Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da utemeljen sum ni podan, ker naj bi bili dokazi na katerih ta temelji, zaradi nepoučenosti obdolženega o privilegiju zoper samoobtožb ob odvzemu prostosti, pridobljeni nezakonito.
Iz odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju, kot tudi iz Zapisnika o zasegu predmetov izhaja, da je bil obdolženi, ob prisotnosti prevajalke za ruski jezik, poučen o svojih pravicah o jeziku, ki ga razume. Obdolženi je vsebino vročenih listin razumel, kar je potrdil tudi s svojim lastnoročnim podpisom.
preklic pogojne obsodbe zaradi prej storjenega kaznivega dejanja
Če sodišče odloči, da pogojne obsodbe ne bo preklicalo, lahko to odločitev sprejme le v času, ko še teče preizkusna doba za prej storjeno kaznivo dejanje.
Iz Recenzije Poročila o kakovosti psiholoških izvedenskih mnenj in priporočil za izboljšave ter presojo sprejemljivosti izvedenskih mnenj dr. Igorja Areha, 2019, izhaja, da je Rorschachov preizkus najbolj pogosto uporabljan in sprejet ter najpogosteje zahtevan test v forenzični psihologiji, da je eden najbolj raziskanih in kritično ocenjenih testov, da je njegova veljavnost in zanesljivost ocenjena kot visoka do skrajno visoka in da so izvedenci v raziskavi Rorschachov preizkus po metodi vrednotenja CS ocenili kot edino projektivno metodo, ki ustreza Daubertovemu standardu. Enako izhaja iz tuje literature.
begosumnost - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - hišni pripor
Teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ogroža varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami, v katerih poteka njihovo spravljanje preko državnih mej, utemeljeno odtehta poseg v obdolženčevo ustavno pravico do osebne svobode, pri čemer ne bi bil primeren niti noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep (hišni pripor), kot predlaga obdolženčeva zagovornica. Zavzemanje za izrek tega ukrepa, kljub trditvam v pritožbi, da bi izrek takšnega ukrepa zagotovil, da obdolženi tovrstnih kaznivih dejanj ne bi ponavljal, ter upoštevajoč dejstvo, da ima obdolženi v državi, kjer biva otroke, potrebne varstva, glede na prej izpostavljene okoliščine, neutemeljeno. Ukrep pripora je tako neogiben kot tudi sorazmeren ukrep.
pripor - podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - begosumnost
Glede utemeljenega suma se ni pojavila nobena spremenjena okoliščina, ki bi to osnovno predpostavko za pripor kakorkoli omajala.
Sodišče prve stopnje je za zaključek o begosumni nevarnosti obdolženca podalo konkretne in za obravnavano zadevo relevantne razloge. Ti temeljijo na okoliščinah, ki se od odreditve pripora niso spremenile.
Pregled podatkov obravnavane zadeve pokaže, da oškodovanka ni zahtevala, da se ji pravnomočna sodba vroči. Navedeno pomeni, da odreditev vročitve sodbe pritožbenega sodišča oškodovanki po vročevalcu ni bila utemeljena in zato ni dolžna plačati stroškov, ki so nastali z vročanjem.
URS člen 29. ZKP člen 148, 148/4. ZNPPol člen 52, 52/1, 52/2, 52/4, 52/6. ZP-1 člen 55, 55/2.
