uradni pritožbeni preizkus - kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo - vštevanje pripora v izrečeno kazen - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zaslišanje mladoletne osebe - mladoletna oškodovanka - zavrnitev izvedbe dokaza - pravica do obrambe - načelo kontradiktornosti - zaslišanje obremenilne priče - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - kaznivo dejanje posilstva - celovita dokazna ocena - razlogi o odločilnih dejstvih - načelo proste presoje dokazov - kaznivo dejanje prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva - posest pornografskega gradiva - odločba o kazenski sankciji - obteževalne in olajševalne okoliščine - primerna kazen
Pritožbeno izvajanje je zgrešeno, saj zagovornik obdolženega A. A. v graji zatrjevane napačne uporabe določila petega odstavka 331. člena ZKP ne razmeji statusa otroka s posebnimi potrebami (po, za potrebe predmetne kazenske zadeve povsem irelevantnih določbah ZUOPP) od statusa oškodovane s potrebo po zaščiti, ki temelji na določbi 144. člena ZKP (torej oškodovanke, katere osebna pravica je s kaznivim dejanjem znatno prekršena, pa zaradi njenih osebnih značilnosti ali ranljivosti, zaradi narave, teže ali okoliščin kaznivega dejanja ali zaradi ravnanja obdolženih ali oškodovane v predkazenskem ali kazenskem postopku in izven njega obstaja posebna potreba po varstvu njene osebnostne celovitosti pri posameznih dejanjih v predkazenskem in kazenskem postopku). V skladu z novejšo prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) morajo sodišča, kadar opustijo neposredno zaslišanje obremenilne priče, celovito in skupaj presoditi tri vprašanja: (i) ali so podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja priče; (ii) ali je izjava priče (v smislu 6. člena EKČP) edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba; (iii) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe. Tozadevno pritožbeno sodišče opozarja, da izpoved B. B. še zdaleč ni edini obremenilni dokaz zoper obdolžena, saj je imelo prvostopenjsko sodišče za ugotovitev kaznivih dejanj na škodo tedaj mladoletnice utemeljeno podlago tudi v drugih dokazih.
podaljšanje pripora - utemeljen sum - ponovitvena nevarnost - izvajanje dokazov v preiskavi
Ob tem, ko iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so priče, zaslišane v preiskavi, potrdile očitke v zvezi s konkretizacijo kaznivih dejanj, ki bremenijo obdolženca, so pritožbeni očitki, da te priče utemeljenega suma niso dodatno podkrepile, neutemeljeni. Bolj konkretiziranega odgovora pa sodišče druge stopnje na tem mestu ne more podati, saj so pritožbene trditve v zvezi s tem očitkom povsem pavšalne. Zato zgolj poudarja, da je sodišče prve stopnje, na podlagi v točki 6 obrazložitve navedenih dokazov, pravilno zaključilo, da je utemeljeni sum še vedno izkazan, saj je ob tem, ko (med drugim) iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da tako prepoznava prič, ki so obdolženca videle med vlamljanjem, kot tudi poročila o preiskavah Nacionalnega forenzičnega laboratorija obdolženca povezujejo s kraji očitanih kaznivih dejanj, verjetnost, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, večja od verjetnosti, da jih ni. Zato tudi pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da v preiskavi niso bili najdeni predmeti, ki bi jih naj obdolženi odtujil, ter nahrbtnik, ki naj bi ga pri tem nosil, ob vseh ostalih ugotovitvah sodišča prve stopnje (prepoznava, ujemanje zavarovanih sledi z vzorci, odvzetih obdolžencu) na razumnost in pravilnost tega zaključka ne more vplivati.
podaljšanje pripora po vložitvi obtožnega predloga - ponovitvena nevarnost - utemeljen sum - relevantne okoliščine
Priče niso izpovedovale o samem dogodku, ki je predmet obtožnice, temveč o deložaciji, ki jo je izvajal izvršitelj A. A. že pred obravnavanim dogodkom. Te izpovedbe so lahko upoštevne le kot okoliščine, ki vplivajo na presojo osebnosti obtoženega, ne pa na sam obstoj utemeljenega suma, da je storil očitani mu kaznivi dejanji.
