KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00076237
KZ-1 člen 20, 20/2, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 361, 394, 394/3.
obstoj pripornih razlogov - priporni razlog begosumnosti - državljani tretjih držav - podaljšanje pripora ob izreku sodbe
Razumno je sicer upoštevati, da obdolženi dejansko prebiva na ozemlju Evropske unije, tj. na P., vendar bi glede na dejstvo, da je državljan N., lahko ozemlje Evropske unije zapustil in na ta način postal nedosegljiv za pravnomočno izvedbo kazenskega postopka, ki ga bremeni oziroma izvršitev kazenske sankcije.
Pritožbi pri tem namreč prezreta, da samo dejanje predložitve (četudi ponarejenega) pooblastila ni neposredni vzrok za sprejete odločitve v izvedenih sodnih postopkih, temveč kot je v 8. točki obrazložitve pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je to rezultat izvedenega dokaznega postopka skladno z ustreznimi postopkovnimi določili, z uporabo materialnega prava ter na podlagi ocene izvedenih dokazov, med katere pa pooblastilo ne spada.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00077358
KZ-1 člen 228, 228/1, 228/3.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - preslepitveni namen - konkretizacija zakonskih znakov - oblika krivde - eventualni naklep - zavrženje obtožnega predloga
Ob tem, ko se obdolžencu očita lažna obljuba že pri sklenitvi posla, nadalje pa so povsem določno konkretizirana še njegova opustitvena ravnanja tudi med izvajanjem pogodbe (da kljub večkratnim obljubam in kljub temu, da je družba B. d.o.o. razpolagala z zadostnimi denarnimi sredstvi, obveznosti ni izpolnil), po utemeljenih pritožbenih navedbah državne tožilke pomeni povsem določno in jasno konkretizacijo preslepitvenega namena obdolženca; slednje pa terja vsebinsko odločitev o obtožbi.
ZKP člen 16, 148, 148/2, 201, 201/1, 201/1-1, 207.
uradni zaznamek o zbranih obvestilih - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - dokazi za utemeljen sum
Obvestila, ki jih je policija pridobila od prebežnikov in o njih sestavila uradni zaznamek imajo podlago v drugem odstavku 148. člena ZKP in v skladu s kazensko teorijo nimajo narave procesno veljavnega dokaza. Nanje se državni tožilec lahko sklicuje ob vložitvi neposredne obtožbe, ne predstavljajo pa veljavnega dokaza, na katerega bi sodišče lahko izključno oprlo sodbo.
Navedeno stališče je pomembno zaradi ugotovitve, da državna tožilka v obtožbi ne predlaga zaslišanja prebežnikov, niti tega, da bi sodišče prebralo uradne zaznamke o zbranih obvestilih, ki jih je pridobila policija.
Obstoj utemeljenega suma ob vložitvi obtožnice se presoja glede na dejstva in okoliščine kot izhajajo iz obtožbe in pa glede na predlagane dokaze. Le ti morajo vsaj na stopnji utemeljenega suma dokazovati očitke iz obtožbe in morajo biti procesno veljavni dokaz. Ker uradni zaznamki o zbranih obvestilih od prebežnikov to niso, tudi obrazložitve obtožnice, posledično pa tudi izpodbijanega sklepa, ni mogoče upoštevati v tem delu, ko se sklicujeta na izjave prebežnikov.
pravica do izjave - odgovor na predlog za podaljšanje - kontradiktornost postopka
Utemeljene so pritožbene trditve pritožnika v zvezi s kršitvijo pravice do izjave oziroma kontradiktornosti. Pritožnik pravilno izpostavlja kot je iz podatkov v spisu razvidno, da je zagovornik obdolžene na poziv sodišča, da se izjasni o predlogu za podaljšanja hišnega pripora zoper obdolženo, dne 17. 5. 2024 pravočasno podal pisno izjavo, ki pa je glede na podatke v spisu, na sodišče resda prispela 21. 5. 2024, dan zatem, ko je sodišče prve stopnje določilo o predlogu za podaljšanje pripora zoper obdolženo. Glede na to, da je zagovornik odgovor podal pravočasno, znotraj 24-urnega dodeljenega roka, je sodišče prve stopnje v točki 3 pritožbeno izpodbijanega sklepa nepravilno zaključilo, da zagovornik obdolžene odgovora zoper predlog o podaljšanju pripora ni podal. Zagovornik obdolžene v pritožbi utemeljeno očita obremenjenost izpodbijanega sklepa s kršitvijo po drugem odstavku 371. člena ZKP ter kršitev obdolženkine ustavno zagotovljene pravice do izjave, oziroma kontradiktornosti po 22. ter 29. členu Ustave, kar je nedvomno vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.
