CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00084445
ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 481, 481/1, 481/1-1, 481/2, 483, 483-6. ZFPPIPP člen 323, 323/2, 323/3, 328, 328/2, 329, 329/5, 331, 342, 342/5, 344, 344/1, 347, 347/1, 347/2, 347/3. ZUreP-2 člen 200. ZZK-1 člen 112, 243, 243/1, 243/3, 243/3-4. OZ člen 510. ZUreP-3 člen 205, 205/4, 210.
zloraba stečajnega postopka - zavrnitev tožbenega zahtevka - ravnanje stečajnega upravitelja v stečajnem postopku - restriktivna razlaga - zlonamernost - predkupna pravica - predkupni upravičenec - sklenitev najemne pogodbe - ustanovitev predkupne pravice - soglasje stečajnega sodišča - uveljavljanje predkupne pravice - pogodbena predkupna pravica - prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - originarna pridobitev lastninske pravice - načini prodaje - nezavezujoče zbiranje ponudb - izdaja zemljiškoknjižnega dovolila - vpis v zemljiško knjigo - publicitetni učinek vknjižbe - izbrisna tožba - ničnost prodajne pogodbe, sklenjene med tretjimi osebami - neveljavnost vknjižbe - prepoved prometa z nepremičnino - varstvo javnega interesa - razlastitveni postopek - zaznamba razlastitvenega postopka - funkcionalna pristojnost sodišča - gospodarski spor - spor o stvarnih pravicah na nepremičnini - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - standard obrazloženosti sodne odločbe
Institut zlorabe stečajnega postopka kot izjema od originarne pridobitve lastninske pravice brez možnosti izpodbijanja se je razvil v sodni praksi predvsem v primerih, ko so s prodajo v stečaju oškodovali lastnika - ko se je torej prodajala tuja stvar ali stvar, ki je izven pravnega prometa (npr. pripadajoče zemljišče, izvenknjižna lastninska pravica ...). Gre za že obstoječe pravno varovane pravice. V tem primeru pa ne gre za to, ampak za to, da tožnica ni mogla kupiti nepremičnin po ceni, ki jo je sama ponudila, zaradi uveljavljanja (v stečajnem postopku ustanovljene) predkupne pravice s strani toženke, ki naj bi jo ta pridobila neupravičeno.
Samo dejstvo, da je toženka z ustanovitvijo najemne pogodbe predlagala tudi ustanovitev predkupne pravice oz. je najem pogojevala s predkupno pravico, še ne utemeljuje zlorabe stečajnega postopka, še manj, da bi upravitelj in toženka k temu pristopila z namenom izigravanja oz. oškodovanja tožnice.
V konkretnem primeru, ko je predkupno pravico (s soglasjem stečajnega sodišča) ustanovil stečajni upravitelj med stečajnim postopkom in ve za njen obstoj ter je dolžan povabiti upravičenca v postopek prodaje, je neutemeljeno sklicevanje, da nevpisane predkupne pravice upravitelj ne bi smel upoštevati pri prodaji nepremičnin.
Tudi če bi držalo stališče pritožnice, da gre za gospodarski spor, bi šlo pri tem kvečjemu za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj so pravila postopka v gospodarskem sporu v primerjavi s pravili rednega civilnega postopka strožja.
ZD člen 174, 174/1, 174/3, 210, 210/2, 210/2-1. ZPP člen 314.
delni sklep - delni sklep o dedovanju - prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - sporna dejstva v zapuščinskem postopku - spor o veljavnosti oporoke - oporoka - nujni dedni delež - preklic oporoke - oporočni in zakoniti dediči
Subsidiarna uporaba 314. člena ZPP (o delni sodbi) ne pride v poštev, dokler so med strankami zapuščinskega postopka sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica.
Ker med potencialnimi oporočnimi dediči obstoji spor o veljavnosti oporoke in o preklicu oporoke, je obligatorna napotitev na pravdo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00082500
SPZ člen 153, 154, 266. OZ člen 343. ZPP člen 154, 155, 165, 341, 358, 358/1, 358/1-5.
hipotekarni dolžnik - poplačilo terjatve iz zastavljene nepremičnine - terjatev zavarovana z zastavno pravico - solastniki kot sosporniki - hipotekarna tožba - ugovori, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno - odločanje o pravnomočno razsojeni stvari - zmotna uporaba materialnega prava - nasprotovanje tožbenemu zahtevku - obrazloženost ugovornih navedb - zastaranje obrestnega zahtevka - sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji - sprememba odločitve o pravdnih stroških - vsebina vpisa hipoteke - pretrganje zastaranja - poplačilo zastarane terjatve iz zastavljene stvari - delni uspeh
Zastavna pravica je sicer akcesorna pravica, z zavarovano terjatvijo je nedeljivo povezana.
