dovoljena revizija - registracija blagovne znamke - relativni razlogi za zavrnitev registracije znamke - podobnost znamke - celovita presoja podobnosti znamk - verjetnost zmede na trgu
Kljub določenim podobnostim obeh primerov, ki jih izpostavlja revidentka, pa revizijsko sodišče ocenjuje, da med njima obstajajo znatne razlike, ki pretehtajo v prid presoji, da v konkretnem primeru ni možna analogna uporaba pravnih argumentov iz sodbe SEU C-21/08 P z dne 26. 3. 2009 in Splošnega sodišča T-38/04 z dne 15. 11. 2007.
začetek stečajnega postopka nad revidentom – pogodbena kazen – višina pogodbene kazni – trditveno in dokazno breme – račun kot dokazna listina – račun brez specifikacije – priglasitev pravdnih stroškov po ZOdvT – prisoja stroškov po OT
Materialno pravo, v tem primeru pogodbena določba, na katero tožnik opira svoj zahtevek, jasno določa, na podlagi katerih elementov se določi višina pogodbene kazni. Na tožniku je, da te elemente navede in jih tudi dokaže. Če tega ne stori, toženec nima učinkovite možnosti ugovarjati računu oziroma lahko le pavšalno ugovarja, da zahtevek za plačilo pogodbene kazni ni jasen, kar je tožena stranka tudi storila.
Bistveno v tej zadevi je namreč, da zaradi skopih navedb tožnika, ki se nanašajo na višino tožbenega zahtevka, tožena stranka sploh ni imela učinkovite možnosti opredeliti se do dejstev, ki jih je tožnik dokazoval s spornimi računi. Z drugimi besedami: iz trditev tožnika, da vtožuje pogodbeno kazen po treh računih, ne izhaja, na kateri podlagi oziroma podlagah je zaračunal to pogodbeno kazen.
Prvi odstavek 2. člena ZM določa, da se listina, v kateri ne bi bilo katerekoli izmed sestavin, naštetih v 1. členu, ne šteje za trasirano menico. Člen 1 ZM med obveznimi sestavinami zahteva, da menica obsega nepogojno nakazilo, naj se plača določena vsota denarja. Vsota denarja mora biti izrecno določena. Zgolj določljivost ali izračunljivost iz drugih navedb ne zadošča. Menica je zato neveljavna tudi takrat, kadar manjka navedba valute. Tudi v tem primeru menična vsota zaradi večpomenskosti ni jasno/nedvoumno določena.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – zahteva za sodno varstvo – umik zahteve – odločanje prekrškovnega organa – preizkus dovoljenosti zahteve pri sodišču
S tem, ko prekrškovni organ več kot eno leto sodišču ni posredoval umika zahteve za sodno varstvo, je storilcu onemogočil razpolaganje s tem pravnim sredstvom.
ZPP člen 44, 44/2, 108, 154, 154/1, 165, 165/1, 180, 180/2, 367, 367/2, 370, 370/3, 377, 378. ZOR člen 122, 124. ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 72, 72/2. SPZ člen 269.
dovoljenost revizije – opredelitev vrednosti spornega predmeta - podredni tožbeni zahtevki – pridobitev lastninske pravice - prenehanje pravice uporabe za gradnjo na podlagi predpisa – priposestvovanje – dobra vera
Celo če bi v primeru konkuriranja pogodbenega in zakonskega načina pridobitve lastninske pravice načelno dopustili možnost njenega priposestvovanja, bi bila zavrnitev tožbenega zahtevka pravilna že zaradi zaključka o nedobrovernosti tožnikove posesti. Upoštevaje, da je bilo v splošnem in javno objavljenem predpisu določeno, da pravica uporabe preneha po preteku treh let od sklenitve pogodbe, če uporabnik v tem času ne zgradi objekta do tretje gradbene faze, enako pa je bilo zapisano tudi v pogojih javnega razpisa, na podlagi katerega je bila sklenjena pogodba s tožnikom, ni mogoče zaključiti, da tožnik ni vedel, ne mogel vedeti, da je njegova pravica uporabe za gradnjo z iztekom treh let od sklenitve pogodbe prenehala in da posledično z uveljavitvijo ZLNDL na sporni nepremičnini ni pridobil lastninske pravice.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - nepravdni postopek – ordinacija pristojnosti
Glavni navezni okoliščini za določitev krajevne pristojnosti po ZNP predstavljata bodisi stalno bodisi začasno prebivališče udeleženca v času vložitve predloga oz. v času pričetka postopka. Vendar udeleženec nima registriranega ne stalnega ne začasnega prebivališča v RS. Tako je nastopila situacija iz petega odstavka 12. člena ZNP, ki določa, da če so za odločanje v nepravdnem postopku pristojna sodišča RS, pa ni mogoče ugotoviti, katero sodišče je krajevno pristojno, določi krajevno pristojnost sodišča Vrhovno sodišče RS (ordinacija pristojnosti).