izločitev dokazov - zakonitost dokazov - prostovoljna izročitev predmetov - privilegij zoper samoobtožbo - fishing expedition - zbiranje obvestil - velika verjetnost - dokaz testimonialne narave - neposredna zaznava policistov - pregled oseb in stvari - zaseg predmeta
Privilegij zoper samoobtožbo v primeru prostovoljne izročitve predmetov s strani osumljenca velja le v primeru, če ima takšna izročitev testimonialno (pričevalno) naravo. Izročitev ni testimonialne narave tedaj, ko je ravnanje organov usmerjeno v pridobivanje določenega že obstoječega dokaznega gradiva, pri čemer je sam obstoj tega konkretnega gradiva organom znan vnaprej. To pa ne bo izkazano, če organi pregona o obstoju takšnega gradiva zgolj posplošeno sklepajo ali ugibajo oziroma celo "iščejo na slepo" (tako imenovan "fishing expedition"). V takem primeru oseba s prostovoljno izročitvijo predmeta, ki jo obremenjuje, podaja organom njim še neznane informacije. Pomen takšne izročitve je mogoče enačiti s podajo samo-obremenjujoče izjave in je zato takšna izročitev na ravni pričevalnega oziroma testimonialnega dokaza. Če pa je konkretna informacija organom že znana, oseba zgolj z izročitvijo spornega predmeta sebe ni mogla (dodatno) obremeniti in zato ne gre za testimonialno naravo pridobitve tega dokaza.
Predstavljena razlaga se odseva tudi v določbah 52. člena ZNPPol. Skladno s prvim odstavkom tega člena sme policist zaradi zasega predmetov opraviti pregled osebe, če na podlagi njegove neposredne zaznave obstaja velika verjetnost, da ima oseba pri sebi predmete, ki jih je skladno z zakonom treba zaseči.
Upoštevaje četrti odstavek 148. člena ZKP mora policist pouk podati, preden začne od osebe zbirati obvestila. Ker obtoženčeva prostovoljna izročitev predmetov in njihov zaseg na podlagi 52. člena ZNPPol nista bila testimonialne narave, takšne izročitve oziroma zasega tudi ni mogoče obravnavati kot zbiranje obvestil in zato privilegij zoper samoobtožbo tudi ni veljal. Policista pred pozivom na izročitev oziroma pred opravo pregleda po tem členu zato pouka iz četrtega odstavka 148. člena ZKP nista bila dolžna podati. Ker privilegij zoper samoobtožbo obtoženca tedaj ni varoval, do njegove kršitve pojmovno ni moglo priti.
vrnitev v prejšnje stanje - nepoznavanje prava - kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - policist - mandatno razmerje med stranko in odvetnikom
Obsojena ne more prepričati s trditvijo, da je prava neuka in nevešča oseba, ki ne pozna pravnih predpisov, kot to uvodoma izpostavlja v pritožbenih navedbah. Po poklicu je namreč policistka, ki je bila v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) zaposlena na Policijski postaji X.
V primeru, kot je predmetni, ko torej obramba po zagovorniku ni obvezna, je stvar avtonomne presoje obdolžene, ali izbrani zagovornik svojo nalogo opravlja kakovostno in učinkovito, medtem ko sodišče zakonske podlage, da bi posegalo v zaupen odnos med obdolženo in pooblaščenim zagovornikom, nima.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00076434
KZ-1 člen 48a, 49, 49/2, 308, 308/3. ZKP člen 391.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - stranska kazen izgona tujca iz države - stranska denarna kazen - priznanje krivde - odmera kazni - olajševalne okoliščine
Skozi pritožbeno polemiziranje in odkazovanje na sicer nekonkretizirane podobne primere, ki jih zagovornik uporabi kot podstat za utemeljevanje nižje izrečene kazni zapora, ostane povsem prezrto notorno dejstvo, da kazniva dejanja, povezana z nezakonitimi migracijami oziroma nekontroliranimi prehajanji državnih meja, pomenijo ogrozitveni faktor za pravni red vsake države in s tem tudi varnost v njej gibajočih ljudi. Pritožbeno namigovanje, da je izrečena kazen zapora neskladna s sodno prakso, zatorej ni prepričljivo. To še toliko bolj iz razloga, ker ostane vsaka pavšalna primerjava z drugimi kazenskimi zadevami oziroma drugovrstnimi, posplošeno citiranimi postopki, brez pritožbeno pričakovane teže.
