ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 272, 272/2, 402, 402/5.
podaljšanje pripora - priporni razlog begosumnosti - razlogi za odreditev pripora - status tujca - posebne okoliščine
Zagovornica v pritožbeni tezi prezre prvostopenjsko poudarjen obstoj tudi posebnih okoliščin, na katere gre razumno opreti sklepanje o obstoju pripornega razloga begosumnosti obdolženca, in sicer zagroženo visoko prostostno kazen za obravnavano kaznivo dejanje (od treh do deset let zapora), poleg denarnega kaznovanja. Prav tako zanemari dejstvo, da je obdolženi državljan druge države članice EU, ki mu znotraj območja EU omogoča povsem prosto gibanje, previdno pa zaobide tudi jasno izraženo prvostopenjsko bojazen o možnosti pomoči obdolžencu s strani sostorilcev, za katere je utemeljeno sklepati, da bi mu zaradi zagotovitve lastnih interesov in preprečitve razkritja njihove identitete pomagali pri skrivanju in izognitvi kazenskemu pregonu, s čimer bi obdolženi bistveno otežil ali celo preprečil izvedbo in pravnomočni zaključek kazenskega postopek.
odreditev pripora - zagotovitev navzočnosti - predobravnavni narok - pripor za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi - očitno izmikanje - sprememba bivališča
Ob tem, ko ni dvoma, da je bil obtoženec pravilno vabljen na predobravnavna naroka, tako dne 13.11.2023, kot 20.12.2023, pa tudi takrat na nobenega od narokov ni prišel in izostanka ni opravičil, v nadaljevanju pa tudi ni javil nobene spremembe bivališča in so bili posledično vsi poskusi vročitve vabil neuspešni, pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da to zadostuje za sklepanje o očitnem izmikanju postopku, ki je v zadostni meri izkazano.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086537
KZ-1 člen 34, 34/1, 116,116-1. ZKP člen 4, 18, 18/1, 148, 148/4, 258, 391.
kaznivo dejanje poskus umora - grozovit način - umor na zahrbten način - zahteva za izločitev dokazov - zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov - rekonstrukcija dogodka - postavitev drugega izvedenca - načelo proste presoje dokazov - ustavne pravice - zakonski znaki kaznivega dejanja - drugačna sodna praksa - pavšalne navedbe - opredelitev do zagovora - prostovoljni odstop - zmanjšana prištevnost - motiv - direktni naklep
V pritožbi se zagovornik ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje glede zavrnjene zahteve za izločitev dokazov in ponavlja razloge za izločitev dokazov, kot jih je podal s pisno vlogo (l. št. 1274-1281) na glavni obravnavi 21. 6. 2023 oziroma na predobravnavnem naroku 1. 6. 2023 z vlogo z dne 1. 6. 2023 (l. št. 855-862) in pred tem v fazi preiskave z vlogo z dne 29. 12. 2022 (l. št. 661-667) ter navaja, da je zavrnitev zahteve za izločitev dokazov nezakonita in nepravilna, s takšnim navajanjem pritožba smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zatrjuje kršitev pravice iz 19. člena Ustave. Zagovornik tako meni, da so v spisu nezakoniti dokazi, in sicer tisti, ki jih je obdolženi po obravnavanem dogodku skril in informacijo o tem povedal policistu A. A. ter mu lokacijo predmetov pokazal na googlovem zemljevidu, prav tako pa tudi ostali dokazi, ki izvirajo iz teh dokazov, kot sadeži zastrupljenega drevesa.
