člen 82, 82/1, 82/2.
tožniška varščina - varščina za pravdne stroške - pogoj vzajemnosti - tuja pravna oseba - dvom o vzajemnosti - druge posebne okoliščine - razlaga mednarodne pogodbe - skupen namen pogodbenikov - pravdni stroški v zvezi s pripravljalnimi vlogami - vrednost predmeta spora
Določba 16. člena BBHPP ne dopušča razlage, za katero se zavzema tožena stranka, in sicer da zgolj okoliščina, da gre za tujega državljana, ki na ozemlju te pogodbenice nima stalnega ali začasnega prebivališča, ne utemeljuje odreditve plačila tožniške varščine, da pa jo lahko kakšna druga, dodatna okoliščina oziroma da je za odreditev plačila tožniške varščine poleg okoliščine, da gre za tujega državljana, ki na ozemlju te pogodbenice nima stalnega ali začasnega prebivališča, potrebno izkazati še druge, dodatne okoliščine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00057923
ZPP člen 288, 339, 339/2, 339/2-8. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7, 7-2.
spor z mednarodnim elementom - procesne predpostavke - pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom - pravica do izjave - dogovor o pristojnosti - razlaga uredbe - pristojnost slovenskega sodišča - kraj škodnega dogodka - kraj nastanka škode - posebne okoliščine - pismo o nameri
Sodišče EU je vprašanje pravne narave sporov za plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odstopa od pogajanj obravnavalo v zadevi C-334/00 (Tacconi), v kateri je pojasnilo, da gre v odsotnosti obveznosti, ki bi jo stranka prostovoljno sprejela nasproti drugi stranki, pri tožbi za plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odstopa od pogajanj, utemeljeni na predpogodbeni odgovornosti, za zadevo v zvezi z delikti ali kvazidelikti.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v obravnavani zadevi kraj nastanka škode Ljubljana, kjer ima tožnica sedež, saj je zatrjevana škoda nastala neposredno na bančnem računu tožnice, iz katerega je tožnica plačevala stroške storitev njenih zaposlenih in pravnih svetovalcev, ki predstavljajo zatrjevano škodo, te storitve pa so se prav tako izvajale na sedežu tožnice v Ljubljani.
Pravica do izjave ne narekuje seznanitve stranke z vlogami nasprotnika, ki ne vsebujejo po vsebini nič novega in so v svojem bistvu le ponovitev tistega, kar je bilo že prej povedano in pravilno vročeno.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00057488
DZ člen 67, 68. Uredba Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema člen 17.
premoženjska razmerja med zakoncema - skupno premoženje bivših zakoncev - spor o obsegu skupnega premoženja - določitev deleža na skupnem premoženju - zakonska domneva - prispevek k nastanku skupnega premoženja - skrb za dom in družino - dohodek - okoliščine konkretnega primera - nepremičnina v tujini - spori o stvarnih pravicah na nepremičninah v tujini - (ne)pristojnost slovenskih sodišč
Spor o deležih na skupnem premoženju ni obračunska pravda, kar z drugimi besedami pomeni, da ni namen takšne pravde, da bomo iskali prav vsak znesek dohodka pravdnih strank in v podrobnosti natančno ugotavljali vrednosti premoženja, itd.
Pristojnost sodišča Republike Slovenije za odločanje o skupnem premoženju na Hrvaškem izvira iz Uredbe Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema. Ta je sicer začela veljati 29. 1. 2019, a v prehodnih določbah določa, da se, če je bil postopek začet v državi članici izvora pred tem datumom odločbe, izdane po tem datumu, priznajo in izvršijo v skladu s poglavjem IV, če je bila pristojnost določena v skladu s pravili iz poglavja II. Pravdni stranki sta bivša zakonca, slovenska državljana, s prebivališčem v Sloveniji, zato je sodišče prve stopnje previlno zaključilo, da je podana pristojnost sodišča Republike Slovenije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00057971
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 25, 26. Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije člen 122, 122/2, 124, 125, 125/3, 125/4, 125/4-b, 125/5, 129, 129/1, 189, 189/1. ZIL-1 člen 47, 48, 48/1, 48/1-d. ZMZPP člen 62. ZPP člen 185.
