CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - DENACIONALIZACIJA
VS00012710
ZDen člen 72, 72/2. ZDavP-2 člen 12, 12/4, 59, 59/1, 325, 325/1, 325/4, 325/5. ZDoh-2 člen 125, 125/3. OZ člen 280, 280/1. ZPP člen 7, 212.
denacionalizacija - nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine - stroški upravljanja premoženja - hipotetična najemnina - razpravno načelo - preiskovalno načelo - trditveno in dokazno breme - davki - davčna obveznost - davčni odtegljaj - davčnopravna obravnava nadomestila zaradi nemožnosti uporabe premoženja - izrek sodne odločbe - časovne meje pravnomočnosti - nominalna višina obresti
Dostavek v izreku, da mora toženec od prisojenega zneska obračunati in plačati davek ter tožniku izplačati neto znesek, predstavlja konkretizacijo zakonske obveznosti toženke, ki nastane šele po pravnomočnosti pravdnega postopka, zato lahko predstavlja le dodatno opozorilo tožencu, da izvrši zakonsko obveznost obračuna in plačila davka. Zaradi svoje pojasnilne narave sodi v obrazložitev sodne odločbe, kadar bo sodišče prisojalo denarne zneske, ki so po davčni zakonodaji predmet obdavčitve. V izrek sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov in v katerem mora sodišče odločiti o postavljenih tožbenih zahtevkih in v njihovih mejah, pa takšen dostavek ne sodi.
Predlog Okrožnega sodišča na Ptuju je utemeljen, saj iz trditvene podlage izhaja, da gre v obravnavani zadevi za spor o plačilu najemnine in s tem za spor iz najemnega razmerja. Na podlagi 3. točke drugega odstavka 30. člena ZPP pa je za takšne zadeve podana pristojnost okrajnega sodišča.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - dvom v nepristranskost pristojnega sodišča
V skladu z ustaljeno sodno prakso kolegialni odnosi, ki so običajni med delavci v pravosodju, ne predstavljajo tehtnega razloga v smislu prvega odstavka 35. člena ZKP. Tako Okrajno sodišče v Ljubljani kot Okrožno sodišče v Ljubljani sta samostojni in neodvisni sodišči, kar velja tudi za sodnike enega in drugega sodišča, pri čemer je Okrajno sodišče v Ljubljani (za razliko od ostalih okrajnih sodišč, ki so organizacijske enote okrožnega sodišča z njegovega območja) samostojna organizacijska enota (drugi odstavek 114. člena Zakona o sodiščih). Zgolj dejstvo, da je sedež obeh sodišč v Ljubljani in da naj bi šlo „v očeh javnosti“ za eno sodišče, pri čemer med obema sodiščema ni nobene povezave, po oceni Vrhovnega sodišča ne zadošča za upravičen dvom v nepristranskost kateregakoli sodnika Okrajnega sodišča v Ljubljani kot takšnega, ampak predstavlja neargumentiran subjektiven dvom obdolženčevega zagovornika v nepristranskost sojenja.
Ker je pritožnica pritožbo umaknila preden je Vrhovno sodišče o njej odločilo, je Vrhovno sodišče v skladu z določbami ZPP in ZUS-1 ugotovilo njen umik.
bistvene kršitve določb kazenskega postopa - modifikacija obtožnega akta - isti historični dogodek - drugačno dejansko stanje - konkretizacija zakonskih znakov - povzročitev splošne nevarnosti - opredelitev nevarnosti sredstva
Bistveni razlog zahteve za izločitev sodnikov je v nezadovoljstvu vložnika zahteve z izraženim pravnim stališčem v eni izmed kazenskih zadev, v kateri sta bila sodnika člana pritožbenega senata. To pa v skladu z ustaljeno sodno prakso ni upravičen razlog za izločitev sodnika. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da nezadovoljstvo stranke s preteklimi odločitvami sodnika ali zavzetimi pravnimi mnenji ne more predstavljati odklonitvenega razloga po določbi 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP.
