V postopku t.i. neprave obnove po 407. členu ZKP se ne morejo spreminjati odločbe o kazenskih sankcijah v pravnomočnih sodbah, s katerimi so izrečene pogojne obsdobe, ne pa kazni.
razveljavitev kazenske sodbe - kršitev pravice do obrambe - zastopanje v kazenskem postopku - pravni pouk - zagovornik - obramba z zagovornikom - pravica do zagovornika po lastni izbiri
Tako povzeti potek zadeve pokaže, da je bil obdolženi, kljub temu, da je pooblastil za zastopanje B. B. že tekom preiskave (takrat kvalifikacija kaznivih dejanj po prvem odstavku 245. člena KZ-1) in ko je bilo sodišču vseskozi znano, da B.B. ni odvetnik, šele na prvem naroku glavne obravnave prvič, pravilno seznanjen s tem, da je lahko njegov zagovornik v predmetnem postopku le odvetnik, ne pa oseba, ki jo je že tekom preiskave pooblastil za zastopanje in štel za svojega zagovornika. Kljub temu sodišče na tem naroku, potem, ko je obdolženi predhodno izrecno izjavil, da želi pomoč zagovornika, obdolžencu ni dalo niti pravnega pouka, kaj šele dejanske možnosti, da si po (pravilni) zavrnitvi B. B. kot zagovornika, vzame drugega zagovornika, torej zagovornika, ki bo izpolnjeval pogoje iz četrtega odstavka 67. člena ZKP. To bi moralo storiti.
Iz konkretnih očitkov je jasno razvidno izkoriščanje oškodovank, ki se kaže v odrejanju dela, nadzoru, izkoriščanju denarne stiske, neposredni finančni koristi od prostitucije oškodovank ter finančnem kaznovanju (plačilo polovice denarja za dodatne zavrnjene storitve, plačilo nastanitve za dan, ko so bila dekleta bolna).
Za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov ne zadošča zgolj ugotovitev uporabe predmeta pri kaznivem dejanju, temveč je potrebno vedno presoditi tudi preventivni učinek odvzema ter sorazmernost in nujnost ukrepa.
krajevna pristojnost sodišča - kraj storitve kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - obtožnica
Zakon o kazenskem postopku v prvem odstavku 26. člena opredeljuje splošno krajevno pristojnost, ko določa, da je krajevno praviloma pristojno tisto sodišče, na območju katerega je kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno. Pogoj za določitev krajevne pristojnosti je, da je kraj izvršitve kaznivega dejanja znan. Pri tem je za ugotovitev kraja izvršitve kaznivega dejanja merodajen opis kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo ali v obtožnem aktu. Iz opisa kaznivega dejanja v obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Celju št. Kt 9975/2024 z dne 8. 1. 2025, vložene zoper obdolženega A. A. pred Okrožnim sodiščem v Celju, zaradi kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena KZ-1, izhaja, da je kraj storitve kaznivega dejanja v Portorožu, zaradi česar pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da ni nikakršnega dvoma, da je bilo obdolžencu očitano kaznivo dejanje storjeno na območju Okrožnega sodišča v Kopru. Zato tudi ni dvoma, da je podana stvarna in krajevna pristojnost Okrožnega sodišča v Kopru in ker določilo 36. člena ZKP v prvem odstavku nalaga sodišču, da mora paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost ves čas postopka, je bila odločitev izvenobravnavnega senata, ki se je ob odločanju o ugovoru obdolženca zoper obtožnico izrekel za krajevno nepristojno za sojenje v tej kazenski zadevi, pravilno in zakonito.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086721
URS člen 22. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZKP člen 16, 129, 129a, 371, 371/2, 392, 392/4, 403. KZ-1 člen 49, 49/1, 86, 86/8, 86/9.
razveljavitev sklepa - vrnitev zadeve pred drugega sodnika - pravica do izjave obdolženca - teža kaznivega dejanja - alternativna izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - alternativna izvršitev kazni zapora - kontradiktoren postopek - osebne okoliščine
Obsojenec kot subjekt in stranka kazenskega postopka ima vselej - ne glede na dejstvo, da ga zastopa pooblaščeni zagovornik - samostojno pravico do izjave, ki je po utemeljenem in pravilnem pritožbenem poudarku v nobenem primeru ne more nadomestiti izjava oziroma v obravnavani zadevi odgovor njegovega zagovornika na mnenje SDT.
