Pri odločitvi o dolžnosti obiskovanja Društva za nenasilno komunikacijo v Mariboru kot pomoči pri njegovem odraščanju in ne kot kazen, saj to vzgojni ukrep ni, kar je ustrezno poudarilo že prvostopenjsko sodišče, je smiselno v ospredje postavilo mladoletnikovo potrebo po obvladovanju jeze, torej brzdanja lastnih emocij, kar ga bo odvrnilo od ponavljanja kaznivih dejanj. Navodilo namreč mora biti takšno, da usmerja in spodbuja mladoletnikovo nadaljnjo vzgojo in razvoj, pa tudi tako, da ga mladoletnik lahko izpolni in ga je mogoče nadzirati. Posebej učinkovito bo tedaj, če bo konkretno in natančno ter čim bolj v skladu s potrebami mladoletnikove prevzgoje.
Pritožbeno sodišče na ta posplošen očitek odgovarja, da je neutemeljen, saj v ničemer ne spodbija ključne pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je načelo o kazenskopravni intervenciji kot skrajnem sredstvu, ki je upravičeno le v primerih najhujših ekscesnih napadov na osebo oškodovanca v zvezi z delom, treba upoštevati že pri presoji, ali očitano dejanje predstavlja konkretizacijo zakonskih znakov, predpisanih v členu 197 KZ-1.
Zagovornik v zvezi s sestavo sodišča uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila po njegovem prepričanju podana zato, ker je izpodbijano sodbo izdala sodnica posameznica, čeprav je o zadevi sodil tričlanski senat. Sodišče druge stopnje se v zvezi s tem v celoti sklicuje na obrazložitev v zvezi z izpodbijanim sklepom o popravku, saj gre zaradi nedoslednosti v pisnem odpravku izpodbijane sodbe zgolj za neskladje med izvirnikom in pisno izdelano sodbo.
Skupnost obdolženca z zunajzakonsko partnerko B. B. in njenim sinom, obdolženčevim pastorkom C. C., je tako v smislu navedenih materialnopravnih izhodišč nedvomno pomenila življenjsko skupnost zunajzakonskih partnerjev kot eno od oblik družinske skupnosti.
Pri tem je izpostaviti tudi namen izreka pogojne obsodbe s posebnim pogojem, ki je v zavedanju obsojenca, da je to zanj ugodnost in da mu sodišče zaupa, da bo izpolnil posebni pogoj in mu ne bo treba v zapor, kar pa obsojeni glede na njegovo ravnanje ni vzel resno in se je tako zaupanje obsojencu izkazalo za neutemeljeno.