Zaradi zagotovitve obdolženčeve ustavne pravice do pravnega sredstva zoper obsodilno sodbo je izpodbijana odločitev vsaj preuranjena, in so za nedvomno ugotovitev ali je bila sodba dejansko vročena obdolžencu (osebno ali z veljavno nadomestno vročitvijo v skladu z določbami ZKP) potrebne dodatne poizvedbe.
začasno zavarovanje - prevod dokaznih listin - pravica do uporabe svojega jezika - pravica do obrambe - pravica do poštenega postopka - vročitev - fikcija vročitve - zloraba procesnih pravic - podaljšanje začasnega zavarovanja - vročitev s pritrditvijo na sodno desko
V fazi vročanja obtožnice sodišče ni dolžno na lastno iniciativo prevajati vsega dokaznega gradiva, zlasti ko je obdolženec sodišču nedosegljiv, ampak to naredi na zahtevo obdolženca.
Dejstvo, da posamezne (celo večina) listine v spisu niso prevedene, torej ne predstavlja kršitve do uporabe svojega jezika v postopku.
Glede na konkretne okoliščine obravnavane zadeve in naravo ukrepa začasnega zavarovanja, ki skladno s 502.č členom ZKP zahteva, da sodišče o predlogu za podaljšanje začasnega zavarovanja odloči posebej hitro, je sodišče prve stopnje postopalo procesno pravilno, ko je v skladu s 120. členom ZKP predlog državnega tožilstva za podaljšanje začasnega zavarovanja obdolžencema vročilo s pritrditvijo na sodno desko. Takšna fikcija vročitve je namreč nujna, ko je sodišče skrbno, a hkrati neuspešno pri drugih učinkovitih ukrepih za zagotovitev (dejanske) vročitve sodnega pisanja. Pri presoji skrbnosti sodišča pa je treba upoštevati tudi dolžnost sodišča, da se ustrezno odzove na ravnanja, ki izkazujejo zlorabo procesnih pravic (15. člen ZKP).
izvedensko mnenje kot nedovoljen dokaz - zavrnitev zahteve - izločitev nedovoljenih dokazov - izvedensko mnenje kot dokaz
V prvem odstavku 251. člena ZKP je izrecno določeno, v katerem primeru se sodba ne sme opirati na izvid in mnenje izvedenca. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevo obrambe za izločitev izvedenskega mnenja kot neutemeljeno, ker ne obstajajo nobena znana dejstva, ki bi vzbujala dvom v nepristranskost izvedenca in izvedeniškega mnenja. Samo dejstvo, da se obramba ne strinja z vsebino izvedenskega mnenja, pa ni razlog za izločitev.
Obrazložitev, zakaj izrek pogojne obsodbe pri obdolžencu ne bi imel enakega preventivnega učinka kot izrečena kazen zapora, zagovornik obdolženega pogreša neutemeljeno. O zgolj želji po pogojni obsodbi se namreč prvostopenjsko sodišče ni dolžno opredeljevati.
nasilje v družini - lahka telesna poškodba - poškodovanje tuje stvari - razveljavitev kazenske sodbe - nerazumljiv izrek - ni razlogov o pravnorelevantnih dejstvih - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - materialna resnica - nejasni in nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih
Takšna nejasna in nekonkretizirana opredelitev v izreku opisane telesne poškodbe pa obdolženemu A. A. onemogoča učinkovito obrambo. Vrsta telesne poškodbe (udarnina, zvin ali izpah) sicer res ni zakonski znak kaznivega dejanja, je pa pomembna zaradi individualizacije historičnega življenjskega dogodka.
podaljšanje pripora po razglasitvi sodbe - ponovitvena nevarnost - način storitve kaznivega dejanja
Obtoženi je v zgolj 45 minutah vožnje storil kar 17 kršitev cestnega prometa ter pri tem ogrožal druge voznike in potnike, udeležene v cestnem prometu, med njimi tudi oziroma predvsem policiste ter da hujše posledice njegovih dejanj izostale samo zato, ker so policisti uspeli pravilno in prisebno reagirati z umikanjem obtožencu, zato se pritožba neutemeljeno zavzema za zaključek, da sodišče prve stopnje v okviru objektivnih okoliščin ne bi smelo upoštevati agresivnega načina storitve teh kaznivih dejanj.
