Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, ki ga je našlo v določbi 197. člena DZ. Ta omogoča, da se na predlog upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določena preživnina, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila določena. Preživnino se določi tako, da se najde ustrezno ravnovesje med potrebami upravičenca in materialnimi ter pridobitnimi zmožnostmi obeh preživninskih zavezancev (189. člen DZ). Sprememba enega od pravno relevantnih dejavnikov pa lahko poruši omenjeno ravnovesje. V tem primeru zakon dopušča poseg v že določeno preživnino in s tem v izvršilni naslov. Spremembo preživnine utemeljujejo le bistveno spremenjene okoliščine, na podlagi katerih je bila preživnina določena.
Sodišče je v obravnavanem primeru takšne okoliščine ugotovilo. Povečanje potreb otrok, višji dohodek očeta in skrb še za enega otroka ter odsotnost stikov med očetom in predlagateljema utemeljujejo ugotovitev o bistveno spremenjenih okoliščinah.
Lastnost reprezentativnosti ima lahko le sindikat, ki izpolnjuje pogoje, kumulativno določene v 6. členu ZRSin. Sindikat, ki naknadno preneha izpolnjevati pogoje iz citirane določbe ZRSin, nima več materialnopravnega upravičenja za lastnost statusa reprezentativnosti oziroma za izvrševanje posebnih pravic, ki so vezane na ta status. Navedeno se mora odraziti tudi v formalnopravni ureditvi statusa sindikata, saj za nadaljnje ohranjanje veljavnosti odločbe ministra, s katero je bila v preteklosti določena reprezentativnost sindikata, ni več podlage v 6. členu ZRSin. Dopuščanje, da sindikat ohranja status reprezentativnosti, čeprav ne izpolnjuje več pogojev iz 6. člena ZRSin, bi bilo v nasprotju z zagotavljanjem pravne varnosti delodajalca, ki je dolžan posebne pravice, ki izvirajo iz statusa reprezentativnosti, priznavati le dejansko reprezentativnemu sindikatu, ne pa vsakemu sindikalnemu združenju. Za primer delodajalčevega neizpolnjevanja nekaterih posebnih pravic, ki pripadajo sindikatu v posledici njegove reprezentativnosti, je nenazadnje predpisano tudi denarno kaznovanje delodajalca in njegove odgovorne osebe (npr. tč. 1, 7, 14 prvega odstavka 217.a člena ZDR-1).
Iz ZRSin ne izhaja, da je pridobljeni status reprezentativnosti trajen. Lastnost reprezentativnosti je namreč opredeljena z obstojem kumulativnih pogojev, ki so našteti v 6. členu ZRSin, kar obenem pomeni, da že zaradi neobstoja enega od teh pogojev lastnosti reprezentativnosti ni (več). Vendar pa pravna ureditev statusa reprezentativnosti sindikata ni popolna. Ni namreč urejen postopek preverjanja, ali sindikat, ki mu je bila s pravnomočno odločbo državnega organa podeljena reprezentativnost, zanjo še vedno izpolnjuje zakonsko predpisane pogoje, oziroma postopek, v katerem bi se ugotovilo, da sindikat zaradi naknadnega neizpolnjevanja pogojev ni več reprezentativen. V tem delu je zato podana pravna praznina, ki jo je glede na to, da pravnomočni upravni akt o priznanju reprezentativnosti posega tudi v pravno sfero delodajalca, treba zapolniti na način, da je ustrezno varovan tudi položaj delodajalca. Za nasprotno stališče ni nobenega stvarno utemeljenega in razumnega razloga. Če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere; če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi; pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede (drugi odstavek 3. člena ZS). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za rešitev obravnavanega predloga kot najbolj podobna upoštevna pravna ureditev, ki je predpisana za postopek določanja reprezentativnosti.
Glede na vse obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba predlagatelju, ki je v postopku pred nasprotno udeleženko navajal, da je največji delodajalec v dejavnosti, v kateri ima sindikat A. priznano reprezentativnost, in ki je izpostavljal posledični pomen kolektivnega pogajanja z njim, pomen že citiranega 10. člena ZDR-1 …, priznati aktivno legitimacijo za sprožitev postopka preverjanja reprezentativnosti sindikata A. pred upravnim organom. Minister za delo je tovrstno vlogo predlagatelja zato napačno zavrgel s sklicevanjem na pomanjkanje te legitimacije, zaradi česar je treba predlagatelju priznati tudi nadaljnjo aktivno legitimacijo za vložitev kolektivnega delovnega spora glede dela predloga, v katerem zahteva odpravo sklepa ministra za delo z dne 27. 2. 2024. V tem delu in posledično tudi glede stroškovne odločitve je zato pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo (prvi odstavki 274., 339. in 354. člena ZPP; 3. točka 365. člena ZPP) in vrnilo zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje, ki je o predlogu dolžno odločiti meritorno.