ugotovitvena tožba - kršitev znamke - pristojnost slovenskega sodišča - blagovna znamka EU - litispendenca - dogovor o pristojnosti - sprememba tožbe - smotrnost za dokončno ureditev razmerja - res iudicata - objektivne meje pravnomočnosti - nesklepčnost - pavšalne trditve - predhodna uporaba blagovnih znamk - kršitev človekovih pravic - pavšalni pritožbeni očitki
Bruseljska uredba v členu 25. določa tihi ali izrecni dogovor o pristojnosti, na kar se sklicuje tudi četrti odstavek 125. člena Uredbe EUTM, ki določa, da se člen 25. Bruseljske uredbe uporabi, če stranke soglašajo, da ima pristojnost drugo sodišče za blagovne znamke EU, oziroma se člen 26. Bruseljske uredbe uporablja, če toženec potrdi navzočnost na drugem sodišču za blagovno znamko EU.
Glede na to, da je tožeča stranka, ki ima sedež v Albaniji, vložila tožbo zoper toženo stranko, ki ima prav tako sedež v Albaniji, v Sloveniji, in upoštevaje, da se je tožena stranka spustila v spor in ni ugovarjala sodne pristojnosti slovenskega sodišča, je moč zaključiti, da je podana situacija iz b. alineje četrtega odstavka 125. člena Uredbe EUTM in je za sojenje v tem sporu pristojno slovensko sodišče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00057877
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 10, 20. Konvencija o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (1996) člen 5, 7, 10, 11.
pristojnost slovenskega sodišča - nezakonito zadržanje otroka - običajno prebivališče - novo običajno prebivališče - Švica - država članica EU - ukrepi za zavarovanje otrokovih pravic - začasna odredba - starševska odgovornost
Domet pravil o pristojnosti Uredbe Bruselj IIa je različen in je odvisen od besedila posameznega člena. Besedilo člena 10 Uredbe Bruselj IIa v zvezi s pristojnostjo v primeru odvzema otroka določa, da pri neupravičeni premestitvi ali zadržanju otroka sodišča države članice, v kateri je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem, obdržijo svojo pristojnost, vendar se ta pristojnost prenese na sodišče druge države članice v trenutku, ko otrok v drugi državi članici pridobil običajno prebivališče in je poleg tega izpolnjen eden od alternativnih pogojev iz navedenega člena 10. Merila, ki so v tej določbi uporabljena za dodelitev pristojnosti v primeru odvzema otroka se torej nanašajo na položaj, ki je omejen na ozemlje držav članic. Pristojnost se torej načeloma dodeli sodiščem države članice, v kateri je otrok običajno prebival, preden je bil neopravičeno premeščen v drugo državo članico ali tam zadržan, s pridržkom, da se ta pristojnost pod nekaterimi pogoji lahko prenese na sodišče države članice, v kateri je otrok po neopravičeni premestitvi ali zadržanju pridobil novo običajno prebivališče. Okoliščina, da je v navedenem členu uporabljen izraz država članica in ne izraza država ali tretja država in da je dodelitev pristojnosti pogojena s trenutnim ali prejšnjim običajnim prebivališčem v državi članici, pri čemer ni določena možnost pridobitve običajnega prebivališča v tretji državi, prav tako pomeni, da ta člen ureja le pristojnost v primeru odvzema otroka med državami članicami. Tudi člen 20 Uredbe Bruselj IIa veže pristojnost na ozemlje držav članic.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00057935
ZMZPP člen 1, 1/2. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 1, 1/2-f, 8, 8-3.