ZKP člen 83, 83/2, 371, 371/1, 371/1-11, 373, 409.
sklep o preiskavi - razveljavitev sklepa - izločitev dokazov - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dodelitev zadeve drugemu sodniku
Razveljavitev sklepa o preiskavi ne pomeni, da je dotedanji postopek potekal nezakonito ter da so bili zato vsi dokazi v tem postopku zbrani nezakonito in bi jih zato bilo treba izločiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00075404
KZ-1 člen 173, 173/1, 173/3, 176, 176/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 373.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokazna ocena priče - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Zgolj drug(ačen) pogled na izsledke posameznega (personalnega) dokaza ni vzdržen razlog za drugačno meritorno oceno.
pravnomočnost in izvršljivost odločbe - delna razveljavitev sodbe - izvršitev pravnomočne sodbe - predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti
Sodišče druge stopnje lahko skladno s šestim odstavkom 392. člena ZKP razveljavi sodbo sodišča prve stopnje tudi delno, če spozna, da se dajo posamezni deli razveljaviti in izločiti brez škode za pravilno razsojo; pravilnost uporabe navedene zakonske določbe s strani pritožbenega sodišča pa je lahko predmet vloženega izrednega pravnega sredstva in ne zakonska ovira za izvršitev pravnomočne sodbe.
stroški kazenskega postopka - odločanje o stroških postopka s posebnim sklepom - nepristojnost
O pritožbi zoper posebni sklep, s katerim se odloči o stroških kazenskega postopka, vselej odloča senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP, ne pa višje sodišče (tretji odstavek 93. člena ZKP). To velja ne glede na to ali je posebni sklep o stroških izdan po pravnomočnosti končne odločbe o glavni stvari ali pred pravnomočnostjo (kot tudi v predloženi zadevi). Glede na stališče precedenčnega sodišča se višje sodišče, ki mora sledeč prvemu odstavku 36. člena ZKP ves čas postopka paziti na stvarno pristojnost, izreka za nepristojno za odločanje v predmetni zadevi. Ker je za odločanje o vloženi pritožbi pristojen senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP, je višje sodišče zadevo odstopilo v pristojno odločanje Okrožnemu sodišču v Celju (zunajobravnavnemu senatu tega sodišča).
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 8/2. ZKP člen 213b, 213b/1, 213b/5. KZ-1 člen 186, 186/3.
pravica pripornika do obiskov bližnjih sorodnikov - obiskovanje pripornika s strani soobtoženega - pravica do družinskega življenja - sorazmernost posega v pravico do družinskega življenja - test sorazmernosti - razlogi sodne odločbe - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Sodišče prve stopnje pri presojanju ali je potrebno obtožencu prepovedati stike z mamo, ni opravilo testa sorazmernosti, prav tako svojega zaključka, da dogovarjanja med obtožencema ne bi uspešno preprečila prisotnost uradne osebe, ni z ničemer obrazložilo.
Nobenega dvoma ni, da je pravica do vzdrževanja stikov z bližnjimi družinskimi člani bistvena sestavina pripornikove pravice do družinskega življenja, omejitev obiskov družinskih članov pa pomeni poseg v pravico do družinskega življenja, ki temelji na 213.b členu ZKP, iz katerega sledi, da je zakonodajalec zasledoval zakonit cilj, in sicer preprečevanje škode za postopek. V teh primerih gre za varstvo javnega interesa, ki sodi med dopustne omejitve pravice iz drugega odstavka 8. člena EKČP. Omejitev stikov torej temelji na zakonu in zasleduje legitimen cilj. Vendar pa je potrebno v vsakem konkretnem primeru posebej v nadaljevanju opraviti tudi presojo ali je omejitev nujna v demokratični družbi, kar pomeni, da je potrebno opraviti presojo ali je omejitev sorazmerna napram zakonitemu cilju, ki se zasleduje.
