izločitev dokazov - pravica do izjave - privilegij zoper samoobtožbo - osredotočenost suma - edicijska dolžnost - ustavna pravica do komunikacijske zasebnosti - prikriti preiskovalni ukrepi - odredba preiskovalnega sodnika - razlogi za sum - dokazi, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi - prometni podatki - neustavnost zakonske določbe - novela ZKP-N - utemeljeni razlogi za sum - sodna presoja zakonitosti odločitve - naknadno preverjanje
Če ekskluzija dokazov predstavlja procesno sredstvo za doseganje enakosti orožja strank, to je obdolženca in države (državnega tožilstva) v postopku, dokaz oziroma dokazni vir, pridobljen od kasnejšega osumljenca oziroma obdolženca, pa zaradi sistemske narave tako posredovane vsebine ni v neposredni vzročni zvezi s poslabšanjem položaja obdolženca v perspektivi dokazovanja kriminalnega očitka, procesna sankcija po določbi člena 83 ZKP ne pride v poštev.
Če namreč prvostopenjsko sodišče na podlagi naknadno izvedene sodne presoje ugotovi, da prej izdane in izvršene odredbe o prometnih podatkih vsebinsko izpolnjujejo kasneje zahtevani standard obstoja utemeljenih razlogov za sum, taka ugotovitev ex-post legitimizira veljavnost odredb o prometnih podatkih, ki so bile odrejene in izvršene na podlagi naknadno razveljavljene zakonske podlage.
jezik v postopku - glavna obravnava - prepis zvočnega posnetka - zaslišanje priče - prevajanje - sodni tolmač
Če oškodovanec kot tožilec, zaslišan ko priča, ne govori (v celoti) slovenskega jezika, je treba zagotoviti prevajanje s strani sodnega tolmača za bosanski jezik, ne glede na to ali tuj jezik, v katerem ne potekajo kazenski postopki v Republiki Sloveniji, razumejo tako razpravljajoča sodnica kot drugi udeleženci.
URS člen 23. ZKP člen 39, 201, 201/1, 201/1-3, 472.
izločitev sodnika - izjemnost pripora za mladoletnike - hišni pripor - pripor - dvom o nepristranskosti sodnika - nepristranskost sodnika
Pritožbeno sodišče na podlagi opisanih kriterijev ugotavlja, da pritožnik v konkretni zadevi ni uspel ovreči domneve o osebni nepristranskosti sodnice, niti izkazati, da je podan objektivno upravičen dvom v nepristranskost njenega odločanja o podaljšanju hišnega pripora, zato je treba pritožnikove trditve o kršitvi določb kazenskega postopka ter 23. člena Ustave RS zavrniti kot neutemeljene. Ob tem, ko je sodnica sprva sicer odredila pripor, sedaj pa je kot predsednica tričlanskega senata sodelovala zgolj pri odločitvi o podaljšanju že odrejenega hišnega pripora, ko si predhodno očitno ni ustvarila tako močnih stališč, da jih tekom postopka ne bi mogla spremeniti, v kolikor bi se izkazale za zmotne (kar so se), ni zaznati niti sence dvoma v njeno nepristranskost.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00089796
KZ-1 člen 211, 211/1.
