KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00082265
KZ-1 člen 86.
predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ali s hišnim zaporom - preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebnega pogoja - osebnostna urejenost obsojenca - kritičen odnos
Pri tem je izpostaviti tudi namen izreka pogojne obsodbe s posebnim pogojem, ki je v zavedanju obsojenca, da je to zanj ugodnost in da mu sodišče zaupa, da bo izpolnil posebni pogoj in mu ne bo treba v zapor, kar pa obsojeni glede na njegovo ravnanje ni vzel resno in se je tako zaupanje obsojencu izkazalo za neutemeljeno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00083272
ZKP člen 61, 61/1, 344, 344/1, 357, 357-4, 392. KZ-1 člen 90, 211, 211/1, 214.
kaznivo dejanje goljufije - kaznivo dejanje oderuštva - sprememba pravne opredelitve dejanja - seznanitev - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje - delna razveljavitev sodbe - oškodovančev prevzem kazenskega pregona - obtožba upravičenega tožilca - opis kaznivega dejanja - isti historični dogodek - zavrnitev obtožbe - zastaranje kazenskega pregona
Dejstvo, da je obtoženec predlog za izvršbo vložil preko pooblaščenega odvetnika, tudi po oceni pritožbenega sodišča samo po sebi ne predstavlja dileme, ali se je zaradi tega zavedal protipravnosti svojega ravnanja.
Splošno stališče sodišča, da imajo odvetniki vlogo pri varovanju pravnega reda, lahko izhaja le iz ustavnega položaja odvetništva kot dela pravosodja, ni pa, kot rečeno, v ničemer zatrjevano, da naj bi obtoženi B. B. oziroma C. C. kot napeljevalec k temu kaznivemu dejanju, predpostavljala, da je njuno početje zaradi pooblastila odvetniku, dopustno.
Če oškodovanec kot tožilec dejanje opiše drugače, kot je to storil državni tožilec ali če npr. spremeni izvršitveno obliko kaznivega dejanja, kot je to v obravnavani zadevi, je treba presoditi le, ali je še vedno mogoče govoriti o istem historičnem dogodku ali gre za povsem drugo dejanje oz. očitek. Pritožnik ima prav, da oškodovanec kot tožilec ni dolžan dosledno slediti opisu dejanja v obtožbi, ki je bila s strani državnega tožilca umaknjena, saj sam nekatera dejstva lahko oceni drugače. Če opis dejanja v obtožbi spremeni, je pri tem vezan na pravila iz prvega odstavka 344. člena ZKP, glede katerih se je že izoblikovala sodna praksa. Iz številnih odločb (npr. sodba VSRS I Ips 24137/2015 z dne 7.9.2023) izhaja stališče, po katerem državni tožilec lahko prosto razpolaga z obtožbo, pri čimer ni potrebno, da se na glavni obravnavi pokažejo nova dejstva, na podlagi katerih bo spremenil obtožbo, temveč zadostuje njegova ocena, da se je spremenilo dejansko stanje.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - obstoj utemeljenega suma - priporni razlog ponovitvene nevarnost - nujnost in sorazmernost ukrepa
Obstoj utemeljenega suma izpodbijajo vsi trije zagovorniki, vendar je na njihove očitke že odgovorilo sodišče prve stopnje v dosedanjih odločitvah ter tudi po oceni pritožbenega sodišča ne uspejo izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje, še posebej, ker so bili vsi trije obdolženci zaustavljeni v vozilu, v katerem se je droga nahajala, na vreči, v kateri je bila droga, pa so bile najdene biološke sledi vseh treh obdolžencev, pri čemer noben od njih ni zaposlen.
Glede zagovornikovih navedb v smeri relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka je izpostaviti, da skozi pritožbeno izvajanje pravzaprav uveljavlja kršitev procesne določbe glede vprašanja, ali je podan predlog oškodovanca za pregon, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in ne relativno bistveno kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP.
Vendar je napačno stališče pritožbe, da je bila oškodovanka na narok dne 23. 10. 2023 pravilno vabljena. Ker oškodovanec z izostankom z glavne obravnave izgubi procesno pravico, mora biti na to posledico v vabilu posebej opozorjen.
Glede na vsebino vabila, ki je bilo v konkretni zadevi poslano oškodovanki (l. št. 124-125), ni mogoče šteti, da je bila oškodovanka pravilno vabljena, saj ni bila opozorjena na posledice izostanka z glavne obravnave. Pravne posledice iz 306. člena ZKP pa lahko nastanejo samo za tistega oškodovanca, ki je bil v redu povabljen kot priča, sicer zakonska domneva o umiku predloga za kazenski pregon ne more nadomestiti volje oškodovanca.