Terjatev izvira iz leta 1994, od takrat pa ni bila sodno uveljavljena, zato do pretrganja zastaranja ni prišlo. Na podlagi zamudne sodbe in z njo ugotovljene terjatve zoper Č. Č. pa nikoli ni prišlo do ustanovitve hipoteke.
V skladu s 343. členom OZ, se lahko, ko preteče čas zastaranja, upnik, čigar terjatev je zavarovana z zastavo ali s hipoteko, poplača le iz obremenjene stvari, če jo ima v rokah ali če je njegova pravica vpisana v javni knjigi. Zastarane terjatve za obresti in druge občasne dajatve pa se ne morejo poplačati niti iz obremenjene stvari.
ZNP-1 člen 44, 66, 66/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
nepravdni postopek - postopek za prenehanje skrbništva - zavrnitev predloga - izvedensko mnenje - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca - nestrinjanje z vsebino izvedenskega mnenja - duševna manjrazvitost - delni odvzem poslovne sposobnosti
Umske in osebnostne sposobnosti predlagateljice so prešibko razvite in tako nizke, da predlagateljica brez škode zase ni sposobna v celoti poskrbeti zase, za svoje pravice in koristi.
Kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1 stori, kdor protipravno odvzame mladoletno osebo roditelju, posvojitelju, skrbniku, zavodu ali osebi, ki ji je zaupana ali jo zadržuje in preprečuje, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje ali kdor zlonamerno onemogoča, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe. Pri izvršitvi navedenega kaznivega dejanja obstaja več oblik, pri čemer pa je pri vsaki obliki obligatorni pogoj za obstoj kaznivega dejanja protipravnost oziroma zlonamernost storilca, ki pa je dejansko vprašanje in ga je potrebno oceniti v vsakem primeru posebej. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up - 61615-17 z dne 20. 9. 2018 opredelilo kot zlonamerno onemogočanje stikov tako ravnanje, ki ima za cilj, da se izvršljiva odločba o stikih ne uresniči, pri čemer ni nobenih opravičljivih razlogov za onemogočanje stikov. Gre za dejansko vprašanje, ki ga mora sodišče razčistiti v vsakem primeru ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera.
ZD člen 9, 130, 142a, 142a/1, 165, 165/1, 206, 206/2, 219. SPZ člen 39, 41.
zapuščina - osebno vozilo - lastnina države - varstvo lastninske pravice - izročitev zapuščine - zapuščina brez dediča - kaduciteta - derivativni način pridobitve - deklaratorna narava sklepa
Osebno vozilo je postalo last države že z zapustnikovo smrtjo, z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje to dejstvo zgolj ugotovilo. Navedeno pa pomeni, da mora država sama poskrbeti za varstvo svoje lastninske pravice, ki jo je pridobila zunajknjižno, zato so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da bi moralo sodišče prve stopnje v času odločanja, pred izdajo izpodbijanega sklepa opravljati poizvedbe o tem, kje se navedeno vozilo, njegovi ključi in prometno dovoljenje, nahajajo. Razen tega sodišču prve stopnje te obveznosti ne nalaga nobena določba ZD (niti 219. člen ZD), niti noben drug predpis.
podaljšanje pripora med preiskavo - ponovitvena nevarnost
Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da podaljšanje pripora še za dva meseca ni sorazmerno z vidika trajanja, zato je izrek izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je obdolžencu pripor podaljšalo še za 1 mesec, torej do vključno dne 27. 2. 2025 do 16.00 ure.
taksna oprostitev - oprostitev plačila sodne takse - sosporniki - oprostitev plačila sodne takse enega sospornika - obseg veljavnosti sklepa o oprostitvi plačila taks - materialno sosporništvo - postopek za delitev solastnine
V obravnavani zadevi sta predlagatelja solastnika, ki zahtevata delitev stvari. Glede na to, da sta predlagatelja soupravičenca oz. sozavezanca iz istega materialnopravnega razmerja, gre za materialna sospornika. Taksna oprostitev za skupen predlog za delitev stvari se torej razteza tudi na drugo predlagateljico.
