ZUS-1 člen 1, 2, 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4. ZUreP-2 člen 194, 194/2, 194/3.
zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - ugotovitev javnega interesa - razlastitev - sklepi občine - zavrnitev pritožbe
Sklepa, s katerima je Občinski svet potrdil razlastitveni elaborat in ugotovil obstoj javnega interesa za uvedbo razlastitvenega postopka, nista upravna akta v smislu 2. člena ZUS-1, saj ne vsebujeta odločitve o pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, ampak bo na njuni podlagi tožena stranka kot razlastitvena upravičenka šele predlagala uvedbo razlastitvenega postopka, v katerem bo pristojna upravna enota odločila o utemeljenosti predloga (obstoju javne koristi, nujnosti razlastitve in sorazmernostjo med javno koristjo in posegom v lastninsko pravico).
Izpodbijana sklepa tudi nista akta v smislu četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, saj ej na tej podlagi Upravno sodišče pristojno odločati v upravnem sporu le tedaj, ko akt izpolnjuje pogoje za upravni akt, vendar je izdan v obliki predpisa.
ZUS-1 člen 2, 2/1, , 36, 36/1-4. ZLS člen 21, 21/2-3, 29, 29/1, 29/2-2, 29/2-3. 49. 49/1.
akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - sklep občinskega sveta - občinski podrobni prostorski načrt (OPPN) - namenska raba zemljišč - akt, ki ureja posamična razmerja - ni upravni akt po ZUS1 - zavrženje tožbe
Z izpodbijanim sklepom, ki predstavlja le eno od faz v postopku prostorskega načrtovanja, je Občinski svet toženke o pritožnikovi pobudi za sprejem OPPN odločil v okviru svoje normodajne pristojnosti (tj. pristojnosti iz prvega odstavka 29. člena ZLS). Načrtovanje prostorskega razvoja in s tem tudi priprava in sprejem prostorskih aktov je namreč ena od izvirnih nalog občine (tretja alineja drugega odstavka 21. člena ZLS). Sklep torej ni bil sprejet v okviru izvrševanja upravne funkcije, ampak v okviru pristojnosti Občinskega sveta za sprejem splošnih aktov občine (druga in tretja alineja drugega odstavka 29. člena ZLS), torej normodajne pristojnosti in ne upravne. Tudi sicer Občinski svet ni pristojen za opravljanje upravnih nalog občine, te naloge izvaja občinska uprava (prvi odstavek 49. člena ZLS).
Z izpodbijanim sklepom Občinskega sveta tožene stranke tako ni bilo odločeno o nobeni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, saj se ta nanaša na odločitev glede prostorskega načrtovanja, ki tudi po stališču Ustavnega sodišča ne pomeni odločanja o pravicah ali pravnih koristih posameznikov ampak normiranje v javnem interesu.
začasna odredba v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo - tožba po 4. členu ZUS-1 - izpolnjevanje procesnih predpostavk - ugoditev pritožbi
Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne more ugotoviti ne tega, ali je bil predhodni preizkus tožbe dejansko opravljen, niti morebitnih razlogov za to, da sodišče ni upoštevalo ugovora toženke, da bi bilo treba tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči, ker očitano dejanje ne ustvarja nobenih pravnih učinkov in zato že pojmovno ne more posegati v pritožničine ustavne pravice. Izpodbijanega sklepa zato ni bilo mogoče preizkusiti glede obstoja procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavo tožbe, ker pa je zahtevo za izdajo začasne odredbe mogoče po vsebini obravnavati le, če so izpolnjene procesne predpostavke za tožbo, je odločitev prvostopenjskega sodišča o začasni odredbi preuranjena.
URS člen 44, 90. ZRLI člen 3, 16a, 16a/1. ZLS člen 47.
lokalna samouprava - zbiranje podpisov - zahteva za razpis referenduma - določitev koledarskega roka za zbiranje podpisov - prekinitev teka roka - izredne razmere - COVID-19 - poseg v ustavno pravico
Čeprav določba 16.a člena ZRLI (ki določa, da če bi koledarski rok, v katerem se zbirajo podpisi volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma, v celoti ali deloma padel v čas med 15. julijem in 31. avgustom, predsednik Državnega zbora določi koledarski rok, ki začne teči 1. septembra oziroma, če bi koledarski rok za zbiranje podpisov v celoti ali deloma padel v čas med 25. decembrom in 2. januarjem, predsednik Državnega zbora na zahtevo predlagatelja določi koledarski rok, ki začne teči 3. januarja) za referendume na lokalnem nivoju ne velja, je po presoji Vrhovnega sodišča treba zaradi zasledovanja istega cilja, torej omogočanja občanom, da sodelujejo pri izvedbi referenduma, tudi na lokalnem nivoju dopustiti tako možnost določitve (drugega) koledarskega roka za zbiranje podpisov.
Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik utemeljeno opozarja, da so v času zbiranja podpisov v državi vladale izredne razmere, tudi če ni bilo razglašeno izredno stanje. Ni sporno, da se je občane pozivalo, naj omejijo stike na najnujnejše in ostanejo doma, da se je opozarjalo na zapiranje države in družbe, da je bilo delovanje javne uprave in celo sodišč spremenjeno, javni uslužbenci so opravljali le nujne naloge in podobno. V takih razmerah je tudi po presoji Vrhovnega sodišča sodelovanje občanov pri izvrševanju svoje ustavne pravice bilo najmanj otežkočeno, če ne celo oteženo ali onemogočeno. Na to ne vpliva niti navajanje tožene stranke, da bi upravna enota sprejela občane, ki bi želeli oddati podpis, saj občani s tem niti niso bili seznanjeni, predvsem pa glede na (tudi zgoraj opisano) stanje v državi na to niti niso mogli računati. Zato je župan, ki ni odredil prekinitve teka roka za zbiranje podpisov volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma o Odloku ravnal v nasprotju s pravico zahtevati referendum iz 44. v zvezi z 90. členom Ustave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00058015
ZPP člen 190, 190/1, 367a, 367c, 367c/3. ZLS člen 51c. ZZK-1 člen 80.
predlog za dopustitev revizije - spor o lastništvu nepremičnine - ugovor pasivne legitimacije - presoja utemeljenosti ugovora - ustanovitev nove občine - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi zakona - odtujitev nepremičnine med pravdo - dopuščena revizija
Revizija se dopusti v smeri preizkusa pravilnosti pravnomočne odločitve sodišča druge stopnje o vprašanju (ne)utemeljenosti toženkinega ugovora pasivnega legitimacije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - UPRAVNI SPOR - ZAVAROVANJE TERJATEV
VS00055287
ZPP člen 343, 343/3. ZUS-1 člen 5, 5/4, 32, 32/2. ZLS člen 2, 21, 21/2, 21/2-5, 61, 61/3. ZGJS člen 26, 28.
pravni interes za pritožbo - zakonitost akta organa, izdanega v obliki predpisa, če ureja posamična razmerja - izvajanje gospodarske javne službe - lokalne javne zadeve - javno podjetje - tožba kot procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi - odločanje o začasni odredbi - neizkazana težko popravljiva škoda
Pogoje za izvajanje dejavnosti GJS prek javnega podjetja in vpliv ustanovitelja takega podjetja na njegovo upravljanje nekaj podrobneje določa ZGJS (26. člen ZGJS), vendar pa tudi ta v nobenem pogledu ne veže lokalne skupnosti na določenega izvajalca GJS (razen v primeru koncesije, za kar v tem primeru ne gre) oziroma na izbiro katere od specifičnih, s tem zakonom določenih organizacijskih oblik, in še manj na morebitna ekonomska oziroma pogodbena razmerja, ki jih v zvezi z zagotavljanjem GJS sklepa z drugimi lokalnimi skupnostmi. Še več, ZGJS v tem pogledu izrecno določa, da se za vsa vprašanja, ki se nanašajo na položaj javnega podjetja, uporabljajo predpisi, ki urejajo položaj podjetij oziroma gospodarskih družb, če s tem ali drugim zakonom niso urejena drugače (28. člen ZGJS). Tudi sicer iz veljavnih predpisov ne izhaja, da bi zgolj to, da je bil prvi tožnik ustanovljen z namenom opravljanja GJS, med njegovimi soustanoviteljicami ustvarjalo kakršno koli javnopravno razmerje, v katero bi lahko posegel izpodbijani akt, oziroma pravico ali pravno korist, ki bi jo druga do peta tožnica lahko varovale v upravnem sporu.
Status gospodarske družbe kot javnega podjetja vsaj v kontekstu ZGJS v ničemer ne vpliva na odnos te družbe z njenimi ustanovitelji oziroma na medsebojne odnose med njimi. Povedano drugače: pravna ureditev teh odnosov se v ničemer ne razlikuje od ureditve takih odnosov, ki velja za katero koli gospodarsko družbo, ki nima statusa javnega podjetja.