pripor - zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi - izmikanje - sorazmernost - kršitev temeljnih pravic delavcev
V primeru odreditve pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP ne gre za tehtanje med samim kaznivim dejanjem in posegom v osebno svobodo obdolženca, saj drži, da ZKP ne omejuje pripora po drugem odstavku 307. člena le na postopke, ki se zoper obdolžence vodijo zaradi hudih kaznivih dejanj. Pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP varuje interes oziroma dolžnost države, da se izpelje zakonit kazenski postopek, in je po presoji zakonodajalca poseg v osebno svobodo posameznika upravičen tudi zaradi zaščite takega interesa.
Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da mora biti vsiljiva komunikacija v dejstvenem opisu opredeljena z okoliščinami, iz katerih izhaja, da je obdolženi nadaljeval z izvršitvenimi ravnanji, kljub temu, da mu je oškodovanka povedala oziroma drugače pokazala, da z njim noče imeti stikov.
Iz opisa dejanja mora biti razvidno, da je bilo ravnanje storilca z vidika oškodovanca nezaželeno ter da si je storilec proti volji oškodovanca večkrat prizadeval vzpostaviti stik z njim. Nezaželenost lahko izhaja že iz same vsebine komunikacije ter reakcije oškodovanca na komunikacijo, kot pravilno opozarja pritožnik, pri čemer ni nujno, da je reakcija na komunikacijo naslovljena na samega storilca.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00070529
ZKP člen 344, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 372-2, 372-3. KZ-1 člen 57, 57/3, 211, 211/1.
prepoved reformatio in peius - načelo ne bis in idem - obogatitveni namen - sprememba kazenske sankcije
Prepoved spremembe na slabše (reformatio in peius) ni bila prekršena, saj je državna tožilka le bolj določno in natančno opredelila obdolženkino vlogo v družbi X. d.o.o. To pa ne pomeni, da je državna tožilka v opis dodala nekaj, kar bi bilo obdolženki v škodo.
S tem, ko sodišče sledi spremembi obtožbe in v skladu z njo ugotovi dejansko stanje, tudi presodi, da je bila sprememba dopustna. Procesna ureditev ne zahteva, da sodišče v situacijah, ki so povsem jasne, v sodbi navaja razloge v zvezi z dopustnostjo spremembe obtožbe. Zmotno je prepričanje zagovornika, da bi morala državna tožilka spremembo obtožnice, podano na glavni obravnavi, posebej obrazložiti. Določba 344. člena ZKP državnega tožilca k temu ne zavezuje in tudi dejstvo, da se državna tožilka ni sklicevala na zakonsko določen razlog za presojo dopustnosti spremembe obtožnice, glede na fazo postopka, v kateri je do tega prišlo, ni odločilno. Zaradi spremembe obtožnice tudi ni bila okrnjena obdolženkina pravice do obrambe, saj je bila natančno in določno obveščena o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se ji očitajo, in je imela primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe.
Zaključek sodišča prve stopnje, da ne obstojijo razlogi objektivne narave, zaradi katerih obsojenec ni mogel izpolniti naloženega posebnega pogoja, je v nasprotju z zaključkom, ki izhaja iz sodbe z dne 23. 12. 2021, ki temelji na bistveno enakih ugotovitvah glede premoženjskega in socialnega stanja obsojenca, pa kljub temu iz nje izhaja, da obsojenec do tedaj, zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, ni mogel izpolniti dolga do oškodovane družbe.
Prav tako je zmoten zaključek sodišča, da bi obsojenec lahko vsaj po več manjših zneskih odplačeval svojo obveznost oškodovani družbi, če bi to hotel. Izpis odprtih obveznosti iz naslova izvršb na transakcijskem računu tako jasno kaže, da obsojenec še kar nekaj časa ne bo mogel razpolagati s svojim celotnim dohodkom, kar pomeni, da je razlog zaradi katerega obsojenec posebnega pogoja ni izpolnil, objektivne narave in ne v obsojenčevi pasivnosti, nepripravljenosti, nezainteresiranost in ignoranci, kot to v izpodbijani sodbi zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje.
odreditev pripora - priporni razlog ponovitvene nevarnost - sorazmernost in nujnost ukrepa
Osumljenec je sredi belega dne pred očmi sovaščanov streljal dvakrat in to na oškodovance, ki jih je kritičnega dne prvič videl. Ta nepredvidljivost in pa dejstvo, da naj bi osumljenec streljal v strnjenem naselju kaže na to, da so podane konkretne okoliščine za bojazen, da bi utegnil osumljenec v primeru izpustitve na prostost kazniva dejanja, s katerimi bi ogrozil varnost, morda pa tudi življenje ljudi, ponavljati.