ZKP člen 410, 413. CZ člen 171. KZ člen 254. ZP-1 člen 136. ZP člen 167.
obnova postopka - davčna zatajitev - prekršek in kaznivo dejanje - ustavitev postopka o prekršku - identično dejansko stanje - ne bis in idem - poskus kaznivega dejanja - dokončano kaznivo dejanje
V zvezi s presojo objektivne identitete med prekrškom po 171. členu Carinskega zakona (CZ) in kaznivim dejanjem po 254. členu Kazenskega zakonika (KZ) je potrebno poudariti, da je iz samega naslova 171. člena CZ razvidno, da je ta urejal odgovornost nedobrovernih posestnikov oziroma imetnikov predmetov prekrškov. Bistvo tega prekrška je bilo razpolaganje z blagom, za katerega je storilec vedel ali pa bi po okoliščinah primera moral vedeti, da je bil z njim storjen prekršek iz 168. do 170. člena tega zakona. Za razliko od tega prekrška pa kaznivo dejanje davčne zatajitve poleg samega prevzema blaga s katerim je storjen carinski prekršek, v posest, obsega tudi druga izvršitvena ravnanja, in sicer sklepanje dogovora, pridobitev prevoznika, urejanje računa, tranzitnih listin in potrjevanje le-teh ter na koncu pridobitev večje premoženjske koristi, kar je bistven razlikovalni element med prekrškom in kaznivim dejanjem.
Zaključek sodišča prve stopnje, da opis kaznivega dejanja obsega ravnanja, ki presegajo zgolj posest blaga v tranzitu in da gre za ravnanja, ki so lastna le kaznivemu dejanju davčne zatajitve in prekrškovni postopek zanj ni bil voden in nato ustavljen, je glede na pojasnjeno pravilen, pritožbene navedbe, v katerih zagovornik nasprotuje takemu zaključku pa neutemeljeno.
Dejanje, za katero je začet postopek o prekršku, ni prekršek, če v opisu dejanja v obdolžilnem predlogu manjka kateri od zakonskih znakov prekrška, kakor tudi če znaki prekrška v opisu prekrška niso konkretizirani.
V sodbi I Ips 364/2007 je Vrhovno sodišče RS navedlo, da kaznivo dejanje davčne zatajitve, ko gre za odmero davka na podlagi odločbe davčnega organa, ni dokončano že z vložitvijo davčne prijave, ampak šele, ko davčni organ izda odmerno odločbo na podlagi prijavljenih lažnih podatkov, saj se šele v takem primeru storilec davčnim obveznostim izogne. Ta zapis je potrebno brati skupaj z obrazložitvijo te sodbe. V predmetni zadevi iz izreka pravnomočne sodbe Vrhovnega sodišče I Ips 323/2003 izhaja, da se je A. A. z ravnanji in na način, opisan v izreku obsodilne sodbe, izognil plačilu 2.318.116 SIT carine in prometnega davka na škodo Ministrstva za finance Republike Slovenije, kar pomeni, da je pravnomočno ugotovljeno, da je kaznivo dejanje davčne zatajitve dokončano in je vsako polemiziranje glede tega odveč. Da bi v konkretnih okoliščinah primera šlo le za poskus kaznivega dejanja, bi moralo biti izkazano, da je davčni organ izdal odločbo o odmeri davka in da se zaradi tega obsojenec naposled ni izognil plačilu davčnih obveznosti, ker jih je poravnal.