izločitev sodnika - izjemnost pripora za mladoletnike - hišni pripor - pripor - zahteva za izločitev sodnika
V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče izpostavlja, da je zahteva za izločitev sodnika omejena na določeno fazo postopka. Po drugem odstavku 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika takoj, ko izve za razlog izločitve. Tako v pritožbenem postopku ne more več zahtevati izločitve prvostopenjskega sodnika - v pritožbi zoper sodbo lahko uveljavlja le kršitve pravil postopka glede izločitve sodnika, pa še to z določenimi omejitvami (1. in 2. točka prvega odstavka 371. člena in 384. člen ZKP). Okoliščine za katere pritožnik meni, da vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnice B. B. in da zato predstavljajo razlog za njeno izločitev pri odločanju o podaljšanju hišnega pripora, so bile mladoletniku in zagovorniku znane vse od prejema sklepa I Kpd 96224/2024 z dne 19.12.2024, s katerim je navedena sodnica odredila pripor zoper mladoletnika. Kljub temu je zagovornik razloge o nepristranskosti predsednice senata za mladoletnike, prvič uveljavljal šele v pritožbi zoper izpodbijani sklep.
Ob smiselni uporabi zgoraj citiranih zakonskih določb, bi zagovornik moral že predhodno zahtevati izločitev sodnice, saj bi po prejemu predloga za podaljšanje hišnega pripora lahko zahteval obvestilo o sestavi senata za mladoletnike, ki bo odločal o predlogu ter zahtevo za izločitev teiste sodnice podal takoj, ko bi bil s sestavo senata seznanjen, ne pa šele v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Ker tega ni storil in je navedbe v tej smeri podal šele v pritožbi zoper izpodbijani sklep, obramba s takšnimi navedbami ne more uspeti, saj pritožbeno sodišče ne presoja okoliščin za zatrjevano nepristranskosti predsednice senata sodišča prve stopnje, ko zahteva za njeno izločitev pred tem, sploh ni bila podana.
ZDSS-1 člen 43, 43/4. ZIZ člen 272, 272/2. ZDR-1 člen 87, 87/2.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - začasna odredba
Presoja utemeljenosti odpovedi presega okvir odločanja o začasni odredbi, zato se v tej fazi postopka ne presoja, ali je toženka imela dovolj časa, da je preizkusila delovne sposobnosti tožnika in ali je tožnik od 11. 11. do 15. 11. 2024 sploh opravljal delo, katerega bi toženka lahko ocenjevala.
Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti je odvisna od zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti. Zapadlost terjatve in zamuda nista identična pravna pojma. Zapadlost terjatve je trenutek, od katerega je upnik upravičen zahtevati izpolnitev obveznosti. Pri odškodninskih terjatvah nastane z dnem nastanka škode. Zamudne obresti pa ne tečejo od zapadlosti terjatve, temveč od nastanka zamude.
Po drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP je neodplačno pravno dejanje stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev. Pri neodplačni pogodbi odsvojitelj torej ne pridobi nobene protivrednosti, zato se njegovo premoženje (in s tem možnost poplačila upnikov) zmanjša. V obravnavanem primeru pa prodajna pogodba ni neodplačna, zato ne more zmanjšati premoženja prodajalca (tožnika). V prodajni pogodbi je bila dogovorjena nasprotna storitev, to je plačilo kupnine na način, da bo pobotana z obveznostjo prodajalca do kupca.
Nadaljnji obstoj terjatev upnikov do stečajnega dolžnika še tudi po njegovem izbrisu iz registra ne nasprotuje nobenemu od načel stečajnega postopka in tudi ne njegovemu bistvu in namenu. Upnik se lahko ne glede na to, da terjatve sploh ni prijavil, poplača na podlagi poroštva, saj terjatev ne preneha. Položaj upnika mu omogoča, da pride do poplačila zunaj stečajnega postopka in ne glede na stečajni postopek, poplačilo iz poroštva pa ne pomeni ločenega poplačila v razmerju do drugih stečajnih upnikov, saj predmet poroštva ni del stečajne mase in se drugi upniki iz poroštva ne bi mogli poplačati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00086617
URS člen 22, 23, 29. ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/2, 371, 371/2.
izločitev nezakonito pridobljenih dokazov - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokazi, pridobljeni v tujini - enako varstvo pravic - pravica do izjave - kršitev pravice do obrambe - pravica do poštenega sojenja - razveljavitev sklepa
Jamstvo iz 22. člena URS posamezniku med drugim zagotavlja pravico do izjave o vsem procesnem gradivu, predloženem v fazi odločanja pravnih sredstvih, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj, in pravico da je navzoč pri izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja pričam in izvedencem ter da se nato izjavi o rezultatih dokazovanja. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka, kar zagotavlja pravico do poštenega sojenja (fair trial).