Prvi tožnik lahko kot škodo, ki naj bi jo bilo mogoče preprečiti z izdajo začasne odredbe, uveljavlja le škodo, ki neposredno izvira iz spornega pravnega razmerja. Kolikor v tem smislu uveljavlja ekonomske posledice zaradi zmanjšanja obsega njegove aktivnosti, dejansko uveljavlja izključno posledice, ki izhajajo iz dejstva, da je njegov status izvajalca predmetne GJS prenehal. Tega pa izpodbijani odlok izrecno ne ureja, zato je vsaj na prvi pogled videti, da uveljavljane ekonomske posledice sploh ne morejo biti predmet odločanja o začasni odredbi, saj ne izhajajo iz izpodbijanega akta (oziroma vsaj ne iz tistih njegovih določb, ki so lahko predmet upravnega spora). Kolikor pa iz tožbenih navedb smiselno izhaja, da prvi tožnik izpodbijanemu aktu pripisuje tudi učinek prenehanja svojega statusa kot izvajalca predmetne GJS, je lahko presoja, ali je njegovim določbam mogoče pripisati tudi tako vsebino in če da, ali gre tudi v tem pogledu za akt v smislu četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, kvečjemu predmet odločanja v glavni stvari.
zahteva za razpis referenduma - tožba v upravnem sporu - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Iz pritožbenih navedb ni mogoče razbrati, kako bi morebitna numerična opredelitev potrebnega števila volivcev oziroma vnaprejšnja seznanjenost pritožnika s tem, kakšno število podpisov mora zbrati, privedla do kakršnega koli odločilnega vpliva na pritožnikovo možnost zbiranja podpisov podpore in s tem do izboljšanja njegovega pravnega položaja, niti tega, kako je zgolj relativna opredelitev tega števila njegovo možnost zbiranja podpisov nesorazmerno ovirala. Pritožnikove navedbe o neenakosti in pravni negotovosti tako ostajajo na ravni golih trditev. Enako velja tudi za navedbe o datumu, na katerega bi bilo treba ugotavljati potrebno število podpisov podpore, saj pritožnik tudi te zatrjevane zakonske praznine oziroma neustavnosti ureditve ne povezuje konkretno in neposredno z možnostmi za zbiranje podpisov oziroma z izidom tega zbiranja v konkretni zadevi. Povsem posplošene ostajajo tudi navedbe o pritožnikovi neenakopravnosti s pobudniki referenduma na državni ravni, saj pritožnik ne navaja, zakaj naj bi bila drugačna opredelitev praga za lokalni referendum zanj manj ugodna na način, kot je bilo pojasnjeno v prejšnji točki obrazložitve, niti ne utemelji enakosti oziroma primerljivosti obeh pravnih položajev, ki bi zahtevala enako oziroma primerljivo normativno ureditev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00054705
URS člen 2, 14, 14/2, 22, 23, 29, 147. ZFO-1 člen 7, 9, 9/2. ZUS-1 člen 59, 59/1. ZPP člen 285. Odlok o taksi za oglaševanje prodaje blaga in storitev v občini Izola (2017) člen 2, 11, 11/2.
plačilo občinske takse za oglaševanje - odmera občinske takse - načelo sorazmernosti - določitev višine občinske takse - ustavno načelo enakosti pred zakonom - načelo ekvivalence - ustavnost in zakonitost občinskega odloka - pravica do učinkovitega sodnega varstva - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - odločanje na seji - materialnopravna presoja zatrjevanih dejstev in dokazov - dopuščena revizija - absolutna bistvena kršitev določb postopka - ugoditev reviziji
Taksa je v obravnavanem primeru zaračunana za postavitev objektov za oglaševanje na javnih površinah in drugih nepremičninah v lasti občine skladno z 9. členom ZFO-1. Iz zakona res ne izhajajo omejitve glede višine navedene takse oziroma merila za njeno določanje, kar pa ne pomeni, da je določanje takse z Odlokom kot občinskim predpisom zaradi odsotnosti takih zakonskih pravil v celoti neomejeno. Določitev občinske takse je omejena z ustavnim načelom ekvivalence.
Taksa za postavitev objektov za oglaševanje je občinska taksa, povezana s pridobitvijo pravice do posebne rabe javnih površin (in drugih nepremičnin) v lasti oziroma na območju občine, ki se razlikuje od siceršnje splošne, namenske rabe. Z vidika ustavnega načela ekvivalence je tako mogoče (ne)sorazmernost višine tovrstne takse presojati glede na korist, ki izhaja iz narave tako pridobljene pravice. Ta korist je po eni strani v pridobljeni posebni rabi javne površine, ki s postavitvijo objekta za oglaševanje na njej tudi omejuje oziroma izključuje tako njeno splošno rabo kot posebno rabo drugih oseb, po drugi strani pa je mogoče s takim objektom dosegati tudi ekonomsko korist. Tovrstna taksa je določena po višini neustavno, če je v očitnem nesorazmerju z obema vidikoma pridobljene koristi. V takem primeru je mogoče šteti, da je določena arbitrarno.