goljufija - kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin - dokazna ocena izpovedbe prič - izpovedba priče (oškodovanca) - ocena verodostojnosti izpovedbe - nezanesljivost izpovedbe - identiteta storilca - podatek o telefonskih klicih - prepoznava obdolženca - vožnja motornega vozila - lastništvo motornega vozila - obtoženčevo slabo zdravstveno stanje
Notranjih nasprotij ali protislovij v oškodovančevi izpovedbi ni zaznati, pa tudi v logičnost in sprejemljivost oškodovančeve izpovedbe ne gre dvomiti. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, kar izpostavlja obramba, da se je oškodovanec kot razsodna oseba in dolgoletni predsednik športnega društva zavedal tako dejstva, da je bil obdolženec v preteklosti že obsojen kaznivih dejanj, kot tudi tega, da je razumsko vedel, da denarja na sploh v nekaj minutah ni mogoče oplemenititi na način, kot mu je to zatrjeval obdolženec. Vendar pa je na podlagi izsledkov dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je bil prav obdolženec ključen akter, ki je z načrtnim, ponavljajočim in vztrajnim prikazovanjem lažnivih okoliščin pri oškodovancu ustvaril zmoto o prisotnosti posla. Oškodovanec je namreč pred dogodkom obdolženca poznal kot vestnega in pridnega, s katerim v preteklosti ni imel težav. Kar je bil eden izmed razlogov, da mu je zaupal. Obdolženec ga je k vlaganju vztrajno spodbujal. Sprva ga je mamil s šopom bankovcev, s katerim je prikazoval donosnost posla, nato mu je dobičkonosnost vlaganja predstavil še z vabo, da mu je za prejetih 500 EUR nemudoma izročil 750 EUR. Ta denar je oškodovanec kasneje uspešno unovčil, kar ga je utrdilo v prepričanju, da gre nemara res za pristno investicijo, ki omogoča hiter zaslužek. Obdolženec je oškodovanca tudi večkrat klical in ga ponovno nagovarjal k izročitvi še večje vsote gotovine, kar je vodilo do tega, da je slednji lažnim navedbam podlegel in obdolžencu naposled izročil 12.000 EUR, obljubljenega vložka z donosom pa ni nikoli prejel. Dejanje oškodovanca se sicer lahko smatra za lahkomiselnega, a to v ničemer ne spremeni obdolženčeve vloge, čigar aktivnosti so bile usmerjene v to, da na goljufiv način iztrži od oškodovanca čim več. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju tudi po presoji višjega sodišča ni dvoma, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije iz prvega odstavka 211. člena KZ-1, dejanje pa mu je dokazano tudi v subjektivnem smislu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00087980
KZ-1 člen 173, 173/1, 173/4. ZKP člen 394, 394/1.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - zakonski znaki kaznivega dejanja - drugo spolno dejanje - zadovoljevanje spolnega nagona - spolna nedotakljivost - privilegirana oblika kaznivega dejanja - sprememba oprostilne sodbe v obsodilno
V obravnavanem primeru je nedvomno šlo za dotike teles med obtožencem in vsemi tremi oškodovankami, vendar so bili ti dotiki storjeni preko oblačil ter rahli, prekratki in preblagi (ni šlo za dolgotrajno prijemanje, stiskanje, otipavanje ali božanje intimnih delov), da bi bilo moč zaključiti o spolnih dejanjih v smislu prvega odstavka 173. člena KZ-1. Takšne dotike gre zato šteti zgolj za privilegirano obliko kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po četrtem odstavku 173. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00089433
KZ-1 člen 20, 82, 82/3, 82/4, 82/4-3, 249, 249/1. ZDDV-1 člen 3, 3/1, 3/1-2. ZKP člen 17, 148, 148/6, 178, 269, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1. URS člen 27, 28, 28/1, 29. Pogodba med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (2010) člen 29, 29/1, 29/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3, 6/3-d.
davčna zatajitev - kaznivo dejanje davčne zatajitve - zakonski znaki kaznivega dejanja - dejanski poslovodja - pravica do obrambe - vsebina obtožnega akta - subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - sprememba opisa kaznivega dejanja s strani sodišča - načelo iskanja materialne resnice - načelo zakonitosti - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - vezanost na opis dejanja v obtožnem aktu - sostorilstvo - pravna opredelitev kaznivega dejanja - pravna jamstva v kazenskem postopku - zaslišanje soobdolženca - zaslišanje v tujini - dokazna vrednost uradnih zaznamkov - zaslišanje v preiskavi - pravica do poštenega postopka - pravica do zaslišanja obremenilne priče - zagovor soobdolženca kot dokaz - dokazi odločilnega pomena za odločitev - domneva nedolžnosti - opiranje odločitve sodišča na sodbo drugega sodišča - predkaznovanost - izbris obsodbe iz kazenske evidence - rok za izbris obsodbe - predmet obdavčitve - preprodaja rabljenih vozil - preslepitveni namen
Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku poseglo v tožilski obtožni akt, ki je obema obtoženima (B. B. in A. A.) očital navedeni očitek kot sostorilcema, tako, da ga je pripisalo (le) obtoženemu A. A., kar pa je po oceni pritožbenega sodišče v skladu z določili ZKP, ki dajejo tudi sodišču možnost, kolikor na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje tožilec, spremeniti obtožnico tako, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku in da ima le-ta spremenjena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakoniti znak kaznivega dejanja.