Zaključki sodišča prve stopnje, da ne bi bil primeren noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep (obljuba obdolženega, da ne bo zapustil bivališča po 195. členu ZKP, oziroma javljanje na policijski postaji po 195. b členu ZKP (tudi sicer sta to ukrepa, ki sta usmerjena v preprečevanje begosumnosti, obdolženec je pa tudi ponovitveno nevarnen)) kot predlaga zagovornik v pritožbi in s katerim bi bilo mogoče zagotoviti, da obdolženi ne bi pobegnil in otežil dokončanja postopka. Ukrep pripora je za zagotovitev javnega reda in miru, ter varnosti, zdravja in življenja tujcev, upoštevajoč višino predpisane kazni za obravnavno kaznivo dejanje po 308. členu KZ- tudi po oceni pritožbenega sodišča edini primeren in sorazmeren ukrep, ki odtehta poseg v njegovo ustavno pravico do osebne svobode.
Tudi pri izreku mladoletniškega zapora se zasledujeta namena prevzgoje in resocializacije, kar smiselno izhaja iz določb o njegovi uporabi, odmeri in izvršitvi, ki so usmerjene predvsem v usposabljanje mladoletnika za družbeno sprejemljiv način življenja.
Sodišče prve stopnje se je do vseh (zakonsko določenih) pogojev natančno in izčrpno opredelilo ter tehtno pojasnilo, da v obravnavanem primeru izrek vzgojnega ukrepa za mladoletnika ne bi bil primeren. Prepričljivo je, na podlagi pridobljene temeljite individualne ocene mladoletnika in presoje konkretnih navedenih okoliščin, presodilo, da je treba mladoletniku izreči mladoletniški zapor, saj je storil hudo kaznivo dejanje s tem, ko je na povsem nedopusten način, z zavestnim in naklepnim ravnanjem vzel življenje svojemu očetu.
V skladu z določbo 90. člena KZ je pravilno upoštevalo tudi mladoletnikovo starost, saj je ob storitvi kaznivega dejanja komaj dopolnil šestnajst let, pri čemer je pravilno ugotovilo, da gre za še nezgrajeno osebnost ter dejstvo, da bo imel mladoletnik v mladoletniškem zaporu možnost pridobiti poklic (zaenkrat ima končano zgolj osnovnošolsko izobraževanje), prav tako mu bo lahko, glede na njegove nakazane osebnostne karakteristike in ugotovljene nevrološke motnje, nudena ustrezna psihosocialna in specialna terapevtska obravnava.
olajševalne in obteževalne okoliščine - olajševalne okoliščine - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - denarna kazen - izgon tujca iz države
Sodišče prve stopnje je olajševalne okoliščine, ki jih povzema pritožba, upoštevalo v zadostni meri in obdolžencu z uporabo omilitvenih določil izreklo zaporno kazen, ki je kar eno leto nižja od najnižje kazni zapora, ki je v zakonu predpisana za obravnavano kaznivo dejanje. V zadostni meri je upoštevalo, da doslej še ni bil obsojen, da je storitev kaznivega dejanja priznal in ga obžaloval, da skrbi za štiri nepreskrbljene otroke in nepreskrbljeno ženo ter da ima precejšnje zdravstvene težave.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00075234
KZ-1 člen 257, 257/1, 257/2, 288, 288/1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1.
opis kaznivega dejanja - zavrženje obtožnega predloga - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - dejanje ni kaznivo dejanje - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - prepovedana posledica - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja - razmerje specialnosti
V opisu kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 257. člena KZ-1, ki se obdolženi očita pod točko 1 izreka obtožnega predloga, niso konkretizirani vsi zakonski znaki, ker je v opisu izostala navedba nastanka prepovedane posledice, do katere naj bi prišlo zaradi ravnanja obdolženke, oziroma iz opisa ne izhaja, da je oškodovancu dejansko nastala škoda in to prav zaradi ravnanja obdolžene.
Nastanek prepovedane posledice v smislu prizadejanja škode drugemu je eden od zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, prepovedana posledica pa mora biti vzročno povezana z ravnanjem storilca.
Potrebno je poudariti, da kazenski zakon glede izvršitvenega ravnanja (tako po prvem kot tudi drugem odstavku 288. člena KZ-1) določa subjektivni znak, tj. poseben storilčev namen, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost, ki pa mora biti tudi konkretiziran v opisu do te mere, da je možno sklepanje na takšen storilčev motivirani namen.