STVARNO PRAVO - LASTNINJENJE - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA
VS0015570
ZLNDL člen 3. ZZad člen 74, 74/2. SPZ člen 43. ZTLR člen 29. ZSKZ člen 14.
lastninjenje - družbena lastnina - pravica uporabe - kmetijska zemljišča - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - priposestvovanje - priposestvovanje nepremičnin, na katerih se lastninska pravica pridobi na podlagi zakona - priposestvovanje nepremičnin, ki so bile predmet lastninjenja - dobra vera - pravna zmota
V primerih, ko lahko po določbah enega od zakonov o lastninjenju lastninsko pravico na nepremičnini pridobijo različni subjekti, je potrebno ugotoviti le, kateri od teh subjektov je dejansko izpolnjeval zakonsko določene pogoje za pridobitev lastninske pravice na tej nepremičnini. Možnost pridobitve kmetijskih zemljišč, ki so bila predmet lastninjenja, tudi s priposestvovanjem, pa bi posamezniku omogočila, da pridobi lastninsko pravico na teh zemljiščih tudi v primeru, če bi bil v dobri veri, da so izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi enega od zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. To bi dejansko pomenilo zaobid zakonsko določenih pogojev za pridobitev lastninske pravice na teh zemljiščih oziroma „legalizacijo“ nezakonitih vpisov lastninske pravice, ki so nastali v procesu lastninjenja nepremičnin.
SPZ člen 9, 11, 11/1. ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 72/2, 72/3. ZZad člen 74, 74/2.
lastninjenje - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini – konkurenca pridobitnih naslovov - priposestvovanje - dobrovernost – zadruge - nepremičnina zadruge
Po drugem odstavku 74. člena ZZad so z uveljavitvijo navedenega zakona postali tožničina last tisti gozdovi, ki so jih zadruge pridobile na neodplačen način. Ostali gozdovi zadrug so po prvem odstavku 74. člena ZZad ostali zadružni. Pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah torej predstavljata dve določbi lastninskega zakona. V primerih, ko gre za konkurenco dveh pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona o lastninjenju, po stališču revizijskega sodišča priposestvovanje ni mogoče. V teh primerih je vprašanje dobre vere v resnici vprašanje pravne zmote. S sklicevanjem na pravno zmoto pa ni mogoče utemeljiti dobre vere. V primerih, kot je obravnavani, bi s priposestvovanjem omogočili zaobid določb lastninske zakonodaje ter odpravo nezakonitosti zemljiškoknjižnih vpisov, do katerih je prišlo v procesu lastninjenja nepremičnin. Dopustitev priposestvovanja v primerih konkurence dveh pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona o lastninjenju bi bila tudi v nasprotju z namenom instituta priposestvovanja na nepremičninskem področju. Ta je predvsem v odpravi pomanjkljivosti, ki nastanejo pri pravnoposlovnih prenosih lastninske pravice na nepremičninah. Glede na navedeno toženka lastninske pravice na spornih nepremičninah ne more utemeljiti z njihovim priposestovanjem.
ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS0015523
ZOR člen 186, 360, 360/1, 360/2, 361, 361/1, 376, 376/1, 376/2, 377, 383. URS člen 26. ZTuj. ZUSDDD. EKČP člen 41. ZPP člen 384, 384/1.
povrnitev škode - odgovornost države - izbrisani - nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - premoženjska in nepremoženjske škoda - zapadlost - zapadlost odškodninske obveznosti - prenehanje obveznosti - zastaranje - dopustnost ugovora zastaranja - načela javne morale - kdaj začne zastaranje teči - čas, ki je potreben za zastaranje - zastaranje odškodninske terjatve - odškodninska terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem - subjektivni zastaralni rok - zavedanje o škodi - zavedanje o storilcu - objektivni zastaralni rok - bodoča škoda - sukcesivno (kontinuirano) nastajajoča škoda - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - dovoljenost revizije zoper (razveljavitveni) sklep o stroških postopka - zavrženje revizije
Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: škodi in storilcu (prvi odstavek 376. člena ZOR). Vedenje o storilcu ne pomeni vedenja o njegovi odgovornosti oziroma podlagi njegove odgovornosti, temveč o osebi kot povzročitelju škode.
Zakonodaja, na kateri je temeljil izbris tožnika iz registra stalnega prebivalstva in za katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da je v neskladju z URS(Zakon o tujcih, Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji) v konkretnem primeru ni prepovedovala uveljavljanja tovrstnih zahtevkov niti ni drugače nepremagljivo posegla v tožnikovo pravico sodno zahtevati izpolnitev obveznosti (383. člena ZOR). Tožnik bi moral tožbo vložiti pred potekom zastaranja, v postopku pa bi se nato po potrebi presojala tudi (ne)ustreznost tedaj obstoječe zakonske ureditve in njena (ne)skladnost z URS.
ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – USTAVNO PRAVO
VS0015531
ZOR člen 376, 376/1, 383. URS člen 26. ZPP člen 371, 384, 384/1.
odškodninska odgovornost države – izbrisani – nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva – povrnitev škode – premoženjska in nepremoženjska škoda – zastaranje – kdaj začne zastaranje teči – čas, ki je potreben za zastaranje – zastaranje odškodninske terjatve – subjektivni in objektivni zastaralni rok - zavedanje o škodi – zavedanje o storilcu – zadržanje zastaranja – nepremagljive ovire – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – obrazloženost revizije – dovoljenost revizije zoper sklep o stroških
Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: škodi in storilcu (prvi odstavek 376. člena ZOR). Zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja. Riziko (pravočasne) ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, torej nosi tožeča stranka.
Drugačne presoje zastaranja ne utemeljuje niti zakonodaja, na kateri je temeljil izbris tožnika iz registra stalnega prebivalstva in za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z URS. Tožnica bi morala tožbo vložiti pred potekom zastaranja, v postopku pa bi se nato po potrebi presojala tudi (ne)ustreznost tedaj obstoječe zakonske ureditve in njena (ne)skladnost z URS.
OZ člen 147, 147/1, 147/3, 148. ZOR člen 170, 170/2, 172, 172/2. URS člen 26, 26/1, 26/2.
povrnitev škode - neposredna odškodninska odgovornost državnega tožilca (sodnika) - neposredni odškodninski zahtevek zoper generalno državno tožilko - odškodninska odgovornost države - odgovornost za drugega - odškodninska odgovornost delavca pravne osebe - odškodninska odgovornost organa pravne osebe
Odgovornost državnega tožilca se ne presoja po določbah o odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo povzroči njegov delavec oziroma javni uslužbenec, temveč po določbah o odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ.
načelno pravno mnenje Komisije za preprečevanje korupcije - povrnitev škode - odgovornost države za delo sodnika – podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost – sodniška imuniteta - zavrženje tožbe – meritorno odločanje – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišči prve in druge stopnje sta po oceni revizijskega sodišča res zmotno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da je vsa očitana ravnanja mogoče opredeliti kot mnenje, dano pri odločanju na sodišču. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje tožbe ne bi smelo zavreči kot nedovoljene, ampak bi o tožbenem zahtevku moralo meritorno odločiti.
URS člen 26. ZOR člen 360, 360/1, 376, 377. EKČP člen 41.
odškodninska odgovornost države - izbrisani - nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - povrnitev škode - premoženjska in nepremoženjska škoda - zastaranje odškodninske terjatve - zavedanje o škodi - zavedanje o storilcu
Zakonodajalec je na načelni ravni pretehtal sprejemljivost zastaranja tudi za primere, ko (odškodninska) terjatev izvira iz hujših škodnih dogodkov. Ti primeri zato niso „prekrita praznina“, ki bi jo sodišče smelo zapolniti z ustrezno razlago (teleološko redukcijo).
Šteje se, da je oškodovanec zvedel za škodo, ko je zvedel ne le, da je škoda nastala, ampak tudi kakšen je njen obseg in višina. Glede storilca pa se šteje, da je oškodovanec zanj izvedel, ko je izvedel za okoliščine, pod katerimi v odškodninskem pravu določen subjekt odgovarja za povračilo škode.
Zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja. To velja tudi v obravnavanem primeru tako glede dolgotrajnosti upravnega postopka kot tudi glede neustreznosti pravne ureditve. Riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, vselej nosi tožeča stranka. Zato za odločitev o zastaranju odškodninskih zahtevkov tožnika ne more biti pomembna niti odločba Ustavnega sodišča iz leta 1999 (št. U-I-284/94), še manj pa odločba Ustavnega sodišča iz leta 2002 (št. U-I-246/02).
Zakonodajalec zaenkrat ni zagotovil pravne podlage, ki bi ob okoliščinah konkretnega primera tožniku omogočala uspeh kljub toženkinem ugovoru zastaranja.
odškodninska odgovornost države – izbrisani – nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva – povrnitev škode – premoženjska in nepremoženjska škoda – zastaranje – kdaj začne zastaranje teči – čas, ki je potreben za zastaranje – zastaranje odškodninske terjatve – subjektivni in objektivni zastaralni rok - zavedanje o škodi – zavedanje o storilcu - zadržanje zastaranja – nepremagljive ovire – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – obrazloženost revizije – dovoljenost revizije zoper sklep o stroških
Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je pomembno oškodovančevo zavedanje o škodi in storilcu (prvi odstavek 376. člena ZOR), ki ni pogojeno z vedenjem o storilčevi odgovornosti oziroma o podlagi njegove odgovornosti. Riziko (pravočasne) ocene, da je škodno ravnanje tožene stranke protipravno, torej nosi tožeča stranka, ki ne sme odlašati z realizacijo svojih pravic.
ZDoh člen 15, 15/1-3, 15/5, 19, 19/1-13, 114, 114/1. ZDavP člen 15, 114, 114/3, 116, 116/1. ZUP člen 147, 150.
davek od dobička pravnih oseb – sponzorska pogodba – prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje – plačilo preko agenta - rezident druge države – dokazno breme – predhodno vprašanje – davek od osebnih prejemkov
Dohodek se šteje za izplačanega tudi v primeru, ko ga upravičenec (v obravnavanem primeru sponzoriranec) pred prejemom odstopi tretjim osebam (v obravnavanem primeru agentu).
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2006186
ZKP člen 41, 371, 371/1-2,372, 372-1, 372-5, 420, 420/2. KZ-1 člen 299, 299/4.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – nepristranskost sodnika – zahteva za izločitev – kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – preprečitev uradnega dejanja uradni osebi – zakonski znaki kaznivega dejanja - odločba o kazenski sankciji - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Za storitev kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ni potrebno, da bi storilec kumulativno ogrozil življenje, telo, osebno varnost ali premoženje uradne osebe ali njenih bližnjih sorodnikov, temveč za storitev kaznivega dejanja zadošča že uresničitev ene od alternativno naštetih posledic.
ZEMLJIŠKA KNJIGA - STANOVANJSKO PRAVO - LASTNINJENJE
VS0015498
ZPPLP člen 6. ZZK-1 člen 9, 248, 248/2. ZZK člen 17, 17/1.
zahteva za varstvo zakonitosti - vzpostavitev zemljiškoknjižne listine - načelo zemljiškoknjižnega prednika - privatizacija stanovanj - prodaja posameznega dela stavbe - prehodne in končne določbe ZPPLPS - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini
Načelo zemljiškoknjižnega prednika ne velja v primeru kupcev stanovanj po določbah 8. poglavja SZ.
Pri presoji, ali so podani zakonski znaki kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, sodišče izhaja iz vsebine izrečenih groženj, okoliščin in dejstev, v katerih so bile grožnje izrečene, odnosa med obdolžencem in oškodovancem, njunih osebnostnih lastnosti, ipd. - sodnik vrednoti konkretno dejansko stanje in njegova odločitev je vedno vrednostna in ne pravnotehnična.
dovoljenost revizije – denacionalizacija – priznanje položaja stranke – obnova postopka – ničnost odločbe – nepravočasnost predloga za priznanje položaja stranke – nepravočasnost predloga za obnovo postopka – neobstoj ničnostnih razlogov – trditveno in dokazno breme – pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča – neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje – zelo hude posledice
Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na revidentu.
Ne gre za spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, če se izpodbijajo sklep o (ne)priznanju položaja stranke v postopku, sklep o obnovi postopka in sklep o zavrženju predloga za izrek odločbe za nično. Zato revizija iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.
Ker izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da sta predloga za priznanje položaja stranke v postopku izdaje navedene delne odločbe in obnovo tega postopka prepozna, v zvezi s predlogom za izrek ničnosti delne odločbe pa ni bil ugotovljen noben izmed ničnostnih razlogov iz prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), pravno vprašanje, ki ga izpostavlja revident in ki pomeni vsebinski razlog, s katerim utemeljuje, da bi mu moral biti v postopku izdaje navedene delne odločbe priznan položaj stranke, ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve. Enako velja tudi za zatrjevani odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanj razmerja med sodnim in upravnim postopkom oziroma pristojnostjo v zvezi z ugotavljanjem ničnosti pravnih poslov.
Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora revident navesti konkretne posledice, ki jih ima zanj izpodbijana odločitev, in razloge, zaradi katerih so te posledice zanj zelo hude, ter to tudi izkazati.