Tako je tudi po oceni pritožbenega sodišča neizpolnitev posebnega pogoja posledica obsojenčevega družbeno nesprejemljivega in nekritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, ne pa objektivnih okoliščin, ki bi obsojencu kljub njegovi pripravljenosti onemogočale izpolnitev obveznosti do svojega sina - oškodovanca. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna in zakonita ter je pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo spremeniti.
pripor - nesorazmernost ukrepa - nerazumno dolgo trajanje postopka - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - časovna omejitev trajanja pripora
Četudi drži, da je bilo v fazi predobravnavnega naroka razpisanih 11 narokov in zaslišanih devet prič, ne gre spregledati, da je od zadnjega predobravnavnega naroka dne 16. 10. 2024 do izdaje sklepa o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov dne 3. 3. 2025 preteklo slabih pet mesecev. Morebitno ravnanje pravosodne svétnice ali strojepisk (daljši čas izdelave prepisa zvočnega posnetka zaslišanja prič), ki se iz docela neznanih razlogov pojavljajo v razlogih izpodbijanega sklepa, nikakor ne opravičuje trajanja pripora, upoštevaje, da sme pripor trajati najkrajši potrebni čas in da je dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, ter organov, ki jim dajejo pravno pomoč, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu (drugi odstavek 200. člena ZKP). Merila za presojo, kaj je razumen čas, so v primeru odvzema prostosti strožja kot v primeru sojenja na prostosti. Če pristojni organi v kazenskem postopku ne postopajo hitro, pa tega ni mogoče upravičiti na podlagi posebnih okoliščin postopka ali ravnanja pripornika, je treba priprtega izpustiti na prostost (Odločbi US RS, Up-123/95, točka 39 in Up-155/95, točka 11). Zakonsko določen maksimum trajanja pripora (dve leti) pa prav tako ne more biti razlog, na katerem bi sodišče lahko upravičilo potencialno nesorazmerno trajanje pripora v konkretnem primeru.
ugoditev pritožbi - plačilo sodne takse - očitno neutemeljena zahteva - izločitev sodnika - odločba o glavni stvari
Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom X K 6922/2024 z dne 11. 12. 2024 zagovornici obdolžene A. A. po tarifni številki 7402 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) naložilo plačilo sodne takse v višini 125,00 EUR zaradi vložitve očitno neutemeljene zahteve za izločitev sodnice.
Odločitev sodišča prve stopnje, da izda sklep, s katerim je zagovornici naloženo plačilo sodne takse, je zato preuranjena, razloge za odločitev, da se zahteva za izločitev sodnice zavrže, pa bo podalo v obrazložitvi sodbe, s katero bo odločilo o glavni stvari.
goljufija na škodo EU - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - sestavine obtožnice - kršitev kazenskega zakona - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - izostanek razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
V obravnavani zadevi abstraktni del izreka pod točko II/1 izpodbijane sodbe resda vsebuje navedbo, da je obtoženi A. A. pridobil sredstva s tem, da je predložil lažne izjave in dokumente in je tako neustrezno uporabil sredstva proračunov, ki jih upravljajo Evropske skupnosti, vendar napačni zapis abstraktnih zakonskih znakov v skladu z uveljavljeno sodno prakso ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka. Kot že pojasnjeno se za izpolnitev vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz drugega odstavka 229. člena KZ-1 zahteva pridobitev sredstev z alternativno določenimi izvršitvenimi oblikami (i) uporaba lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov ali (ii) predložitev lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov ali (iii) nerazkritje podatkov in iz proračunov iz prvega odstavka 229. člena KZ-1. Sodišče pritrjuje pritožnicama, da v primeru, ko so sredstva pridobljena nezakonito oziroma mimo pravil, ni mogoče govoriti o tem, da gre pri takšnih sredstvih, ki so že tako pridobljena v nasprotju s pravili, za neustrezno uporabo oziroma neupravičeno zadrževanje, zato je zapis v uvodnem (abstraktnem) delu izreka izpodbijane sodbe glede uporabe teh sredstev, povsem odveč.
Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje v točki 73 izpodbijane sodbe zmotno kot odločilna izpostavilo naslednja dejstva, (i) da dne 16. 9. 2010 sklenjeni dogovor o upravljanju in najemu parkirnih mest in drugih zasebnih površin nikoli ni stopil v veljavo in (ii) da ni bil nikoli realiziran, (iii) da je javni partner zasledoval in zavaroval svoje interese z odložnim pogojem v 6. členu dogovora in (iv) da MO nikoli ni plačala dogovorjenih finančnih obveznosti 1.803.800,00 EUR po dogovoru o upravljanju in najemu parkirnih mest in drugih zasebnih površin. Kot že povedano, je težišče obtožencem očitanih kaznivih dejanj v smeri razlogov za sestavo dogovora, ki je predstavljal izpolnitev pogoja iz kreditne pogodbe za financiranje izgradnje Športnega parka X., sklenjene 21. 7. 2010 med družbo I. d. o. o. in konzorcijem bank (z banko K. d. d. kot agentom), na podlagi katerega je bil v nadaljevanju izplačan družbi I. d. o. o. kredit.
kaznivo dejanje poskus umora - neprištevnost storilca - duševna motnja - obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu - razlike med izvedenskimi mnenji - pripor neprištevnega storilca - vštevanje pripora - odločanje o potrebnosti nadaljnjega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu
Varnostni ukrep se izvršuje po pravnomočnosti sklepa; do takrat ima obdolženec še vedno status pripornika, ne glede na dejstvo, kje se pripor dejansko izvaja. Šele ko je odločba o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu pravnomočna in se varnostni ukrep izvaja, lahko sodišče ob preizkusu, ki ga mora po določbi drugega odstavka 70.a člena KZ-1 opraviti vsakih šest mesecev, znova odloči, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebna.
KZ-1 člen 215, 215/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje Izneverjenja - pooblastilo - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi - namen storilca - prekoračitev pooblastila - višina premoženjske koristi
Pri kvalificirani obliki kaznivega dejanja po drugem odstavku 215. člena KZ-1 storilec kaznivo dejanje izneverjenja stori tako, da izrabi pooblastilo z namenom pridobiti premoženjsko korist sebi ali komu drugemu. Tudi v tem primeru ni nujno, da bi storilec sebi ali drugemu dejansko ustvaril premoženjsko korist, temveč le, da je imel tak namen. Izvršitveno ravnanje po 215.členu KZ-1 je zastopanje v smislu prekoračitve pooblastila, torej le tisto ravnanje, ki pomeni navzkrižje med upravičenostjo do zastopanja, ki ga opredeljuje zunanje razmerje do tretjih oseb in notranjim razmerjem, ki zastopniku nalaga konkretne dolžnosti v razmerju do zastopanega. Čeprav je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da računi, ki so povzeti v izrek sodbe, v skupnem znesku 6.502,68 EUR niso bili poravnani (navedeno tekom sojenja niti ni bilo sporno), pa tudi po oceni pritožbenega sodišča to dejstvo še ne dokazuje, da si je obdolženi pridobil premoženjsko korist ravno v višini neporavnanih šestih računov družbi C. d.d.. Na podlagi katerih dejstev in dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da si je obdolženi z zlorabo pooblastila pridobil na škodo oškodovanca premoženjsko korist v navedeni višini, sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni razumno pojasnilo. Ker je premoženjska korist kvalifikatorna okoliščina pri kaznivem dejanju izneverjenja po drugem odstavku 215. člena KZ-1, mora biti njena višina natančno ugotovljena.
Ker sodba nima razlogov o tem odločilnem dejstvu (da si je obdolženi na škodo oškodovanca pridobil premoženjsko korist v višini 6.502,68 EUR), oziroma so ti razlogi popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, je utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je takšne narave, da terja razveljavitev sodbe.
Ob vsem navedenem zgolj to, da iz izvedeniškega mnenja dr. I. I. izhaja verjetnost, da je pri obdolžencu v času storitve očitanih mu kaznivih dejanj obstajala manična faza bipolarne motnje, ki pa jo je potrebno z ustreznim opazovanjem in diagnostičnim postopkom potrditi, nato pa ustrezno zdraviti, v ničemer ne omaja obstoja utemeljenega suma, kot tudi ne presoje o obstoju ponovitvene nevarnosti, zlasti ob dejstvu, ko je izvedenec zaključil, da v kolikor bo obdolženec ostal nezdravljen, obstaja možnost, da bi lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo in spolno nedotakljivost in da je glede na razpoložljive podatke mogoče sklepati, da je pri njem vsaka nova epizoda hujša. Priporni razlog je ob vsem navedenem nedvomno podan, drugačna pritožbena zatrjevanja pa niso utemeljena.