Upoštevaje izpolnjeno procesno predpostavko za obravnavo predlagalnega delikta in jasno izraženo voljo oškodovanke za kazenski pregon obtoženca, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je nadaljevalo predmetni kazenski postopek brez upoštevanja procesnih posledic določbe tretjega odstavka 306. člena ZKP
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 201/1-3, 207, 207/2.
preizkus ali so še dani razlogi za pripor - obstoj utemeljenega suma - priporni razlog begosumnosti - priporni razlog ponovitvene nevarnost - nujnost in sorazmernost ukrepa
Izpodbijani sklep je ugotovitveni sklep, ki je izdan na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP, kar pomeni, da se razlogi za pripor presojajo glede na spremenjene okoliščine. Če teh ni ali niso bistvene, sodišče prve stopnje ni dolžno podrobneje utemeljevati zaključkov, o katerih je v predhodno izdanih sklepih že podalo razloge in odgovorilo na navedbe obrambe.
Zagovornik ne more biti uspešen niti z obširnim polemiziranjem glede oškodovančeve dejanske zaznave inkriminiranega dogodka in obtoženca kot storilca očitanega mu kaznivega dejanja.
Kljub temu pritožbeno sodišče kot ključno v obravnavani zadevi izpostavlja, kar ostane pritožbeno prezrto, da je oškodovanec kljub zaznani opitosti jasno in prepričljivo, tekom kazenskega postopka večkrat skladno opisal inkriminirani dogodek in je že ob prvem klicu na policijo brez vsakršnega dvoma povedal, da mu je poškodbo povzročil prav obtoženec.
Oškodovanec je na sprejemljiv in razumen način pojasnil, kako se je prepričal, da ga je v inkriminiranem trenutku napadel prav obtoženec, saj bi bilo, v nasprotju z zatrjevanjem zagovornika, povsem neutemeljeno navajanje, da je videl obtoženca, že preden ga je prvič udaril, ko pa je večkrat smiselno izpostavil ravno okoliščino, da ga je udarec obtoženca s strani presenetil, v posledici česar je padel po tleh.
Pritožbeno sodišče poudarja, da ne gre šteti kot nedoslednosti oškodovanca in B. B., ko sta jasno izpostavila, kaj v sosledju obravnavanega dogodka sta neposredno zaznala in česa ne, ter lastne samokritičnosti do nezmožnosti povsem natančne časovne opredelitve inkriminiranega dogajanja, ki se je zgodil po nekaj urah pitja in zabave, temveč je v tem prepoznati ravno okoliščino, da obtoženca nista skušala v ničemer bremeniti po krivem.
Po presoji pritožbenega sodišča zatorej nikakor ne vzdrži argument obrambe, da je oškodovanec nekonsistenten pri navedbah o nastanku poškodbe, kakor tudi ne, da bremeni obtoženca, brez da bi bil prepričan v njegovo krivdo, saj bi to vendar pomenilo, da brez vsakršnega razloga po krivem bremeni obtoženca, po drugi strani pa razbremenjuje nekoga, ki ga je kritičnega dne z nenadnim napadom hudo telesno poškodoval.
odmera kazenske sankcije - olajševalne okoliščine - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države
K nizu tehtno pojasnjenih in zanesljivo ugotovljenih olajševalnih okoliščin zagovornica dodatno ne ponudi takšnih, ki bi imele odločilen vpliv na še nižjo višino obdolženemu izrečene kazni zapora. V pritožbenem poudarku namreč prezre, da opozarjanje na nesporno dejstvo prevažanja treh tujcev v humanih oziroma urejenih razmerah, torej brez izpostavljanja ogrožajočim razmeram za njihovo življenje in zdravje, obdolženca v predmetnem kazenskem postopku niti ne obremenjuje.
Z vložitvijo pritožb zoper sklep, ki nima nobenih procesnih učinkov, obdolženecže pojmovno ne more izboljšati svojega pravnega položaja. To pomeni, da za vložitev pritožb nima pravnega interesa in sta takšni pritožbi nedovoljeni že po samem zakonu.
Četudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bil obdolženi pred podajo kazenske ovadbe s strani policista Policijske postaje Celje A. A. opozorjen na posledice krive ovadbe v skladu z 283. členom KZ-1 in v celoti sprejema prepričljive razloge izpodbijane sodbe v točki 10 obrazložitve, pa je vendarle potrebno opozoriti, da opozorilo na posledice krive ovadbe ni zakonski znak kaznivega dejanja krive ovadbe oziroma objektivni pogoj kaznivosti. Zato je kaznivo dejanje krive ovadbe podano tudi, če naznanitelj ni opozorjen na posledice.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00081815
ZIKS-1 člen 24, 24/1, 25, 25/1, 26, 26/4.
odložitev izvršitve kazni zapora - pravočasnost prošnje - razlog za odložitev izvršitve kazni - poziv na prestajanje kazni zapora
Le v primeru razlogov za odložitev po 1. točki (bolnišnično zdravljenje), 2. točki (smrt ali hujša bolezen v ožji družini) ali 3. točki (neodložljiva poljska ali sezonska dela) prvega odstavka 24. člena ZIKS-1, ki nastanejo pozneje, torej že po prejemu poziva, se lahko prošnja vloži tudi po tem tridnevnem roku, vendar pred dnevom, ko bi se obsojenec moral zglasiti na prestajanju kazni. Obsojenec v prošnji z dne 22. 11. 2024 slednjih razlogov ne uveljavlja (navaja namreč, da mora opraviti delo v splošno korist in se zglasiti na sodišče kot priča oziroma obdolženec, kar pa niso razlogi, navedeni v prvih treh točkah 24. člena ZIKS-1). Pritožba tako zmotno navaja, da izpodbijani sklep o tem nima razlogov in s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti. Ker je rok tri dni zakonski rok, na katerega ne vplivajo okoliščine, ki jih izpostavlja pooblaščenec obsojenca, je glede na obrazloženo odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju prošnje kot prepozne, pravilna.
Glede na to, da v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje vsebinsko ni odločalo o prošnji obsojenca za odložitev izvršitve kazni zapora, saj je prošnjo zgolj zavrglo kot prepozno, takšna zgolj procesna odločitev, ne vpliva na odločanje o prošnji za posredovanje odločbe domačega sodišča v priznanje in izvršitev Republiki Hrvaški.
pripor - podaljšanje pripora med preiskavo - ponovitvena nevarnost - koluzijska nevarnost - vplivanje na priče
Na podlagi opisanega ravnanja obdolženca je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da bi obdolženec na prostosti lahko nemoteno komuniciral z obema oškodovancema, nanju vplival in ju skušal odvrniti od verodostojnega izpovedovanja, kot je to storil večkrat z grožnjami in jemanjem njunih telefonov. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo posebne, specifične okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo obdolženec na prostosti vplival na oba oškodovanca, na kar se da utemeljeno sklepati iz predhodnih konkretnih ravnanj obdolženca. Zagovornica pa posledično ne more uspeti s trditvijo, da gre pri takšnih ugotovitvah zgolj za nekakšno nepodprto sklepanje. Priporni razlog koluzijske nevarnosti je že samo zaradi možnosti vplivanja na oba oškodovanca podan.
Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno in podrobno pojasnilo, zakaj besede "Kdaj prideš v B. te čakam?!", ki naj bi jih obdolženec navedenega dne izrekel pred sodiščem oškodovancu kot tožilcu, ne predstavljajo konkretizacije zakonskega znaka grožnje, torej kaznivega dejanja iz prvega odstavka 135. člena KZ-1 in tudi ne kakšnega drugega kaznivega dejanja. V napadenem sklepu je pravilno obrazloženo, da zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja, in tudi, da morajo besede oziroma ravnanja obdolženca, ki naj bi pomenila izpolnitev zakonskega znaka resne grožnje, v objektivnem smislu dopuščati edino možno razlago, da je obdolženec z njimi res ogrozil življenje, telo, prostost ali premoženje določene osebe, kar pa iz navedenih besed ne izhaja.
Lov kot zakonski znak kaznivega dejanja obsega različne aktivnosti, katerih cilj je, da se žival ubije, rani ali ulovi. Lovljenje pri tem ni samostojna alternativna dispozicija, s katero bi bilo mogoče dokončati kaznivo dejanje, temveč je obligatorno vezana na eno od preostalih treh alternativnih dispozicij: ubije, rabi ali ujame. Lovljenje samo, pri katerem posledica ne nastane - torej divjad ni ubita, ranjena ali ujeta, ne zadostuje za dokončanje kaznivega dejanja po prvem odstavku 342. člena KZ-1. Sam lov brez dovoljenja lahko predstavlja prekršek po ZDLov-1.
zavrnitev zahteve za preiskavo - opis dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - obstoj utemeljenega suma
Opis dejanja kot preteklega dogodka, ki je predmet preiskave, mora biti konkreten in jasen, saj je le tako obdolžencu oziroma osumljencu omogočena učinkovita obramba. Pri tem mora biti pomagačevo ravnanje konkretizirano do te mere, da je mogoče ugotoviti, ali to ravnanje dejansko predstavlja podporo ali olajšanje h kaznivemu dejanju glavnega storilca, in ker je pri pomoči naklep "dvojen," mora ta zajeti tako samo ravnanje pomoči kot tudi dejanje glavnega storilca.
