ZUKZ člen 28, 28/1, 53. ZPP (1977) člen 27, 52, 52/1.
pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom - spor o nepogodbeni odgovornosti za škodo - nepogodbena odškodninska odgovornost - spor o škodi iz prometne nesreče v tujini
Pravilno razumevanje določbe 1.odstavka 53. člena ZUKZ je tisto razumevanje, ki kot kraj nastanka škode pojmuje kraj, kjer je prišlo do škodljivega delovanja na telo ali premoženje - to pa je v primeru prometne nesreče kraj te prometne nesreče. Pravkar povedano velja tudi v primeru, ko so končne posledice telesnih poškodb nastopile drugje - naprimer smrt zaradi poškodb iz prometne nesreče, ki ni nastopila v isti državi, v kateri je prišlo do prometne nesreče. Tak odgovor je treba dati tako glede nepremoženjske škode (bližnjih svojcev) po 1. odstavku 201.člena ZOR zaradi smrti osebe, ki je bila poškodovana v prometni nesreči, kakor glede premoženjske škode drugih (pogrebni in podobni stroški). Tako v enem kakor v drugem primeru je izhodišče razlage kraja nastanka škode (na ozemlju Slovenije ali drugje) po 1. odstavku 53. člena ZUKZ (prvotni) neposredni oškodovanec, tj. oseba, ki je bila v prometni nesreči telesno poškodovana. Pri tem izhodišču je glede vse škode, ki je nastala zaradi smrti osebe, poškodovane v prometni nesreči, treba šteti kraj prometne nesreče kot kraj nastanka škode. Prebivališča oškodovancev iz 1. odstavka 201. člena ZOR, kot tožnikov v pravdi, pa ni mogoče vzeti za izhodišče ugotavljanja kraja nastanka škode v smislu 1. odstavka 53. člena ZUKZ.
Tožeča stranka zmotno meni, da je novelirano določbo 1. odstavka 52. člena ZPP mogoče in treba upoštevati tudi v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti z mednarodnim elementom, zato ker je bila uveljavljena (Ur. l. SFRJ 27/90) pozneje kakor določba 53. člena ZUKZ (Ur. l. SFRJ 43/82 in 72/82).
Konvencija UNIDROIT o mednarodnem finančnem leasingu iz 1984. leta.
finančni leasing - odgovornost dajalca leasinga
Pogodba o čistem finančnem leasingu načelno izključuje odgovornost dajalca leasinga za stvarne in pravne napake v leasing dane stvari, ker se to tiče razmerja med proizvajalcem (dobaviteljem) stvari in jemalcem leasinga.
pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom - spor o nepogodbeni odgovornosti za škodo - nepogodbena odškodninska odgovornost - spor o škodi iz prometne nesreče v tujini
V mednarodnih razmerjih je potrebno dejstvo, kje je škoda nastala, ugotoviti na najbolj nedvoumen način. Le tako je mogoče pričakovati, da bo sodba priznana in izvršena oz. pričakovati, da bo tuji sodni organ takšno odločitev spoštoval. V nasprotnem primeru bi ravno v situacijah, kot je obravnavana (zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode) prišli v nerešljive položaje, ko bi se oškodovanec po nezgodi v kateri je utrpel nepremoženjsko škodo, preseljeval iz kraja v kraj ali pa zdravil v bolnišnicah v različnih državah, kar vse bi lahko pripeljalo do vrste tožbenih zahtevkov, kjer bi zaradi nepreglednosti in pravne negotovosti lahko prihajalo do zapletov, ki ne bi bili le v škodo povzročitelju škode (oziroma odgovorni osebi), temveč tudi oškodovancu samemu. Prav zato se ZUKZ ni odločil za navezno okoliščino v mednarodnih razmerjih v zvezi z nepogodbeno odgovornostjo, kakršno pozna v 2. odstavku 52. člena ZPP za notranjepravna razmerja. Zato je prav ta določba argument, ki pove, da 53. člen ZUKZ ne določa pristojnosti po kraju tožnikovega prebivališča, to je po kraju, kjer tožnik živi in trajne posledice oz. zmanjšanje življenjskih aktivnosti doživlja.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS02468
ZZZDR člen 65, 76, 78, 78/1, 79. ZPP (1977) člen 385, 389, 389/2, 392, 400. ZUKZ člen 35, 40, 67.