Po že sprejetem stališču v sodni praksi in pravni teoriji se teža kaznivega dejanja - tako v smislu predpisane, kot tudi izrečene kazni - v fazi odločanja o nadomestni izvršitvi kazni umika globoko v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni.
Uzakonitev možnosti (različnih oblik) alternativne izvršitve kazni zapora je odraz širšega družbenega konsenza.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086715
KZ-1 člen 86, 86/8, 86/9, 86/12. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11. ZIKS-1 člen 12.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pomanjkanje razlogov - alternativni način izvršitve kazni zapora - delo v splošno korist - zapor ob koncu tedna - okoliščine, ki narekujejo nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist - teža kaznivega dejanja - osebnostna urejenost obsojenca
Po že sprejetem stališču v sodni praksi in pravni teoriji se teža kaznivega dejanja - tako v smislu predpisane, kot tudi izrečene kazni - v fazi odločanja o nadomestni izvršitvi kazni umika globoko v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni.
Uzakonitev možnosti (različnih oblik) alternativne izvršitve kazni zapora je odraz širšega družbenega konsenza.
Merila oziroma relevantne pogoje za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna določa 12. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1).
Pogoj osebnostne urejenosti je treba razlagati v kontekstu celotne zakonske (ZIKS-1) ureditve zapora ob koncu tedna, pri čemer je celotna ureditev povezana z zaupanjem in ukrepi ob zlorabi zaupanja, ki jih skladno z zakonskimi pooblastili izvaja direktor zavoda.
napoved pritožbe - zakonska domneva - odpoved pravici do pritožbe
Napoved pritožbe, ki predstavlja negativno procesno predpostavko pritožbenega postopka, zahteva od upravičenca procesno aktivnost. V drugem odstavku 368. člena ZKP je uzakonjena domneva, da se upravičenec odpoveduje pravici do pritožbe, če takoj po razglasitvi sodbe oziroma po pouku o pravici do pritožbe, najkasneje pa v 8 dneh od dneva razglasitve sodbe pritožbe ne napove. Takšna domneva je pravno in vrednostno sprejemljiva, kadar je upravičenec do pritožbe seznanjen z odločitvijo sodišča in z že navedeno vsebino pravice do pritožbe ter načinom njenega izvrševanja oziroma posledicami, pa potem opusti procesno dejanje oziroma pritožbe ne napove.
Po razglasitvi sodbe morajo biti stranke poučene o pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe. Stranke morajo biti v zvezi s pravico predhodne napovedi pritožbe seznanjene: 1) z dolžnostjo napovedi pritožbe, 2) kdaj oziroma v kakšnem času jo lahko napovejo, 3) kakšne bodo posledice, če pritožbe na določen način in v določenem roku ne bodo napovedale (da se bo štelo, da so se odpovedale pravici do pritožbe).
grožnja - zakonski znaki kaznivega dejanja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - presoja verodostojnosti - zavrnitev dokaznega predloga
Sodišče prve stopnje je tako obdolženca kot oškodovanca temeljito zaslišalo glede dogodkov dne 16.9.2021, raziskalo je vse relevantne okoliščine izrečenih groženj in svoje zaključke zanesljivo argumentiralo v obrazložitvi pritožbeno izpodbijane sodbe. Prepričljiva je ocena prvega sodišča, ki je oškodovančevi potrditvi vsebine zapisnika o sprejemu ustne ovadbe tudi v tem delu sledilo, saj je njegova naracija, ki obremenjuje obdolženca, v bistvenih delih prezentno skladna, tako neposredno po dogajanju kakor na glavni obravnavi. Pritožnik je tako neuspešen pri vnašanju dvomov v verodostojnost za obdolženega obremenilne izpovedbe oškodovanca, ki jo je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi vendarle upravičeno dokazno ocenilo kot resnicoljubno. Po drugi strani je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo zagovor obdolženca in zanikanje kaznivega dejanja kot neverodostojno.
