V opisu dejanja je navedeno, da je obdolženec registrski tablici pridobil (sprejel v posest) na neugotovljen način, da sta bili tablici predhodno odtujeni z osebnega vozila, ki je označen z navedbo znamke, registrske številke in lastnika, ter da se je obdolženec pri pridobitvi zavedal, da so tablice pridobljene s kaznivim dejanjem, saj ju ni pridobil na predpisan način. Obdolžencu se torej kot izvršitveni način obravnavanega kaznivega dejanja očita splošna (netipska) oblika sprejema protipravno pridobljene stvari v posest, pri čemer se za konkretizacijo tega zakonskega znaka - izvršitvenega načina ne zahteva natančen opis načina pridobitve, kar v opisu pogreša pritožnik. Očitana splošna oblika sprejema protipravno pridobljene stvari v posest je po eni strani po vsebini, smislu, intenzivnosti in pomenu enakovredna tistim oblikam sprejema protipravno pridobljene stvari v posest, ki so v zakonu izrecno našteti - nakup in sprejem v zastavo, po drugi strani pa jo je mogoči razločiti od drugih izvršitvenih načinov, hkrati pa konkretizacija (individualizacija) stvari ter časovnih in krajevnih okoliščin njene predhodne odtujitve povsem zadoščajo za konkretizacijo opisa dejanja, ki obdolžencu omogoča učinkovito obrambo. Posledično je zavrniti pritožbene očitke o kršitvi načela razločnosti (lex distincta), širjenju polja kaznivosti - da je sodišče ustvarilo novo alternativno dispozicijo "pridobiti na neugotovljen način", ki je ni moč izluščiti iz zakonskega besedila in s tem tudi očitek o napačni zapolnitvi analogije intra legem.
Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom 6. točke izpodbijanega sklepa, in sicer, da so bili po prejemu fotografij domnevne prepovedane droge marihuane podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, zaradi česar je morala policija vse ukreniti vse potrebno po 148. členu ZKP.
Nadalje niti iz samega predloga za izločitev dokazov niti iz pritožbe ne izhaja ustrezna obrazložitev, na podlagi česa zagovornik sklepa, da naj bi bila v konkretni zadevi pravzaprav opravljena hišna preiskava. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da je oče obdolženca, A. A., prinesel prepovedno drogo na verando stanovanjske hiše, čemur obramba utemeljeno ne nasprotuje oz. ne izpodbije.
Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov niti v delu, ko se je prvostopenjsko sodišče glede zakonske podlage za postopanje policistov v obravnavanem primeru sklicevalo tudi na določbo 53. člena ZPPol, skladno s katerim smejo policisti brez naloga sodišča vstopiti v tuje stanovanje in druge prostore, če imetnik stanovanja to dovoli (lastništvo se torej ne zahteva) in je tako tudi tem zaključkom o uporabi določbe 53. člena ZPPol potrebno pritrdi. Poudarjanje pritožbe, da policistom vstopa ni dovolil lastnik nepremičnine, je tako brezpredmetno.
Pritožbeno sodišče pritruje, da je podana objektivna identiteta med prekrškom po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, kot izhaja iz opisa odločbe o prekršku ter med obravnavanima kaznivima dejanjema grožnje in razžalitve (prvi odstavek 135. člena in prvi odstavek 158. člena KZ-1), saj gre za dejstva, ki so v prekrškovni in kazenski zadevi v bistvenem delu in vsebinsko (kvalitativno) enaka. Prvo sodišče je v tem delu pravilno in zakonito izreklo zavrnilno sodbo.
Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi razlogom prvostopenjskega sodišča za izdajo oprostilne sodbe za očitano kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 3. točki 358. člena ZKP.
Če ima obdolženec vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, ne bo odgovarjal za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. V točkah 32-33 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je obdolžencu uspel dokaz resnice in da je dokazal vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev.
Zaključki sodišča prve stopnje, da je obtoženca šteti za lastnika avtomobila, ki mu je bil zasežen, so utemeljeni in jih pritožbene navedbe zagovornika ne morejo v ničemer omajati.
Iz opisa dejanja v izreku sodbe je namreč v zadostni meri konkretiziran zakonski znak namena pridobitve premoženjske koristi, saj je obdolžencu očitano, da je ravnal s prav takšnim namenom, pri čemer je v konkretizaciji opisa določno navedeno, da bi za izveden prevoz prejel del plačila, četudi v natančneje neugotovljeni višini, ob tem ko je nadalje konkretno specificirano, koliko sta tujca E. E. in D. D. za celotno pot iz Egipta do ciljne države Italije plačala neidentificiranemu organizatorju poti.