prenehanje zakonske zveze - razmerja staršev do otrok po razvezi zakonske zveze - dodelitev otroka - preživnina za otroka - preživnina za zakonca - revizija - dovoljenost revizije - pravni interes - revizija zoper sklep - pravo, ki ga je treba uporabiti - pravo države, katere državljana sta oba zakonca ob vložitvi tožbe - razmerja med starši in otroki po pravu države, katere državljani so - pristojnosti in postopek - pristojnost slovenskega sodišča
V 76. členu zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89 - preč.b., v nadaljevanju ZZZDR) je določeno, da zoper pravnomočno sodbo, s katero se zakonska zveza razveže, ni dovoljeno izredno pravno sredstvo. Če sodišče II. stopnje razveljavi odločbo prve stopnje in zadeve ne vrne v ponovno odločanje, je sklep o razveljavitvi odločba, zoper katero revizija ni dovoljena. Po 400. členu ZPP je revizija dovoljena le zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Z razveljavitvenim sklepom sodišča druge stopnje se postopek ni pravnomočno končal. Slovensko sodišče je stvarno pristojno tudi za to odločitev o preživnini za otroka, saj je pristojnost vezana na državljanstvo pravdnih strank (67. člen zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, Ur.l. SFRJ, št. 43/82, p. 72/82, v nadaljevanju ZUKZ). Ista navezna okoliščina velja tudi za uporabo materialnega prava, če gre za razvezo zakonske zveze (35. člen ZUKZ).
Odločanje po uradni dolžnosti je vezano na obdobje po razvezi zakonske zveze. Do razvezne sodbe sodišče po uradni dolžnosti ne odloča, razen če so podani pogoji za izdajo začasne odredbe.
Povzemanje izreka tuje sodbe v domačo sodbo ne pomeni priznanja tuje sodne odločbe.
obstoj pravde - litispendenca - pristojnost slovenskega sodišča - prekinitev postopka, ki teče pred tujim sodiščem
Ob ugotovitvi, da teče spor o istem zahtevku in med istima strankama pred tujim sodiščem, bi bilo treba upoštevati določbo 80. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 43/82), ki se uporablja na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona, in po kateri je lahko spor pred tujim sodiščem ob določenih pogojih le podlaga za prekinitev postopka, ni pa mogoče iz tega razloga zavreči tožbe.
ZUKZ člen 17. Dunajska konvencija o pogodbenem pravu člen 60, 70.
pravno nasledstvo držav - ustavitev izvajanja mednarodne konvencije
Ne vpliva na dopustnost sodnega postopanja dejstvo, da še ni rešeno vprašanje pravnega nasledstva po bivši SFRJ, saj ima vprašanje pravnega nasledstva lahko vpliv le na odnose med državami kot javnopravnimi subjekti, ne pa na pravnogospodarska razmerja med zasebnimi subjekti. Enako velja za dejstvo, da Republika Srbija in Republika Črna gora še nista povsod mednarodno priznani kot državi, saj se to tiče le vprašanja javnega prava in dopustnosti njihovega nastopanja v mednarodnih odnosih. Sicer pa Republika Srbija in Republika Črna gora obstojita de facto kot državi in se jima zato po učenju mednarodnega javnega prava prizna ta pravna subjektiviteta. Vprašanje pravne osebnosti tožeče stranke pa se po določilu 17. člena zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih presoja po pravu države, po kateri je bila pravna oseba ustanovljena. Tožeča stranka je pravna oseba, saj ves čas nastopa kot nosilec pravic in obveznosti, kar izhaja tudi iz dejstva, da je sklenila v tem postopku obravnavano gospodarsko pogodbo in opravljala dela v tujini.