izločitev dokazov - pravica do izjave - privilegij zoper samoobtožbo - osredotočenost suma - edicijska dolžnost - ustavna pravica do komunikacijske zasebnosti - prikriti preiskovalni ukrepi - odredba preiskovalnega sodnika - razlogi za sum - dokazi, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi - prometni podatki - neustavnost zakonske določbe - novela ZKP-N - utemeljeni razlogi za sum - sodna presoja zakonitosti odločitve - naknadno preverjanje
Če ekskluzija dokazov predstavlja procesno sredstvo za doseganje enakosti orožja strank, to je obdolženca in države (državnega tožilstva) v postopku, dokaz oziroma dokazni vir, pridobljen od kasnejšega osumljenca oziroma obdolženca, pa zaradi sistemske narave tako posredovane vsebine ni v neposredni vzročni zvezi s poslabšanjem položaja obdolženca v perspektivi dokazovanja kriminalnega očitka, procesna sankcija po določbi člena 83 ZKP ne pride v poštev.
Če namreč prvostopenjsko sodišče na podlagi naknadno izvedene sodne presoje ugotovi, da prej izdane in izvršene odredbe o prometnih podatkih vsebinsko izpolnjujejo kasneje zahtevani standard obstoja utemeljenih razlogov za sum, taka ugotovitev ex-post legitimizira veljavnost odredb o prometnih podatkih, ki so bile odrejene in izvršene na podlagi naknadno razveljavljene zakonske podlage.
jezik v postopku - glavna obravnava - prepis zvočnega posnetka - zaslišanje priče - prevajanje - sodni tolmač
Če oškodovanec kot tožilec, zaslišan ko priča, ne govori (v celoti) slovenskega jezika, je treba zagotoviti prevajanje s strani sodnega tolmača za bosanski jezik, ne glede na to ali tuj jezik, v katerem ne potekajo kazenski postopki v Republiki Sloveniji, razumejo tako razpravljajoča sodnica kot drugi udeleženci.
URS člen 23. ZKP člen 39, 201, 201/1, 201/1-3, 472.
izločitev sodnika - izjemnost pripora za mladoletnike - hišni pripor - pripor - dvom o nepristranskosti sodnika - nepristranskost sodnika
Pritožbeno sodišče na podlagi opisanih kriterijev ugotavlja, da pritožnik v konkretni zadevi ni uspel ovreči domneve o osebni nepristranskosti sodnice, niti izkazati, da je podan objektivno upravičen dvom v nepristranskost njenega odločanja o podaljšanju hišnega pripora, zato je treba pritožnikove trditve o kršitvi določb kazenskega postopka ter 23. člena Ustave RS zavrniti kot neutemeljene. Ob tem, ko je sodnica sprva sicer odredila pripor, sedaj pa je kot predsednica tričlanskega senata sodelovala zgolj pri odločitvi o podaljšanju že odrejenega hišnega pripora, ko si predhodno očitno ni ustvarila tako močnih stališč, da jih tekom postopka ne bi mogla spremeniti, v kolikor bi se izkazale za zmotne (kar so se), ni zaznati niti sence dvoma v njeno nepristranskost.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00089796
KZ-1 člen 211, 211/1.
goljufija - kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin - dokazna ocena izpovedbe prič - izpovedba priče (oškodovanca) - ocena verodostojnosti izpovedbe - nezanesljivost izpovedbe - identiteta storilca - podatek o telefonskih klicih - prepoznava obdolženca - vožnja motornega vozila - lastništvo motornega vozila - obtoženčevo slabo zdravstveno stanje
Notranjih nasprotij ali protislovij v oškodovančevi izpovedbi ni zaznati, pa tudi v logičnost in sprejemljivost oškodovančeve izpovedbe ne gre dvomiti. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, kar izpostavlja obramba, da se je oškodovanec kot razsodna oseba in dolgoletni predsednik športnega društva zavedal tako dejstva, da je bil obdolženec v preteklosti že obsojen kaznivih dejanj, kot tudi tega, da je razumsko vedel, da denarja na sploh v nekaj minutah ni mogoče oplemenititi na način, kot mu je to zatrjeval obdolženec. Vendar pa je na podlagi izsledkov dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je bil prav obdolženec ključen akter, ki je z načrtnim, ponavljajočim in vztrajnim prikazovanjem lažnivih okoliščin pri oškodovancu ustvaril zmoto o prisotnosti posla. Oškodovanec je namreč pred dogodkom obdolženca poznal kot vestnega in pridnega, s katerim v preteklosti ni imel težav. Kar je bil eden izmed razlogov, da mu je zaupal. Obdolženec ga je k vlaganju vztrajno spodbujal. Sprva ga je mamil s šopom bankovcev, s katerim je prikazoval donosnost posla, nato mu je dobičkonosnost