ZKP člen 148, 148/4, 214, 215, 216, 216/3, 218, 218/1, 218/2, 218/4. KZ-1 člen 186, 186/1. ZNPPol člen 7. ZODPol člen 43, 43/1. ZP-1 člen 67, 67/1.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov - hišna preiskava - začetek hišne preiskave - ukrepi za zagotavljanje varnosti - taktični preudarek - pregled prostorov - zaščitni pregled (protective sweep) - verjetnost obstoja nevarnosti - dokazni standard suma - nevarnost za življenje in zdravje - neposredna zaznava policistov - izločitev dokazov - navzočnost prič - neprisotnost prič - solemnitetna funkcija - pravni pouk o pravicah osumljenca - pridržanje - osebna preiskava brez odredbe sodišča - razveljavitev sodbe
Pregled prostora zaradi lastne zaščite (zaščitni pregled, protective sweep) se lahko izvede le, če obstajajo izrazljiva dejstva, na podlagi katerih bi razumno preudaren policist z razumnim sklepanjem zaključil, da obstaja verjetnost, da se na območju, ki ga je treba pregledati, nahaja oseba, ki predstavlja nevarnost zanj oziroma za ljudi na kraju dogodka. Analogno z opravo osebne preiskave po četrtem odstavku 218. člena ZKP gre za dokazni standard suma. Zgolj potencialna, teoretična nevarnost za varnost policistov, ki opravljajo hišno preiskavo, pa ne zadošča. Pregled mora biti omejen na površen pregled tistih prostorov, v katerih bi se lahko nahajala taka oseba in ne sme trajati dlje, kot je potrebno za odpravo utemeljenega suma nevarnosti. V okviru zaščitnega pregleda policist osebo, ki odpre vrata stanovanja, lahko pospremi v notranjost stanovanja, če se ta oseba iz nekega razloga (npr. zaradi identifikacije, kot v obravnavni zadevi) vrne v notranjost, da tako zagotovi nadzor nad njo.
Brezdomstvo ni upravičen razlog za izvrševanje kaznivih dejanj, glede na pogostost uporabe vzetih plačilnih kartic in dvige oziroma poskuse dvigov gotovine, ki so presegali dnevni limit, pa očitno tudi ni šlo le za lastno preživljanje, kar bi lahko bila olajševalna okoliščina.
kazenska sankcija - odvzem pri storitvi kaznivega dejanja uporabljenih predmetov - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - izgon tujca iz države - glavna in stranska sankcija - varnostni ukrep
Tudi po presoji pritožbenega sodišča je utemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje, da opisane okoliščine na strani obdolžencev in okoliščine načina izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja dajejo utemeljeno podlago za objektivno bojazen, da bi bili zaseženi vozili lahko ponovno uporabljeni za izvrševanje kaznivih dejanj v zvezi s prevozom ilegalnih prebežnikov.
V konkretni zadevi je izrazito izkazana ponovitvena nevarnost obdolženca že s tem, ko je po izvršitvi kaznivega dejanja umora, pri izvrševanju kaznivega dejanja izsiljevanja na škodo C. C., tudi slednjemu grozil z ubojem njega in njegovih družinskih članov. Že to so same po sebi zadosti posebne okoliščine, ki kažejo na konkretno in realno verjetnost, da bi obdolženec na prostosti kaznivo dejanje umora tudi ponovil, saj je iz načina izvršitve kaznivega dejanja umora mogoče utemeljeno sklepati, da ne zmore dovolj lastne kritičnosti in samokontrole, ki bi ga odvrnila od izvršitve kaznivega dejanja umora.
KZ-1 člen 122, 122/1, 122/2. ZKP člen 285a, 285c, 285č, 330, 370, 370/2.
priznanje krivde - priznanje obtoženca na glavni obravnavi - pogoji za sprejem priznanja krivde - pravni pouk obdolžencu - kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe
330. člen ZKP določa, da če obdolženec med glavno obravnavo prizna krivdo po obtožbi in se nato to priznanje sprejme, sodišče glavno obravnavo nadaljuje ob smiselni uporabi določb 285.c in 285.č členu tega zakona. Obdolženec je bil na naroku deležen vseh pravnih poukov, ko pa je nato med glavno obravnavo, po izvedbi večine dokazov, krivdo priznal, pa ga sodišče ni bilo dolžno poučiti po 285.a členu ZKP, saj postopek ni bil v fazi predobravnavnega naroka.