Iz opisa kaznivega dejanja v vloženi zasebni tožbi izhaja, da naj bi obtoženi A. A. v neugotovljenem času do 13. 10. 2018, ko je bil predmetni članek objavljen na spletni strani C., izjavil določene trditve, ki naj bi razžalile zasebnega tožilca B. B., pri čemer je v skladu z ustaljeno sodno prakso v korist obtoženega šteti, da je takšne izjave (lahko novinarju) podal že 1. 10. 2018. Upoštevaje določbo 5. točke prvega odstavka člena 90 KZ-1, glede na predpisano kazen za kaznivo dejanje razžalitve po drugem in prvem odstavku 158. člena KZ-1 (denarna kazen ali zapor do 6 mesecev), kazenski pregon zastara v 6 letih od storitve kaznivega dejanja, to je torej v 6 letih od dne 1. 10. 2018.
postopek za preklic pogojne obsodbe - pravica do izjave - očitno izmikanje - nevročitev odločbe
Ker je procesnopravno zmotno pritožbeno stališče, da je obsojenčeva navzočnost v postopku za preklic pogojne obsodbe obvezna, sodišče prve stopnje pa je tudi podvzelo potrebne korake v smeri pridobitve obsojenčeve razlage vzrokov za neizpolnitev posebnega pogoja v postopku za preklic pogojne obsodbe, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je s svojim ravnanjem obsojencu prekršilo ustavno zagotovljene procesne kavtele.
Pravica do izjave v postopku za preklic pogojne obsodbe je spoštovana, če je sodišče na razumen način poskušalo zagotoviti obsojenčevo navzočnost v tem postopku.
Ko se postopku za preklic pogojne obsodbe očitno izmika, je dolžan obsojeni med drugim sprejeti breme nevročitve odločbe, izdane v njegovo škodo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00082259
URS člen 29, 29/3, 62. KZ-1 člen 308, 308/3. ZKP člen 8, 371, 371/1, 371/1-3, 371/1-11, 371/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3.
pravica do uporabe svojega jezika - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kršitev pravice do uporabe svojega jezika - konkretizacija kršitve - protispisnost - zavrnitev dokaza
S pritožbenimi navajanji obdolženca ni mogoče soglašati. Obdolženi s takšnimi navajanji smiselno uveljavlja kršitev pravice do uporabe svojega jezika iz 62. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki jo določa tudi tretji odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in 8. člen ZKP. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS mora obdolženi, ki uveljavlja kršitev pravice do uporabe svojega jezika konkretizirati, pri katerih procesnih dejanjih mu ni bilo zagotovljeno ustrezno ustno tolmačenje in katero pisno gradivo, ki je bistveno za uveljavljanje njegovih pravic, mu ni bilo ustrezno prevedeno. Glede na pavšalna navajanja obdolženca je razumeti, da mu ni bil zagotovljen tolmač, ki obvlada tadžikistanski jezik pri razumevanja pravic in dolžnosti, ki jih ima v okviru pridržanja. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo razumevanje obdolženca v okviru danih pravnih poukov v fazi odvzema prostosti in pridržanja v predkazenskem postopku.
zavrnitev predloga strank za izločitev nedovoljenih dokazov - pravni pouk - jezik, ki ga obdolženec razume - odvzem prostosti - tolmač - načelo in dubio pro reo - načelo proste presoje dokazov
Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju ocenjuje kot zakonito, saj je bilo obtožencu, takoj ko se je izkazalo, da ruskega jezika dejansko ne razume, preko telefonske komunikacije zagotovljeno tolmačenje v gruzijski jezik.
V obravnavani zadevi pa sodišče prve stopnje po presoji izpovedi pritožbeno izpostavljenih prič in listin, ki so predmet (ne)izločitve ni ostalo v dvomu, temveč je pravilno zaključilo, da je bil obtoženec o svojih pravicah v gruzijskem jeziku ustrezno poučen. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni bilo v položaju, ko bi po izvedenem postopku dokazovanja moralo uporabiti načelo in dubio pro reo, zato je vsakršno polemiziranje v tej smeri povsem odveč.