Prvostopenjsko sodišče prejetega odgovora pristojnih avstrijskih organov pred sprejetjem odločitve ni vročalo strankam, ne obtožencema, ne njunima zagovornikoma, s tem je prekršilo pravice do obrambe, kar je vplivalo na pravilnost izpodbijanega sklepa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083252
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/1, 6, 6/1, 7, 7/1. OZ člen 87, 190, 192, 193, 198, 336, 365, 371, 372. ZVPot člen 23, 24, 24/1, 24/1-4. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 21, 21/3. ZPP člen 319, 319/3, 324, 324/3.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - dokazna ocena - pravo EU - konverzija - dajatveni (povračilni) zahtevek - zastaranje povračilnih zahtevkov na podlagi nične pogodbe - obrestni zahtevek - tek obresti - nepoštenost stranke - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - izrek sodbe pri pobotnem ugovoru - procesni pobotni ugovor
Niso izpolnjena merila SEU za izključitev uporabe Direktive po drugem odstavku 1. člena, v delu, v katerem pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo ne temelji na izrecni zakonski vsebini iz prvega odstavka 7. člena ZPotK, temveč se nanaša na presojo pravilno opravljene pojasnilne dolžnosti po drugem odstavku 7. člena ZPotK v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZPotK.
Določbi 371. in 372. člena OZ pomenita le način določitve predmeta denarne obveznosti. Ne določata (sami po sebi) pravic in obveznosti strank iz posamezne pogodbe. Po sodni praksi SEU pa nacionalnemu sodišču to ne preprečuje, da bi presojalo (ne)dovoljenost pogodbenega pogoja.
Možnost konverzije v ničemer ne odpravlja ugotovljene pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti in s tem posledične ničnosti. Tožena stranka v pritožbi sploh ne zatrjuje, da dogovorjena možnost konverzije odpravlja prav vse že nastale negativne posledice valutnih nihanj. Ker tožnika nista bila opozorjena na drastično spremembo tečaja in skupne cene kredita, tudi zgolj opozorilo na možnost konverzije ni moglo vzpostaviti zavedanja tožnikov o znatnih posledicah v primeru velike depreciacije domače valute.
SEU je že presodilo, da člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki ob tem, da določa, da tožba za ugotovitev ničnosti nepoštenega pogoja iz pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ne zastara, določa zastaralni rok za tožbo za uveljavljanje restitucijskih učinkov te ugotovitve, če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti (tč. 58).
Tudi kondikcijski zahtevek zaradi ničnosti pogodbe po 87. členu OZ je treba interpretirati v skladu z obogatitveno idejo (načelom). Prikrajšanec ima primarno na voljo naturalno restitucijo, če to ni mogoče, pa mu mora pridobitelj dati ustrezno nadomestilo po cenah na dan izdaje sodne odločbe. Ko je predmet izpolnitve denar (nakazilo kredita tožnikoma), mora prejemnik vrniti isto količino denarja.
Ko pa gre za vprašanje plačila obogatitvenih obresti, je treba uporabiti določbe OZ o neupravičeni pridobitvi (zlasti 193. in 198. člen OZ). Določbo 193. člena OZ je teorija tudi ob neupoštevanju evropskega potrošniškega prava že do sedaj razlagala tako, da je dobrovernemu pridobitelju denarnega zneska mogoče naložiti plačilo obogatitvenih obresti samo v višini dejansko doseženih obresti. Po določbi o plodovih 193. člena OZ namreč dobroverni prejemnik jamči le za vrednost dejansko doseženih plodov, ne pa tudi za tiste, ki jih je opustil obrati (smiselno velja za obresti).