Ustavnost višine naložene takse v tem sporu je treba obravnavati tudi z vidika med strankama nespornega dejstva, da je bila taksa revidentu zaračunana na podlagi sankcije iz drugega odstavka 11. člena Odloka, po katerem se mu je zaradi dejstva, da je revident opustil prijavo taksne obveznosti, le-ta pomnožila s količnikom 1,5. Prav s tem argumentom tožena stranka tudi zavrača nesorazmernost določitve višine takse v obravnavani zadevi. Tako sankcioniranje revidenta na podlagi Odloka, ki glede navedenega nima podlage v zakonu, je očitno kaznovalne narave, zato bi zakonodajalec moral za postopek, v katerem bi se odločalo o taki sankciji, vključiti pravice iz 29. člena Ustave, saj postopek v ZDavP-2 teh ustavnopravnih jamstev ne zagotavlja v celoti. Ker tega ni storil, je določitev ukrepa kaznovalne narave protiustavna.
Kadar je Upravno sodišče soočeno tako s pravnimi kot dejanskimi očitki, usmerjenimi zoper izpodbijani upravni akt, zakonski pogoji za sojenje na seji niso izpolnjeni (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Zato tudi odločitve o tem, kaj je glede na razlago materialnega prava upoštevno dejansko stanje in katera dejstva so posledično (ne)sporna, Upravno sodišče ne sme sprejeti na seji. Glede na splošno povezanost in medsebojno prepletenost dejanskih in pravnih vprašanj je v primeru, da so sporna oboja, za zagotovitev pravice do poštenega sojenja treba omogočiti strankam, da svoje navedbe v zvezi z njimi predstavijo na glavni obravnavi. Brez glavne obravnave je strankam tudi onemogočeno, da se neposredno seznanijo s pravnimi in dejanskimi stališči sodišča (285. člen ZPP) ter z njegovimi s tem povezanimi procesnimi odločitvami (npr. o tem, katerih dokazov sodišče ne bo izvedlo) in da nanje ustrezno reagirajo (npr. ugovarjajo zoper zavrnitev dokaznega predloga).
URS člen 153, 153/3. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3. ZLS člen 46, 46/1, 46/3, 46/4, 47, 47/3, 48. ZRLI člen 3.
odlok občine - Odlok občinskega sveta - pobuda za razpis referenduma - zavrnitev pobude volivcev z zahtevo za razpis referenduma - tožba v upravnem sporu - pomanjkanje pravnega interesa - neizkazan pravni interes - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
O predpisu, ki je že objavljen in uveljavljen, na referendumu ni mogoče odločati niti po ZLS niti po ZRLI, določbe katerega se smiselno uporabljajo tudi za referendum v samoupravni lokalni skupnosti (3. člen ZRLI). Po uveljavitvi občinskega predpisa volivci sicer lahko zahtevajo njegovo razveljavitev na podlagi 48. člena ZLS, vendar v sporni zadevi ne gre za takšno pobudo. Glede na navedeno vsebinsko odločanje o Obvestilu v nobenem primeru ne more vplivati na objavo oziroma uveljavitev (in tudi na veljavnost) Odloka, kar pomeni, da si pritožnik pravnega položaja v obravnavani zadevi s tožbo ne more izboljšati.
Pritožnik sicer utemeljeno opozarja, da bi moral župan skladno s tretjim odstavkom 46. člena ZLS, po podani pobudi volivcem za vložitev zahteve za razpis referenduma, zadržati objavo Odloka do odločitve o pobudi oziroma do odločitve na referendumu. Župan bi ga skladno s četrtim odstavkom 46. člena ZLS smel objaviti šele, če bi bil sprejet Odlok na referendumu potrjen, in sicer skupaj z objavo izida referenduma. Vendar pa pritožnik teh kršitev postopka, ki vplivajo na njegov pravni interes za tožbo zoper Obvestilo, ne more učinkovito uveljavljati v tem upravnem sporu, ampak v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem, saj gre za kršitev postopka pri sprejemu splošnega akta, za razveljavitev katerega je pristojno Ustavno sodišče. Upravno sodišče namreč nima pooblastil, da bi ob odločanju o Obvestilu obenem po potrebi poseglo tudi v veljavnost že objavljenega predpisa lokalne skupnosti, to je Odloka, in s tem zagotovilo učinkovito izvrševanje pritožnikove pravice do pobude volivcem za vložitev zahteve za razpis naknadnega referenduma.