Grožnje v smeri, da bodo nekoga "pospravili" Hrvati, v povezavi z napovedjo, da bo "tekla kri", in izjavo, da je bolje, če se oškodovanec obdolžencu umakne, nedvomno predstavljajo resno ogrozitev življenja ter telesne celovitosti vsakega človeka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085771
KZ-1 člen 20, 20/2, 48a, 48a/1, 51, 51/2, 51/2-2, 308, 308/3, 308/8. ZKP člen 391.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priznanje krivde - izpodbijanje odločbe o kazni - javna seja - uporaba omilitvenih določil - načelo individualizacije - zaporna kazen - denarna kazen - stranska kazen izgona tujca iz države - varnostni ukrep odvzema predmetov
Drži, da odvzem vozila nedvomno pomeni poseg v ustavno zagotovljeno lastnino kot svoboščino, vendar pa je tak poseg dopusten prav zato, ker se z ukrepom odvzema osebnega vozila po osmem odstavku 308. člena KZ-1, varujejo interesi obrambe države. Gre za ustavno določeno omejitev lastninske pravice po drugem in tretjem odstavku 15. člena Ustave RS ter prvim odstavkom 67. člena Ustave RS. Ustavno sprejemljiv poseg v lastninsko pravico pa je tudi namen preprečitve nadaljnjega izvrševanja tega kaznivega dejanja, kot tudi odvzem predmetov, uporabljenih za izvršitev kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta poseg zasleduje legitimen cilj, to je preprečiti ponovitev kaznivega dejanja, kar predstavlja razumen razlog za poseg v lastninsko pravico. Odvzem osebnega vozila, uporabljenega za izvršitev kaznivega dejanja je nujen (v demokratični družbi), saj tega cilja ni mogoče doseči z blažjim ukrepom. Le z onemogočanjem nadaljnje uporabe osebnega vozila je namreč moč povsem preprečiti njegovo prihodnjo uporabo za izvrševanje kaznivih dejanj. Odvzem je tudi primeren in proporcionalen ukrep, saj interes države, da varuje pravni red pred (ponovnimi) kršitvami pretehta nad pravico obdolženca in njegove zunajzakonske partnerice do zasebne (skupne) lastnine po 33. členu Ustave RS. Pritožbeni ugovor pritožnikov, da je odvzeto osebno vozilo skupna lastnina obdolženca in njegove partnerice ter da ga kot takega ni mogoče odvzeti, ker ne gre za izključno lastnino obdolženca, je tako neupošteven in neutemeljen, saj gre za zakoniti in oblastni ukrep države, ki obdolžencu (in s tem tudi njegovi zunajzakonski partnerici) odvzame razpolagalno upravičenje prav zato, da prepreči nevarnost ponovitve (istovrstnih) kaznivih dejanj.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086761
ZKP člen 450b, 450b/2, 499, 499/1, 499/2. KZ-1 člen 17, 74, 75, 75/1, 75/5, 186, 186/5.
sporazum o priznanju krivde - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - član hudodelske združbe - izvedba dokaznega postopka - načelo iskanja materialne resnice - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog
Medtem ko so morala prvostopenjska sodišča pred uveljavitvijo novele ZKP-K (z začetkom veljavnosti dne 15. 5. 2012) tudi za primer obdolženčevega priznanja krivde izvajati še druge dokaze, saj jih niti popolno priznanje krivde ni odvezalo dolžnosti izvedbe celotnega dokaznega postopka, po uveljavitvi novele ZKP-K sodišče prve stopnje v primeru sprejema sporazuma o priznanju krivde, ki ga obtoženi sklene z državnim tožilcem, nadaljnjega dokaznega postopka ni več dolžno izvajati. Sprejetju sporazuma o priznanju krivde za obtoženega tako sledi zgolj skrajšani oziroma poenostavljeni postopek, ko prvostopenjsko sodišče izvede le še narok za izrek kazenske sankcije, na katerem pa ne ugotavlja več dejstev in okoliščin priznanega kaznivega dejanja, marveč na podlagi prostovoljnega, jasnega, popolnega in dokazno odprtega priznanja krivde obtoženemu izreče obsodilno sodbo.