V nasprotju s tem, kar o tem meni pritožnik, je pripor tudi neogibno potreben ukrep. Nikakršnega dvoma ni o tem, da dejanja, zaradi katerih se je znašel v kazenskem postopku ogrožajo varnost ljudi in bi se kaj lahko končala z bistveno hujšimi posledicami, kakor pa se dejansko so. Prav zaradi navedenega je poseg v osumljenčevo pravico do svobode gibanja tudi sorazmeren teži in načinu storitve obeh dejanj.
krivdni stroški - vročanje vabila - pravna oseba - zastopnik obdolžene pravne osebe
Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja v vsakem konkretnem primeru.
Osebna vročitev se, če gre za pravno osebo, opravi na njenem sedežu. V skladu s 33. členom ZOPOKD se pisanja, namenjena zastopniku, vročajo obdolženi pravni osebi. Sodišče 1. stopnje je vabila uspešno vročalo obdolženi pravni osebi na njenem sedežu, zato še toliko bolj ni bilo nobenega razloga, da je sodno pisanje vročalo tudi zakoniti zastopnici na njenem domačem naslovu po pooblaščenem vročevalcu.
Zakon o kazenskem postopku (1948) člen 506, 506/4.
postopek za preklic pogojne obsodbe - izpolnitev pogoja - pogojna obsodba - pogojna obsodba s posebnim pogojem
V času, ko je sodišče prve stopnje odločalo o preklicu pogojne obsodbe, obsojena obveznosti, ki so ji bile naložene s pogojno obsodbo, ni izpolnila. Glede na to, da je v postopku odločanja o pritožbi, obsojena izpolnila svojo obveznost in o tem predložila dokazila, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi obsojenke, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in postopek za preklic pogojne obsodbe ustavilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00075825
KZ-1 člen 86, 86/9, 211, 211/1.
delo v splošno korist - subjektivne okoliščine
Bolj kot samo dejstvo, da je do poplačila oškodovancu prišlo šele aprila 2023, kar je skoraj pol leta po vročitvi pravnomočne sodbe obsojencu, je pomembno tekom postopka ugotovljeno dejstvo, da potrdilo, ki ga je sodišču predložil obsojenčev zagovornik 28. 2. 2023, ne odraža resničnega stanja in ga je mogoče oceniti kot poskus zavajanja sodišča, da bi obsojenec dosegel izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist.
Kazen zapora mora res ohraniti svoje bistvo v smislu neodobravanja kršitev norm in mora biti koristna tako za obsojenca kot za družbo, njen namen pa je povračilnost in prevencija, ki jo je mogoče doseči samo s skrajnim ukrepom tj. z izvršitvijo zaporne kazni, ki bo vzgojno vplivala na obsojenca, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00069499
KZ-1 člen 86, 86/3. ZKP člen 361, 361/7. ZIKS člen 23, 23/3.
prestajanje kazni zapora pred pravnomočnostjo sodbe - zavod za prestajanje kazni zapora - umik predloga
Obtoženec pač ne more sam izbirati zavoda, v katerem bi prestajal kazen še pred pravnomočnostjo sodbe, niti o tem ne more odločati predsednik razpravljajočega senata. Pri odločitvi oziroma določitvi ustreznega zavoda bi sodišče, pristojno za izvršitev (tretji odstavek 23. člena ZIKS-1), upoštevalo kriterije, ki so opredeljeni v Navodilu o razporejanju in pošiljanju obsojencev na prestajanje kazni zapora v zavode za prestajanje kazni zapora.