URS člen 22. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. ZLS člen 47, 47/4. Statut občine Domžale člen 82, 82/4.
zahteva za razpis referenduma - tožba v upravnem sporu - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe - standard obrazloženosti - pomanjkljiva obrazložitev sklepa - neopredelitev do tožbenega ugovora - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - začasna odredba - predhoden preizkus tožbe - ugoditev pritožbi
Pritožnik je tožbo vložil zato, ker meni, da bi moral toženec v sklepu, poleg določitve obrazca in roka za zbiranje podpisov, določiti tudi število podpisov podpore, ki jih mora pobudnik v odrejenem roku zbrati, da se bo v skladu s šestim odstavkom 47. člena ZLS in četrtim odstavkom 82. člena statuta Občine Domžale štelo, da je bila vložena zahteva za razpis referenduma. Ker je število podpore volivcev pobudi v ZLS in Statutu Občine Domžale določeno le generično, in sicer 5 % volivcev v občini, pritožnik trdi, da mu to število kot pobudniku referenduma ni znano vnaprej in da je zato v pravni negotovosti, koliko podpisov mora zbrati za uspeh pobude.
Sodišče je pojasnilo le, da pritožnik nima pravnega interesa izpodbijati tisto, o čemer je bilo določeno z izpodbijanim sklepom. Povsem pa je prezrlo, da pritožnik tega po vsebini ne izpodbija, temveč uveljavlja, da bi moralo biti s tem sklepom odločeno še o numeričnem številu podpisov, ki jih mora zbrati. Zato zgolj pojasnilo sodišča, da je bilo pritožniku s toženčevim sklepom v celoti ugodeno, ne pojasni, zakaj pritožnik nima pravnega interesa za uveljavljanje zahteve za določitev števila podpisov.
Tako je ostalo nepojasnjeno tudi, zakaj pritožnik s tožbenimi navedbami o neustavni pravni negotovosti ne izkazuje svojega konkretnega pravnega interesa, ki je potreben za presojo (ne)zakonitosti toženčevega sklepa. Nenazadnje je tudi Ustavno sodišče že zavzelo stališče, da se zakonitost aktov organov lokalnih skupnosti, izdanih v obliki predpisa, ki urejajo posamična razmerja, presoja v upravnem sporu, v katerem pa lahko pobudniki uveljavljajo tudi očitke o protiustavnosti določb, na katerih temelji tak akt, oziroma določb, ki od pobudnikov ali volivcev zahtevajo določeno ravnanje v fazi zbiranja podpisov podpore.
LOKALNA SAMOUPRAVA - SOCIALNO VARSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ŠOLSTVO
VS00044935
URS člen 87, 140, 140/1, 153, 153/3. ZVrt člen 10, 20, 20/2, 20/3, 20/4, 20a, 20b, 20f, 20f/1, 20f/2, 20f/3, 28/4. ZLS člen 21, 21/2, 21/2-6. ZOFVI člen 10, 11, 41. Odlok o pogojih in kriterijih ter postopku sprejema otroka v vrtec (Občina Domžale) (2009) člen 8, 8/1, 8/4.
sprejem otroka v vrtec - uvrstitev na seznam za sprejem v vrtec - kriteriji za sprejem otroka v vrtec - pristojnosti občine - pogoji za sprejem - dodatni pogoj - kriterij stalnega prebivališča - exceptio illegalis - razlaga določb zakona - stranska intervencija - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Drugi odstavek 20.f člena ZVrt občini ne daje zakonskega pooblastila, da v svojem podzakonskem aktu (odloku) določi kot dodatni pogoj za vpis v vrtec, da ima otrok skupaj s starši ali z enim od staršev stalno prebivališče na območju občine. Tako pooblastilo občini tudi iz drugih zakonskih določb, ki urejajo pristojnosti občin glede urejanja predšolske vzgoje, ne izhaja, tega tudi revidenta ne zatrjujeta.
Drugi odstavek 20.f člena je le ena izmed določb tega člena, ki ureja enoten vpis v vrtce na območju občine (tak je tudi naslov člena) in sploh ne ureja sprejema v vrtec. Sprejem v vrtec (vključno s pogoji, pooblastilom za določitev kriterijev in zakonsko opredelitvijo nekaterih prednostnih kriterijev) je urejen v 20. členu, postopek odločanja in oblikovanje prednostnega vrstnega reda za sprejem v vrtec pa v 20.a in 20.b členu. Povsem jasno je torej, da se 20.f člen nanaša le na tiste posebnosti, ki so povezane s specifiko enotnega vpisa v vrtce, ki ga sicer, če ne gre za tak vpis, določa tretji odstavek 20. člena ZVrt. Zato se tudi pooblastilo iz te določbe lahko nanaša le na urejanje teh posebnosti, tj. vodenje in izpeljavo postopka enotnega vpisa otrok v vrtec, ob upoštevanju vseh drugih določb tega zakona.