kaznivo dejanje grožnje - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - grdo ravnanje - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - subjektivni zakonski znak - kršitev kazenskega zakona - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Subjektivni zakonski znak je v obtožbenem očitku opisan z besedami, da je obdolženec oškodovancu zato, da bi ga ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje in telo, dejanje pa storil z grdim ravnanjem. S tem je dovolj določno opisano, da je obdolženec dejanje storil prav z namenom ustrahovanja in vznemirjanja oškodovanca. Konkretizacija obdolženčevega namena ustrahovanja in vznemirjanja v abstraktnem delu opisa, ki mu sledi konkretni del s substanciranjem izrekanja resnih groženj, grdega ravnanja ter posledic pri oškodovancu, je povsem zadostna.
predlog za odpravo pripora - zavrnitev predloga za odpravo pripora - sorazmernost pripora
Res je, kot izpostavljajo pritožniki, da se bliža dan, ko bosta obtožena izpuščena na prostost zaradi prestane zaporne kazni. A zgolj zato v tem trenutku ni moč govoriti o tem, da ponovitvena nevarnost in begosumnost nista podani. Res je tudi, da bi obtoženca teoretično že lahko zaprosila za predčasni odpust, vendar je to zgolj špekulacija, ko ni dvoma, da se za odobritev predčasnega oziroma pogojnega odpusta, kot tudi za zavodske ugodnosti, zahtevajo vsebinski, ne le formalni pogoji. O danosti teh pogojev pa je v tem trenutku preuranjeno govoriti.
Primerjava med dolžino ostanka zaporne kazni in naravo kaznivih dejanj, zaradi katerih sta obtoženca v kazenskem postopku, tj. dejanj, ki ogrožajo premoženje drugih (A. A. in B. B.) ter tudi varnost javnega prometa (A. A.), ob ugotovljeni stopnji nevarnosti ponovitve tudi istovrstnih kaznivih dejanj in nevarnosti pobega obtožencev, še preden bi prestala celotno izrečeno zaporno kazen, tudi po mnenju pritožbenega sodišča pokaže, da razumen čas trajanja pripora ni prekoračen ter da je pripor sorazmeren tudi kot najhujši poseg v osebno svobodo obtožencev. Pripor ima tako še vedno funkcijo varstva poteka oz. dokončanja kazenskega postopka, saj izrečena zaporna kazen vendarle v celoti še ni prestana.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - obžalovanje - olajševalne okoliščine - odmera kazni - varnostni ukrep odvzema predmetov - ponovitvena nevarnost - mobilni telefoni - nujnost in sorazmernost ukrepa
Ker odvzem predmetov po prvem odstavku 73. člena KZ-1 predstavlja varnostni ukrep, je predmete, ki so bili uporabljeni pri storitvi kaznivega dejanja, dopustno odvzeti le, če je mogoče sklepati, da bo z njimi ponovljeno kaznivo dejanje. Ocena te nevarnosti pa je v prvi vrsti odvisna od lastnosti predmeta, ki je bil uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja. Dejstvo je, da mobilni telefon ob sedanjem tehnološkem napredku ne služi zgolj za telefonsko komunikacijo, pač pa ima številne druge in bolj pomembne funkcije, ki omogočajo najnaprednejše računalniške storitve in povezljivost z uporabo številnih aplikacij. Poleg tega pa pametni telefoni danes služijo tudi za hrambo in obdelavo povsem osebnih podatkov, ki niso nujni, niti v nobeni povezavi s storitvijo kaznivega dejanja (npr. fotografije, telefonski naslovi, aplikacije do zdravstvenih storitev ali drugih itd.), kar pomeni, da se z zasegom mobitela občutno poseže tudi v zasebnost uporabnika mobilnega telefona. Odvzem takih podatkov, pa kot rečeno, ni v nobeni povezavi s storitvijo kaznivega dejanja in s tem izrečenim varnostnim ukrepom. Potencialno nevarnost za ponovitev kaznivega dejanja namreč lahko predstavljajo le podatki, ki so shranjeni v mobitelu ali v aplikacijah, ki omogočajo povezljivost z osebami, ki so udeležene pri kaznivem dejanju. Teh podatkov pa dejansko ni mogoče odstraniti le z ukrepom odvzema mobitela in njegovim kasnejšim uničenjem, saj ima obtoženec v okviru svojih obrambnih pravic možnost zahtevati kopijo vseh shranjenih podatkov na mobitelu, aplikacije pa lahko uporabi tudi preko drugega mobilnega telefona ali podobne elektronske naprave, kot to utemeljeno opozarja pritožnica. To pa vodi k ugotovitvi, da z odvzemom mobilnega telefona ni mogoče učinkovito uresničiti namena varnostnega ukrepa odvzema predmetov in zato ukrep kot tak ni sorazmeren niti nujen. Tudi v teoriji in sodni praksi (Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV založba, Ljubljana, 2001, stran 409) se zagovarja stališče, da kolikor gre za premičnine, tudi ni videti smotrnosti odvzemanja predmetov take vrste, ki so vsakomur dosegljivi v neomejenih količinah in se lahko vsak hip nadomestijo z drugimi.
ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/2. ZUP člen 43, 44. ZOsn člen 52, 53, 76, 78, 100, 102, 102/2. URS člen 14.
izločitev dokazov - nedovoljeni dokazi - dokaz iz drugega postopka
Dokazi, ki so pridobljeni v drugih nekazenskih postopkih, je vendarle potrebno izločiti iz spisa, če so pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00085513
ZOPOKD člen 4, 4-3. KZ-1 člen 18, 90, 90/1, 90/1-4, 91, 91/4, 227, 227/1, 227/2. ZKP člen 357, 357-4.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - opis kaznivega dejanja - čas storitve - enkratno ravnanje - prepovedana posledica - premoženjska korist - sukcesivno nastajajoča škoda - oprostilna kazenska sodba - pritožba državnega tožilca - pritožbeni postopek - tek zastaralnih rokov - zastaranje kazenskega pregona - sprememba izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti - zavrnilna sodba na II. stopnji
Ob tem sodišče druge stopnje pripominja, da se glede na ugotovitev, da je kazenski pregon zoper obtoženo pravno osebo zaradi očitanega kaznivega dejanja zastaral, ni ukvarjalo s problematiziranim vprašanjem zadostne konkretizacije formalnega oziroma materialnega temelja odgovornosti pravne osebe v vloženi obtožnici; navedeno namreč v ničemer ne vpliva na jasno opredeljene časovne okoliščine določno opredeljenega izvršitvenega ravnanja povezanih subjektov, ključne za presojo obstoja potrebne procesne predpostavke dopustnosti pregona zoper gospodarsko družbo A. d.o.o.
Izvršitveno ravnanje, ki predstavlja po opisu v vloženi obtožnici temelj odgovornosti obtožene pravne osebe, je enkratno in točkovno opredeljeno goljufivo dejanje B. B. in obtožene pravne osebe, medtem ko je sukcesivno pridobivanje premoženjske koristi na strani obtožene pravne osebe A. d.o.o. na škodo navadnih upnikov v stečajnem postopku družbe D. d.o.o. v višini najmanj 683.909,28 EUR določno opredeljeno le kot predpisana prepovedana posledica očitanega kaznivega dejanja.
KZ-1 člen 22, 122, 122/1, 122/2. ZKP člen 372, 372-2.
kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - kršitev kazenskega zakona - silobran - izključitev protipravnosti - prištevnost - dejansko stanje - indici
V skladu z 2. točko 372. člena ZKP gre za okoliščine, ki se nanašajo na storilčev subjektivni odnos do dejanja in izključujejo krivdo ali kaznivost (vprašanje naklepa/malomarnost, zavest o protipravnosti, (ne)prištevnost, silobran, skrajna sila, dejanska ali pravna zmota). Vendar to kršitev stori sodišče samo, če ugotovi obstoj okoliščin, ki izključujejo krivdo ali kaznivost, pri tem pa ne uporabi ustreznih določb KZ-1. Bistvo kršitve kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP je tako samo v neuporabi ustreznih institutov iz materialnega zakona, ki izključujejo krivdo ali kaznivost.