Abstrakten in konkreten del obtožnice sicer predstavlja celoto, a je sodišče vezano na dejstveni, torej konkreten opis zakonskih znakov kaznivega dejanja in ne na prepis abstraktnih zakonskih znakov. Povedano drugače, obtožnica bi bila sestavljena v skladu z zakonom (269. člen ZKP) tudi, kolikor bi abstraktni del v opisu kaznivega dejanja izostal, zato napačen zapis abstraktnih zakonskih znakov ne pomeni, da očitano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka.
V sodni praksi je sprejeto stališče, da je za uresničevanje pravice do poštenega sojenja oziroma pravice do učinkovite obrambe bistveno, da ima obtoženec vsaj enkrat v postopku možnost neposrednega zaslišanja obremenilne priče oziroma soobtoženega oziroma da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost oziroma verodostojnost njihovih izjav.
tatvina - kaznivo dejanje tatvine - nadaljevano kaznivo dejanje - sostorilstvo - pravna opredelitev kaznivega dejanja - način izvršitve kaznivega dejanja - namen prilastitve stvari - posnetki nadzornih kamer - prepoznava predmetov in oseb - mala tatvina - majhna vrednost ukradene stvari - predlog oškodovanca za pregon kaznivega dejanja - pooblastilo za vložitev predloga - pooblastila poslovodje - pogodba o zaposlitvi poslovodje - priglasitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku - inventurni primanjkljaj
Kot je sodišče prve stopnje pojasnilo v točki 39 obrazložitve, je dokazano, da je kaznivo dejanje pod točko I obdolžena A. A. v sostorilstvu izvršila z B. B. Okoliščina, da je obdolženi B. B. v vrečko dal več parfumov kot obdolžena A. A. na to presojo nima vpliva, saj je tudi A. A. v isto vrečko dala parfum, ki ga je odtujila, trgovino pa sta skupaj, ne da bi izdelke plačala, tudi zapustila, kar nedvomno izkazuje, da sta kaznivo dejanje storila v sostorilstvu. Glede na pojasnjeno kot neutemeljeno ocenjuje pritožbeno navedbo, da si obdolženka ni imela namen prilastiti vseh odtujenih artiklov, saj je sama vzela le dva. Skupno delovanje obdolžencev, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe in kot je bilo že pojasnjeno v tej odločbi, ne dovoljuje drugega zaključka kot to, da sta obdolženca dejanje štela za svoje, skupaj izvrševala zakonske znake, torej je utemeljena pravna kvalifikacija tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.
Dejstvo, da priča H. H. ni bila upravičena podati predloga za pregon, saj ni bila pooblaščena oseba, spisovno ni izkazano. Iz odgovorov oškodovane družbe D. d.o.o. je razvidno, da H. H. ni imela konkretnega pooblastila zakonitih zastopnikov družbe za podajo predlogov za pregon, ker je bila zaposlena preko pogodbe o zaposlitvi kot poslovodja trgovine in ji je bilo pooblastilo za podajo predlogov za pregon dano posredno preko pogodbe o zaposlitvi. Nadalje je razvidno, da so poslovodji upravljavci trgovin kot takšni zadolženi, da tudi skrbijo in varujejo ter upravljajo s premoženjem družbe v trgovini, ki jo vodijo, med drugim torej, da podajo predlog za pregon storilca kaznivega dejanja. Glede na vsebino navedenega sporočila je torej brezpredmetno, da sodišče prve stopnje ni vpogledalo v pogodbo o zaposlitvi H. H., pri čemer pritožnica takšnega dokaznega predloga niti ni podala.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - zloraba položaja - spolno dejanje - prepoved spremembe na slabše - reformatio in peius - novo sojenje - sprememba obtožbe - izvedenec - izločitev izvedenca - dokazni predlog
Očim je do pastorke "druga oseba", če je z zlorabo svojega položaja izvrševala spolna dejanja z oškodovanko.
Otipavanje po golih prsih in preko oblačil po mednožju (spolovila) ustreza zakonskemu znaku izvršitve spolnih dejanj.
Po razveljavitvi predhodne sodbe na pritožbo oškodovanke ni dopustna modifikacija obtožbe v obtoženčevo škodo glede dejanskega stanja.
