Odločitve sodnika, sprejete v drugih kazenskih zadevah, ne glede na to, ali se obsojeni z njimi strinja ali ne, same po sebi ne morejo biti razlog za dvom v nepristranskost sodnika, četudi se v okviru njihovega obravnavanja seznani z dogodkom, ki je predmet konkretne kazenske zadeve.
Osebne okoliščine, na katere se zagovornica sklicuje v pritožbi, tj. da obsojeni nikoli ni bil problematičen v času delovnih aktivnosti, da ni imel nikakršnih sankcij in je poznan po delavnosti in disciplini vse do upokojitve, da je bil kot študent prodekan, ga kasneje gasilski častnik, ribiški čuvaj, lovec, član lovske družine, da v preteklosti ni bil obravnavan zaradi nasilja v družini, da ni vključen v katero izmed oblik pomoči na CSD in poudarek, da nima težav z nobeno od oblik odvisnosti ter, da se je še vedno pripravljen pogoditi z družinskimi člani glede premoženja, zatorej same po sebi ne morejo vzdržati kot utemeljen, vzdržen in prepričljiv razlog za alternativno prestajanje kazni.
Sodišče prve stopnje je, upoštevaje določbo 18. člena KZ-1, ki predpisuje, da je kaznivo dejanje storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj je nastala prepovedana posledica, ter dejstvo, da gre za pravo opustitveno kaznivo dejanje, zavzelo pravilno stališče, da je navedeno kaznivo dejanje trajajoče kaznivo dejanje, pri katerem izvršitveno ravnanje preneha s prenehanjem protipravnega stanja, ko je tudi materialno dokončano; utemeljeno je štelo, da je obveznost obdolženih, da sodelujeta z davčnim organom, prenehala z dnem izdaje davčne odločbe 26. 9. 2014 in na ta datum vezalo določbe kazenske materialne zakonodaje o zastaranju.
Do vsega navedenega se je opredelilo prvostopenjsko sodišče in pravilno ugotovilo, da je davčni organ v postopku delnega nadzora poslovanja in davčnega inšpekcijskega postopka zaznal nepravilnosti pri obračunavanju oziroma plačevanju različnih vrst davkov v zvezi s predmetno gospodarsko družbo in v skladu z zakonsko obveznostjo po 145. členu ZKP o sumu storitve kaznivih dejanj obvestil policijo, in sicer dne 29. 7. 2014, pri čemer je bila ovadba na strani policiji prejeta dne 5. 8. 2014, nato pa, upoštevaje listinsko dokumentacijo in izpovedbi prič D. D. in E. E., upravičeno ocenilo, da je davčna inšpektorica vse do izdaje odločbe 26. 9. 2014 le izvrševala pooblastila iz svojih pristojnosti skladno z določbami tedaj veljavnega Zakona o davčnem postopku, saj je kot uradna oseba le ugotavljala morebitno davčno odgovornost pravne osebe in ne individualne kazenske odgovornosti obeh obdolženih; od njiju torej ni, pod pretvezo vodenja davčnega postopka, zbirala obvestil za namene kasnejšega kazenskega postopka.
Kot ključno se izkazuje ne, kot to zmotno navajajo pritožniki, kdaj je davčni organ začel sumiti, da sta obdolženca storilca davčne zatajitve, pač pa, kdaj je nastopil trenutek, ko sta bila obdolženca upravičena domnevati, da ju varuje privilegij zoper samoobtožbo. Pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o trenutku nastanka osredotočenosti suma zoper oba obdolženca namreč hkrati terja ugotovitev, da sta tudi obdolženca, s trenutkom prejema pisnih zaključkov davčnega organa, upravičeno domnevala, da je zoper njiju sum storitve kaznivega dejanja fokusiran do te mere, da imata, glede na privilegij zoper samoobtožbo, pravico odkloniti sodelovanje z davčnim organom.
Sodišče druge stopnje glede na ključno spredaj izpostavljeno ugotovitev prvostopenjskega sodišča, katere pomena in teže za presojo izpolnjenosti subjektivnega elementa očitanega kaznivega dejanja ni ustrezno ovrednotilo, pritrjuje pritožbeni navedbi, da sta v danem trenutku dne 8. 7. 2014 obdolženca, seznanjena s konkretnimi podatki, ki so po presoji sodišča prve stopnje davčni organ že vodili k sumu o storitvi kaznivega dejanja v zvezi z davčno zatajitvijo konkretno določenih zneskov posamičnih vrst davkov, že upravičeno domnevala, da bi edicijska dolžnost pomenila izvotlitev njune pravice, da ne izpovedujeta zoper sama sebe. Na dan 8. 7. 2014 so nastopile dejanske okoliščine, ki izključujejo zaključek o tem, da sta obdolženca vedela, da ravnata v nasprotju s pravom, kar izključuje ugotovitev o obstoju njune krivde za storitev očitanega kaznivega dejanja od vključno 8. 7. 2014 dalje, saj sta ravnala v opravičljivi pravni zmoti.
Pritožnica sicer pravilno navaja, da so bile vse problematizirane odredbe izdane v letu 2006, kar je daleč pred spremenjeno prakso Ustavnega sodišča RS in še celo pred odločbo Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008, vendar nato napačno zaključuje, da se spremenjena praksa Ustavnega sodišča ne sme in ne more retroaktivno uporabljati za te odredbe, ker so bile izdane skladno s takrat veljavno (ustavno)sodno prakso in skladno z ZKP ter v času njihove izdaje niso bile kršene nobene ustavno varovane pravice obdolžencev. Takšno stališče je zgrešeno in v nasprotju z obstoječo sodno prakso.
Izjema dobre vere v celoti izvotli zahtevo po naknadnem sodnem varstvu zoper sodne odločbe, na podlagi katerih policija deluje, ki jo je postavilo Ustavno sodišče v odločbi Up-1006/13 v zvezi z obrazloženostjo odredb za hišno preiskavo in se na izjemo dobre vere ni oprlo, temveč je zaradi kršitve pritožnikove pravice do obrazložene odločbe iz 22. člena Ustave dokaze pridobljene na podlagi neobrazloženih odredb za hišno preiskavo štelo kot nezakonite dokaze, na katere se sodba ne more opirati.
V okviru pravdnega postopka III P 294/2023 je bila namreč dne 14. 9. 2023 izdana zamudna sodba, ki je dne 3. 4. 2024 postala pravnomočna. Povzeto ima za posledico, da bi moralo sodišče prve stopnje oškodovano B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo. Obdolžencu se namreč lahko nalaga samo tista povrnitev škode, glede katere ima oškodovani potreben pravni naslov v prisojenem premoženjskopravnem zahtevku iz adhezijskega postopka ali pa - kakor v danem primeru - iz posebne pravde.
Sodišče prve stopnje je v okviru formalnega preizkusa obtožnega predloga neupravičeno s poizvedbami pri policijski postaji pridobilo dokumentacijo, ki jo je ob podaji izjave policiji predložil osumljenec.
Sodišče prve stopnje je v okviru materialnega preizkusa obtožnega predloga obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja napačno presojalo na podlagi vsebinske ocene in dokaznega vrednotenja oškodovančeve kazenske ovadbe.