Pritožbene trditve zagovornika, da bi si obdolženi za potrebe tega postopka lahko v Sloveniji uredil začasno bivališče, so nerelevantne.Okoliščine, da se obdolženi nahaja na območju EU (Evropske unije), nikakor ne morejo prepričati, da razlogov begosumnosti pri obdolženem ni.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - upravičeni vlagatelj - zakonska analogija
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da smejo po določbi prvega odstavka 421. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik, le po njegovi smrti jo smejo v korist obdolženca vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena KZ-1, med katerimi zakoniti zastopnik ni naveden.
KZ-1 člen 47, 47/5, 92, 92-5, 94, 94/1, 94/2. ZFPPIPP člen 408, 408/2, 408/2-1.
zastaranje izvršitve denarne kazni - prekinitev zastaranja - stečajni postopek
Neutemeljena je pritožbena navedba obsojenca, da je izvršitev denarne kazni zastarala. Obsojenec sicer pravilno izpostavlja določbo 5. točke prvega odstavka 92. člena KZ-1, po kateri se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je poteklo šest let od obsodbe na denarno kazen. Pritožbeno sodišče pa izpostavlja, da je potrebno upoštevati tudi določbo drugega odstavka 94. člena KZ-1, po kateri zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti. Glede izvršitve denarne kazni spada v ta čas tudi obdobje trajanja postopka osebnega stečaja. Osebni stečaj obsojenca je bil začet s sklepom z dne 28. 2. 2017 in je bil končan s sklepom z dne 13. 6. 2023, pravnomočnim dne 14. 7. 2023. Osnovni namen osebnega stečaja je za stečajnega dolžnika odpust njegovih obveznosti do upnikov, vendar v skladu z določbo 1. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti ne učinkuje (med drugim) za denarne kazni, izrečene v kazenskem postopku, kar posledično pomeni, da tudi morebitni odpust obveznosti obsojencu v stečajnem postopku, ni ovira za plačilo denarne kazni po končanem stečajnem postopku. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obsojencu po pravnomočno končanem stečajnem postopku izdalo nov terjatveni list za plačilo denarne kazni z novim rokom plačila.
Iz listinske dokumentacije, ki izvira iz predkazenskega postopka, ni razvidno, da bi obtoženec dobil kakršenkoli pravni pouk, saj ta ni zapisan niti v zapisniku o zasegu predmetov, niti v uradnem zaznamku z dne 4. 9. 2017. Vendar pa je policist A. A. zaslišan kot priča 9. 1. 2023 pojasnil, da je obtoženec pred zasegom bil poučen o svojih pravicah in o tem glede česa naj bi se opravil zaseg. Glede vsebine pravnega pouka je povedal, da je obtoženec bil poučen o tem, da ga sumijo kaznivega dejanja, povezanega s prepovedanimi drogami in da ″ne rabi″ izročiti ničesar, če to ne želi, da pa bo v vsakem primeru pregledal njegov nahrbtnik, glede na to, da je zaznal, da je v njem prepovedana droga. Sodišče prve stopnje je verjelo taki izpovedbi priče, ker je njegovo izpoved ocenilo kot resnicoljubno in relativno točno.
Policist je torej obtoženca poučil, da ni dolžan (da ne rabi) ničesar izročiti in ga v nadaljevanju opozoril, kako bo postopek potekal dalje, v kolikor predmeta ne bo izročil, pri čemer pa taka pojasnila ni mogoče šteti kot grožnjo, pač pa kot pouk o pravnih posledicah. Tak pouk pa je nedvomno dopuščal možnost obtožencu, da bi ostal tudi popolnoma pasiven.
Možnost navzočnosti na seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku se razlikuje od zakonske ureditve tega vprašanja v rednem kazenskem postopku, v katerem ima obdolženec, glede na določbo 378. člena ZKP, pravico, da od pritožbenega sodišča zahteva, da ga obvesti o seji in je nato na njej, kolikor to želi, tudi navzoč. Zakonsko besedilo 445. člena ZKP pa dopušča, da sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi obvesti stranki o seji senata samo, če predsednik senata ali sam senat spoznata, da bi bila navzočnost stranke koristna za razjasnitev stvari.