Vendar se s pritožbo ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zahtevi za izločitev dokazov, kot že navedeno, upoštevalo vse izvedene dokaze na glavni obravnavi. Ocenilo je strokovni mnenji obeh strokovnjakov mag. B. B. in dr. C. C., ki drugače kot izvedenec dr. Č. Č. menita, da obdolženi pravnih poukov policista A. A. v posledici že razvite prilagoditvene motnje, afektivnega stanja ter večplastnih čustvenih odzivov ni bil sposoben razumeti oziroma je bila njegova zmožnost razumevanja pravnih poukov bistveno zmanjšana. Drugačno mnenje je podal izvedenec dr. Č. Č., da je prilagoditvena motnja pri obdolženem ugotovljena šele po odvzemu prostosti, in sicer najkasneje 6. 10. 2022 in torej dne 4. 9. 2022 ni bila prisotna ter da prilagoditvena motnja na višje živčne funkcije neposredno ne vpliva, še več, izvedenec ugotavlja, da ima obdolženi zelo dobro razvite višje živčne funkcije in kapaciteto spoprijemanja s stresorji, pri obdolženem pa ni ugotovil stresorja, ki bi pripeljal do prilagoditvene motnje.
Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi izpovedbo priče A. A., ki je zaslišan na glavni obravnavi potrdil, da je obdolženca o pravicah iz 4. člena ZKP in četrtega odstavka 148. člena ZKP poučil, preden mu je ta podal izjavo glede lokacije predmetov, ter dokazno ocenilo izpovedbe ostalih zaslišanih prič D. D., E. E., F. F. in G. G., prav tako je vpogledalo posnetek videonadzorne kamere v prostoru za pridržanje v času od 10:00 ure do 10:40 ure. Posebej je poudarilo, da je glede na listinske dokaze in izpovedbe prič policistov obdolženi bil pred podajo izjave trikrat poučen o svojih pravicah iz 4. člena ZKP in četrtega odstavka 148. člena ZKP.
Pritožba isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja tudi z navajanji, da se sodba sodišča tudi v delu, v katerem je sodišče argumentiralo svojo odločitev, opira na dokaze, ki so bili iz spisa izločeni, in sicer sledi krvi na levi nogavici, levem in desnem športnem copatu, kar izhaja iz 18. točke izpodbijane sodbe na str. 21 ter na listinski dokaz A1, l. št. 39 - formular "privolitev za preiskavo elektronske naprave", pri čemer je bil ta dokaz pridobljen na podlagi nedovoljenega dokaza mobilnega telefona Samsung Duos.
Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 29. člena Ustave, ker naj bi sodišče prve stopnje, po oceni pritožbe, neutemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov in s tem obdolžencu kršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist.
Zatrjevane kršitve niso podane. Zagovornik si relevantnost zgoraj navedenih dokazov neuspešno prizadeva utemeljiti s podobnimi navedbami, kot jih je obramba uveljavljala že tekom sojenja in jih je sodišče prve stopnje argumentirano zavrnilo v točki 6 izpodbijane sodbe. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo presoja, katere dokaze bo izvedlo ter kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri tem pa ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, predlagani dokazi morajo biti namreč materialno pravno upoštevni, obramba pa mora obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme torej zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano, ali pa je brez pomena za zadevo in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje povzetim kriterijem glede dopustnosti zavrnitve dokaznih predlogov v celoti zadostilo, svojo odločitev pa v 6. točki obrazložitve ustrezno utemeljilo. Tako je v točki 6 na str. 6 izpodbijane sodbe navedlo razumne in prepričljive razloge, zakaj je zavrnilo dokazni predlog po opravi rekonstrukcije dogodka.
Z navajanji pritožbe se ni mogoče strinjati. Vrhovno sodišče RS je v svojih sodbah že judiciralo, da gre za odvzem življenja na grozovit način, kadar je dejanje izvršeno na način povzročanja hudih fizičnih bolečin ali psihičnega trpljenja žrtve, ki po intenziteti in trajanju presega trpljenje ob slehernem odvzemu življenja (objektivni vidik) ter ob storilčevem zavedanju in hotenju oziroma privolitvi v povzročanje takšnega trpljenja, pri čemer morajo biti podane okoliščine, ki kažejo na njegovo brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje. Grozovitost kot zakonski znak po 1. točki 116. člena KZ-1 je močno kulturno pogojen. Vprašanje o tem, ali je nekaj grozljivo ali ne, je vrednostno in je torej za napolnitev "grozovitega načina" potrebno izhajati iz objektivne presoje grozovitosti, kot tudi storilčevega dojemanja grozovitosti. Gre torej za kulturno pogojen zakonski znak, glede katerega je v okviru objektivne presoje potrebno izhajati iz vidika povprečnega opazovalca.