Ni mogoče šteti za dokazano, da Republika Srbija ne spoštuje v poštev prihajajoče Haaške konvencije o olajšanju mednarodnega pristopa k sodišču, po kateri imajo subjekti iz držav podpisnic načelno enak položaj pred sodiščem v drugi državi kot lastni državljani. Samo v primeru, če bi to bilo dokazano, bi to lahko bil razlog za tako imenovano retorzijo - ustavitev izvajanja Haaške konvencije v Republiki Sloveniji proti subjektu iz države kršiteljice konvencije, kot to določata 2. b točka 60. člena in 1. a točka 72. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS02147
ZOR člen 178, 178/4, 200. ZUKZ člen 46, 50, 51, 52. ZPP (1977) člen 16.
pristojnost sodišča RS v sporu o nepogodbeni odškodninski odgovornosti - odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se vozila - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - solidarna odgovornost
Revizijsko sodišče je ugovor druge tožene stranke o pomanjkanju stvarne in krajevne pristojnosti sodišč v Republiki Sloveniji obravnavalo v okviru 3. odstavka 16. člena ZPP in sicer kot ugovor zoper obstoj slovenske jurisdikcije. Spor med pravdnima strankama je spor z mednarodnim elementom (1. odstavek 1. člena zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 43/82, v nadaljevanju ZUKZ), ker sta toženi stranki tuji osebi. Ta zakon vsebuje med drugim tudi določbe o pristojnosti sodišč (2. odstavek 1. člena) in še posebej določbe o pristojnosti v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti (53. člen). Nanj zato napotuje tudi ZPP z določbo, da je slovensko sodišče pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom (v tem primeru ZUKZ) ali z mednarodno pogodbo (27. člen ZPP). V sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti pa je pristojno sodišče Republike Slovenije, če ta pristojnost velja po določbah 46., 50., 51. in 52. člena tega zakona, ali če je škoda nastala na ozemlju Republike Slovenije (1. odstavek 53. člena ZUKZ).
Tožena stranka neutemeljeno ugovarja morebitno deljeno odgovornost za nastalo prometno nesrečo. Glede na ugotovljene okoliščine prometne nesreče je sodišče pravilno uporabilo 4. odstavek 178. člena zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Krivda enega izmed voznikov za prometno nesrečo, v kateri je udeleženih več premikajočih se motornih vozil, ne more vplivati na njihovo solidarno objektivno odgovornost "drugim" (1. in 4. odstavek 178. člena ZOR).
pristojnost sodišča - krajevna pristojnost - pristojnost z mednarodnim elementom - izključna krajevna pristojnost - izbirna krajevna pristojnost - spori o nepogodbeni odgovornosti za škodo - jezik v postopku - vročanje vabil v jeziku, ki je v uradni rabi - spor z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča v sporu o nepogodbeni odškodninski odgovornosti
Kadar postavi tožena stranka ugovor krajevne nepristojnosti in (nepravilno) predlaga, naj se zadeve odstopi krajevno pristojnemu sodišču v tuji državi, je potrebno šteti kot njen ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča, ne pa kot sta šteli nižji sodišči, da gre zgolj za vprašanje krajevne pristojnosti (prvi odstavek 20. člena ZPP).
V sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti je pristojno sodišče Republike Slovenije, če ta pristojnost velja po določbah 46., 50., 51. in 52. člena tega zakona ali če je škoda nastala na ozemlju Republike Slovenije (prvi odstavek 53. člena ZUKZ). Tega spora ni mogoče uvrstiti med primere citiranih členov, zaradi česar je potrebno odgovoriti na vprašanje, kje je škoda nastala. Pri tem ne gre le za to, kje je bila škoda storjena, kje je prišlo do škodnega dogodka (locus delicti commissi), marveč tudi, kje je nasta(ja)la (locus laesionis).
Zakon o pravdnem postopku določa, da kadar je treba kaj vročiti osebi ali ustanovi v tujini, se opravi vročitev po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi ali v tem zakonu določeno kaj drugega (prvi odstavek 136. člena ZPP). Takšna mednarodna pogodba, kar zadeva Slovenijo in Hrvaško, od koder je tožena stranka, pa je haaška konvencija o civilnem postopku z dne 1.9.1954 (Ur.l. FLRJ, dodatek št. 6/62), saj sta ti državi pridobili status države pogodbenice konvencije. Po njej se lahko vroča bodisi po diplomatski poti (1. člen) in v tem primeru s prevodom v jeziku zaprošene države ali v dogovorjenem jeziku (drugi odstavek 3. člena), lahko pa tudi neposredno po pošti (1. točka prvega odstavka 6. člena), torej brez prevoda, če naslovnik to sprejme (2. člen).
