OZ člen 921, 922, 944. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija - zavarovalna pogodba - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - zavarovalni primer - ugovor zavarovalnice - povzročitev zavarovalnega primera namenoma ali s prevaro - simulirana prometna nesreča - fingirana prometna nesreča - trditveno in dokazno breme
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali se v primeru toženkinega zatrjevanja, da do prometne nesreče ni prišlo na zatrjevan način, najprej presoja tožnikovo trditveno in dokazno breme glede obstoja dejstev, ki tvorijo zavarovalni primer (921. člen Obligacijskega zakonika - OZ), in se šele če tožnik dokaže, da se je zgodil dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, presoja toženkino trditveno in dokazno breme glede fingiranosti prometne nesreče oziroma tožnikovega odnosa do nameščanja prometne nesreče (torej namerne povzročitve prometne nesreče v skladu z 944. členom OZ),
- ali je ugotovitev sodišča, da do škodnega dogodka ni prišlo na zatrjevan način, zadostna za presojo, da tožnik ni dokazal nastanka zavarovalnega primera in o utemeljenosti ugovora toženke glede nenastale pravice.
ZVPSBNO člen 4, 16, 16/3. URS člen 14, 15, 15/4, 23, 26. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 13.
povrnitev nepremoženjske škode - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - prodaja nepremičnine v izvršilnem postopku - odlog izvršbe - pravna podlaga - višina odškodnine
Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pred uveljavitvijo ZVPSBNO ni bila pravno priznana v določbah OZ oziroma ZOR. Šele z določbami navedenega zakona je bilo mogoče priznavati tovrstne odškodnine na podlagi kriterijev, določenih v tem zakonu. To velja tudi za primere, ko gre kot v spornem primeru za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1. 1. 2007, in je prav tako treba glede meril za ugotovitev kršitve pravic do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabiti določbe ZVPSBNO.
ZVPSBNO je - lex specialis in je mogoče odškodnino za tovrstno škodo presojati zgolj na podlagi okvirov, ki so določeni v tem zakonu.
Pravica do povračila škode, ki je posledica protipravnega ravnanja sodišča oz. sodnikov je sicer ustavno zajamčena pravica, vendar pa je treba izhajati iz narave sodnikovega dela, pri čemer je izpostavljena dejanska okoliščina, da je k neuspehu pri odlogu izvršbe, ki bi lahko preprečila nastanek sporne škode, sodeloval tudi revident sam, ker ni podal zadostnih trditev, ki bi bile lahko podlaga za ugoditev njegovemu predlogu. Odločitev sodišča je bila tudi materialnopravno pravilna in v skladu s tedaj uveljavljeno sodno prakso (primerjaj ugotovitve sodišča druge stopnje v 6. točki obrazložitve). Celo nepravilna odločitev pa sama po sebi še ne bi predstavljala zadostne podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Sodnikovo ravnanje je protipravno, če ni uporabil povsem jasne zakonske določbe, ali če je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Odškodninska tožba zaradi sodniške napake ni pravno sredstvo zoper odločbo, s katero naj bi bila storjena. Sodišče v tovrstnem odškodninskem sporu o argumentih, ki se nanašajo na sporni predmet prejšnje pravde in so že bili obravnavani v zatrjevani protipravni odločbi iz nje, ne razpravlja ponovno.