Pritožbi ni mogoče pritrditi. Okoliščine, ki jih navaja pritožba, ne spreminjajo dejstva, da je obdolženec na škodo oškodovanke ravnal na zahrbten način. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v točkah 42, 44 in 45 pravilno in izčrpno obrazložilo okoliščine, ki potrjujejo zahrbtno delovanje obdolženca, njegovo zvijačnost in pretkano delovanje. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je utemeljeno zaključilo, da je oškodovanka kritične noči v park prišla, ker jo je obdolženi s sporočili, katera ji je v zvezi s pismi pošiljal vse od 1. 9. 2022, tja zvabil. Še kritičnega dne 3. 9. 2022 ji je v zvezi s pismi poslal več sporočil, tako tudi sporočilo o t. i. lovu na zaklad. Vse to potrjuje, kako vztrajno se je obdolženi zavzemal, da oškodovanka pride v park, medtem ko ji je v sporočilu izrecno napisal, da ga tam ne bo. Pritožba zato nima prav, ko navaja, da med obdolženim in oškodovanko ni bilo komunikacije, prav tako je zgrešeno sprenevedanje, da je oškodovanka sama predlagala, da pride v park po pisma, na enake navedbe pritožbe pa je odgovorilo že sodišče prve stopnje (45. točka izpodbijane sodbe). Zagovornik tudi zmotno navaja, da oškodovanka obdolžencu ni zaupala, ker kaj takega iz izpovedbe oškodovanke ne izhaja. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanke, ki je povedala, da je obdolžencu zaupala in ga imela rada in to kljub dogodkom, ki jih v zvezi s hišo in poškodovanim vozilom izpostavlja pritožba.
pripor - ponovitvena nevarnost - podaljšanje pripora med preiskavo - utemeljen sum - izločitev dokazov - navzočnost obdolženca pri zaslišanju prič
Zagovornica navede, da so v spisu dokazi, ki bi morali biti izločeni, saj so bili pridobljeni nezakonito, in sicer vsa zaslišanja prič (med drugim tudi tista z dne 11.4.2025, torej po izdaji izpodbijanega sklepa). Nezakonitost vidi v tem, da obdolžencu ni bila omogočena niti fizična prisotnost niti prisotnost preko videokonference na narokih dne 25.3.2025, 26.3.2025 in 11.4.2025, čeprav je želel biti navzoč. Takšne navedbe niso utemeljene, saj v predstavljenem pogledu ne more iti za nezakonite dokaze, sicer pa bodo vsi ti dokazi lahko ponovljeni tekom glavne obravnave (v kolikor bo do nje prišlo), na kateri bo obdolženec imel možnost sodelovati.
pripor za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi - očitno izmikanje glavni obravnavi - ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti - sposobnost obdolženca sodelovati v kazenskem postopku
Nobena opravičila, zdravniška dokumentacija, zlasti pa ne izvedensko mnenje, kot tudi ne same navedbe v pritožbi, ne kažejo na obstoj utemeljenega razloga, ki bi opravičil to, da obdolženec v več letih niti enkrat ni pristopil na prav noben razpisani narok.
Ob dejstvu, da je izvedenec ugotovil, da je obdolženec zdravstveno sposoben udeležbe in sodelovanja na glavni obravnavi v obravnavani kazenski zadevi, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da se obdolženec očitno izmika prihodu na obravnavo, pri čemer s pisanjem opravičil po mailu (ki jih napiše sam ali zagovornik) zgolj zavlačuje s svojim prihodom na narok. Četudi je določene odsotnosti opravičil z zdravniškimi opravičili, pa glede na njihovo veliko število več ni možno zavzeti stališča, da gre za povsem upravičene odsotnosti, upoštevaje izvedensko mnenje, da je povsem sposoben sodelovanja v postopku.