Sklep o razrešitvi zagovornika po uradni dolžnosti je konstitutivne narave in učinkuje z dnem izdaje, ne glede na to, kdaj je bil vročen. Procesna dejanja, ki jih opravi odvetnik po izdaji sklepa, nimajo pravnega učinka. Pritožba, vložena po izdaji sklepa o razrešitvi, se zavrže kot nedovoljena.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je sicer v sodbi I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021 res poudarilo, da v primeru, če verodostojne protokolacije operativnega ravnanja policije ni, državno tožilstvo tvega, da trditvenemu in dokaznemu bremenu zakonitega delovanja v okviru predkazenskega postopka ne bo moglo zadostiti. Tega zapisa pa ni mogoče razumeti tako, da je tožilstvu onemogočeno dokazovanje zakonitosti zasega. Okoliščine zasega je namreč vendarle mogoče ugotavljati tudi z zaslišanjem prič tj. policistov in same osebe, ki so ji bili predmeti zaseženi, saj odsotnost zapisa o danem pouku glede privilegija zoper samoobtožbo, samo po sebi ne pomeni, da tak pravni pouk osebi ni bil dan oziroma, da oseba predmeta dejansko ni prostovoljno izročila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00075589
ZKP člen 15, 92, 92/2, 92/2-8, 95, 105, 105/2, 371, 371-11, 385, 394, 394/1, 445d. KZ-1 člen 296, 296/1, 296/2. ZBPP člen 46, 46/3.
kaznivo dejanje nasilništva - odločba o stroških kazenskega postopka - stroški oškodovanca v primeru obsodilne sodbe - brezplačna pravna pomoč - odločba o premoženjskopravnem zahtevku - odločilno dejstvo - protispisnost - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka - sprememba izpodbijane sodbe - sodba o kaznovalnem nalogu - izrek kazenske sankcije
Ker se skladno s 95. členom ZKP stroški oškodovanca in njegovega pooblaščenca v obsodilni sodbi vselej naložijo v plačilo obdolžencu, bi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi te stroške moralo naložiti v plačilu obdolžencu. Če namreč v odločbi o glavni stvari ni odločeno o tem, kdo je dolžan te stroške plačati, z izdajo posebnega sklepa takšne odločitve ni mogoče nadomestiti.
S tem, ko v izpodbijani sodbi ni odločilo o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca, čeprav bi moralo, je sodišče prve stopnje sicer kršilo 105. člen ZKP, vendar pa s tem po presoji pritožbenega sodišča ni zagrešilo kršitve v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Odsotnost odločitve o premoženjskopravnem zahtevku namreč ne šteje kot odsotnost odločilnih dejstev, saj se slednja nanašajo na predmet obtožbe, kar pa premoženjskopravni zahtevek ni.
Ker gre za kazniva dejanja iz pristojnosti okrožnega sodišča, bi moral sklep o odvzemu predmetov izdati zunajobravnavni senat in ne predsednica senata, ki odloča samo v tistih primerih, ki so določeni v ZKP (peti odstavek 25. člena ZKP).
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje mlajšemu mladoletniku zaradi storitve kaznivega dejanja zlorabe znamenj za pomoč in nevarnost po prvem odstavku 309. člena KZ-1 izreklo vzgojni ukrep ukor. Navedeni ukrep izreče sodišče mladoletniku, glede katerega spozna, da bo že z grajo dosežen namen vzgojnih ukrepov (prvi odstavek 76. člena KZ). Posebnost vzgojnega ukrepa ukor je, da se izvrši takoj z izrekom graje mladoletniku, na način, da mu sodnica oziroma sodnik za mladoletnike po opravljeni seji ali glavni obravnavi prikaže škodljivost in nepravilnost njegovega ravnanja in ga opozori, da mu bo lahko izreklo strožjo kazensko sankcijo, če bi storil novo kaznivo dejanje. Lastnost vzgojnega ukrepa ukor je torej v tem, da vzgojno učinkuje takoj ob izreku.
Tudi po oceni sodišča druge stopnje potrebuje mladoletnik, poleg usmerjanja družine, stalno strokovno nadzorstvo svetovalca CSD. Cilj nadzorstva organa socialnega varstva je, da se lahko mladoletnik kot odgovorna oseba lažje vključi v širšo družbo in da je v njej sprejet, zato je nujno, da strokovni delavec - svetovalec na CSD mladoletnika redno spremlja in mu pomaga pri uspešnem dokončanju šolanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00075869
KZ člen 73, 80, 83, 83/2, 84, 94. KZ-1 člen 375. ZKP člen 489, 490.
vzgojni ukrep - sprememba odločbe o vzgojnem ukrepu - odločanje o ukrepih in spremljanje izvajanja ukrepov - oddaja v vzgojni zavod - oddaja v prevzgojni dom
Nadzorstvo je namenjeno spremljanju uresničevanja mladoletniku naloženih navodil oziroma ugotavljanju primernosti izrečenega ukrepa ter (ne)uspešnosti njegovega izvajanja, predvsem na področju mladoletnikove vzgoje, usmerjanja in izobraževanja. Če je sodišče izreklo zavodski vzgojni ukrep, sodišče preverja tudi učinkovitost ukrepa, ki naj bi se uresničevala v prevzgoji mladoletnika v času bivanja v instituciji. Kadar sodišče ugotovi, da mladoletnik med izvajanjem izrečenega ukrepa ne sodeluje oziroma se izvrševanju ukrepa izogiba, ga ne spoštuje ali krši pravila, in so potrebni intenzivnejši ukrepi za njegovo prevzgojo, lahko na podlagi prvega odstavka 490. člena ZKP pravnomočno izrečeni vzgojni ukrep nadomesti s strožjim ukrepom.