Zgolj zgolj besedna zveza "pod pogoji", tj. le en fragment besedila iz drugega odstavka 20.f člena ZVrt, ne more biti podlaga za razlago, po kateri bi že ta del besedila pomenil, da ima občina v primeru enotnega vpisa zakonsko pooblastilo tudi za prosto določanje pogojev tako za vpis kot za sprejem v vrtec. Tudi pri jezikovni razlagi je namreč treba upoštevati celotno besedilo določbe in ne le tisti njen del, ki bi utemeljeval želeno razlago. Nenazadnje je obravnavano pooblastilo za določitev posebnosti enotnega vpisa v istem stavku nedvoumno omejeno z upoštevanjem določb tega zakona. Iz teh pa ne izhaja možnost, da bi občina določila take pogoje za sprejem, ki bi onemogočile že vpis otroka in njegovo uvrstitev v prednostni vrstni red oziroma v centralni čakalni seznam, če je ta v primeru enotnega vpisa v vrtce oblikovan.
CESTE IN CESTNI PROMET - CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - UPRAVNI SPOR
VS00043559
ZUS-1 člen 2, 3, 36, 36/1, 36/1-4. ZLS člen 29, 29/2, 29/2-9. ZCes-1 člen 95, 97, 97/1, 97/2, 97/3, 97/4, 97/5. GZ člen 31, 31/1, 31/2, 31/3. Statut Občine Brezovica (2009) člen 15. Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Brezovica (2016) člen 74, 74/1.
tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - soglasje k posegu v varovalni pas občinske ceste - soglasje k projektnim rešitvam - sklep občinskega sveta - akt poslovanja občine - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrnitev pritožbe
Sklep Občinskega sveta toženke ni upravni akt s pravnimi učinki v smislu ZCes-1. Z njim tudi ni bilo odločeno o dovoljenosti gradnje. O tem bo odločil pristojen organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Občinski svet je z izpodbijanim sklepom podal le svoje stališče glede odmika nove gradnje od občinske ceste. Z njim ni odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice.
Izpodbijani sklep Občinskega sveta ni bil sprejet v izvrševanju upravne funkcije, kar je eden od kumulativnih pogojev za upravni akt po drugem odstavku 2. člena ZUS-1. Po svoji pravni naravi je le eden od vidikov, ki ga bo občinska uprava lahko upoštevala pri pripravi mnenja k projektni dokumentaciji po 31. členu GZ. Glede na vsebino je (lahko) zgolj akt upravljanja z javnim premoženjem oziroma usmeritev občinski upravi za izdajo prej navedenega mnenja. Izpodbijana določitev torej tudi ne pomeni oblastnega ravnanja, temveč ravnanja tožene stranke kot vsakega drugega lastnika. Tudi zato ne vsebuje vsebinske določitve o materialno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnice, ampak predstavlja le odločitev lastnika (lokalne skupnosti), glede upravljanja z njenim (javnim) premoženjem. Predstavlja tako neke vrste akt poslovanja, ki po ustaljeni sodni praksi ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Izpodbijani sklep po svoji vsebini tudi ne pomeni izvrševanja zakonodajne funkcije v smislu 3. člena ZUS -1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - UPRAVNI SPOR - ŠOLSTVO
VS00047450
ZVrt člen 20, 20b, 20f, 20f/2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. Odlok o pogojih in kriterijih ter postopku sprejema otroka v vrtec (Občina Domžale) (2009) člen 8, 8/1, 8/4.
predlog za dopustitev revizije - sprejem otroka v vrtec - kriteriji za sprejem otroka v vrtec - dodatni pogoj - kriterij stalnega prebivališča - ugovor exceptio illegalis - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali drugi odstavek 20.f člena Zakona o vrtcih občini daje zakonsko pooblastilo, da v svojem podzakonskem aktu (odloku) določi kot dodatni pogoj za vpis v vrtec, da ima otrok skupaj s starši ali z enim od staršev stalno prebivališče na območju občine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - UPRAVNI SPOR
VS00034000
ZUS-1 člen 2, 2/1, 5, 5/2, 85, 85/2. ZPP člen 367b, 367b/4, 367b/6, 374, 374/2.