Pri prenehanju dvostranskih pogodb kondikcijski zahtevki, ki stopijo na mesto izpolnitvenih, ohranijo vzajemno naravo, kar pomeni, da je vsaka od strank zavezana vrniti tisto, kar je prejela, po načelu do ut des. Tožeča stranka je pri postavitvi svojega zahtevka upoštevala, da je od tožene stranke prejela kredit v znesku 293.895,00 EUR in je tožbo vložila le glede presežka, ki je ob koncu sojenja na prvi stopnji znašal 121.216,56 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki priznalo tudi nadomestilo za čas, ko je tožeča stranka uporabljala kapital tožene stranke. Toženka svoje povračilne obveznosti torej ne more dodatno zmanjšati z ugovorom, da je njen povračilni zahtevek višji kot ga je upoštevala tožeča stranka pri postavitvi zahtevka.
Nepoštenost po 193. členu OZ temelji na subjektivnem merilu, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe. Teorija kot slabovernega označuje tistega prejemnika, ki se zaveda dejstev, iz katerih izhaja odsotnost pravne podlage, in pravne posledice, da prejetega ne sme obdržati, oziroma slednja tako "bije v oči", da poštenemu prejemniku ne bi mogla ostati neznana. Povedano drugače, za slabovernost je potrebno dokazati prejemnikovo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist potrebno vrniti), ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00083173
ZVPot člen 22, 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. OZ člen 346.
švicarski franki (CHF) - dolgoročni kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - uporaba direktive - potrošniška pogodba - retroaktivna uporaba zakona - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - pogodbeni pogoj - ugovor zastaranja - konverzija terjatev - regulatorna (ureditvena) začasna odredba - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - sodbe SEU
Pritožbeni očitki v zvezi z uporabljivostjo in mejami upoštevnosti Direktive 13/93 za presojo v obravnavani zadevi niso utemeljeni. Odločitev temelji na ZVPot, ki ga je sodišče razložilo ob upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz Direktive. Pri razlagi Direktive se je oprlo na sodbe SEU, ki jih je nacionalno sodišče dolžno upoštevati v luči načela evropsko skladne razlage (tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji). Ta stališča sta pri odločanju v zadevah, podobnih obravnavani, upoštevala tudi Ustavno sodišče in Vrhovno sodišče.
Neutemeljeni so očitki o retroaktivni opredelitvi standarda toženkinega dolžnega ravnanja. Kot je pojasnilo že VS RS, so bile določbe tedaj veljavnega ZPotK pomensko odprte in niso podrobneje urejale pojasnilne dolžnosti. Določale so, da mora banka pred sklenitvijo pogodbe potrošnika seznaniti z vsemi pogoji kreditne pogodbe, da morajo biti ti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku in da mora v primeru, da izračun efektivne obrestne mere ali skupnih stroškov kredita ni mogoč, pogodba vsebovati vse elemente, od katerih je ta izračun odvisen. Ker izračun končnih stroškov kredita, vezanega na CHF, zaradi možnega spreminjanja mesečnih obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ni mogoč, zakon pa elementov za izračun konkretno ne določa, jih je treba predstaviti potrošniku v okviru predpogodbenega pojasnila. Šele če potrošnik ve, kakšne so možne posledice ponujenega pogodbenega pogoja, je mogoče govoriti o enakovrednem pogajalskem položaju, kar je izhodiščni namen Direktive 13/93, opredeljen v 16. uvodni izjavi.
Neutemeljeni so očitki o zmotni opredelitvi dolžnega pojasnila. Za opredelitev ni bila ključna odločba US RS Up-14/21, ampak (zavezujoča) stališča SEU, ob upoštevanju katerih je sodišče razložilo določbe ZVPot. Nenazadnje je podana razlaga skladna s sodno prakso VS RS.
Neutemeljeni so tudi očitki glede ugovora zastaranja. Ob upoštevanju načela evropsko skladne razlage je VS RS že zavzelo stališče, da lahko zastaralni rok prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti tako za dejanske okoliščine kot tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. Za uveljavitev terjatev iz neveljavne pogodbe velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).
O toženkinih navedbah v zvezi z možnostjo konverzije se je bilo sodišče dolžno izreči, a to procesno pomanjkljivost lahko odpravi pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 62/2023, na katero se sklicuje pritožnica, navedlo razloge, zaradi katerih je na tovrstne navedbe treba odgovoriti, v kasnejši odločbi II Ips 74/2023 pa se je o njih tudi vsebinsko izreklo. Po tem stališču pogodbena možnost o konverziji, ne da bi bil pojasnjen mehanizem delovanja pogodbenega pogoja, pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti.