Kaznivo dejanje po členu 258 KZ je v odnosu do kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1 specialno / lex specialis.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00083774
URS člen 14, 22. KZ-1 člen 94, 94/1, 94/3. ZIKS-1 člen 28, 28/1. ZSKZDČEU-1 člen 132, 132/1, 132/1-5, 139, 139/3, 144, 144/1, 145, 145/1. Okvirni sklep Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen njihovega izvrševanja v Evropski uniji (2008) člen 13, 17, 17/1. ZUP člen 96a, 96a/2.
priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe - izvršitev kazenske sodbe tujega sodišča - zastaranje izvršitve kazni zapora - tek in prekinitev zastaranja - zaposlitev v tujini - nedosegljivost obdolženega - COVID-19 - vročanje poziva na prestajanje kazni - izvrševanje kazenskih sankcij - pravni red države izvršiteljice - ustavno načelo enakosti pred zakonom - ustavno načelo enakega varstva pravic
V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je po uradni dolžnosti preverilo, ali je izvršitev kazni zapora zastarala po slovenski zakonodaji, na kar sodišče pazi po uradni dolžnosti skladno s prvim odstavkom 28. člena ZIKS-1; zastaranje izvršitve kazni po pravu Republike Slovenije je tudi eden od razlogov za zavrnitev priznanja in izvršitve kazni po 5. točki prvega odstavka 132. člena ZSKZDČEU-1. Ugotovilo je, da do zastaranja še ni prišlo, upoštevaje nedosegljivost obsojenca državnim organom (beg) ter upoštevaje t.i. Covid-19 zakonodajo, torej iz razlogov po tretjem odstavku 94. člena KZ-1. Zastaranje izvršitve kazni teče namreč od pravnomočnosti sodbe, tedaj od 19. 9. 2017, po zakonodaji države izvršitve, torej po slovenski zakonodaji in ne od pravnomočnega priznanja sodbe druge članice Evropske unije. Pri tem ni spregledalo niti, da država izdaje, Republika Hrvaška, ni umaknila potrdila do začetka izvrševanja kazni zapora, v smislu 13. člena Okvirnega sklepa.
Določba prvega odstavka 145. člena ZSKZDČEU-1 je povsem jasna, da se namreč kazenska sankcija izvršuje skladno z zakonodajo Republike Slovenije in je skladna s prvim odstavkom 17. člena Okvirnega sklepa. Takšna ureditev je tudi logična, saj s priznanjem tuja sodba postane del našega pravnega reda, posledično pravni red države izdaje ni več relevanten, ugotovljeno pa je že bilo, da Republika Hrvaška do trenutka pričetka izvrševanja kazni zapora v naši državi ni umaknila potrdila. Zato pritožnik s poudarjanjem sklepa Županijskega sodišča v Dubrovniku z dne 10. 4. 2024 ne more uspeti.
protipravno pridobljena premoženjska korist - odvzem protipravne premoženjske koristi - sostorilstvo - odločitev o premoženjskopravnem zahtevku - načelo subsidiarnosti - subsidiarnost odvzema premoženjske koristi - stroški kazenskega postopka - stroški pooblaščenca oškodovanca - premoženjskopravni zahtevek - odvetniška tarifa
Noben predpis ne določa solidarne odgovornosti več zavezancev, ki se jim odvzame protipravna premoženjska korist. Iz določbe petega odstavka 75. člena KZ-1 izhaja, da se v primeru, če je premoženjsko korist pridobilo več oseb skupaj, vsaki osebi odvzame delež, ki ga je pridobila.
Skladno z načelom subsidiarnosti bi moralo sodišče prve stopnje primarno odločiti o premoženjskopravnem zahtevku, saj je ukrep odvzema premoženjske koristi v razmerju do premoženjskopravnega zahtevka subsidiarne narave.