Sicer pa je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati, da ni neposrednega in neodvisnega dokaza, iz katerega bi nedvoumno izhajalo, kdo je komu prvi zadal udarec, kot že obrazloženo, zato izpostavljeni indici predstavljajo pomembna kontrolna dejstva, na podlagi katerih je mogoče sklepati o obstoju pravno pomembnih dejstev.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSC00085219
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 23, 29. ZKP člen 201, 272, 272/2, 451, 451/1.
predlog za podaljšanje - pravica do izjave - kontradiktornost postopka - pošten postopek - mladoletnik
Ustavno sodišče je poudarilo, da se prizadevanja sodišča za čim hitrejšo izvedbo postopka (čeravno zaradi izteka roka, do katerega bi smel po predhodnem sklepu trajati hišni pripor) ne smejo izteči v kršitev mladoletnikovih ustavnih in konvencijskih pravic ter ne smejo utemeljiti posega v mladoletnikovo pravico do izjave v postopku. Pravica do izjave je namreč povezana z obveznostjo sodišča, da se seznani z navedbami strank, jih pretehta in se do bistvenih navedb v obrazložitvi odločbe decidirano opredeli.
kaznivo dejanje velike tatvine - pregon, kadar je storilec v bližnjem razmerju z oškodovancem - upravičen tožilec - oškodovanec in zasebni tožilec - pravočasnost zasebne tožbe - predlog za pregon - kazenska ovadba kot pravočasno vložena zasebna tožba
Tretji odstavek 53. člena ZKP predstavlja dopolnitev 52. člena ZKP in je glede na zakonsko besedilo namenjen varstvu oškodovanca, saj preprečuje škodo, ki bi mu nastala zaradi nepravilne odločitve, za katero kaznivo dejanje naj se zoper storilca sproži kazenski pregon, saj je razmejitev med uradno pregonljivimi kaznivimi dejanji in kaznivimi dejanji na zasebno tožbo dostikrat težavna. Zasebni tožilec, pogosto tudi pravni laik, ob naznanitvi kaznivega dejanja ni dolžan vedeti, ali gre za dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo ali po uradni dolžnosti, z vložitvijo kazenske ovadbe pa je izrazil svojo voljo za pregon storilca. Zato se, če je oškodovanec podal kazensko ovadbo ali predlog za pregon, med postopkom pa se ugotovi, da gre za kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja na zasebno tožbo, šteje ovadba oziroma predlog za pregon za pravočasno zasebno tožbo, če je podana v roku, ki je predpisan za zasebno tožbo. Pri tem ni pomembno, v kateri fazi postopka se ugotovi, da se dejanje preganja na zasebno tožbo, saj je rok za vložitev zasebne tožbe, če je oškodovanec vložil pravočasno kazensko ovadbo, varovan in se šteje, da je bila zasebna tožba vložena pravočasno, torej v šestmesečnem roku, določenem v prvem odstavku 52. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00085170
KZ-1 člen 74, 74/1, 75, 75/2, 75/5, 205. ZKP člen 499, 499/1, 499/2, 501.
odvzem premoženjske koristi - velika tatvina - sostorilstvo - ugotavljanje premoženjske koristi - prosti preudarek
Odvzem premoženjske koristi že v načelu predstavlja odvzem čistega presežka premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, zato za obtoženca ne sme pomeniti nalaganja večjega materialnega bremena. Po drugem odstavku 499. člena ZKP mora (tudi) sodišče med kazenskim postopkom zbrati dokaze in raziskati okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev protipravne premoženjske koristi. Zgolj če bi bilo ugotavljanje (višine) premoženjske koristi povezano z nesorazmernimi težavami ali če bi se zaradi tega postopek preveč zavlekel, je znesek premoženjske koristi mogoče odmeriti po prostem preudarku (501. člen ZKP). Sledeč petem odstavku 75. člena KZ-1 pa se, če je premoženjsko korist pridobilo več oseb skupaj, odvzame vsaki osebi delež, ki ga je pridobila; če se ta delež ne more natančneje ugotoviti, ga sodišče določi ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00089952
KZ-1 člen 34, 34/2, 213, 213/1, 213/3. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-8. URS člen 15, 35.