Izločitev izvedenca iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je treba zahtevati najkasneje do konca glavne obravnave.
Če se izvedenec med postopkom upokoji, ni zadržkov, da ga sodišče zapriseže in zasliši kot izvedenca.
ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 277/1-4, 437, 437/1. KZ-1 člen 204, 204/2.
obtožni predlog - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - utemeljen sum - zavrženje obtožnega predloga
Zavrženje obtožnega akta na podlagi 437. člena ZKP ima učnek res iudicata, zato mora izrek sklepa vsebovati opis kaznivega dejanja. Če dejanje zaradi odsotnosti konkretizacije zakonskih znakov ni kaznivo že po samem zakonu, je presoja (ne)utemeljenosti suma nepotreba.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085523
KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 158/3, 168/2. ZKP člen 371, 371/2. URS člen 34, 35, 39.
kaznivo dejanje razžalitve - pravica do časti in dobrega imena - pravica do svobode izražanja - namen zaničevanja - javna oseba - resna kritika - negativna vrednostna sodba - zavrnitev dokaznega predloga
Iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015 izhaja, da resna kritika ni pridržana le stroki, temveč je kot tako mogoče šteti tudi kritično mnenje laične javnosti in njenih posameznikov, ki opozarjajo na neki družbeni pojav.
V obravnavani zadevi ni mogoče zanemariti niti sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 37756/2016 z dne 22. 9. 2022, iz katere izhaja, da je lahko kritika tudi zelo ostra, surova ali neusmiljena, pri čemer pa varstva pravice do svobode izražanja ne uživajo tiste izjave, katerih izključen namen je sramotitev ali zaničevaje prizadete osebe.
Epidemija COVID-19 ni bila le biomedicinski, temveč tudi družbeni pojav, zato je resnost podane kritike nedvomno mogoče ugotoviti glede na konkretne okoliščine in obdobje, ki je tako, kot vse druge državljane, zadevalo tudi obtoženca.
Ob upoštevanju celotnega komentarja obtoženca in vseh okoliščin, v katerih ga je slednji zapisal, objavljen zapis ne izraža izključnega namena zaničevanja oškodovancev, temveč ga je treba presojati v luči kritike oziroma nestrinjanja z ravnanjem policistov kot javnih uslužbencev, ki so podvrženi nadzoru javnosti.
Obtoženčeva kritika, katere resnost utemeljujejo konkretne okoliščine in obdobje, ni bila zapisana z izključnim namenom zaničevanja, zato so podane okoliščine iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ki izključuje kaznivost sicer žaljivih izjav.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00084769
ZKP člen 148, 148/4, 220, 220/4, 285e, 285e/2. KZ-1 člen 186, 186/1. URS člen 29.
kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami - neposredna zaznava policistov - sum storitve kaznivega dejanja - osredotočenost suma - postopek pred policijo - privilegij zoper samoobtožbo - poziv za izročitev prepovedanih predmetov - pouk o privilegiju zoper samoobtožbo - izostanek pravnega pouka - edicijska dolžnost - prostovoljna izročitev predmetov - zaseg predmetov v predkazenskem postopku - zaseg droge - dokaz testimonialne narave - nedovoljen dokaz - izločitev dokazov
Dolžnost izročitve predmetov na zahtevo policista ne velja od trenutka, ko je zoper osebo osredotočen sum storitve kaznivega dejanja. Da postopek z izročitvijo predmeta ne pomeni kršitve privilegija zoper samoobtožbo, mora biti izročitev prostovoljna. Pogoj za prostovoljnost osumljenčeve odločitve je seznanjenost s pravicami iz četrtega odstavka 148. člena ZKP.
kaznivo dejanje velike tatvine - dokazna presoja - zagovor kot dokaz - razhajanje v izjavah prič - časovna oddaljenost dogodkov - posredni ali indicijski dokazi - indična sodba - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Predvsem prepričljiv in izkustveno sprejemljiv zagovor je protiutež indičnim dokazom, vendar pa tudi pritožbeno sodišče v konkretnem primeru meni, da tako podan zagovor ni vodotesen in ne izpodbije sicer ugotovljenega dejanskega stanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00084199
ZKP člen 10, 357, 357-3. KZ-1 člen 158, 158/1. ZJRM-1 člen 6, 6/1.