Ne gre prezreti, da je izvedenec finančne stroke dr. A. A. v izvedenskem mnenju zaključil, da nespornega zneska plačil z gotovino na podlagi listin, ki so v sodnem spisu, ni mogoče ugotoviti. To je pomembno, saj višina protipravno prilaščenega denarja v obravnavani zadevi predstavlja zakonski znak, ki mora biti kot tak nedvomno z gotovostjo ugotovljen. Ob tem tudi ni mogoče zaobiti zaključkov izvedenca dr. A. A., ki je pojasnil, da znesek potnih nalogov (za katere sicer po podatkih spisa ni mogel oceniti ali so dejanski ali fiktivni) v višini 34.564,40 EUR, ni zajet v znesku 65.665,55 EUR (kar bi naj po zaključkih izvedenca predstavljalo znesek "upravičenih" gotovinskih dvigov). Takšen zaključek izvedenca tako še dodatno ustvari dvom v višino zneska gotovine, ki bi si jo naj obdolženca neupravičeno zadržala, pri čemer je poudariti še, da bi se ob morebitni resničnosti in obstoju potnih nalogov, znesek neupravičeno zadržanih sredstev zmanjšal na manj kot 50.000 EUR, kar pomeni, da ne bi šlo za premoženje velike vrednosti (četrti v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1). Po obrazloženem okrožni državni tožilec ne more uspeti niti s subjektivno oceno o izkazanosti najmanj 58.625,46 EUR neupravičeno dvignjenega denarja, saj takšna njegova ocena predstavlja le neustrezno in selektivno razlago izvedenskega mnenja.
Senat v ugovornem postopku (po načelu proste presoje dokazov) ne odloča o predlogih strank za izločitev dokazov, temveč po uradni dolžnosti iz spisa izloči le nedovoljene dokaze, ki bi jih moral izločiti že preiskovalni sodnik oziroma državni tožilec (83. člen ZKP).
izločitev dokazov - ekskluzija dokazov - video posnetek kot dokaz - izvajanje videonadzora - pravica do zasebnosti - pravica do varstva osebnih podatkov - pravica do informacijske zasebnosti - obdelava osebnih podatkov - poseg v pravice zasebnosti - dopustnost posega v ustavno pravico - pričakovana zasebnost - test razumnega pričakovanja zasebnosti - razlogi o odločilnih dejstvih
Sodišče druge stopnje nadalje pojasnjuje, da tudi, ko ne gre za neposredno kolizijo dveh prizadetih ustavnih pravic, to še ne pomeni, da so dokazi pridobljeni s strani zasebnikov, ki niso oškodovanci kaznivega dejanja, nezakoniti, kot skuša poenostavljeno prikazati pritožnik. V takšnih primerih je potrebno namesto tehtanja uporabiti test pričakovane zasebnosti.
krivdno povzročeni stroški - izmikanje vročitvi - stroški za vročanje pisanj - vročanje sodnih pisanj - dolžnost obvestila o spremembi naslova
Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni trdilo, da je obdolženec spremenil naslov, temveč je le obrazložilo, da na naslovu stalnega prebivališča sodnih pisanj ni dvignil, ob tem pa še na načelni ravni pojasnilo, da ni sporočil spremembe naslova in prebivališča (o čemer je bil v fazi preiskave izrecno poučen).
ZKP člen 4, 4/4, 8, 8/8, 83, 83/2, 233, 233/3, 249, 249/4. ZNPPol člen 19. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 62.
izločitev dokazov - izločitev nezakonito pridobljenih dokazov - ravnanje policije - sodni tolmač - tolmač - pravica do uporabe jezika v postopku - predkazenski postopek - uradni zaznamek
Glede na povzeta pravila uporabe jezika in dejstvo, da se opravila v predkazenskem postopku izvajajo praviloma neposredno po zaznavi kaznivega dejanja, ne glede na del dneva in tudi na kraju dejanja je jasno, da v predkazenskem postopku ni niti vedno in povsod mogoče, niti nujno pričakovati zagotovitve takih standardov glede obdolženčeve pravice do uporabe jezika, kot zavezujejo sodišča ob vodenju kazenskega postopka in so določeni v osmem odstavku 8. člena ZKP.