Odločitev na podlagi sedmega odstavka 361. člena ZKP je možna in dopustna zgolj v položaju, ko obtoženec to sam zahteva oziroma soglaša z vsemi vidiki pričakovane odločitve.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00070347
ZKP člen 402, 402/3. KZ-1 člen 86, 86/8.
delo v splošno korist - alternativna izvršitev kazni zapora - podaljšanje roka za izvedbo del - neoprava družbeno koristnega dela
Povsem nekritično namreč zanemari dejstvo, da je izključno z nadaljnjimi lastnimi, pravno nevdržnimi ravnanji, torej z odklonskim obnašanjem v njegovi subjektivni sferi, preprečil, da bi lahko po prestanih prostostnih kaznih, ki so mu bile pravnomočno izrečene v zvezi z njegovo deliktno preteklostjo, korektno opravil naloženo mu delo v splošno korist na temelju predmetne kazenske zadeve. Avtomatična dolžnost alternativnega izrekanja in izvrševanja kazenskih sankcij v razmerju do posameznega storilca kaznivega dejanj ne obstaja, marveč je tovrstna omiljena oblika prestajanja kazni za izvršeno pravno nevzdržno dejanje zgolj možnost, upravičena pod določenimi pogoji oziroma osebna boniteta, katero pa je obsojeni z nadaljnjim izvrševanjem novih kaznivih dejanj zapravil.
Tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je ovira zaradi nastopa kazni zapora, ki preprečuje izvajanje dela v splošno korist (ki ga v predmetni zadevi niti še ni pričel opravljati), nastala izključno v sferi obsojenca, ki je z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljeval.
nasilje v družini - zastaranje kazenskega pregona - kršitev kazenskega zakona - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - zavrnitev dokaznih predlogov
Izrek je dovolj jasno in razumljivo koncipiran z navajanjem, da je v navedenem časovnem okviru obtoženec skoraj vsak mesec fizično napadal oškodovanko na način kot izhaja iz opisanih ravnanj, izvajal psihično nasilje z ravnanji, ki so prav tako opisana, v nadaljevanju izreka pa so posamični dogodki, kot jih navaja pritožnica, še posebej konkretizirani. Tako konkretizirani dogodki v ničemer ne vplivajo na sicer opisano fizično in psihično nasilje izvajano približno enkrat na mesec.
Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP pa je višje sodišče ugotovilo, da je bil v obtoženčevo škodo prekršen kazenski zakon, ko prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona za obtoženčeva ravnanja do 1. 5. 2014. V navedenem je zato prepoznalo kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP. Za kaznivo dejanje nasilje v družini je v zakonu predpisana kazen zapora do petih let, kar upoštevaje določbo 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, ki predpisuje zastaranja kazenskega pregona v desetih letih od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto, privede do ugotovitve, da so zastarala obtožencu očitana ravnanja od 1. 11. 2008 do 21. 9. 2013 (upoštevaje desetletni zastaralni rok šteto od datuma odločitve na višjem sodišču). Iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja je izrecno izhajalo še, da je bilo iz navedenega očitka izvzeto obdobje od 22. 9. 2013 do 30. 4. 2014. To pomeni, da je bil že v času izrečene prvostopenjske sodbe del obtožencu očitanih izvršitvenih ravnanj navedenega kaznivega dejanja zastaran, zato je višje sodišče časovni okvir izvršitve kaznivega dejanja opredelilo s časovnim obdobjem od 1. 5. 2014 do junija 2019, tako da v navedenem časovnem okviru niso obsežena ravnanja, ki so že zastarala.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00070783
ZKP člen 371,371/1,371/1-4. KZ-1 člen 196,196/1.
