Pozivanje sodišča k navajanju še dodatnih trditev glede načinov dostopa do zemljišč, katerih del je bila nekoč sporna parcela, pa bi preraslo že v preiskovalno vlogo sodišča, ki ga ZPP ne dovoljuje. Trditveno in dokazno breme namreč z materialno procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč je omiljeno in to le v primerih, ko stranka, ob zahtevani procesni skrbnosti, ne uspe udejaniti svojega trditvenega bremena. Za tak primer pa, ob znani materialno pravni podlagi (določbe o priposestvovanju), s katero bo sodišče okvalificiralo ugotovljena dejstva, ni šlo. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče zaradi neustrezne izvedbe materialnega procesnega vodstva kršilo pravico do izjave, ki bi prerasla v kršitev tožnikovih ustavnih pravic.
Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je predlagatelj v komunikaciji težaven in da je njegovo vedenje v stresnih situacijah impulzivno. Najbolj problematični so prevzemi/predaje otroka. To je zaznalo tudi sodišče, zato je z začasno odredbo po uradni dolžnosti, z namenom zmanjšanja konfliktnih situacij spremenilo mesto, kjer predlagatelj sina prevzema. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju izpodbijanega sklepa, da dečkova stiska ob prehodu od matere k očetu (še) ni razlog za ukinitev stikov z očetom. Procesno gradivo izkazuje, da je dečkova čustvena stiska posledica nepravilnega ravnanja in postopanja obeh staršev, ki med seboj neustrezno komunicirata in se prezirata. Nikakor pa ni z verjetnostjo izkazano, da bi bil deček na stikih z očetom ogrožen.
Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje ob uradnem preizkusu ugotovilo, da je izdalo napačen plačilni nalog za odmero sodne takse za pritožbo, zato ga je s sedaj izpodbijanim sklepom razveljavilo (peti odstavek 34.a člena ZST-1). Posledično toženka nima pravnega interesa za vlaganje ugovora oziroma predloga za obročno plačilo sodne takse, kot je določena v razveljavljenem sklepu.