Določbe 8. člena ZKP se namreč uporabljajo za predkazenski postopek pred policijo smiselno, seveda ob uporabi že omenjenega 19. člena ZNPPol in ob upoštevanju 62. člena URS ter 6. člena EKČP.
dovoljenost pritožbe - sklep o izločitvi dokazov - začetek glavne obravnave - napačen pravni pouk - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - pritožba zoper sodbo
Sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča o dovoljenosti vložitve navedenega predloga obrambe dne 29. 5. 2024 kljub določbi drugega odstavka člena 83 ZKP v zvezi s 4. točko tretjega odstavka člena 285.a ZKP, poleg tega pa je, upoštevaje četrti odstavek člena 340 ZKP, z napačnim pravnim poukom zagovornikom podelilo pravico, ki je zakon ne predpisuje: v primeru, da sodišče na glavni obravnavi izda poseben sklep v zvezi z izločitvijo dokazov, se lahko tak sklep izpodbija le s pritožbo zoper sodbo (četrti odstavek člena 340 ZKP).
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSC00084956
URS člen 15, 15/3, 27 29, 34, 35, 36. ZKP člen 236, 236/3, 3 3/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8. KZ-1 člen 173, 173/3.
zaslišanje mladoletnega oškodovanca - pravica do obrambe - sekundarna viktimizacija - nedotakljivost stanovanja - nedovoljeni dokazi - domneva nedolžnosti - test sorazmernosti - spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let
Varstvo mladoletne oškodovanke pred sekundarno viktimizacijo, ki bi lahko nastopila ob njenem zaslišanju v kazenskem postopku, ne sme prikrajšati obtoženca za učinkovito izvrševanje pravice do obrambe.
Kadar sta pri pridobivanju dokazov s strani "zasebnikov" ogrožani dve ustavni pravici, je treba opraviti tehtanje med pravicami v skladu s strogim testom sorazmernosti.
odreditev pripora - zagotovitev navzočnosti - predobravnavni narok - pripor za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi - očitno izmikanje
Glede na vse navedeno, ob vseh poskusih vročitve, ko je obtoženec prejel vabila za predobravnavni narok dne 25.11.2024, pa tudi za dne 27.5.2024 in 1.7.2024 (o katerih je bil nenazadnje že ustno obveščen), pa ni prišel na nobenega od teh narokov in izostanka ni opravičil, tudi višje sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da to zadostuje za sklepanje o očitnem izmikanju postopku, ki je v zadostni meri izkazano.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00085420
KZ člen 45a, 48a, 48a/1 49, 50, 51, 51/1. 51/2, 70, 70/2, 73, 73/1, 73/2,308, 308/3, 308/8,. ZKP člen 498.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odmera kazni - omilitev kazni - priznanje krivde - posebne olajševalne okoliščine - obteževalne in olajševalne okoliščine - koristoljubnost - zakonski znak kaznivega dejanja - izgon tujca iz države - namen kaznovanja - splošna pravila za odmero kazni - odvzem predmetov - fakultativni odvzem predmetov - skupno premoženje zakoncev
Tudi predmet, ki sodi v skupno premoženje zakoncev se na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 vzame.