izsiljevanje - zakonski znaki kaznivega dejanja - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - skupno delovanje več oseb - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi - vračilo dolga - obresti na prejeta posojila - uporaba sile - resna grožnja - obstoj resne grožnje - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - poskus kaznivega dejanja - dokazna ocena - dokazna ocena verodostojnosti prič - domneva nedolžnosti - snemanje pogovorov - predlog za izločitev nedovoljenih dokazov - pravica do zasebnosti - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - tehtanje ustavnih pravic v koliziji - sprememba odločbe o kazenski sankciji na drugi stopnji
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da si je oškodovanec od večih oseb izposojal manjše zneske, tudi spomladi 2015 od obtoženega A. A. in sicer 150,00 EUR. Utemeljeno je verjelo oškodovancu, ki je opisal pogoje vračila, ki mu jih je ta obtoženec postavil, in sicer, da sta bila dogovorjena tudi za zamudne obresti v višini 50,00 EUR, rok plačila en teden, da je, ko po enem tednu ni imel denarja, A. A. dvignil dolgovani znesek na 200,00 EUR, plus 50,00 EUR za vračilo čez en teden. Sodišče prve stopnje je v točki 10 izpodbijane sodbe pravilno povzelo oškodovančevo izpovedbo, da je nato A. A. dvignil zahtevani znesek na 300,00 EUR ter istega dne zahteval, da mu do večera prinese 500,00 EUR in ga tudi klofnil. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene trditve, da zatrjevani udarec v obraz ni z ničemer izkazan. O udarcu sta izpovedovala oškodovanec in njegov oče L. D. Četudi oškodovanec zaradi tega udarca ni šel k zdravniku, niti o njem ni obvestil policije, oškodovančeva izpovedba o tem udarcu po obrazu s strani A. A. ni nič manj verodostojna.
V opisu kaznivega dejanja se zatrjujejo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja. Konkretno se zatrjuje, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, da so vsi trije obtoženci prišli k oškodovancu, da bi od njega prejeli denar, da sta mu takrat A. A. in C. C., slednji tudi že v maju 2015, grozila, A. A. pa je bil do oškodovanca že fizično nasilen pri dejanju pod točko I, za B. B. pa je oškodovanec vedel, da se ga vsi bojijo, vendar jim denarja ni izročil in je dejanje ostalo pri poskusu. Očita se jim kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja, da je dejanje storilo več oseb, v opisu kaznivega dejanja se ne zatrjuje, da naj bi oškodovanec komurkoli od treh obtožencev dolgoval denar, ampak le, da so od njega zahtevali 2.000,00 EUR, B. B. pa je zahtevo po plačilih znižal na 1.500,00 EUR. V opisu se zatrjujeta resni grožnji z razbitjem glave in da bo D. D. mrtev in da bo tudi C. C. nekaj z njim moral narediti in se bo smejal, ko bo D. D. na vozičku, zatrjuje pa se tudi, zakaj je oškodovanec te grožnje vzel resno. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, tako kot sodišče prve stopnje, da je z izvedenimi dokazi potrjeno, da si je oškodovanec izposodil bistveno manj, kot so od njega vsi trije obtoženci zahtevali, hkrati pa so grožnje z razbitjem glave in smrtjo ter da bo oškodovanec na vozičku objektivno resne grožnje, ki izpolnjujejo zakonski znak tega kaznivega dejanja. B. B. se izrecno v opisu kaznivega dejanja ne očitajo resne grožnje na škodo oškodovanca, vendar je potrebno glede na skupno delovanje vseh treh in dejstva, da je oškodovanec za B. B. vedel, da se ga vsi bojijo, ob hkrati prejetih grožnjah drugih dveh soobtožencev, verjeti, da se je oškodovanec vseh treh bal, vendar jim denarja ni izročil, zato je ostalo kaznivo dejanje pri poskusu. Pritožbeno sodišče zaključuje, da so v opisu kaznivega dejanja podani in konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, zato materialna kršitev zakona iz prve točke 372. člena ZKP ni podana.