predlog za dopustitev revizije - nepopoln predlog - nedovoljen predlog - sklepi občine - razpolaganje s stvarnim premoženjem občine - stavbna pravica - akt poslovanja občine - ni upravni akt - dejansko stanje kot revizijski razlog - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča ni konkretiziran - zavrženje predloga
Vsa tri zastavljena vprašanja temeljijo na zatrjevanju, da je občina sporna sklepa izdala v okoliščinah, ki naj bi pomenile vzpostavitev javno-zasebnega partnertstva, javnega naročanja, podelitve koncesije gradenj in koncesije za opravljanje lekarniških storitev, ne pa "čistega razpolaganja s stvarnim premoženjem" kot pri vsakem drugem lastniku. Vendar zatrjevane okoliščine iz sodbe Upravnega sodišča niso razvidne, ugotovljeno je le, da se je občina kot lastnica premoženja odločila za ustanovitev stavbne pravice. Postavljena vprašanja zato pomenijo uveljavljanje nedopustnega revizijskega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s katerim predlagateljica ne more doseči razveljavitve ali spremembe sodbe Upravnega sodišča in si na ta način izboljšati svoj pravni položaj.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - LASTNINJENJE - LOKALNA SAMOUPRAVA - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00031356
ZGJS člen 68, 76, 76/1, 76/3. ZLS člen 7, 51, 51/1, 51b, 51b/1, 51b/3, 51c, 51c/1, 51c/1-1, 100, 100/1, 100/2. ZLS-J člen 32. ZLS-K člen 7. PZ člen 44. ZL člen 5. ZPP člen 7, 8, 191, 214, 214/2, 371, 378, 380, 380/2. ZGD-1 člen 623, 623/4. ZZK-1 člen 6, 8. SPZ člen 9, 10. URS člen 139, 155, 155/1.
Luka Koper - koprsko pristanišče - lastninjenje družbene lastnine - ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - lokalna samouprava - gospodarske javne službe - lastninjenje po ZGJS - javno dobro - lastninjenje gospodarske infrastrukture - lastninjenje nepremičnin z javnimi infrastrukturnimi objekti in napravami - lega nepremičnine - lex rei sitae - dejanska raba nepremičnin - stanje v naravi - ustanovitev nove občine - ustanovitev občine z odločbo Ustavnega sodišča - ustanovitev Občine Ankaran - razdelitev občine - pridobitev pravne subjektivitete - pravno nasledstvo - sodna praksa Ustavnega sodišča - konstituiranje občine - učinkovanje ex tunc - izbrisna tožba - ugotovitveni in dajatveni zahtevek - primarni in podredni tožbeni zahtevek - pasivna stvarna legitimacija - skupno premoženje občin - upravljanje skupnega premoženja - razdelitev skupnega premoženja - sporazum o razdelitvi skupnega premoženja - neobstoj sporazuma - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - navadno sosporništvo - enotno in nujno sosporništvo - stranska udeležba - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - publicitetno načelo - domneva dobre vere - odtujitev stvari med pravdo - univerzalno pravno nasledstvo - oddelitev družbe - prepoved povratne veljave pravnih aktov (retroaktivnost) - časovna veljavnost predpisov - jezikovna razlaga - namenska razlaga - sistematična razlaga - neprerekane trditve - nesporna dejstva - trditveno in dokazno breme - razpravno načelo - materialno proce
Ker Mestna občina Koper in Občina Ankaran nista sklenili ustreznega sporazuma o (raz)delitvi premoženja, so postale nepremičnine po samem zakonu last tiste izmed njiju, pri kateri so se ob ustanovitvi nove občine nahajale, in to z učinkom za nazaj (ex tunc). Ustanovitev nove (izločene) občine pa je v tem pomenu ključna razmejitvena točka tako vsebinsko kot časovno. Opisani delitveni ključ je razumen; sosednji občini se lahko tudi o nepremičninah dogovorita, sicer po zakonu postane lastnica nepremičnin tista občina, na območju katere ležijo.
Tožnica je kot upoštevno infrastrukturo štela vse tisto, kar je pomenilo funkcionalni del koprskega tovornega pristanišča in kar je sama enačila s strukturami znotraj ograjenega območja Luke Koper. S tem je zahtevek utemeljila v pomenu integralne gospodarske infrastrukture pristaniškega omrežja. To ni nerazumno, saj gre za sklop nepremičnin, ki so bile v pomenu pristaniške službe že v zasnovi organsko povezane. Tudi zato ni videti, da bi bilo problematično, ali so bile predmetne nepremičnine namenjene/potrebne za izvajanje gospodarske javne službe, saj jih je tožnica zadosti jasno tudi funkcionalno vezala na pristaniško dejavnost prav v tem pomenu.
občinski podrobni prostorski načrt (OPPN) - sklep občinskega sveta o začetku priprave občinskega podrobnega prostorskega načrta - zahteva za razpis referenduma - ljudska iniciativa - pobuda volivcem za vložitev zahteve za razpis referenduma - sodno varstvo v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
ZLS v prvem odstavku 48. člena določa, da lahko najmanj pet odstotkov volivcev v občini zahteva izdajo ali razveljavitev splošnega akta ali druge odločitve iz pristojnosti občinskega sveta oziroma drugih občinskih organov. Organ, na katerega je naslovljena zahteva iz prvega odstavka, je dolžan v roku, ki ga določi statut občine, najkasneje pa v treh mesecih odločiti o zahtevi. Zakonodajalec ni določil, za katere "druge odločitve iz pristojnosti občinskega sveta" lahko volivci zahtevajo razveljavitev. Sklep o začetku priprave OPPN je sicer res procesni sklep, izdan na podlagi določb Zakona o urejanju prostora, vendar po presoji Vrhovnega sodišča zakon ne izključuje, da bi lahko občani zahtevali razveljavitev tudi takšne odločitve, kot je bila sprejeta v obravnavani zadev, če seveda zahtevo podpre zadostno število občanov (pet odstotkov vseh volivcev v občini).