Pri odločitvi je potrebno upoštevati namen določbe osmega odstavka 308. člena KZ-1, ki je v onemogočanju, da bi storilec vozilo uporabil za izvršitev novega kaznivega dejanja. Uporaba predmetov v skupni lastnini temelji na zaupanju med zakoncema, da bo vsak od njiju v času, ko predmet uporablja, to počel zakonito. Če to zaupanje eden od zakoncev zlorabi in pride do položaja, ko se predmet po njegovi krivdi uniči ali do položaja, ko s skupnim predmetom stori kaznivo dejanje, zaradi česar se posledično predmet z izrekom varnostnega ukrepa s sodno odločbo odvzame, ima to lahko za posledico zahtevek drugega zakonca zoper njega, ne more pa dejstvo, da gre za skupno premoženje imeti za posledico, da se ukrep, ki je po zakonu obvezen, ne bi izrekel.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00085995
ZKP člen 304.a. URS člen 23, 24. KZ-1 člen 191, 191/1, 191/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
narok za glavno obravnavo - videokonferenca - kaznivo dejanje nasilja v družini - kolektivno kaznivo dejanje - zavrnitev dokaznega predloga
Glavna obravnava se po določbi prvega odstavka 287. člena ZKP res praviloma opravi na sedežu sodišča, kamor se povabijo obtoženec in njegov zagovornik, tožilec, oškodovanec, zakoniti zastopniki in pooblaščenci, tolmači, priče in izvedenci (prvi odstavek 288. člena ZKP). Narok za glavno obravnavo pa se na podlagi 304.a člena ZKP lahko opravi tudi preko videokonference, kar predstavlja izjemo od pravila, določenega v 287. in 288. členu ZKP. Sodišče narok za glavno obravnavo preko videokonferenčne povezave lahko opravi le, če se s tem stranki strinjata ali če je glede na okoliščine zadeve to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka.
Zagovornica v pritožbi izpostavlja, da je predsednik senata oziroma senat sprejel sklep v nasprotju z drugim odstavkom 304. člena ZKP, ker sklepa ni vročal strankam pred samim narokom. S tem, da sodišče prve stopnje sklepa o opravi naroka preko videokonference strankam ni vročalo skupaj z vabilom na narok ter da je bil razglašen na samem naroku, je podana kršitev drugega odstavka 304.a člena ZKP. Ker pa je ta procesna kršitev relativno bistvena kršitev določb kazenskega postopka, bi morala zagovornica v pritožbi izkazati vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Slednjega zagovornica v pritožbi niti ni zatrjevala, zato so pritožbene navedbe v zvezi z izvedbo narokov za glavno obravnavo preko videokonference v celoti neutemeljene.
Pri odločanju o utemeljenosti pritožbenih trditev glede kršitve obtoženčeve pravice do obrambe, pritožbeno sodišče najprej opozarja na ustaljeno ustavnosodno prakso, ki se je izoblikovala za zagotavljanje ustavnopravnih jamstev v kazenskem postopku v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1.) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2.) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3.), da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4.), da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5.) v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. V skladu z načeli učinkovitosti in ekonomičnosti postopka po 15. členu ZKP sme sodišče zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Je pa sodišče v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP vsekakor dolžno v svoji odločbi ustrezno argumentirati, zakaj strankinemu dokaznemu predlogu ni ugodilo.
Kaznivo dejanje nasilja v družini po 191. členu KZ-1 je kolektivno kaznivo dejanje, ki ga je potrebno presojati celostno in ne posamično iz opisa dejanja iztrganih delov posameznih ravnanj. Sodišče prve stopnje se je do zagovorničinih trditev glede zastaranja kazenskega pregona opredelilo v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je pravilno poudarilo, da obtožencu očitana ravnanja v opisu dejanja pod točko 1 tvorijo eno celovito dejanje, ki je trajalo skozi daljše časovno obdobje več let in je takšen opis dejanja treba presojati celostno, kot trajajoče kaznivo dejanje. Ker je kolektivno kaznivo dejanje eno kaznivo dejanje, je v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je kaznivo dejanje dokončano, ko preneha protipravno stanje. Na dokončanje kaznivega dejanja je vezan tudi začetek teka roka zastaranja kazenskega pregona, zato kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ni zastaralo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00084772
KZ-1 člen 20, 20/2, 308, 308/3. ZKP člen 391.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zaporna kazen - stranska denarna kazen - izpodbijanje odločbe o kazenski sankciji - neutemeljena pritožba
Ko zagovornik skozi pritožbene poudarke vzporedno posplošeno izpostavlja, da sodišča po Sloveniji za nezakonit prevoz zgolj štirih oseb odmerjajo kazni zapora v trajanju od enega leta in šest mesecev do enega leta in osem mesecev, ter na ta način obdolženemu izrečeno kazen dveh let zapora ovrednoti kot previsoko, ne upošteva dejstva, da je za obravnavano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 zagrožena kazen zapora do petih let, predpisana pa je tudi obligatorna stranska denarna kazen.