Kadar bi bilo nevarno odlašati, ZKP v petem odstavku 178. člena daje možnost, da se preiskovalna dejanja opravijo tudi brez navzočnosti osumljenca. Procesna posledica, ki lahko nastopi, pa je, da sodišče na izpovedbi tako zaslišanih prič ne bo moglo opreti sodne odločbe. To bo lahko stvar presoje v nadaljnjem postopku, kakor je tehtno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve sklepa. V aktualni fazi kazenskega postopka je brez vpliva nahajanje listin iz predkazenskega postopka v spisu, katerih dokazno vrednost bo presojalo sodišče v nadaljnjem teku kazenskega postopka, odvisno tudi od okoliščine, ali bo imel osumljenec možnost zaslišati osebe, ki so bile zaslišane tekom nujnih preiskovalnih dejanj.
Tako ne gre slediti stališču pritožbe, da obtoženec ni bil v jeziku, ki ga razume, poučen o svojih pravicah, saj pravica strank, da v kazenskem postopku uporabljajo svoj jezik, ne pomeni, da se mora procesno dejanje prevajati v njihov materni jezik, temveč zadošča, da se prevaja v jezik, ki ga procesni udeleženec razume.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Vendar ima tudi prosti preudarek glede obsega dokaznega postopka določene omejitve.
Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno, kar je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo.
pretvorba kazni zapora v ure dela v splošno korist - alternativna izvršitev denarne kazni z delom v splošno korist - opravljanje dela v splošno korist - neoprava družbeno koristnega dela
V času do izdaje prvostopenjskega sklepa, ob izostanku vsakršne komunikacije s PE Maribor obsojeni tudi ni niti sodišču, niti PE Maribor sporočil nobenih razlogov, zaradi katerih se ni odzval niti vabilom PE Maribor in sodišča, poslanim zaradi sklenitve dogovora o izvrševanju dela v splošno korist kot predpostavke za opravljanje tega dela. Na podlagi takih okoliščin je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno in pravilno zaključilo, da obsojenčevo ravnanje kaže na njegovo izjemno neresnost in nespoštovanje izrečene kazenske sankcije, da je njegov odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic družbeno nesprejemljiv in povsem nekritičen ter obsojeni ne spoštuje pravnomočne obsodilne sodbe oziroma izrečene kazenske sankcije.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost.
Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno, kar je v danem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo.
Sodišče prve stopnje je odločitev, da v konkretnem primeru ne gre za trditev o dejstvih, ki bi bila objektivno sposobna škoditi časti ali dobremu imenu drugega, v razlogih izpodbijane sodbe tehtno in prepričljivo pojasnilo.
Prepričljivo je pojasnilo, da je upoštevaje kontekst celotne seje dne 28. 12. 2023, povsem jasno, da je obtoženec komentiral primernost zasebne tožilke za opravljanje omenjene funkcije.
Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje to pravilno ocenilo kot v kontekstu celotne seje smiselno kritiko obtoženca, člana skupščine, izglasovane odločitve o tem, da se zasebne tožilke ne razreši s funkcije predsednice ter pobudo ostalim članom skupščine o možnosti za spremembo izida glasovanja o predsedniku turistične zveze.
Prvostopenjsko sodišče je namreč obravnavalo in upoštevalo navedbe zasebne tožilke, da je trditve obtoženca razumela kot napad nanjo osebno, vendar je prav tako pojasnilo, zakaj njenemu stališču ne more slediti. Izjavo obtoženca je ustrezno štelo kot naperjeno zoper osebo, ki opravlja javno funkcijo, zaradi česar mora biti pripravljenost zasebne tožilke na kritiko v zvezi z njeno funkcijo primerno večja. Nenazadnje povpraševanje in interes medijev o upravičenosti bolniške odsotnosti zasebne tožilke prav tako potrjuje, da so bile inkriminirane izjave dane znotraj konteksta njene primernosti kot osebe, vredne zaupanja za opravljanje funkcije predsednice turistične zveze in ne z namenom poniževanja ali izpostavljanja osebnih okoliščin zdravstvenega stanja zasebne tožilke.
Pritožbeno sodišče zgolj dodatno poudarja, da je pri tehtanju med pravico do svobode izražanja in varstvom časti in dobrega imena namreč presoja, ali je prišlo do nedopustnega posega v pravico do varstva časti in dobrega imena odvisna tudi od tega, koliko je posameznik vpet v javno funkcijo, temu sorazmerno pa mora trpeti posege na račun svobode izražanja drugega, povezane s kritiko, ki izhajajo iz opravljanja konkretne javne funkcije.