kaznivo dejanje razžalitve - zavrnilna sodba - opis kaznivega dejanja - opis prekrška - zakonski znaki kaznivega dejanja - znaki prekrška - razmejitev med prekrškom in kaznivim dejanjem - prekrivanje prekrška in kaznivega dejanja - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - plačilni nalog prekrškovnega organa - zavrnitev pritožbe
Opis kaznivega dejanja vsebuje tudi znake prekrška, ne vsebuje pa dodatne okoliščine, ki bi bila značilna le za kaznivo dejanje, zato je pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da se oba opisa sklicujeta na določeno ravnanje obdolženca, vidno v zunanjem svetu, pri čemer sta opisa identična glede časa, kraja, načina in sredstva storitve, nenazadnje tudi glede prepovedane posledice, torej je dejstvena podlaga, na katero se sklicujeta tako opis prekrška kot opis kaznivega dejanja v zasebni tožbi, v bistvenem enaka.
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-1, 392, 392/1. ZS člen 14, 36, 36/2.
zakoniti sodnik - napačna sestava sodišča - pravica do sodnega varstva - ustavna pravica - naravni sodnik - letni razpored dela sodnikov
Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno ali če je pri izrekanju sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi ali je bil s pravnomočno odločbo izločen iz sojenja. V skladu z določbo prvega odstavka 392. člena ZKP je posledica te postopkovne kršitve vedno razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Citirana določba 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP varuje ustavno pravico do sodnega varstva, opredeljeno v drugem odstavku 23. člena Ustave. Ta zagotavlja, s tem, ko predpisuje, da lahko v zadevi sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom, pravico do naravnega oziroma zakonitega sodnika.
V skladu s 14. členom Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), ki je umeščen v drugo poglavje ZS z naslovom "zakoniti sodnik", sodnik izvaja sodno oblast na enem ali več pravnih področjih, na katero oziroma katera je pred začetkom koledarskega leta razporejen z Letnim razporedom dela. Drugi odstavek 36. člena ZS predpisuje, da sodnik opravlja sodniško funkcijo na sodišču, za katerega je kandidiral in na sodniškem mestu, za katerega je bil izvoljen oziroma imenovan, če zakon ne določa drugače.
Predmetno izvedensko mnenje je bilo v času prvega naroka glavne obravnave staro že več kot dve leti. Takšno obdobje je tudi po oceni pritožbenega sodišča predolgo, da bi izdelano izvedensko mnenje zanesljivo izkazovalo aktualno zdravstveno stanje obdolženke in bi sodišče prve stopnje moralo še pred njenim zaslišanjem brez dvoma ugotoviti njeno procesno sposobnost na način, da bi odredilo psihiatrični pregled po določbi 265. člena ZKP.
Predloženo zdravniško opravičilo je potrebno obravnavati kot javno listino, saj je sestavljeno in podpisano s strani zdravnika, torej s strani osebe, ki je strokovno usposobljena za presojo zdravstvenega stanja posameznika. Če sodnik podvomi v pravilnost zdravnikovega mnenja, lahko vedno angažira za to strokovno usposobljene osebe, ne more pa samo ocenjevati obdolženčevega zdravstvenega stanja, saj za to nima ustreznega znanja.
Pravica obdolženca je, da se izjavi o izvedenskem mnenju in da z nasprotnimi argumenti tudi s strokovnim pomočnikom izpodbija pravilnost mnenja postavljenega izvedenca. Sodišče bi tako moralo, ker obramba nima strokovnega znanja, da bi lahko le na podlagi pisnih argumentov strokovnjakov izpodbijala mnenja sodnih izvedencev, dati obrambi možnost, da tudi z neposrednim zaslišanjem dr. E. E. na obravnavi in njegovim soočenjem s postavljeno izvedenko preizkusi njeno mnenje.
Ker sodišče dr. E. E. in izvedenke dr. D. D. ni soočilo, čeprav je bilo mnenje dr. E. E. ključno za dokazovanje procesne nesposobnosti obdolženke, je sodišče prve stopnje kršilo pravico obdolženke do obrambe in je tako podana kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00088055
KZ-1 člen 49, 49/2, 308, 308/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kazenska sankcija - odmera kazni - obteževalne okoliščine - direktni naklep
Zagovornik upravičeno graja dejstvo, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino štelo, da je obtoženec dejanje izvršil z direktnim naklepom. Kot pravilno opozarja zagovornik, gre za znak kaznivega dejanja in ga kot takega ni mogoče upoštevati kot obteževalno okoliščino, saj se očitano dejanje lahko izvrši le z direktnim naklepom.