Čeravno je obdolženi obremenjen z neugodnimi družinskimi okoliščinami (dolžnosti preživljanja mladoletnega otroka, skrb za bolna starša), to nikakor ne pomeni, da lahko s prevozi prebežnikov na območju EU kot sostorilec v kakršnikoli obliki in na kakršen koli način dopustno soprispeva k izvrševanju obravnavanega kriminalnega početja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00085428
KZ-1 člen 49, 49/2, 73, 73/1, 308, 308/8.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - znižanje kazni - varnostni ukrep - odvzem predmetov - odvzem vozila - skupno premoženje
S tem, ko je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vozilo, s katerim je obtoženec prevažal tujce, skupna last obtoženca in njegove žene, je hkrati ugotovilo, da je izpolnjen zakonski pogoj za odvzem vozila obtožencu - da je vozilo obtoženčeva last. Tudi predmet, ki sodi v skupno premoženje zakoncev se na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 vzame.
Ko gre za fakultativni odvzem predmetov storilcu je potrebno ugotoviti, da tudi glede na lastnosti predmeta (in ne le storilca in kaznivo dejanje) nadaljnja posest predmeta predstavlja povečano nevarnost, da bo storilec kaznivo dejanje ponovil. V kolikor predmet ni takšne vrste, da bi se z njegovim odvzemom učinkovito zmanjšala možnost, da bo storilec kaznivo dejanje ponovil (in pri tem ponovno uporabil ta predmet za njegovo izvršitev), namena varnostnega ukrepa z odvzemom ni mogoče doseči.
Odredbodajalec mora v odredbi po 219.a členu ZKP določno in samostojno obrazložiti poseg v pravico do (komunikacijske) zasebnosti, sledeč strogemu testu sorazmernosti (pismenost, nujnost, sorazmernost ukrepa).
obnova postopka - zahteva za obnovo kazenskega postopka - nova dejstva in dokazi - nekonkretizirane navedbe - zavrženje zahteve za obnovo kazenskega postopka
Na pritožbene navedbe glede 1. priče B. B., kateri naj bi se ukvarjal s sumljivimi posli, bil imetnik sumljivega premoženja, utajeval davke in ravnal pri oddaji stanovanj tudi v nasprotju z minimalnimi bivanjskimi standardi, ob tem pa naj bi ta priča obsojencu po telefonu grozila in bila zaradi tega prijavljena na policijo; 2. priče C. C., katere osebne okoliščine naj bi izkazovale njeno splošno nezanesljivost; ter 3. priče D. D., ki naj bi se nahajala v kritičnem času v povsem drugem delu stavbe kot obsojenec, sodišče druge stopnje odgovarja, da ne presegajo obsojencu lastnih dokaznih zaključkov v zvezi z realiziranim dokaznim postopkom, ki so po vsebini nasprotni dokazni presoji v pravnomočni sodbi.
URS člen 21, 22, 2a. ZKP člen 265, 307, 307/3, 371, 371/2, 369, 369/4, 377, 377/3.
sojenje v nenavzočnosti - resen dvom v dokazne zaključke izpodbijane sodbe - psihiatrično izvedensko mnenje - vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe - procesna sposobnost
Okoliščina, da je bilo v istočasno potekajočem kazenskem postopku odrejeno izvedenstvo psihiatrične stroke, zadošča za resen dvom v obtoženčevo duševno stanje glede udeležbe v kazenskem postopku.
Izvedba naroka za glavno obravnavo v navzočnosti procesno (razpravno) nesposobnega obtoženca pomeni kršitev njegove procesne subjektivitete in predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka.