kaznivo dejanje grožnje - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - grdo ravnanje - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - subjektivni zakonski znak - kršitev kazenskega zakona - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Subjektivni zakonski znak je v obtožbenem očitku opisan z besedami, da je obdolženec oškodovancu zato, da bi ga ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje in telo, dejanje pa storil z grdim ravnanjem. S tem je dovolj določno opisano, da je obdolženec dejanje storil prav z namenom ustrahovanja in vznemirjanja oškodovanca. Konkretizacija obdolženčevega namena ustrahovanja in vznemirjanja v abstraktnem delu opisa, ki mu sledi konkretni del s substanciranjem izrekanja resnih groženj, grdega ravnanja ter posledic pri oškodovancu, je povsem zadostna.
ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/2. ZUP člen 43, 44. ZOsn člen 52, 53, 76, 78, 100, 102, 102/2. URS člen 14.
izločitev dokazov - nedovoljeni dokazi - dokaz iz drugega postopka
Dokazi, ki so pridobljeni v drugih nekazenskih postopkih, je vendarle potrebno izločiti iz spisa, če so pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSC00085219
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 23, 29. ZKP člen 201, 272, 272/2, 451, 451/1.
predlog za podaljšanje - pravica do izjave - kontradiktornost postopka - pošten postopek - mladoletnik
Ustavno sodišče je poudarilo, da se prizadevanja sodišča za čim hitrejšo izvedbo postopka (čeravno zaradi izteka roka, do katerega bi smel po predhodnem sklepu trajati hišni pripor) ne smejo izteči v kršitev mladoletnikovih ustavnih in konvencijskih pravic ter ne smejo utemeljiti posega v mladoletnikovo pravico do izjave v postopku. Pravica do izjave je namreč povezana z obveznostjo sodišča, da se seznani z navedbami strank, jih pretehta in se do bistvenih navedb v obrazložitvi odločbe decidirano opredeli.
kaznivo dejanje velike tatvine - pregon, kadar je storilec v bližnjem razmerju z oškodovancem - upravičen tožilec - oškodovanec in zasebni tožilec - pravočasnost zasebne tožbe - predlog za pregon - kazenska ovadba kot pravočasno vložena zasebna tožba
Tretji odstavek 53. člena ZKP predstavlja dopolnitev 52. člena ZKP in je glede na zakonsko besedilo namenjen varstvu oškodovanca, saj preprečuje škodo, ki bi mu nastala zaradi nepravilne odločitve, za katero kaznivo dejanje naj se zoper storilca sproži kazenski pregon, saj je razmejitev med uradno pregonljivimi kaznivimi dejanji in kaznivimi dejanji na zasebno tožbo dostikrat težavna. Zasebni tožilec, pogosto tudi pravni laik, ob naznanitvi kaznivega dejanja ni dolžan vedeti, ali gre za dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo ali po uradni dolžnosti, z vložitvijo kazenske ovadbe pa je izrazil svojo voljo za pregon storilca. Zato se, če je oškodovanec podal kazensko ovadbo ali predlog za pregon, med postopkom pa se ugotovi, da gre za kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja na zasebno tožbo, šteje ovadba oziroma predlog za pregon za pravočasno zasebno tožbo, če je podana v roku, ki je predpisan za zasebno tožbo. Pri tem ni pomembno, v kateri fazi postopka se ugotovi, da se dejanje preganja na zasebno tožbo, saj je rok za vložitev zasebne tožbe, če je oškodovanec vložil pravočasno kazensko ovadbo, varovan in se šteje, da je bila zasebna tožba vložena pravočasno, torej v šestmesečnem roku, določenem v prvem odstavku 52. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00085170
KZ-1 člen 74, 74/1, 75, 75/2, 75/5, 205. ZKP člen 499, 499/1, 499/2, 501.
odvzem premoženjske koristi - velika tatvina - sostorilstvo - ugotavljanje premoženjske koristi - prosti preudarek
Odvzem premoženjske koristi že v načelu predstavlja odvzem čistega presežka premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, zato za obtoženca ne sme pomeniti nalaganja večjega materialnega bremena. Po drugem odstavku 499. člena ZKP mora (tudi) sodišče med kazenskim postopkom zbrati dokaze in raziskati okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev protipravne premoženjske koristi. Zgolj če bi bilo ugotavljanje (višine) premoženjske koristi povezano z nesorazmernimi težavami ali če bi se zaradi tega postopek preveč zavlekel, je znesek premoženjske koristi mogoče odmeriti po prostem preudarku (501. člen ZKP). Sledeč petem odstavku 75. člena KZ-1 pa se, če je premoženjsko korist pridobilo več oseb skupaj, odvzame vsaki osebi delež, ki ga je pridobila; če se ta delež ne more natančneje ugotoviti, ga sodišče določi ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve.
izločitev dokazov - pravica do uporabe svojega jezika - postavitev sodnega tolmača - predkazenski postopek - kazenska ovadba - izvedba naroka
Pritožbeno sodišče poudarja, da je vprašanje potrebe po pritegnitvi sodnega tolmača v (pred)sodnem postopku za primer, ko oškodovanka uradnega jezika postopka ne obvlada brezhibno, treba presojati konkretno, glede na okoliščine posameznega primera. Upoštevati je treba stopnjo razumevanja jezika s strani oškodovanke, naravo in obseg njene udeležbe v postopku ter vrsto procesnih dejanj, pri katerih sodeluje.
Čeravno je zagovornica drugačnega mnenja, je podaja kazenske ovadbe (zgolj) predprocesno dejanje, ki ni enakovredno zaslišanju priče ali obdolženca v kazenskem postopku.
Iz ponujenih razlogov izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje zanesljivo izhaja, da (in zakaj) je bila zagotovitev vnukinjine pomoči pri premostitvi kakšne jezikovne bariere oškodovanke na policiji ob naznanitvi kaznivega dejanja nasilja v družini dne 2. 10. 2024, ki naj bi ga storil obdolženi, zadostna, na ravni zagotovljene učinkovite komunikacije in razumevanja pritožbeno problematizirane uverture v (pred)kazenski postopek.
Odvzem predmetov po izrečeni pravnomočni obsodilni sodbi na podlagi določbe tretjega odstavka 498. člena ZKP pride v poštev le pri obligatornem odvzemu predmetov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085611
ZKP člen 496, 496/1, 496/2. KZ-1 člen 70a.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - podaljšanje varnostnega ukrepa - nevarnost storitve kaznivega dejanja
Glede na podano izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je A. A. nevaren za okolico in da je nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj mogoče odpraviti le z zdravljenjem v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo UKC Maribor, prav tako da potrebuje varstvo in stalen nadzor. Kot je višje sodišče pojasnilo že v prejšnjem sklepu (sklep II Kp 29374/2021 z dne 13. 9. 2023), bi za odpravo varnostnega ukrepa, za kar se zavzema pritožba, bila ključna ugotovitev, da je pri A. A. odpravljena nevarnost, da bi na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, kar pa upoštevaje vse zgoraj navedeno, ni bilo ugotovljeno. Poudariti je, da je namen varnostnega ukrepa zdravljenje in varstvo storilca kaznivega dejanja in da je Enota za forenzično psihiatrijo na Oddelku za psihiatrijo UKC Maribor pristojna tudi za varstvo, ne le za zdravljenje, obdolženega pa zaradi nevarnosti, da bi storil kakšno hudo kaznivo dejanje, ni mogoče namestiti v SVZ Hrastovec, kjer gre le za zdravstveni zavod, kot je to v mnenju poudarila tudi Komisija.
grožnja - predlog za pregon - oškodovanec - smrt oškodovanca
Pritožbeni senat se pridružuje prevladujočim stališčem tako v kazenskoprocesni teoriji kot v sodni praksi, da je bila v procesni situaciji smrti oškodovanca (ki ni stranka, torej subsidiarni tožilec ali zasebni tožilec) v teku kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja, katerega domnevni storilec se preganja na predlog (t. i. predlagalni delikti), presežena rigorozna razlaga 55. člena ZKP, iz katere bi bilo moč sklepati, da morajo v tem členu opredeljeni upravičenci v roku treh mesecev po oškodovančevi smrti podati izjavo, da nadaljujejo postopek, sicer se postopek ne sme nadaljevati.
ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6, 277, 277-1, 377, 377/3, 429.
zavrženje obtožnega predloga - razveljavitev sklepa - oškodovanec kot tožilec - predlog za izločitev sodnika - poizvedbe v zvezi s pritožbenimi navedbami
ZKP v 6. točki prvega odstavka 39. člena določa, da sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. V obravnavani zadevi sodnik, ki je v zadevi odločal, ni predlagal svoje izločitve, stranki pa mora biti pravica, da zahteva izločitev sodnika, zagotovljena. Ker v obravnavani zadevi oškodovanec kot tožilec ni bil seznanjen s tem, kdo bo zadevo obravnaval, preden je bilo o njej odločeno, je pritožbeno sodišče pritožbi njegovega pooblaščenca ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.
V nadaljnjem postopku bo zahteva za izločitev sodnika D. D., navedena v pritožbi zoper izpodbijani sklep in dodatno v izjavi na odgovor predsednice sodišča Okrajnega sodišča v Ljutomeru, ki jo je podal njegov pooblaščenec, predložena predsedniku sodišča, ki bo o zahtevi izvedel postopek in o njej odločil, po odločitvi predsednika sodišča pa bo sodišče prve stopnje ponovno opravilo preizkus obtožnega predloga.
Pritožbeno sodišče pa tudi tokrat soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil izrečen A. A. in ki se sedaj nahaja v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra, še vedno potrebno. Na podlagi v izpodbijanem sklepu izpostavljenega izvedenskega mnenja je namreč prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da je A. A. nevaren za okolico in da je nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo UKC. Da bi sodišče prve stopnje odpravilo varnostni ukrep, za kar se smiselno zavzema pritožba, bi bila ključna ugotovitev, da je pri obsojencu odpravljena nevarnost, da bi na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, kar pa pri A. A. ni bilo ugotovljeno. Kar se tiče pritožbenih navajanj, da so glede na zaključke izvedenskega mnenja zaprte vse možnosti, da bi obsojeni predčasno zapustil forenzično psihiatrijo in bil nameščen v SVZ pa je poudariti, da je namen varnostnega ukrepa zdravljenje in varstvo storilca kaznivega dejanja in da je Enota za forenzično psihiatrijo na Oddelku za psihiatrijo UKC pristojna tudi za varstvo in ne le za zdravljenje, A. A. pa zaradi že opisane nevarnosti, da bi storil kakšno hudo kaznivo dejanje, tudi ni mogoče namestiti v SVZ, kjer gre le za zdravstveni zavod, kot je bilo to sicer vse že obrazloženo tudi v sklepu pritožbenega sodišča z dne 13. 9. 2023, in kot je to obsežno pojasnilo tudi prvostopno sodišče v točkah 10 do 13 izpodbijanega sklepa, kjer je z razlogi, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče obrazloženo, zakaj trenutno ni možna namestitev obsojenca v SVZ.
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 272, 272/2, 402, 402/5.
podaljšanje pripora - priporni razlog begosumnosti - razlogi za odreditev pripora - status tujca - posebne okoliščine
Zagovornica v pritožbeni tezi prezre prvostopenjsko poudarjen obstoj tudi posebnih okoliščin, na katere gre razumno opreti sklepanje o obstoju pripornega razloga begosumnosti obdolženca, in sicer zagroženo visoko prostostno kazen za obravnavano kaznivo dejanje (od treh do deset let zapora), poleg denarnega kaznovanja. Prav tako zanemari dejstvo, da je obdolženi državljan druge države članice EU, ki mu znotraj območja EU omogoča povsem prosto gibanje, previdno pa zaobide tudi jasno izraženo prvostopenjsko bojazen o možnosti pomoči obdolžencu s strani sostorilcev, za katere je utemeljeno sklepati, da bi mu zaradi zagotovitve lastnih interesov in preprečitve razkritja njihove identitete pomagali pri skrivanju in izognitvi kazenskemu pregonu, s čimer bi obdolženi bistveno otežil ali celo preprečil izvedbo in pravnomočni zaključek kazenskega postopek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086537
KZ-1 člen 34, 34/1, 116,116-1. ZKP člen 4, 18, 18/1, 148, 148/4, 258, 391.
kaznivo dejanje poskus umora - grozovit način - umor na zahrbten način - zahteva za izločitev dokazov - zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov - rekonstrukcija dogodka - postavitev drugega izvedenca - načelo proste presoje dokazov - ustavne pravice - zakonski znaki kaznivega dejanja - drugačna sodna praksa - pavšalne navedbe - opredelitev do zagovora - prostovoljni odstop - zmanjšana prištevnost - motiv - direktni naklep
V pritožbi se zagovornik ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje glede zavrnjene zahteve za izločitev dokazov in ponavlja razloge za izločitev dokazov, kot jih je podal s pisno vlogo (l. št. 1274-1281) na glavni obravnavi 21. 6. 2023 oziroma na predobravnavnem naroku 1. 6. 2023 z vlogo z dne 1. 6. 2023 (l. št. 855-862) in pred tem v fazi preiskave z vlogo z dne 29. 12. 2022 (l. št. 661-667) ter navaja, da je zavrnitev zahteve za izločitev dokazov nezakonita in nepravilna, s takšnim navajanjem pritožba smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zatrjuje kršitev pravice iz 19. člena Ustave. Zagovornik tako meni, da so v spisu nezakoniti dokazi, in sicer tisti, ki jih je obdolženi po obravnavanem dogodku skril in informacijo o tem povedal policistu A. A. ter mu lokacijo predmetov pokazal na googlovem zemljevidu, prav tako pa tudi ostali dokazi, ki izvirajo iz teh dokazov, kot sadeži zastrupljenega drevesa.
Vendar se s pritožbo ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zahtevi za izločitev dokazov, kot že navedeno, upoštevalo vse izvedene dokaze na glavni obravnavi. Ocenilo je strokovni mnenji obeh strokovnjakov mag. B. B. in dr. C. C., ki drugače kot izvedenec dr. Č. Č. menita, da obdolženi pravnih poukov policista A. A. v posledici že razvite prilagoditvene motnje, afektivnega stanja ter večplastnih čustvenih odzivov ni bil sposoben razumeti oziroma je bila njegova zmožnost razumevanja pravnih poukov bistveno zmanjšana. Drugačno mnenje je podal izvedenec dr. Č. Č., da je prilagoditvena motnja pri obdolženem ugotovljena šele po odvzemu prostosti, in sicer najkasneje 6. 10. 2022 in torej dne 4. 9. 2022 ni bila prisotna ter da prilagoditvena motnja na višje živčne funkcije neposredno ne vpliva, še več, izvedenec ugotavlja, da ima obdolženi zelo dobro razvite višje živčne funkcije in kapaciteto spoprijemanja s stresorji, pri obdolženem pa ni ugotovil stresorja, ki bi pripeljal do prilagoditvene motnje.
Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi izpovedbo priče A. A., ki je zaslišan na glavni obravnavi potrdil, da je obdolženca o pravicah iz 4. člena ZKP in četrtega odstavka 148. člena ZKP poučil, preden mu je ta podal izjavo glede lokacije predmetov, ter dokazno ocenilo izpovedbe ostalih zaslišanih prič D. D., E. E., F. F. in G. G., prav tako je vpogledalo posnetek videonadzorne kamere v prostoru za pridržanje v času od 10:00 ure do 10:40 ure. Posebej je poudarilo, da je glede na listinske dokaze in izpovedbe prič policistov obdolženi bil pred podajo izjave trikrat poučen o svojih pravicah iz 4. člena ZKP in četrtega odstavka 148. člena ZKP.
Pritožba isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja tudi z navajanji, da se sodba sodišča tudi v delu, v katerem je sodišče argumentiralo svojo odločitev, opira na dokaze, ki so bili iz spisa izločeni, in sicer sledi krvi na levi nogavici, levem in desnem športnem copatu, kar izhaja iz 18. točke izpodbijane sodbe na str. 21 ter na listinski dokaz A1, l. št. 39 - formular "privolitev za preiskavo elektronske naprave", pri čemer je bil ta dokaz pridobljen na podlagi nedovoljenega dokaza mobilnega telefona Samsung Duos.
Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 29. člena Ustave, ker naj bi sodišče prve stopnje, po oceni pritožbe, neutemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov in s tem obdolžencu kršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist.
Zatrjevane kršitve niso podane. Zagovornik si relevantnost zgoraj navedenih dokazov neuspešno prizadeva utemeljiti s podobnimi navedbami, kot jih je obramba uveljavljala že tekom sojenja in jih je sodišče prve stopnje argumentirano zavrnilo v točki 6 izpodbijane sodbe. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo presoja, katere dokaze bo izvedlo ter kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri tem pa ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, predlagani dokazi morajo biti namreč materialno pravno upoštevni, obramba pa mora obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme torej zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano, ali pa je brez pomena za zadevo in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje povzetim kriterijem glede dopustnosti zavrnitve dokaznih predlogov v celoti zadostilo, svojo odločitev pa v 6. točki obrazložitve ustrezno utemeljilo. Tako je v točki 6 na str. 6 izpodbijane sodbe navedlo razumne in prepričljive razloge, zakaj je zavrnilo dokazni predlog po opravi rekonstrukcije dogodka.
Z navajanji pritožbe se ni mogoče strinjati. Vrhovno sodišče RS je v svojih sodbah že judiciralo, da gre za odvzem življenja na grozovit način, kadar je dejanje izvršeno na način povzročanja hudih fizičnih bolečin ali psihičnega trpljenja žrtve, ki po intenziteti in trajanju presega trpljenje ob slehernem odvzemu življenja (objektivni vidik) ter ob storilčevem zavedanju in hotenju oziroma privolitvi v povzročanje takšnega trpljenja, pri čemer morajo biti podane okoliščine, ki kažejo na njegovo brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje. Grozovitost kot zakonski znak po 1. točki 116. člena KZ-1 je močno kulturno pogojen. Vprašanje o tem, ali je nekaj grozljivo ali ne, je vrednostno in je torej za napolnitev "grozovitega načina" potrebno izhajati iz objektivne presoje grozovitosti, kot tudi storilčevega dojemanja grozovitosti. Gre torej za kulturno pogojen zakonski znak, glede katerega je v okviru objektivne presoje potrebno izhajati iz vidika povprečnega opazovalca.
Pritožbi ni mogoče pritrditi. Okoliščine, ki jih navaja pritožba, ne spreminjajo dejstva, da je obdolženec na škodo oškodovanke ravnal na zahrbten način. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v točkah 42, 44 in 45 pravilno in izčrpno obrazložilo okoliščine, ki potrjujejo zahrbtno delovanje obdolženca, njegovo zvijačnost in pretkano delovanje. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je utemeljeno zaključilo, da je oškodovanka kritične noči v park prišla, ker jo je obdolženi s sporočili, katera ji je v zvezi s pismi pošiljal vse od 1. 9. 2022, tja zvabil. Še kritičnega dne 3. 9. 2022 ji je v zvezi s pismi poslal več sporočil, tako tudi sporočilo o t. i. lovu na zaklad. Vse to potrjuje, kako vztrajno se je obdolženi zavzemal, da oškodovanka pride v park, medtem ko ji je v sporočilu izrecno napisal, da ga tam ne bo. Pritožba zato nima prav, ko navaja, da med obdolženim in oškodovanko ni bilo komunikacije, prav tako je zgrešeno sprenevedanje, da je oškodovanka sama predlagala, da pride v park po pisma, na enake navedbe pritožbe pa je odgovorilo že sodišče prve stopnje (45. točka izpodbijane sodbe). Zagovornik tudi zmotno navaja, da oškodovanka obdolžencu ni zaupala, ker kaj takega iz izpovedbe oškodovanke ne izhaja. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanke, ki je povedala, da je obdolžencu zaupala in ga imela rada in to kljub dogodkom, ki jih v zvezi s hišo in poškodovanim vozilom izpostavlja pritožba.
krivdno povzročeni stroški - izmikanje vročitvi - stroški za vročanje pisanj - vročanje sodnih pisanj - dolžnost obvestila o spremembi naslova
Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni trdilo, da je obdolženec spremenil naslov, temveč je le obrazložilo, da na naslovu stalnega prebivališča sodnih pisanj ni dvignil, ob tem pa še na načelni ravni pojasnilo, da ni sporočil spremembe naslova in prebivališča (o čemer je bil v fazi preiskave izrecno poučen).