ZUKZ člen 81, 46, 50, 51, 52, 53. ZPP (1977) člen 16, 16/3.
pristojnost sodišča - pristojnost domačega sodišča - spor z mednarodnim elementom
Kolizijska pravila mednarodnega zasebnega prava ob pogoju obstoja okoliščin iz 81. člena ZMZP veljajo v enakem obsegu tudi za odnose med državami nekdanje SFRJ.
S potekom roka, ki ga je imel nasprotni udeleženec na razpolago za vložitev pravnega sredstva (ugovora) proti plačilnemu nalogu (izdanem v tuji državi), je ta postal pravnomočen, po preteku roka, ki ga je imel nasprotni udeleženec na razpolago za prostovoljno izpolnitev obveznosti, pa tudi izvršljiv. Izvršljivost plačilnega naloga pa je tuje sodišče potrdilo. Zato je tudi predpostavka za priznanje tuje sodne odločbe iz 87. člena zakona o ureditvi kolizije izpolnjena.
Sodišče mora v postopku za priznanje tuje sodne odločbe presojati le pogoje iz 87. do 92. člena zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ, Ur.l. SFRJ, št. 43/82, p. 72/82). To je sodišče prve stopnje tudi storilo. Sodišče ne sme preizkušati, ali je tuje sodišče v postopku pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi ne, ali je o zadevi materialnopravno pravilno odločilo. Navedene nepravilnosti bi moral nasprotni udeleženec uveljavljati v postopku pred tujim sodiščem.
priznanje tuje sodne odločbe - vpis v matično knjigo - pravni interes - kršitve postopka - dokazno breme
Po 5. členu zakona o matičnih knjigah (Ur. l. SRS, št. 2/87) rojstvo otroka treba vpisati v rojstno knjigo matičnega območja, kjer je kraj, v katerem je otrok rojen. Rojstvo v tujini rojenega otroka, ki je slovenski državljan, se praviloma vpiše v matično knjigo diplomatskega ali konzularnega predstavništva RS v tujini, v matično knjigo na območju RS pa le, če se oseba, na katero se vpis nanaša, za stalno naseli v RS in takšen vpis zahteva.
priznanje tuje sodne odločbe - ugotavljanje očetovstva - kršitev načela obojestranskega zaslišanja - uporaba prava R Slovenije
Ker kolizijski zakon v 41. členu za ugotovitev očetovstva določa uporabo prava države domnevnega očeta, je sodišče prve stopnje moralo uporabiti tudi preizkus po določbi 93. člena zakona. Z oceno, da se obravnavana sodna odločba ne odmika bistveno od odločitve, ki bi bila posledica uporabe našega prava (zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Uradni list RS, 15/76), se pritožbeno sodišče strinja. Pri tem je sodišče prve stopnje navedlo tiste določbe ZZZDR (člen 91 do 94), ki bi bile uporabljene v postopku pred našim sodiščem in katerih materialnopravni učinki bi ne bili bistveno drugačni.
priznanje tuje sodne odločbe - potrdilo o pravnomočnosti - potrdilo o izvršljivosti
Če se predlaga ugotovitev, da ni ovir za izvršljivost tuje sodne odločbe, mora biti tuja sodna odločba opremljena tudi s klavzulo o njeni izvršljivosti.
pristojnost slovenskega sodišča - predstavništvo tuje pravne osebe v Sloveniji - valuta obveznosti - obveznost tuje banke, da plača v Sit
I. Ker je tožena stranka ob vložitvi tožbe imela v Republiki Sloveniji svojo enoto, obveznost plačila protivrednosti 186.856.173.- Itl pa je tudi nastala na območju Republike Slovenije, je po 55. členu kolizijskega zakona sodišče Republike Slovenije pristojno za reševanje spora (primerjaj še: 81. člen kolizijskega zakona).