Zakonska določba šestega odstavka 492. člena ZKP omogoča za primere, ko je kaznivo dejanje storjeno in niso podani drugi razlogi opravičljivosti, prav tako pa ni podana neprištevnost, nadaljevanje kazenskega postopka z obtožnico ali obtožnim predlogom. V takem primeru sodišče najprej zavrže predlog državnega tožilca za izrek varnostnega ukrepa, tako v primeru, če državni tožilec predlog umakne, kot tudi če sodišče po obravnavi sámo ugotovi, da za izrek ukrepa ni izpolnjen pogoj neprištevnosti. Zavrženje predloga nima učinkov, ki bi onemogočali ponovno sojenje za isto kaznivo dejanje na podlagi obtožnega akta državnega tožilca, ki mora biti vložen najpozneje v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa o zavrženju.
Zoper obtožnico iz šestega odstavka 492. člena ZKP (v nobenem primeru) ni ugovora, saj se v tem primeru smiselno uporablja določba tretjega odstavka 344. člena tega zakona. Neizdaja sklepa o zavrženju predloga torej na (ne)dopustnost ugovora zoper obtožnico nima prav nobenega vpliva.
Stališče sodišča prve stopnje, da je kot objektivno okoliščino v okviru presoje grozovitosti načina odvzema življenja možno upoštevati le trajanje fizičnih bolečin oškodovanke, je napačno.
Utemeljevanje grozovitosti načina odvzema življenja zgolj ali predvsem na količini trpljenja žrtve, ki da je ali ni presežna, je namreč v neskladju s svetostjo človeškega življenja in s človekovim dostojanstvom.
Obdolženec je imel možnost, da se brani pred spremenjeno oziroma drugačno pravno kvalifikacijo, kot jo je opredelilo sodišče prve stopnje, zato ne gre za sodbo presenečenja.
Senat, ki je sprejel izpodbijano odločitev ni bil pravilno sestavljen, saj je bilo s sestavo senata kršeno ustavno načelo zakonitega sodnika iz drugega odstavka 23. člena Ustave, ki določa, da lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Kršitev te pravice predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pri presoji, ali je bilo kršeno to ustavno načelo, je potrebno upoštevati določbe Letnega razporeda o dodeljevanju posameznih zadev sodniku poročevalcu in določbe o sestavi senatov.
Delo na domu ne pomeni, da je sodnik odsoten, saj takrat sodnik dela, sicer izven kraja sedeža zaposlitve, v kolikor pa je tisti dan član senata, bi moral biti na seji senata tudi navzoč.
Načelo zakonitega sodnika je določeno v drugem odstavku 23. člena Ustave, pri čemer se pravilnost in zakonitost dodeljevanja zadev presoja v povezavi z Letnim razporedom dela in 156. členom Sodnega reda.
KZ-1 člen 299, 299/1, 299/2, 299/3, 300. ZNPPol člen 40, 40/1, 56, 56/1.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - zakonski znaki kaznivega dejanja - policijski postopek - uradno dejanje - policijska pooblastila - ugotavljanje identitete - napad na uradno osebo
Za izvršitev kaznivega dejanja ni pomembno, katero točno uradno dejanje je storilec preprečil oziroma poskusil preprečiti, temveč da je preprečil oziroma poskusil preprečiti uradno dejanje, ki ga je uradna oseba nameravala opraviti v okviru svojih zakonskih pravic.
Četudi je obtoženec policistu osebno znan, ta okoliščina policista ne odvezuje ugotavljanja osebnih podatkov osebe v policijskem postopku, ki so nujno potrebni za njegovo nadaljnjo izvedbo.
S pričetkom policijskega postopka je neločljivo povezana dolžnost osebe, s katero se zagotavlja nemotena izvedba postopka, in implicitno začasno omejuje gibanje osebe že z njeno zaustavitvijo s strani policije na kraju policijskega postopka, kjer mora oseba spoštovati policijske ukaze oziroma odredbe.