Senat v ugovornem postopku (po načelu proste presoje dokazov) ne odloča o predlogih strank za izločitev dokazov, temveč po uradni dolžnosti iz spisa izloči le nedovoljene dokaze, ki bi jih moral izločiti že preiskovalni sodnik oziroma državni tožilec (83. člen ZKP).
izločitev dokazov - ekskluzija dokazov - video posnetek kot dokaz - izvajanje videonadzora - pravica do zasebnosti - pravica do varstva osebnih podatkov - pravica do informacijske zasebnosti - obdelava osebnih podatkov - poseg v pravice zasebnosti - dopustnost posega v ustavno pravico - pričakovana zasebnost - test razumnega pričakovanja zasebnosti - razlogi o odločilnih dejstvih
Sodišče druge stopnje nadalje pojasnjuje, da tudi, ko ne gre za neposredno kolizijo dveh prizadetih ustavnih pravic, to še ne pomeni, da so dokazi pridobljeni s strani zasebnikov, ki niso oškodovanci kaznivega dejanja, nezakoniti, kot skuša poenostavljeno prikazati pritožnik. V takšnih primerih je potrebno namesto tehtanja uporabiti test pričakovane zasebnosti.
ZKP člen 4, 4/4, 8, 8/8, 83, 83/2, 233, 233/3, 249, 249/4. ZNPPol člen 19. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 62.
izločitev dokazov - izločitev nezakonito pridobljenih dokazov - ravnanje policije - sodni tolmač - tolmač - pravica do uporabe jezika v postopku - predkazenski postopek - uradni zaznamek
Glede na povzeta pravila uporabe jezika in dejstvo, da se opravila v predkazenskem postopku izvajajo praviloma neposredno po zaznavi kaznivega dejanja, ne glede na del dneva in tudi na kraju dejanja je jasno, da v predkazenskem postopku ni niti vedno in povsod mogoče, niti nujno pričakovati zagotovitve takih standardov glede obdolženčeve pravice do uporabe jezika, kot zavezujejo sodišča ob vodenju kazenskega postopka in so določeni v osmem odstavku 8. člena ZKP.
Določbe 8. člena ZKP se namreč uporabljajo za predkazenski postopek pred policijo smiselno, seveda ob uporabi že omenjenega 19. člena ZNPPol in ob upoštevanju 62. člena URS ter 6. člena EKČP.
dovoljenost pritožbe - sklep o izločitvi dokazov - začetek glavne obravnave - napačen pravni pouk - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - pritožba zoper sodbo
Sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča o dovoljenosti vložitve navedenega predloga obrambe dne 29. 5. 2024 kljub določbi drugega odstavka člena 83 ZKP v zvezi s 4. točko tretjega odstavka člena 285.a ZKP, poleg tega pa je, upoštevaje četrti odstavek člena 340 ZKP, z napačnim pravnim poukom zagovornikom podelilo pravico, ki je zakon ne predpisuje: v primeru, da sodišče na glavni obravnavi izda poseben sklep v zvezi z izločitvijo dokazov, se lahko tak sklep izpodbija le s pritožbo zoper sodbo (četrti odstavek člena 340 ZKP).
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSC00084956
URS člen 15, 15/3, 27 29, 34, 35, 36. ZKP člen 236, 236/3, 3 3/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8. KZ-1 člen 173, 173/3.
zaslišanje mladoletnega oškodovanca - pravica do obrambe - sekundarna viktimizacija - nedotakljivost stanovanja - nedovoljeni dokazi - domneva nedolžnosti - test sorazmernosti - spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let
Varstvo mladoletne oškodovanke pred sekundarno viktimizacijo, ki bi lahko nastopila ob njenem zaslišanju v kazenskem postopku, ne sme prikrajšati obtoženca za učinkovito izvrševanje pravice do obrambe.
Kadar sta pri pridobivanju dokazov s strani "zasebnikov" ogrožani dve ustavni pravici, je treba opraviti tehtanje med pravicami v skladu s strogim testom sorazmernosti.