V prvem odstavku 344. člena ZKP je določeno, da če tožilec med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico. Sprememba obtožnice se sme nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe. Iz ustaljene ustavnosodne presoje in prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ima tožilec zaradi možnosti, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo na drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje, pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. Tožilec lahko obtožnico spremeni v korist ali v škodo obtoženca, vendar se mora predmet obtožbe nanašati na isti historični dogodek – obtožbe ni mogoče spremeniti tako, da bi se obtožencu očitalo povsem drugo dejanje, temveč gre lahko pri spremenjeni obtožnici le za drugačno dejanje.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da prvotni in spremenjeni opis kaznivega dejanja vsebujeta konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem in prvem odstavku 314. člena KZ-1, obtožnica pa se tudi po spremembi še vedno nanaša na isti historični dogodek. Sprememba obtožnice v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja je bila posledica izvedenega dokaznega postopka, v okviru katerega je izvedenec za eksplozije pojasnil, da molotovk ni šteti za eksplozivna, temveč zažigalna sredstva. V obravnavanem primeru je obtožnica že pred spremembo v konkretnem delu opisa vsebovala konkretizacjo nevarnega sredstva, ki so ga predstavljale molotovke ter nevarnega dejanja, ki je bilo opisano s pripravo sedmih steklenic, napolnjenih z motornim bencinom, ki so na ustju imele vstavljene papirnate zvitke in kamnov, katere je storilec nameraval vreči v vlak, ki je prevažal navijače Nogometnega kluba Maribor.
ZKP člen 201, 201/1-3, 202, 202/2, 202/3.. URS člen 20.
pripor - ponovitvena nevarnost - odreditev pripora - sklep o odreditvi pripora - rok za vročitev sklepa o priporu
Po tretjem odstavku 202. člena ZKP se sklep o priporu izroči tistemu, na katerega se nanaša, takrat ko mu je odvzeta prostost, najpozneje pa v 48 urah, odkar mu je bila odvzeta prostost, oziroma ko je bil priveden k preiskovalnemu sodniku. Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 5961/2013 z dne 19. 3. 2013 presodilo, da iz te določbe izhaja, da če je bila obdolžencu odvzeta prostost brez odločbe sodišča, mu mora biti sklep o priporu vročen v 48 urah, odkar mu je bila odvzeta prostost, pri čemer se začetek teka roka računa različno: če policija zoper obdolženca ni odredila pridržanja, teče ta rok od trenutka odvzema prostosti, v primeru policijskega pridržanja, pa se 48-urni rok za vročitev sklepa o priporu računa od trenutka privedbe obdolženca k preiskovalnemu sodniku, ne glede na to, ali je preiskovalni sodnik zoper obdolženca odredil pridržanje po četrtem odstavku 203. člena ZKP ali pa ga je takoj zaslišal.
Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je bil pripor v konkretnem primeru odrejen nezakonito, ker je bila osumljencu prostost odvzeta dne 26. 3. 2018 ob 15.58 uri, k preiskovalni sodnici pa je bil priveden šele dne 28. 3. 2018 ob 16.28 uri. Obdolženčev zagovornik s temi trditvami po vsebini ne izpodbija zakonitosti odreditve pripora, temveč izraža nestrinjanje s trajanjem policijskega pridržanja, česar pa Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora ne more presojati.
dovoljenost pritožbe - nepravdni postopek - postopek sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda - sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan - zavrženje pritožbe
Pritožba ni dovoljena zato, ker je bil z izpodbijanim sklepom postopek pravnomočno končan, po določbi prvega odstavka 384. člena ZPP pa je mogoče sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, izpodbijati z revizijo.
povrnitev škode - odškodninska odgovornost organizatorja športnega tekmovanja - smučanje - varnost na smučišču - zaščitna ograja - trditveno in dokazno breme - dopuščena revizija - zmotna uporaba materialnega prava
Obveznost organizatorja športne prireditve je na abstraktni ravni opredeljena v drugem odstavku 15. člena ZVSmuč. Organizator mora med drugim zagotoviti zaščitna sredstva, „če so ta potrebna“. Iz navedenega besedila je mogoče napraviti le en sam sklep splošne in abstraktne narave. To je, da ne obstaja apriorna obveznost organizatorja prireditve, da celotno progo obda z zaščitno mrežo, marveč je to dolžan storiti le tam, „kjer je to potrebno“. To seveda pomeni, da je potrebnost treba presojati glede na konkretna dejstva primera. Ta konkretna dejstva primera se nanašajo na konkretne naravne lastnosti smučarske proge, na kateri se odvija rekreativno veleslalomsko tekmovanje.
Dejstva, na podlagi katerih je mogoče presojati potrebnost zaščite, mora torej v pravdi zatrjevati in dokazati (torej utemeljiti) tožnik. Če jih ne zatrjuje ali ne dokaže, potem pač ni mogoč sklep o potrebnosti namestitve zaščitnih sredstev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00012997
ZPP člen 254, 254/3, 367a, 367a/1. ZVEtL-1 člen 42, 42/1, 42/2, 42/3, 43, 43/1, 43/2, 43/3, 51.