Pritožba se zavrže s sklepom kot nedovoljena, če se ugotovi, da je umaknjena (člen 390 ZKP). Na temelju navedenega zakonskega določila, upoštevaje izjavo oškodovancev kot tožilcev o umiku pritožbe, je sodišče pritožbo oškodovancev kot tožilcev zavrglo kot nedovoljeno.
navzočnost na glavni obravnavi - ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti - pripor za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi - odreditev pripora zaradi izmikanja glavni obravnavi
Kot je razvidno iz spisovnih podatkov in iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje obtoženko pravilno vabilo na glavno obravnavo 17.4.2023. Obtoženka izostanka ni opravičila, zato je bila odrejena prisilna privedba na narok 18.5.2023, vendar ta ni bila izvedena, ker je policisti niso izsledili. V 3. točki izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje obrazložilo, kar potrjujejo tudi spisovni podatki, da se obtoženka očitno izmika kazenskemu postopku in se ne odziva vabilom sodišča, prisilne privedbe pa do sedaj niso bile uspešne, zato je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 307. člena ZKP zoper njo odredilo pripor, da se zagotovi njena navzočnost na glavni obravnavi. Pripor, če ni prej odpravljen, traja do objave sodbe, najdalj pa mesec dni. V 4. točki izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podana sorazmernost med odrejenim priporom in posegom v obtoženkino osebno svobodo ter da drugače njene navzočnosti ni mogoče zagotoviti.
silobran - protipraven napad - istočasnost napada in obrambe - soprispevek oškodovanca - olajševalna okoliščina
Bistvo zagovora obtoženca, ki je sicer priznal, da je oškodovanca udaril s steklenico po glavi, je v njegovi trditvi, da je dejanje storil v samoobrambi.
Silobran je obrambno dejanje, ki je nujno potrebno, da se odvrne neposreden sočasen protipraven napad.
Sodišče je ugotovilo, da s strani oškodovanca zoper obtoženca ni bilo istočasnega protipravnega napada, ki bi terjal nujno obrambo z njegove strani.
Oškodovanec ni imel pri sebi noža, kot je trdil obtoženi, ki je oškodovancu povzročil poškodbe z dvema ločenima izvršitvenima ravnanjema. Oškodovančevo dlje časa trajajoče agresivno vedenje v lokalu, kjer je nadlegoval goste v lokalu in udaril obtoženčevega prijatelja, predstavlja tehtno olajševalno okoliščino pri odmeri kazni.
kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe - psihofizično stanje
Pri kaznivem dejanju spolne zlorabe slabotne osebe je bistveno, da oškodovanec zaradi stanja, v katerem se nahaja, ni zmožen dajati odgovora. Celo v primeru, ko je oškodovana oseba sama dala pobudo za spolno občevanje oziroma drugo spolno dejanje, je podano to kaznivo dejanje, če je storilec zavestno zlorabil njeno slabost.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - USTAVNO PRAVO
VSC00070707
KZ-1 člen 228, 228/1, 228/2. ZKP člen 15, 269, 269/1, 269/1-2, 344, 344/1, 358, 358/1, 358/3, 371, 371/1, 371/1-1, 383, 383/1, 383/1-1, 394, 394/1. URS člen 22, 28, 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
poslovna goljufija - zakonski znaki - opis kaznivega dejanja - sprememba obtožnice - enako varstvo pravic - pošten postopek - pravica do obrambe - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - sprememba sodbe - prekoračitev obtožbe - prepoved zlorabe pravic
Modificiranje obtožnice, ki v tenorju ne konkretizira zakonskih znakov kaznivega dejanja, na glavni obravnavi v smeri sklepčnosti opisa pomeni zlorabo procesne pravice. Če sodišče spremembi ne odreče pravne veljavnosti in odloči o spremenjeni obtožbi, obtožbo prekorači, kar je bistvena postopkovna kršitev.