kazenska sankcija - odločba o kazenski sankciji
Minimaliziranje obdolženčevega pravno nevzdržnega ravnanja skozi obdobje več kot enega leta, v razmerju do večih oškodovanih ter poskus zaobida neizpodbitnega dejstva njegove predkaznovanosti, kot to poskuša zagovornik v okviru zavzemanja za milejše kaznovanje, je neresno in neprepričljivo. Zgolj posplošeno pritožbeno sklicevanje na "ustaljeno sodno prakso" pravnih in dejanskih zaključkov, kot jih je sprejelo prvostopenjsko sodišče, prav tako ne more omajati, kaj šele ovreči. Tozadevno pritožbeno sodišče opozarja, da je vsaka primerjava z drugimi kazenskimi zadevami oziroma postopki povsem brez teže, saj je sleherna zadeva zase kompleksna, s povsem drugačnimi objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami, dejstvi in življenjskimi situacijami.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00070252
KZ-1 člen 205, 205/1, 205/1-1. ZKP člen 105, 105/1, 105/2, 285c, 285c/1, 450a, 450b, 450c, 450č.
velika tatvina - sporazum o priznanju krivde - premoženjskopravni zahtevek
Zgolj posplošeno sklicevanje na vrsto oziroma tip kršitve ter hipotetično teoretiziranje in polemiziranje z judikatom, povsem drugovrstnim predmetni kazenski zadevi, glede na sprejeto priznanje krivde obdolženega in v izpodbijani sodbi eksplicitno navedenih dokazov, ki so podano priznanje podprli ter prvostopenjsko presojo, da je obdolženemu očitano kaznivo dejanje dokazano tako v objektivnem kot v subjektivnem pogledu, sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov ne more omajati, kaj šele ovreči.
Po določbi tretjega odstavka 102. člena ZKP mora tisti, ki je upravičen podati predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, določno označiti svoj zahtevek in predložiti dokaze. V obravnavanem primeru oškodovanka temu ni zadostila. Oškodovanka v predlogu ni opredelila intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin ter ni povedala, katere nevšečnosti naj bi utrpela med zdravljenjem. Nadalje ni opredelila intenzivnosti primarnega strahu ob samem očitanem ravnanju obtoženke ter ni pojasnila, v čem naj bi se kazal sekundarni strah in koliko časa naj bi trajal. Končno, oškodovanka ni pojasnila svojega subjektivnega doživljanja ob odzivu oklice na trajne brazgotine na svoji podlahti (skaženost). Uveljavljani premoženjskopravni zahtevek torej ni obrazložen in ga zato ni mogoče preizkusiti. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za prisojo premoženjskopravnega zahtevka, temveč bi moralo oškodovanko z njim napotiti na pravdo (drugi odstavek 105. člena ZKP).
Sodišče prve stopnje je glede kaznivega dejanja pod točko I/1 sodbe, s sprejeto pravno kvalifikacijo po tretjem v zvezi s prvim odstavkom člena 211 KZ-1, ki nima ustreznega odraza v konkretnem opisu, uporabilo materialnopravno določbo, ki je ne bi smelo uporabiti. Napačno uporabljena pravna kvalifikacija pa se v obravnavanem primeru izkazuje kot taka, ki je v škodo obtoženca, ne le iz razloga višje predpisane kazni, pač pa tudi, ker je za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1, na katero napotuje konkreten opis, predpisana zaporna kazen do treh let, kar pomeni, upoštevaje določbo 4. točko prvega odstavka člena 90 KZ-1 in desetletni zastaralni rok, da je kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje že zastaral.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obtoženca nista ravnala po očitku, ampak sta izvršila določena druga ravnanja, ki pa niso predmet očitka. Ob izostanku ustrezne spremembe obtožnega akta s strani tožilstva bi prvostopenjsko sodišče moralo izreči oprostilno sodbo iz razloga, ker dejanji obtožencema nista dokazani, ne pa prevzeti tožilske funkcije in samo, izven očitka, ugotavljati, na kakšen v ključnem drugačen način od tistega, ki je zaveden v očitku, sta obtoženca vendarle prispevala k nastanku prepovedane posledice oziroma k poskusu, da bi le-ta nastala.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00069999
KZ-1 člen 22, 22/2, 123, 123/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 29.
Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je oškodovanka s tem, ko je grablje v hlevu odvrgla, prenehala z napadom na obdolženca, ki je takrat sam postal napadalec.
Po končanem napadu ne gre več za obrambo, ampak le za povračilni udarec, ki se, kot v obravnavani zadevi, vedno šteje za kaznivo dejanje.