pristojnost slovenskega sodišča - spor z mednarodnim elementom - tuj državljan - pogoji - nasprotna tožba - samostojna tožba - združitev pravd v skupno obravnavanje - identiteta strank - dedovanje
V okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava sodišče druge stopnje kot odločilno ugotavlja, da se v skladu s točko (f) drugega odstavka 1. člena Uredbe ta ne uporablja za oporoke in dedovanje, vključno s preživninskimi obveznostmi, ki so nastale zaradi smrti. Navedeno med drugim vključuje tudi spore v zvezi z interpretacijo ali veljavnostjo oporoke ali kodicila ter zahtevke iz oporočnega ali zakonitega dedovanja. Zahtevek tožnikov v pridruženi zadevi se med drugim glasi na ugotovitev, da sta tožnika dediča po zapustniku I. I. V pridruženem postopku gre torej za zadevo v smislu točke (f) drugega odstavka 1. člena Uredbe, za katero se Uredba ne uporablja. V konkretni zadevi je zato za presojo pristojnosti treba uporabiti ZMZPP, na katerega so se sklicevali tožniki v pridruženi zadevi, sodišče pa se zaradi zmotne uporabe materialnega prava do njihovih navedb oziroma obstoja naveznih okoliščin, ki so bile s strani tožene stranke (prve toženke izrecno) prerekane, ni opredelilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00057296
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 11. ZPP člen 29. OZ člen 965.
direktna tožba zoper zavarovalnico - prometna nezgoda - spor o pristojnosti - spor z mednarodnim elementom - predmet spora - avtonomija strank - mednarodna pristojnost sodišč - uporaba materialnega prava - uredba - pristojnost slovenskega sodišča - pojem običajnega bivališča - stalno prebivališče - sekundarna navezna okoliščina
Praksa evropskih sodišč pojem običajnega prebivališča opredeljuje kot kraj, kjer je center posameznikovih interesov. Vendar zaključka, da je imela tožnica v času škodnega dogodka običajno prebivališče v Avstriji, ni moč narediti ne na podlagi podatkov iz uradnih evidenc in tudi ne na podlagi navedb o tožničinem bivanju v času nezgode in takoj po njej.
ZMZPP člen 90, 91, 91/1, 91/1-1. BRSPP člen 17, 17/1, 17/3, 19. Konvencija o olajšanju mednarodnega pristopa k sodiščem (Haaška konvencija) člen 14.
tožniška varščina - varščina za pravdne stroške - tuj državljan kot tožnik - meddržavna pogodba - premoženjsko stanje tožnika - instrukcijski rok - potek instrukcijskega roka - zahteva za vstop v postopek - umik zahteve - vezanost sodišča na izdani sklep
Pri izvajanju 17. člena BRSPP sta obe državi pogodbenici omejeni na namen tožniške varščine. Ta je v tem, da se olajša toženčev položaj pri prisilnem uveljavljanju stroškovnega zahtevka zoper tožnika, ki ni državljan Republike Slovenije, kadar tožnik v pravdi ne uspe. Če je z mednarodno pogodbo izključeno, da bi se lahko varščina za pravdne stroške naložila tožniku iz države pogodbenice samo zato, ker je tuj državljan in ker na njenem ozemlju nima stalnega prebivališča, potem varščine še toliko bolj ni mogoče naložiti iz kakšnih drugih okoliščin, če te v ničemer ne zmanjšujejo verjetnosti, da bo toženec na koncu postopka uspešen pri uveljavljanju zahteve za poplačilo svojih pravdnih stroškov.
Rok, v katerem mora tisti, ki pridobi stvar ali pravico, o kateri teče pravda, vložiti zahtevo za vstop v pravdo namesto tožeče stranke, v zakonu ni določen. Navedeni rok ima zato značaj instrukcijskega roka, kar pomeni, da zamuda ne prepreči poznejše oprave procesnega dejanja. Zato upoštevanje zamujenega procesnega dejanja ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00056258
Konvencija o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Nova Luganska konvencija) (2007) člen 6. Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 4, 4/1-a, 6, 6/1-b. OR člen 60, 67, 100, 109, 127.