II. Ne glede na to, kje je imela tožena stranka - banka - svoj sedež, mora svojo obveznost poravnati v tolarjih, če zakon tako določa.
Tuja sodna odločba je sposobna za obravnavanje, če je predložena v izvirniku ali prepisu, ki je enakovreden izvirniku. Fotokopija ima po zakonu o overitvi podpisov, pisave in prepisov (Ur.l. SRS, št. 29/72) status prepisa. Prepis pa, če naj bo enakovreden izvirniku, mora biti overjen.
Iz priloženega izvoda poravnave, ki je bila sklenjena med strankama dne 16.6.1993 pred družinskim sodiščem v Boblingenu, izhaja, da sta bila poleg strank navzoča tudi njuna odvetnika. Poravnava o višini preživnine za sina D. in tožnico (predlagateljico) je bila sklenjena za primer pravnomočne razveze zakona. Potem, ko je sodišče ugotovilo, da je bila zakonska zveza med strankama pravnomočno razvezana dne 16.6.1993, je izročilo tožnici izvod poravnave zaradi prisilne izvršbe (zaznamek z dne 17.6.1993). Iz listine je razvidno, da je izvršljiva. Pri takem položaju je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da izpolnjuje listina vse pogoje za priznanje po določbah 87. do 92. čl. Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 43/82 in 72/82) in da ni ovir za njeno izvršljivost.
priznanje tuje sodne odločbe - potrdilo o pravnomočnosti
Po 87. čl. zakona mora biti tuji sodni odločbi priloženo tudi potrdilo pristojnega tujega sodišča o pravnomočnosti odločbe po pravu države, v kateri je bila izdana. Prevod odločbe zaznamka o pravnomočnosti teh točk izreka ne vsebuje. Sodišče prve stopnje je glede tega upoštevalo izvod sodbe v tujem jeziku, ki vsebuje o tem tako slabo viden zaznamek, da ga prevajalec ni mogel prevesti. Po 2. odst. 232. čl. Zakona o pravdnem postopku mora biti listini, sestavljeni v tujem jeziku, priložen overjen prevod. To velja tudi v postopku za priznanje tuje sodne odločbe, ki je vrsta nepravdnega postopka (37. čl. Zakona o nepravdnem postopku). Zato revizijsko sodišče šteje, da predlagateljica glede tč. 2. in 3. ni predložila potrdila o pravnomočnosti.
Pritožbeni razlogi se ne ukvarjajo z vprašanji, ki so lahko predmet presoje v postopku za priznanje tuje sodne odločbe, temveč le z vprašanji, ki se nanašajo na pripravljenost nasprotnega udeleženca, da svoje pravno razmerje do predlagatelja kljub temu, da obstaja pravnomočna sodna odločba, s sklenitvijo pogodbe o načinu poplačila dolga, na novo uredi. Nasprotni udeleženec je imel možnost sodelovati v postopku pred tujim sodiščem, kar izhaja tudi iz samih pritožbenih trditev, dejstvo, da mu je bila vročena sodna odločba, ki je bila napisana v nemškem jeziku, pa tudi ni razlog za odklonitev priznanja, saj bi si nasprotni udeleženec lahko priskrbel njen prevod.
1. Nasprotni stranki je bila šele v pritožbenem postopku dana možnost ugovora, da pogoji za priznanje tuje sodne odločbe niso izpolnjeni iz razlogov, ki so določeni v 88. členu zakona o ureditvi kolizije. Ker se je ta ugovor pojavil šele v pritožbenem postopku, ga sodišče prve stopnje ni moglo obravnavati, zaradi česar so ostala dejstva, ki se nanašajo na v pritožbi zatrjevano nevročitev kakršnegakoli pisanja tujega sodišča nasprotni stranki, nepopolno ugotovljena.
2. Morebitna izključna pristojnost slovenskega sodišča (za tako pristojnost pa vsaj po dosedanjih podatkih spisa v obravnavanem primeru ne gre) ne more biti ovira za obravnavanje zadeve pred avstrijskim sodiščem, lahko pa je taka pristojnost (če bi res obstajala) ovira za priznanje tuje sodne odločbe v Republiki Sloveniji (1. odstavek 89. člena ZUKZ).