Razlaga pojma "preplačilo" je za pritožnico očitno sporna, vendar velja poudariti dvoje, prvič, da je izhodišče razlage dejstvo, da je utemeljenost ničnostnega zahtevka verjetno izkazana, in drugič, da sodba C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega.
Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 96290/2024 z dne 24.12.2024 zoper obdolženca odredil pripor. Prostost je bila obdolžencu nato ponovno odvzeta 27.12.2024 ob 19.30 uri. Pritožba zoper ta sklep je bila zavrnjena s sklepom pritožbenega sodišča z dne 2.1.2025.
To pomeni, da bi se moralo šteti, da je bila obdolžencu prostost vzeta 27.12.2024 ob 19.30, na podlagi sklepa II Ks 96290/2024 z dne 24.12.2024 pa je pripor lahko trajal največ mesec dni. Ob ponovnem podaljšanju še za 2 mesca lahko pripor traja do 27.3.2025 do 19.30 ure, vendar je potrebno v ta čas všteti čas policijskega in sodnega pridržanja, ki je trajalo od 17.12.2024 od 10.52 do 20.12.2024 do 17.09 (skupaj 3 dni, 6 ur in 17 min). Posledično pripor ne traja do 27.3.2025 do 19.30, temveč do 24.3.2025 do 13.13 ure.
Pritožbeno sodišče je sledilo primerljivi praksi Vrhovnega sodišča XI Ips 33/2009 z dne 7.5.2009 ter I Ips 232/2000 z dne 5.10.2000 in odločilo, da je potrebno pritožbo, ki jo je zagovornik vložil dan po izdaji sklepa o njegovi razrešitvi, zavreči kot nedovoljeno.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - veljavnost oporoke - veljavnost pisne oporoke pred pričami - pogoji za veljavnost oporoke - obstoj oporoke - razglasitev oporoke - upoštevanje okoliščin konkretnega primera - volja zapustnika - manj verjetna pravica dediča
Akt razglasitve oporoke predstavlja ključen trenutek za začetek teka zastaralnega roka po 61. členu ZD. Opravi se ne glede na to, ali je oporoka po zakonu veljavna.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00083265
ZVPot člen 37, 37b, 37c. OZ člen 7.
potrošniški spor - prodajna pogodba - stvarna napaka - jamčevalni zahtevek - odstop od pogodbe - izpolnitev pogodbe (odprava napake) - odprava napak - dodaten rok za izpolnitev pogodbe - neizpolnitev pogodbe - vrnitev kupnine - izbira jamčevalnega zahtevka - zloraba pravice
V zvezi z utemeljenostjo odstopa od pogodbe je bilo že večkrat poudarjeno, da čeprav ZVPot dopušča potrošniku alternativno možnost izbire med več jamčevalnimi zahtevki, teorija in sodna praksa zavzemata stališče, da gre pri razvezi oz. odstopu od pogodbe z vrnitvijo plačane kupnine za sekundarno možnost, če zahtevana odprava napake ni mogoča ali ni izpolnjena v primernem roku.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00083367
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24. ZPotK člen 21, 21/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - trditveno in dokazno breme - dokazovanje s stopnjo verjetnosti - verjetnost obstoja terjatve - pojasnilna dolžnost banke - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - standard profesionalne skrbnosti - težko nadomestljiva škoda - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - reverzibilnost začasne odredbe - namen zavarovanja z začasno odredbo - razvoj sodne prakse - sprememba sodne prakse - sodna praksa SEU
Nacionalno sodišče mora glede na vse okoliščine obravnavane zadeve ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti potrošnika, da plača mesečne obroke za čas trajanja postopka, potrebna za zagotovitev pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo. Tako lahko sodišče upošteva med drugim finančni položaj potrošnika in tveganje, da bo moral banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je izposodil.
Tožnika sta fizični osebi, ki morata skrbeti za dva šoloobvezna otroka, toženka pa banka, zato gotovo razpolaga z neprimerno višjim kapitalom kot tožnika in je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je nadaljnje plačevanje kredita, ki je verjetno ničen, neprimerno hujša neugodna posledica za tožnika, kot ne prejemanje obrokov kredita za toženko, na mestu. Da je terjatev toženke zavarovana s hipoteko, sta tožnika navedla. Trditveno breme se nanaša na trditve o dejstvih, pravo pa mora poznati sodišče. Ali sta tožnika zavarovanje s hipoteko omenjala v zvezi s pogojem reverzibilnosti, zato ni pomembno.