Mladoletnikova dopolnjena polnoletnost tekom postopka spremembe izrečenega vzgojnega ukrepa ni ovira za izrek strožjega (ali milejšega) ukrepa, saj sme izrečeni vzgojni ukrep, ob smiselni uporabi določbe tretjega odstavka 94. člena KZ, trajati najdalj do tedaj, ko storilec dopolni triindvajset let.
pripor - utemeljen sum - begosumnost - ponovitvena nevarnost - bolezen
Neutemeljena so pritožbena prizadevanja obtoženčevega zagovornika o odpravi pripora bodisi nadomestitvi slednjega z milejšim ukrepom, saj naj bi ukrep pripora resno ogrožal obtoženčevo zdravje, upoštevajoč obtoženčevo nedavno bolnišnično hospitalizacijo. Sodišče z odreditvijo pripora v obdolženčevo pravico do zdravstvenega varstva ni poseglo, saj je tudi pripornikom zagotovljeno zdravstveno varstvo.
Če sodišče mladoletno osebo, ki ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, po tretjem odstavku 236. člena ZKP zasliši, ker je to v njeno največjo korist, je pravni pouk po drugem odstavku 236. člena ZKP pred zaslišanjem nesmiseln in ga procesni zakon ne zahteva.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00083981
KZ-1 člen 308, 308/1. ZKP člen 344, 344/1, 385, 426, 426/1.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zahteva za varstvo zakonitosti - razveljavitev prvostopne sodbe - sprememba obtožnice - odločilno dejstvo - datum storitve kaznivega dejanja - poprava obtožnice - isti historični dogodek - prepoved reformatio in peius
Zaradi poprave obtožnice se identiteta ali kriminalna količina kaznivega dejanja ni v ničemer spremenila, saj gre tudi po popravku datuma kaznivega dejanja še vedno za isti historični dogodek in za enako pravno opredelitev dejanja. S takšnim popravkom datuma obtoženec ni bil v dvomu kateri historični dogodek je predmet obravnave in katero dejanje se mu z obtožbo očita, temveč je ohranil vsa procesna jamstva. Popravek datuma kaznivega dejanja pa obtoženca ni postavil v slabši položaj niti glede uveljavljanja domnevnega alibija.
Sodišče prve stopnje je dolžno pri sojenju ocenjevati vse elemente kaznivega dejanja, pri čemer je njegova naloga tudi v tem, da opis kaznivega dejanja, kolikor se nanaša na zakonske znake v obtožbi tudi ustrezno "prečisti". S tem, ko je sodišče prve stopnje napačno navedbo iz opisa kaznivega dejanja izpustilo, upoštevajoč, da je bilo po izvedenem dokaznem postopku nedvomno ugotovljeno, s katerim vozilom in registrskimi tablicami je kaznivo dejanje storil, ravnanje sodišča prve stopnje ne predstavlja nedovoljenega posega v opis dejanja v obtoženčevo škodo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00076021
KZ-1 člen 56, 56/3, 134a, 134a/1. ZKP člen 306, 306/3. ZPND člen 23.
kaznivo dejanje zalezovanja - ukrep prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov - pravnomočno razsojena stvar - nepravdni postopek - vštevanje v izrečeno kazen - globa - domneva umika predloga za pregon - pristop na glavno obravnavo - obdolženčeva odklonitev psihiatričnega pregleda - element ogroženosti in prestašenosti
Globe so bile obdolžencu v nepravdnem postopku izrečene ob uporabi 23. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) zaradi kršitev prepovedi približevanja in navezovanja stikov z oškodovanko, te kršitve v nepravdnem postopku določenih prepovedi pa nimajo narave prekrška, zato pritožba neutemeljeno navaja, da gre za že razsojeno stvar in da obdolženca zato za kaznivo dejanje zalezovanja iz 134.a člena KZ-1 ni mogoče obsoditi. Izrečene globe zato tudi niso predmet vštevanja v izrečeno kazensko sankcijo v kazenskem postopku. Tretji odstavek 56. člena KZ-1 namreč določa, da se globa, odvzem prostosti ali kakšna druga sankcija, ki jo je obsojenec prestal oziroma plačal za prekršek, ter kazen ali disciplinski odvzem prostosti, ki ga je prestal zaradi kršitve vojaške discipline, obsojencu všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška oziroma kršitve vojaške discipline. Kršitev prepovedi, naloženih nasprotnemu udeležencu v nepravdnem postopku, pa ne predstavljajo nobenega od navedenih primerov, torej ne prekrška in tudi ne kršitve vojaške discipline.