vlaganja predstavil še z vabo, da mu je za prejetih 500 EUR nemudoma izročil 750 EUR. Ta denar je oškodovanec kasneje uspešno unovčil, kar ga je utrdilo v prepričanju, da gre nemara res za pristno investicijo, ki omogoča hiter zaslužek. Obdolženec je oškodovanca tudi večkrat klical in ga ponovno nagovarjal k izročitvi še večje vsote gotovine, kar je vodilo do tega, da je slednji lažnim navedbam podlegel in obdolžencu naposled izročil 12.000 EUR, obljubljenega vložka z donosom pa ni nikoli prejel. Dejanje oškodovanca se sicer lahko smatra za lahkomiselnega, a to v ničemer ne spremeni obdolženčeve vloge, čigar aktivnosti so bile usmerjene v to, da na goljufiv način iztrži od oškodovanca čim več. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju tudi po presoji višjega sodišča ni dvoma, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije iz prvega odstavka 211. člena KZ-1, dejanje pa mu je dokazano tudi v subjektivnem smislu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00087980
KZ-1 člen 173, 173/1, 173/4. ZKP člen 394, 394/1.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - zakonski znaki kaznivega dejanja - drugo spolno dejanje - zadovoljevanje spolnega nagona - spolna nedotakljivost - privilegirana oblika kaznivega dejanja - sprememba oprostilne sodbe v obsodilno
V obravnavanem primeru je nedvomno šlo za dotike teles med obtožencem in vsemi tremi oškodovankami, vendar so bili ti dotiki storjeni preko oblačil ter rahli, prekratki in preblagi (ni šlo za dolgotrajno prijemanje, stiskanje, otipavanje ali božanje intimnih delov), da bi bilo moč zaključiti o spolnih dejanjih v smislu prvega odstavka 173. člena KZ-1. Takšne dotike gre zato šteti zgolj za privilegirano obliko kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po četrtem odstavku 173. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00089433
KZ-1 člen 20, 82, 82/3, 82/4, 82/4-3, 249, 249/1. ZDDV-1 člen 3, 3/1, 3/1-2. ZKP člen 17, 148, 148/6, 178, 269, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1. URS člen 27, 28, 28/1, 29. Pogodba med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (2010) člen 29, 29/1, 29/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3, 6/3-d.
davčna zatajitev - kaznivo dejanje davčne zatajitve - zakonski znaki kaznivega dejanja - dejanski poslovodja - pravica do obrambe - vsebina obtožnega akta - subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - sprememba opisa kaznivega dejanja s strani sodišča - načelo iskanja materialne resnice - načelo zakonitosti - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - vezanost na opis dejanja v obtožnem aktu - sostorilstvo - pravna opredelitev kaznivega dejanja - pravna jamstva v kazenskem postopku - zaslišanje soobdolženca - zaslišanje v tujini - dokazna vrednost uradnih zaznamkov - zaslišanje v preiskavi - pravica do poštenega postopka - pravica do zaslišanja obremenilne priče - zagovor soobdolženca kot dokaz - dokazi odločilnega pomena za odločitev - domneva nedolžnosti - opiranje odločitve sodišča na sodbo drugega sodišča - predkaznovanost - izbris obsodbe iz kazenske evidence - rok za izbris obsodbe - predmet obdavčitve - preprodaja rabljenih vozil - preslepitveni namen
Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku poseglo v tožilski obtožni akt, ki je obema obtoženima (B. B. in A. A.) očital navedeni očitek kot sostorilcema, tako, da ga je pripisalo (le) obtoženemu A. A., kar pa je po oceni pritožbenega sodišče v skladu z določili ZKP, ki dajejo tudi sodišču možnost, kolikor na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje tožilec, spremeniti obtožnico tako, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku in da ima le-ta spremenjena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakoniti znak kaznivega dejanja.
Abstrakten in konkreten del obtožnice sicer predstavlja celoto, a je sodišče vezano na dejstveni, torej konkreten opis zakonskih znakov kaznivega dejanja in ne na prepis abstraktnih zakonskih znakov. Povedano drugače, obtožnica bi bila sestavljena v skladu z zakonom (269. člen ZKP) tudi, kolikor bi abstraktni del v opisu kaznivega dejanja izostal, zato napačen zapis abstraktnih zakonskih znakov ne pomeni, da očitano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka.
