Ob pravilnih razlogih izpodbijane sodbe, da je bil točen kraj storilcu znan ves čas postopka ter da mu je bilo s tem omogočeno dokazovanje, da se na tem mestu sploh ni nahajal oziroma da na tem mestu ne velja omejitev hitrosti, kot jo zatrjuje prekrškovni organ, pritotožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ne zasledi kršitve po 5. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj ob zgoraj obrazloženem, ko s spremembo kraja meritve hitrosti ni bilo poseženo v storilčevo pravico do obrambe, in ob tem, ko sta se tako storilec kot prekrškovni organ strinjala o mestu meritve ter o dejstvu, da je na PN, zapisniku o meritvi hitrosti ter opisu dejanskega stanja zapisani naslov meritve (...) očitna pomota, PN pa je bil v tem delu s I. točko izreka izpodbijane sodbe tudi spremenjen, ni mogoče zaključiti, da bi se sodba nanašala na dejanje, ki ni predmet konkretizacije prekrška.
Sicer je pritrditi pritožbi, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo vozilo, v katerem je storilec hranil orožje, na dvorišču stanovanjske hiše, pri tem pa je ta hiša v celoti ograjena, vendar pa je hkrati potrditi tudi zaključek izpodbijane sodbe, da ob ugotovljenem, ko je storilec pištolo skupaj s strelivom hranil v toku pod volanom avtomobila, pištola ni bila hranjena skladno s pravili o hrambi orožja, ki jih določa 25. člen ZOro-1.
V zvezi z izpodbijanjem tega zaključka pritožba namreč neutemeljeno izpostavlja določbo petega odstavka 8. člena ZOro-1, ki določa, da se za nošenje orožja se ne šteje, če ima posameznik orožje pri sebi v svojih stanovanjskih prostorih oziroma znotraj svojih ograjenih nepremičnin na način, da ne vznemirja ljudi, če ni s tem zakonom drugače določeno. Navedena pravna podlaga namreč ureja posest, nošenje in prenašanje orožja,1 storilec pa je z ZSV izpodbijal svojo odgovornost v zvezi s prekrškom zaradi nepravilne hrambe orožja, ki jo ureja 25. člen ZOro-1.
Četudi prvi odstavek 14. člena ZP-1 določa, da je pravna oseba (oziroma ob upoštevanju določbe prvega odstavka 14.a člena samostojni podjetnik posameznik) odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi, ter da se lahko te odgovornosti po tretjem odstavku ekskulpira le, če dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja tej pravni osebi, ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška, je ob dejstvu, da gre pri samostojnem podjetniku posamezniku za fizično osebo, treba upoštevati, da mora njegova odgovornost temeljiti na lastnem prispevku, ki se kaže v opustitvi dolžnega nadzorstva, s katerim bi prekršek lahko preprečila (subjektivizirana odgovornost). V nasprotnem primeru bi namreč tudi za fizične osebe veljala objektivizirana odgovornost, kar bi ne bilo skladno z vsebino in namenom določbe 27. člena Ustave Republike Slovenije ter s sistematiko ZP-1, ki odgovornost fizičnih oseb veže na konkreten prispevek k storitvi prekrška.
Kateri so tisti ukrepi, ki bi jih kršitelj v okviru dolžnega nadzorstva moral izvesti, je pravno vprašanje. Na to jasno kaže sintagma "dolžnega nadzorstva". Ne gre torej za vse objektivno možne ukrepe, ki bi prekršek lahko preprečili; takšno pravilo bi bilo ne nazadnje absurdno, saj bi tedaj že samo dejstvo, da je do prekrška prišlo, izključevalo možnost ekskulpacije po navedeni določbi. Določba govori o ukrepih, ki jih je kršitelj v skladu s pravom dolžan izvrševati, oziroma ukrepih, ki jih določen pravni predpis nalaga kršitelju. Vendar pa citirana določba sama teh dolžnosti ne določa - določba je pomensko preveč odprta, da bi lahko služila za oblikovanje abstraktnega dejanskega stanu v konkretnem primeru, saj ne pove ničesar drugega, kakor to, da se lahko kršitelj razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je pravočasno storil to, kar bi moral storiti. Kaj je tisto, kar bi moral storiti, pa iz te določbe ne izhaja. Norme dolžnega ravnanja se ne smejo vzpostavljati ex post (v obrazložitvah odločb prekrškovnih organov in sodbah sodišč). Takšno naknadno ustvarjanje pravnih pravil namreč za kršitelje ne predstavlja zgolj negotovosti glede tega, kaj morajo v prekrškovnem postopku izkazati, da bi se odgovornosti za prekršek razbremenili, temveč najprej negotovost glede tega, kako morajo sploh ravnati, da bi se odgovornosti za prekršek izognili.
Vsebino dolžnega nadzorstva, o katerem govori druga alineja tretjega odstavka 14. člena ZP-1, je torej treba iskati v določbah drugih predpisov, ki za določeno področje delovanja jasno in dovolj konkretno opredeljujejo ukrepe dolžnega nadzorstva. Ob tem pa mora biti kršitev dolžnega nadzorstva s storjenim prekrškom tudi v pravno relevantni zvezi. To pomeni, da mora biti varstveni namen norme, iz katere izhaja določeno dolžno nadzorstvo, prav preprečevanje prekrškov, kot je očitani.
V izvršilnem postopku sodišče vrednost nepremičnine sodišče praviloma ugotovi na podlagi s strani cenilca predložene cenitve. V izvršilnem postopku se namreč določbe ZPP uporabljajo le smiselno, če ni v tem ali drugem zakonu drugače določeno. Izvršilni postopek je primarno pisen, zato narok niti ni obligatoren in ga sodišče izjemoma opravi le, kadar zakon tako določa ali kadar oceni, da je to smotrno. Tudi cenilec zato v izvršilnem postopku svoje mnenje primarno izdela pisno, zaslišanje pa se izvede le, če so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če obstaja dvom v pravilnost podane cenitve. Ker je cenilno mnenje strokovno ter jasno in argumentirano utemeljeno ter notranje skladno, enako pa velja tudi za odgovore na pripombe dolžnika, ki so vsebinsko prepričljivi, izčrpni, natančni in razumljivi, ustno pojasnjevanje mnenja in njegovo dopolnjevanje glede dolžnikovih navedb, do katerih se je cenilka prepričljivo in argumentirano opredelila, ni bilo ne potrebno ne smotrno.