ZLS člen 33, 33/5, 33/6. URS člen 44, 160, 160/1-4. ZPP člen 339, 339/2-3.
svetovalni referendum v lokalni skupnosti - posamičen ali splošni akt - pristojnost upravnega sodišča - pristojnost Ustavnega sodišča - ni sodne pristojnosti - bistvena kršitev določb postopka - ugoditev reviziji - dopuščena revizija
Akt o razpisu svetovalnega referenduma je predpis lokalne skupnosti, zato je za presoj oziroma oceno njegove skladnosti z ustavo in zakonom pristojno Ustavno sodišče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00023652
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZLS člen 33, 33/6. URS člen 44.
dopuščena revizija - razpis referenduma - sklep občinskega sveta - splošni ali posamični akt - sodelovanje občanov pri upravljanju javnih zadev - pristojnosti lokalnih skupnosti
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali je sklep občinskega sveta o razpisu svetovalnega referenduma šteti za posamičen akt iz šestega odstavka 33. člena Zakona o lokalni samoupravi ali za splošni akt.
- Ali odprava sklepa o razpisu svetovalnega referenduma z vprašanjem "Ali ste za to, da se v Občini Ilirska Bistrica postavi sprejemno-registracijski center za migrante?" krši pravice občanov iz 44. člena Ustave.
ZLS člen 15.b, 15.b/6, 15.b/15. ZUS-1 člen 73, 73/1. ZLV člen 101, 102.
potrditev mandata člana občinskega sveta - dovoljenost pritožbe - ustanovitev nove občine - ugoditev pritožbi
Dovoljena je pritožba zoper sodbo, s katero Upravno sodišče odloči o potrditvi mandata (izvoljenega) člana občinskega sveta, kateremu občinski svet na podlagi pritožbe (neizvoljenega) kandidata za člana občinskega sveta ni potrdil mandata.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - LASTNINJENJE - LOKALNA SAMOUPRAVA - STVARNO PRAVO
VS00019040
ZPP člen 8, 190, 214, 214/2, 347. ZLS člen 51b, 51b/3. ZGJS člen 68, 72, 72/1, 76. URS člen 155. PZ člen 44, 44/2. ZL člen 5. SPZ člen 9.
dopuščena revizija - gospodarske javne službe - lastninjenje po ZGJS - pridobitev lastninske pravice - pasivna legitimacija - ustanovitev nove občine - ustanovitev Občine Ankaran - skupno premoženje občin - nujno sosporništvo - odtujitev stvari med pravdo - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - domneva dobre vere - trditveno in dokazno breme - priznanje dejstev - glavna obravnava pred sodiščem druge stopnje
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je sodišče s tem, ko je sprejelo zaključek, da tožena stranka ni prerekala, da so vtoževane nepremičnine bile potrebne za izvajanje gospodarske javne službe na področju pomorskih dejavnosti koprskega tovornega pristanišča (in to dejstvo štelo za priznano) kršilo pravilo iz 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP),
- ali je sodišče s tem, ko v konkretnem primeru ni ugotavljalo, ali na vtoževanih nepremičninah stojijo infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, namenjena izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS), zmotno uporabilo materialno pravo iz 76. člena ZGJS,
- ali je sodišče z zaključkom, da so se vtoževane nepremičnine uporabljale za izvajanje gospodarske javne službe državnega pomena, zmotno uporabilo materialno pravo, kršilo prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave RS in zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 8. in 347. člena ZPP,
- ali je v konkretnem primeru podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave, ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih očitkov, da se dobra vera domneva in da tožeča stranka dejstev, ki bi to domnevo izpodbijala, v svojih vlogah ni navedla,
- ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je bila pasivna legitimacija tožene stranke ob vložitvi tožbe podana, čeprav iz odločbe Ustavnega sodišča Up-699/2012 izhaja, da je pravna subjektiviteta Občine Ankaran v času vložitve tožbe že obstajala,
- ali je sodišče pravilno uporabilo 190. člen ZPP, ko je štelo, da se ta uporablja tudi v situacijah iz tretjega odstavka 52.b člena Zakona o lokalnih skupnostih.