Ker gre za znak kaznivega dejanja, pridobitve premoženjske koristi ni mogoče upoštevati kot obteževalne okoliščine, še posebej glede na očitek najmanj 1,00 EUR plačila.
kaznivo dejanje umora - umor na grozovit način - umor na zahrbten način - odločba o kazenski sankciji - odmera kazni - obteževalne in olajševalne okoliščine - dokazni predlog v pritožbi
Nadalje ni mogoče pritrditi pritožbi višje državne tožilke, ko navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo v tolikšni meri upoštevati okoliščin v korist obdolžene. Izpostavlja, da je v preveliki meri upoštevalo izpostavljeni olajševalni okoliščini, in sicer priznanje krivde obdolžene in njeno dosedanjo nekaznovanost.
Zagovornik v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino moralo upoštevati tudi prejšnje življenje obdolženke in njeno težko otroštvo, ko je šlo za zlorabo alkohola s strani njenih staršev, nasilje staršev nad otroci, njeno skrb za sorojence in strogost starih staršev. V zvezi s tem navaja, da je sodišče nekritično, brez strokovne pomoči izvedenca, kot neverodostojne zavrnilo okoliščine težkega otroštva obdolžene, ki so po oceni pritožbe imele vpliv na kaznivo dejanje.
Pri presoji višine kazni v konkretni zadevi se je strinjati z razlogi sodišča prve stopnje, katere zagovornik graja, da obžalovanje obdolženke za storjeno kaznivo dejanje ni mogoče šteti kot olajševalne okoliščine. Sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo ocenilo, da je bila obdolženka do trenutka, ko je bilo kaznivo dejanje odkrito, do storjenega povsem nekritična.
Odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo po oceni, da izrečene denarne kazni ni mogoče in je tudi v prihodnosti ne bo mogoče prisilno izterjati, kajti obsojenec je tujec brez premoženja v Sloveniji, je pravilna in zakonita.
evropski nalog za prijetje in predajo - pogoji za predajo zahtevane osebe - razlogi za zavrnitev predaje zahtevane osebe
Okoliščina, da ENPP temelji na vzajemnem zaupanju med državami članicami glede spoštovanja temeljnih pravic iz Listine EU o temeljnih pravicah, ne pomeni, da izvršitveni pravosodni organ ni dolžan preveriti konkretiziranih očitkov zahtevane osebe, da ji bodo kršene temeljne pravice in svoboščine. Ker v konkretnem primeru zgolj zatrjevanje zahtevane osebe, da ni vedel, da zoper njega teče postopek in da na Hrvaškem naj ne bi bilo zagotovljeno pravično sojenje, ni podkrepljeno s prav nobenim dokazom in ostaja zgolj na načelni ravni, sodišče ni bilo soočeno s konkretiziranimi očitki ali izrednimi okoliščinami, ki bi narekovali preverbo teh očitkov v smeri ugotovitve, ali bi bile zahtevani osebi res lahko kršene temeljne pravice in svoboščine. Zgolj nezaupanje zahtevane osebe v pravosodni sistem Republike Hrvaške tako ne omaje pogojev za njegovo predajo.
V skladu s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP sodnik ne sme odločati o obtožbi, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost. Iz sodne prakse Ustavnega sodišča RS in ESČP sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, ker gre za presojo, ali bo sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja zagotovljena, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. Pomembno je torej, da sodišče pri sojenju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohranja videz nepristranskosti. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo zaupanje v nepristranskost sodišča, kot tudi ogroženo zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.
Odklonitveni razlogi so, drugače kot izključitveni, questio facti. Velja domneva, da je sodnik nepristranski, če ni podan nobeden od izključitvenih razlogov, a je mogoče to domnevo izpodbijati. Tisti, ki sodnika odklanja in zahteva njegovo izločitev, mora to utemeljiti. Izkazati mora obstoj okoliščin, ki pomenijo razlog za izločitev.