sklenitev pogodbe po telefonu - potrošniška pogodba - posodbena pogodba - zahtevek na vračilo kupnine - nakup vozil - povrnitev stroškov - neupravičena pridobitev - poslovna odškodninska odgovornost - zastaranje zahtevka - postopkovna kršitev - pristojnost slovenskega sodišča - uporaba prava - švicarsko pravo - pravilna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek po vračilu kupnine opredelilo po pravni podlagi neupravičene pridobitve, preostale tri zahtevke (dajatve in carina, garažnina in svetovanje) pa po pravni podlagi poslovne odškodninske odgovornosti. Ker gre v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom, saj je tožnik švicarski državljan, je najprej pravilno ugotavljalo, katero sodišče je pristojno in katero pravo se uporabi. Ob tem je preverilo ugovore pravdnih strank, saj se je tožnik zavzemal za pristojnost slovenskega sodišča in uporabo slovenskega prava, toženci pa so pristojnosti slovenskega sodišča nasprotovali ter se zavzemali za uporabo nemškega prava. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je za obravnavo zahtevkov pristojno slovensko sodišče, presojalo pa jih je po švicarskem pravu, saj je ugotovilo, da gre za potrošniško pogodbo, ter da je šlo s strani tožencev za usmerjanje poslovne dejavnosti iz Slovenije v Švico. Ob uporabi švicarskega prava je ugotovilo, da sta zastarana zahtevka za vračilo kupnine ter za vračilo dajatev in carin. Delno je zastaran tudi zahtevek za vračilo garažnine, v preostalem delu pa je, glede na to, da je šlo za posodbeno pogodbo, po švicarskem pravu neutemeljen.
razglasitev pogrešanca za mrtvega - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost slovenskega sodišča - zavrženje predloga - najtesnejša vez s pravom - razveljavitev sklepa
Skladno z 78. členom ZMZPP je sodišče Republike Slovenije izključno pristojno za razglasitev slovenskega državljana za mrtvega, ne glede na to, kje je imel stalno prebivališče. V obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti niti državljanstva niti zadnjega stalnega ali začasnega prebivališča pogrešanega. Tako se izkaže, da je odločilna okoliščina, ki kaže na najtesnejšo zvezo z našim pravom, dejstvo, da je pogrešani zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin na območju sodišča prve stopnje oziroma Republike Slovenije. Zato po zbranih podatkih v tej fazi ni mogoče izključiti mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča (tretji odstavek 48. člena in 78. člen ZMZPP).
Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 10, 15. ZPP člen 18, 18/2. ZD člen 163.
mednarodna pristojnost - zavrženje vloge zaradi nepristojnosti - zavrženje predloga - Republika Hrvaška - običajno prebivališče - subsidiarna pristojnost - predlog za omejitev dedovanja
Pritožnica zmotno meni, da pride v obravnavani zadevi v poštev subsidiarna pristojnost sodišča Republike Slovenije določena v 10. členu Uredbe. Ta bi namreč prišla v poštev le, če pokojni ob smrti ne bi imel običajnega bivališča v nobeni od držav članic, temveč v tretji državi. Ker je imel pokojni običajno bivališče v Republiki Hrvaški, torej v državi članici, 10. člena Uredbe ni mogoče uporabiti.
Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 83. ZD člen 221. ZMZPP člen 79, 79/2. Zakon o rješavanju sukoba zakona s propisima drugih zemalja u određenim odnosima(Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih) (1991) člen 72.
pristojnost tujega sodišča - pozneje najdeno premoženje zapustnika - nepremičnina v tujini - premoženje v tujini - dedovanje - mednarodni element - splošna pristojnost - izključna pristojnost - subsidiarna pristojnost
V 79. členu ZMZPP je določeno, da če je nepremičnina slovenskega državljana v tujini, je slovensko sodišče pristojno le, če po pravu države, v kateri so nepremičnine, ni pristojen njen organ. Zakon o rješavanju sukoba zakona s propisima drugih zemalja u određenim odnosima pa v 72. členu določa izključno pristojnost hrvaškega sodišča za dedovanje nepremičnine tujega državljana, če se ta nahaja v Republiki Hrvaški. Ob takšnih določilih subsidiarna pristojnost slovenskega sodišča po drugem odstavku 79. člena ZMZPP ne pride v poštev in bo moral pritožnik kot dedič zapuščinski postopek za novo najdeno premoženje sprožiti v Republiki Hrvaški, glede na to, da se nepremičnina nahaja tam.
MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00055725
ZMZ-1 člen 50, 50/2-2. URS člen 26, 34. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 1. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 1. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 1.
škodni dogodek - denarna odškodnina - vmesna sodba - mednarodna pristojnost - duševna bolezen - mednarodna zaščita - nastanitev v azilnem domu - namestitev v psihiatrično bolnišnico - protipravno ravnanje državnega organa - soprispevek oškodovanca k nastali škodi - status prosilca za azil - obseg pravic - pravica do osebnega dostojanstva - izročitev
Z ravnanjem tožene stranke je bilo poseženo v tožnikovo temeljno človekovo pravico in sicer v pravico do človekovega dostojanstva. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno.
Prosilcem za mednarodno zaščito je potrebno pripadajoče pravice zagotavljati vse do dejanske izročitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00053529
OZ člen 3, 9. ZPP člen 8, 18, 46, 339, 339/2, 339/2-8. ZMZPP člen 19, 48. Konvencija o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Nova Luganska konvencija) (2007) člen 2, 22, 24. Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 3.
pogodbena obveznost - kršitev pogodbene obveznosti - neizpolnitev pogodbe - izostanek pojasnilne dolžnosti - pooblastilo - mandatno razmerje - upravljalec - investicija - riziko poslovanja - spor z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča - uporaba prava - uporaba slovenskega prava - dogovor o pristojnosti sodišča - dogovor o uporabi tujega prava - pomanjkljiva in neobrazložena dokazna ocena - kršitev pravice do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno s tem, ko je tožbo obravnavalo. Toženec namreč pristojnosti slovenskega sodišča ni ugovarjal. Ker bi bilo brez omenjenega dogovora o pristojnosti za sojenje pristojno slovensko sodišče, bi sodišče upoštevalo nepristojnost slovenskega sodišča oziroma dogovorjeno pristojnost tujega sodišča le na ugovor stranke, ne pa po uradni dolžnosti v smislu določbe tretjega odstavka 18. člena ZPP. Do pristojnosti slovenskega sodišča pripelje tudi Nova Luganska konvencija. Ker se je toženec spustil v postopek in ob tem ni ugovarjal pristojnosti slovenskega sodišča in ker ne gre za izključno pristojnost iz 22. člena te konvencije, je potrebno na podlagi 24. člena navedene konvencije zaključiti, da je toženec s tiho prorogacijo privolil v pristojnost slovenskega sodišča.
Sodišče je ravnalo pravilno tudi, ko je navkljub dogovoru o uporabi švicarskega materialnega prava, uporabilo slovensko pravo. Glede na to, da je tožnik kot pravno podlago navedel določbe OZ, toženec pa uporabi slovenskega prava ni nasprotoval, je na podlagi navedenega zaključiti, da sta stranki, vsaj s konkludentnim ravnanjem spremenili dogovor o uporabi prava in da sta se naknadno dogovorili za slovensko pravo.
Za rešitev obravnavane zadeve je treba odgovoriti na vprašanje, ali je toženec tožniku v okviru pojasnilne dolžnosti pojasnil, da bo v primeru dviga vseh razpoložljivih sredstev z računa izgubil sredstva, ki jih ima v pozicijah. Povedano drugače: odgovoriti je treba na vprašanje, ali je toženec tožniku pojasnil, da morajo imeti sredstva v odprtih pozicijah kritje na računu.
Zaradi selektivne dokazne ocene sodišča prve stopnje je onemogočen celovit pritožbeni preizkus sodbe.