dopuščena revizija - vzpostavitev etažne lastnine - pripadajoče zemljišče - skupno pripadajoče zemljišče - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred januarjem 2003 - nepravdni postopek - pravica do izjave v postopku - dokazovanje z izvedencem - izvedenec ustrezne stroke - določitev drugega izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- katera dejstva in strokovna pravila so odločilna za razmejitev med pripadajočimi zemljišči posameznih stavb in skupnimi pripadajočimi zemljišči več ali vseh stavb v enotno grajeni in urejeni soseski, če prostorski akt, na podlagi katerega je bila soseska urejena, o tem molči,
- ali je kršena pravica udeleženca nepravdnega postopka do izjave, če sodišče ne dopusti dokazovanja z izvedencem urbanistične stroke o strokovni nepravilnosti mnenja izvedenca geodetske stroke glede tolmačenja prostorskega akta in uporabe urbanističnih standardov.
pritožba v upravnem sporu - zaključne ugotovitve KPK - korupcija - pravnomočno razsojena stvar - ne bis in idem
V upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj (torej tedaj, ko organ z upravnim aktom odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika) je pritožba omejena le na primere drugače ugotovljenega dejanskega stanja zadeve in na tej podlagi utemeljene spremembe upravnega akta v upravnem sporu. Ker v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da zaradi neizpolnjevanja pogojev pritožbo zavrže kot nedovoljeno.
varstvo ustavnih pravic - kršitev človekovih pravic - subsidiarnost sodnega varstva - učinkovito sodno varstvo - odloženo sodno varstvo - pravica do sklenitve zakonske zveze - konvencijska pravica - procesno dejansko stanje - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - bistvena kršitev določb upravnega spora - splošne in posebne procesne predpostavke - obvezne sestavine tožbe - opredelitev organa in spornega ravnanja
Sodišče prve stopnje mora pri presoji splošnih zakonskih procesnih predpostavk (36. člen ZUS-1) in posebnih procesnih predpostavk (36. člen v povezavi s 4. členom ZUS-1) izhajati iz pravilne opredelitve procesnega dejanskega stanja, torej spornega dejanja tožene stranke in organa, ki naj bi navedeno dejanje storil. Po tretjem odstavku 30. člena ZUS-1 mora namreč tožnik, ki s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v njegove človekove pravice, v tožbi (med drugim) navesti to dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno ter organ ali uradno osebo, ki je to storila. Taka opredelitev spornega dejanja je obvezen sestavni del tovrstne tožbe, kar pomeni, da ga mora taka tožba vselej vsebovati. Tožbena navedba organa, ki naj bi z določenimi dejanji posegel v človekove pravice ali temeljne svoboščine tožnika (ter s tem povezanih tožbenih zahtevkov), je nujna za opredelitev predmeta tovrstnega upravnega spora, o katerem bo tekel sodni postopek (4. člen ZUS-1).
denacionalizacija - sklep o (ne)izločitvi uradne osebe - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Akti, ki pomenijo zgolj procesno odločitev (kakršen je obravnavani primer), so predmet presoje v upravnem sporu le takrat, če tako določa zakon. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 pa se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Ker sklep o neizločitvi uradne osebe med takšne sklepe ne sodi, ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00012958
ZMZ-1 člen 29, 70. URS člen 22. ZPP člen 360, 360/1.
mednarodna zaščita - subsidiarna zaščita - pravica do sodelovanja pri dokazovanju - kršitev pravice do izjave
Tožnikova pravica do sodelovanja v dokaznem postopku je kršena, če tožena stranka pri odločanju o zavrnitvi subsidiarne zaščite ne upošteva aktualnih poročil o stanju v izvorni državi, ki jih je tožnik predložil pred izdajo odločbe.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - denacionalizacija - pravica do odškodnine na podlagi bilateralne pogodbe med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo (finančna in izravnalna pogodba, FIP) - možnost pridobitve odškodnine od druge države - odločba Ustavnega sodišča - izključitveni razlog - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
Pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo te pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, četudi bi jo uveljavljala. Torej je treba ugotavljati tudi, ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisov prejšnji lastnik sploh lahko uveljavljal odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno.
Vrhovno sodišče ne odstopa od stališča, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine v tuji državi, odstopa pa od razlage, da glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov ni pomembno, za katere vrste premoženja, se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino. Pravica do odškodnine, kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi v UVEG, ni nujno pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen v vsakem primeru odločanja o denacionalizaciji podržavljenega premoženja.
nagrada za odvetniške storitve - brezplačna pravna pomoč
Revizija se dopusti glede vprašanja ali določba petega odstavka 17. člena ZOdv odvetnike, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči brez razumnega razloga drugače obravnava od ostalih udeležencev v sodnih postopkih, ki tako kot odvetniki storitve opravljajo na podlagi odločbe sodišča in so zanje v celoti plačani iz proračuna.