V sodni praksi je sprejeto stališče, da je za uresničevanje pravice do poštenega sojenja oziroma pravice do učinkovite obrambe bistveno, da ima obtoženec vsaj enkrat v postopku možnost neposrednega zaslišanja obremenilne priče oziroma soobtoženega oziroma da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost oziroma verodostojnost njihovih izjav.
tatvina - kaznivo dejanje tatvine - nadaljevano kaznivo dejanje - sostorilstvo - pravna opredelitev kaznivega dejanja - način izvršitve kaznivega dejanja - namen prilastitve stvari - posnetki nadzornih kamer - prepoznava predmetov in oseb - mala tatvina - majhna vrednost ukradene stvari - predlog oškodovanca za pregon kaznivega dejanja - pooblastilo za vložitev predloga - pooblastila poslovodje - pogodba o zaposlitvi poslovodje - priglasitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku - inventurni primanjkljaj
Kot je sodišče prve stopnje pojasnilo v točki 39 obrazložitve, je dokazano, da je kaznivo dejanje pod točko I obdolžena A. A. v sostorilstvu izvršila z B. B. Okoliščina, da je obdolženi B. B. v vrečko dal več parfumov kot obdolžena A. A. na to presojo nima vpliva, saj je tudi A. A. v isto vrečko dala parfum, ki ga je odtujila, trgovino pa sta skupaj, ne da bi izdelke plačala, tudi zapustila, kar nedvomno izkazuje, da sta kaznivo dejanje storila v sostorilstvu. Glede na pojasnjeno kot neutemeljeno ocenjuje pritožbeno navedbo, da si obdolženka ni imela namen prilastiti vseh odtujenih artiklov, saj je sama vzela le dva. Skupno delovanje obdolžencev, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe in kot je bilo že pojasnjeno v tej odločbi, ne dovoljuje drugega zaključka kot to, da sta obdolženca dejanje štela za svoje, skupaj izvrševala zakonske znake, torej je utemeljena pravna kvalifikacija tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.
Dejstvo, da priča H. H. ni bila upravičena podati predloga za pregon, saj ni bila pooblaščena oseba, spisovno ni izkazano. Iz odgovorov oškodovane družbe D. d.o.o. je razvidno, da H. H. ni imela konkretnega pooblastila zakonitih zastopnikov družbe za podajo predlogov za pregon, ker je bila zaposlena preko pogodbe o zaposlitvi kot poslovodja trgovine in ji je bilo pooblastilo za podajo predlogov za pregon dano posredno preko pogodbe o zaposlitvi. Nadalje je razvidno, da so poslovodji upravljavci trgovin kot takšni zadolženi, da tudi skrbijo in varujejo ter upravljajo s premoženjem družbe v trgovini, ki jo vodijo, med drugim torej, da podajo predlog za pregon storilca kaznivega dejanja. Glede na vsebino navedenega sporočila je torej brezpredmetno, da sodišče prve stopnje ni vpogledalo v pogodbo o zaposlitvi H. H., pri čemer pritožnica takšnega dokaznega predloga niti ni podala.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - zloraba položaja - spolno dejanje - prepoved spremembe na slabše - reformatio in peius - novo sojenje - sprememba obtožbe - izvedenec - izločitev izvedenca - dokazni predlog
Očim je do pastorke "druga oseba", če je z zlorabo svojega položaja izvrševala spolna dejanja z oškodovanko.
Otipavanje po golih prsih in preko oblačil po mednožju (spolovila) ustreza zakonskemu znaku izvršitve spolnih dejanj.
Po razveljavitvi predhodne sodbe na pritožbo oškodovanke ni dopustna modifikacija obtožbe v obtoženčevo škodo glede dejanskega stanja.
Izločitev izvedenca iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je treba zahtevati najkasneje do konca glavne obravnave.
Če se izvedenec med postopkom upokoji, ni zadržkov, da ga sodišče zapriseže in zasliši kot izvedenca.
ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 277/1-4, 437, 437/1. KZ-1 člen 204, 204/2.
obtožni predlog - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - utemeljen sum - zavrženje obtožnega predloga
Zavrženje obtožnega akta na podlagi 437. člena ZKP ima učnek res iudicata, zato mora izrek sklepa vsebovati opis kaznivega dejanja. Če dejanje zaradi odsotnosti konkretizacije zakonskih znakov ni kaznivo že po samem zakonu, je presoja (ne)utemeljenosti suma nepotreba.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085523
KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 158/3, 168/2. ZKP člen 371, 371/2. URS člen 34, 35, 39.
kaznivo dejanje razžalitve - pravica do časti in dobrega imena - pravica do svobode izražanja - namen zaničevanja - javna oseba - resna kritika - negativna vrednostna sodba - zavrnitev dokaznega predloga
Iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015 izhaja, da resna kritika ni pridržana le stroki, temveč je kot tako mogoče šteti tudi kritično mnenje laične javnosti in njenih posameznikov, ki opozarjajo na neki družbeni pojav.
V obravnavani zadevi ni mogoče zanemariti niti sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 37756/2016 z dne 22. 9. 2022, iz katere izhaja, da je lahko kritika tudi zelo ostra, surova ali neusmiljena, pri čemer pa varstva pravice do svobode izražanja ne uživajo tiste izjave, katerih izključen namen je sramotitev ali zaničevaje prizadete osebe.
Epidemija COVID-19 ni bila le biomedicinski, temveč tudi družbeni pojav, zato je resnost podane kritike nedvomno mogoče ugotoviti glede na konkretne okoliščine in obdobje, ki je tako, kot vse druge državljane, zadevalo tudi obtoženca.
Ob upoštevanju celotnega komentarja obtoženca in vseh okoliščin, v katerih ga je slednji zapisal, objavljen zapis ne izraža izključnega namena zaničevanja oškodovancev, temveč ga je treba presojati v luči kritike oziroma nestrinjanja z ravnanjem policistov kot javnih uslužbencev, ki so podvrženi nadzoru javnosti.
Obtoženčeva kritika, katere resnost utemeljujejo konkretne okoliščine in obdobje, ni bila zapisana z izključnim namenom zaničevanja, zato so podane okoliščine iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ki izključuje kaznivost sicer žaljivih izjav.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00084769
ZKP člen 148, 148/4, 220, 220/4, 285e, 285e/2. KZ-1 člen 186, 186/1. URS člen 29.
kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami - neposredna zaznava policistov - sum storitve kaznivega dejanja - osredotočenost suma - postopek pred policijo - privilegij zoper samoobtožbo - poziv za izročitev prepovedanih predmetov - pouk o privilegiju zoper samoobtožbo - izostanek pravnega pouka - edicijska dolžnost - prostovoljna izročitev predmetov - zaseg predmetov v predkazenskem postopku - zaseg droge - dokaz testimonialne narave - nedovoljen dokaz - izločitev dokazov
Dolžnost izročitve predmetov na zahtevo policista ne velja od trenutka, ko je zoper osebo osredotočen sum storitve kaznivega dejanja. Da postopek z izročitvijo predmeta ne pomeni kršitve privilegija zoper samoobtožbo, mora biti izročitev prostovoljna. Pogoj za prostovoljnost osumljenčeve odločitve je seznanjenost s pravicami iz četrtega odstavka 148. člena ZKP.
kaznivo dejanje velike tatvine - dokazna presoja - zagovor kot dokaz - razhajanje v izjavah prič - časovna oddaljenost dogodkov - posredni ali indicijski dokazi - indična sodba - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Predvsem prepričljiv in izkustveno sprejemljiv zagovor je protiutež indičnim dokazom, vendar pa tudi pritožbeno sodišče v konkretnem primeru meni, da tako podan zagovor ni vodotesen in ne izpodbije sicer ugotovljenega dejanskega stanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00084199
ZKP člen 10, 357, 357-3. KZ-1 člen 158, 158/1. ZJRM-1 člen 6, 6/1.
kaznivo dejanje razžalitve - zavrnilna sodba - opis kaznivega dejanja - opis prekrška - zakonski znaki kaznivega dejanja - znaki prekrška - razmejitev med prekrškom in kaznivim dejanjem - prekrivanje prekrška in kaznivega dejanja - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - plačilni nalog prekrškovnega organa - zavrnitev pritožbe
Opis kaznivega dejanja vsebuje tudi znake prekrška, ne vsebuje pa dodatne okoliščine, ki bi bila značilna le za kaznivo dejanje, zato je pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da se oba opisa sklicujeta na določeno ravnanje obdolženca, vidno v zunanjem svetu, pri čemer sta opisa identična glede časa, kraja, načina in sredstva storitve, nenazadnje tudi glede prepovedane posledice, torej je dejstvena podlaga, na katero se sklicujeta tako opis prekrška kot opis kaznivega dejanja v zasebni tožbi, v bistvenem enaka.