Višina odmere zahtevane denarne odškodnine je v okvirjih določenih v 16. členu ZVPSBNO. Upoštevani so vsi kriteriji iz tretjega odstavka 16. člena v zvezi s 4. členom ZVPSBNO na podlagi ugotovljenih okoliščin. Poleg trajanja postopka nekaj več kot šest let in zapletenosti pravdne zadeve, ko so sodišča na več stopnjah meritorno odločala kar petkrat, je upoštevana tudi pomembnost spora za tožnika in dejstvo, da sam ni v ničemer prispeval k zastoju postopka. Res je tožnik hudo trpel zaradi negotovosti ter nato izgubil hišo, ki je predstavljala družinsko prebivališče, vendar pa je uveljavljal odškodnino v vrednosti nepremičnine, pri čemer pa je bil izvršilni postopek vendarle posledica dejstva, da sam ni prostovoljno poravnal svoje obveznosti iz posojilne pogodbe, ki v pravdnem postopku ni bila ugotovljena kot neveljavna, neuspeh v izvršilnem postopku za upnika pa posledica druge okoliščine, da je bil ugotovljen za neveljavnega izvršilni naslov in sicer notarski zapis zastavne pogodbe (primerjaj dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje). Tudi po presoji revizijskega sodišča je zato mogoče tožnikov primer uvrstiti med srednje hude oblike nastanka tovrstne škode. Pravnomočno prisojena odškodnina je tako ustrezno umeščena približno v sredino razpona od 300,00 do 5.000,00 EUR. Sodišče se je pravilno opredelilo tudi do primerjave z odškodninami, prisojenimi oškodovancem v postopkih zoper toženo stranko pred ESČP, ki je izoblikovalo zgoraj navedena merila povzeta nato v ZVPSBNO. Državam članicam je priznana pravica, da prisojajo .nižje odškodnine, kot bi jih v primerljivih primerih dosodilo ESČP in sicer 45 % od primerljivega zneska, ki bi ga v podobnem primeru določilo ESČP.
ZPP člen 29, 41, 41/2, 191, 191/1-2, 367, 367/2, 377.
dovoljenost revizije - ugotovitev obstoja lastninske pravice - subjektivna kumulacija tožbenih zahtevkov na pasivni strani - solastniki kot navadni sosporniki - vrednost spornega predmeta - zavrženje revizije
Tožnica je s tožbo uveljavljala ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini zoper devet tožencev, ki so zemljiškoknjižni lastniki te nepremičnine. Toženci kot solastniki niso enotni sosporniki, temveč formalni in navadni sosporniki, saj je mogoče spor rešiti na različen način za vsakega od njih v okvirih njihovih solastninskih deležev (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP). Po pravilu iz drugega odstavka 41. člena ZPP se tako dovoljenost revizije presoja po vrednosti posameznega dela tožbenega zahtevka, ki odpade na vsakega posameznega toženca, in ne po seštevku njihovih vrednosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDICINSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00020048
ZPacP člen 20, 20/2, 26, 26/4, 26/5. ZPP člen 367a, 367a/1.
odškodninska odgovornost zdravstvene ustanove - operativni poseg - zahteven operativni poseg - pojasnilna dolžnost - oblika pojasnila - privolitev bolnika v medicinski poseg - oblika privolitve - pisna oblika - ustna oblika - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je pogoj za veljavnost privolitve v primerih, ko gre za operativni poseg, povezan z večjim tveganjem, da je pojasnila dolžnost v smislu 20. člena ZPacP izvedena ustno in pisno ali zadošča že ustno izvedena pojasnilna dolžnost,
- ali je pogoj za veljavnost privolitve v primerih, ko gre za operativni poseg povezan z večjim tveganjem, da je privolitev podana pisno (na privolitvenem obrazcu).
dopuščena revizija - obvezno zavarovanje v prometu (zavarovanje avtomobilske odgovornosti) - zavarovalna pogodba - nastanek zavarovalnega primera - nastanek škodnega dogodka - fingirana prometna nesreča - trditveno in dokazno breme
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali se v primeru toženkinega zatrjevanja, da do prometne nesreče ni prišlo na zatrjevani način, najprej presoja tožnikovo trditveno in dokazno breme glede obstoja dejstev, ki tvorijo zavarovalni primer (921. člen OZ), in se šele če tožnik dokaže, da se je zgodil dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, presoja toženkino trditveno in dokazno breme glede fingiranosti prometne nesreče oziroma tožnikovega odnosa do nameščanja prometne nesreče (torej namerne povzročitve prometne nesreče v skladu z 944. členom OZ),
- ali je ugotovitev sodišča, da do škodnega dogodka ni prišlo na zatrjevani način, zadostna za presojo, da tožnik ni dokazal nastanka zavarovalnega primera, in o utemeljenosti ugovora toženke glede nenastale pravice.
pravica do povrnitve škode - odgovornost države - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - kvalificirana stopnja napačnosti - preizkus pravilnosti odločitve pred Vrhovnim sodiščem - pravica do izjave v postopku - zavrnitev dokaznega predloga
Za odškodninsko odgovornost države ne zadošča kakršnakoli nepravilnost, temveč mora biti izpolnjen standard kvalificirane napačnosti odločitve zaradi očitne in grobe kršitve prava in sodniških dolžnosti kot merila protipravnega ravnanja toženke. V konkretnem primeru ima še posebno in dodatno težo dejstvo, da je bila odločitev v delovnem sporu preizkušena na Vrhovnem sodišču kot najvišjem sodišču v državi. Revizijsko sodišče v tem postopku ne sme postati instanca revizijskemu sodišču v zadevi VIII Ips 226/2008 in preizkušati morebitne ("navadne") materialne in procesnopravne pravilnosti odločitve v delovnem sporu.
ZPP člen 39, 41, 41/1, 367, 367/2, 374, 374/2, 377.
dovoljenost revizije - nedenarni tožbeni zahtevki - formalno sosporništvo na pasivni strani - objektivna in subjektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - različna dejanska in pravna podlaga tožbenih zahtevkov - opredelitev vrednosti spornega predmeta - nediferencirana vrednost spornega predmeta - zavrženje revizije
Tožnica uveljavlja štiri nedenarne zahtevke na dveh pravnih podlagah zoper tri tožence, ki so formalni sosporniki, v tožbi pa je za vse zahtevke navedla enotno vrednost spornega predmeta v znesku 42.000,00 EUR. V obravnavani zadevi odločitev ni odvisna od rešitve pravnega vprašanja, ki bi bilo skupno za vse zahtevke, da bi lahko uporabili peti odstavek 367. člena ZPP. Poleg tega se zahtevki nanašajo na tri tožence, po ustaljeni sodni praksi tega sodišča pa se ta določba ne uporablja v primeru subjektivne kumulacije tožbenih zahtevkov formalnih sospornikov. Ob nasprotnem stališču, da se vrednosti spornih zahtevkov pri subjektivni kumulaciji seštevajo, bi lahko prišlo do nemogočega položaja, ko bi bila pravica do revizije lahko odvisna od tega, ali več tožnikov toži skupaj ali vsak posebej, oziroma na pasivni strani, ali bo tožeča stranka tožila vse tožence skupaj ali vsakega posamezno. Pravica do revizije nobene od pravdnih strank ne more biti pridobljena le zato, ker so tožniki toženca tožili skupaj z eno tožbo oziroma ker je tožnik tožil vse tožence skupaj z eno tožbo.
Pri nediferencirano navedeni vrednosti spornega predmeta se ne ve, v katerem delu in na katerega toženca se navedena vrednost nanaša, tako da je položaj enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena. To pomeni, da si tožnica v tem postopku ni zagotovila dovoljenosti revizije.
Igra nogometa na zunanjem igrišču, pa čeprav nima kanalete ob robu igrišča, ne predstavlja takšne povečane nevarnosti za nastanek poškodb, da bi od organizatorja terjala posebne varnostne ukrepe. Tudi zahteva, da organizator na takšnem igrišču sploh ne bi smel organizirati vadbe, je po oceni Vrhovnega sodišča pretirana.
S tem, ko delodajalcu pripišemo krivdno odgovornost, čeprav ni opustil nobenih varnostnih ukrepov, slabimo preventivno funkcijo odškodninskega prava. Pri pravilni uporabi pravil o krivdni odgovornosti se delodajalec namreč lahko zanese, da ne bo odgovarjal za škodo, če bo upošteval predpise o varnosti pri delu in izvedel običajne varnostne ukrepe. Takšno izhodišče vzpodbuja tako delodajalca kot tudi delavca k učinkoviti stopnji preventive. Zelo pomembno je tudi, da v slovenski pravni ureditvi, odškodninsko pravo nima socialne funkcije, saj so temu namenjeni predpisi o socialnem in zdravstvenem varstvu6, v primeru policistov pa tudi predpisi Zakona o organiziranosti in delu v policiji (81. in 83. člen) in Kolektivne pogodbe za policiste o njihovem dodatnem pokojninskem in nezgodnem zavarovanju.
Revizija ni dovoljena, če je vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti in ni bila dopuščena. Ker tožnik v tej zadevi ni predlagal dopustitve revizije oziroma le ta ni bila dopuščena, revizija ni dovoljena.
predlog za dopustitev revizije - nepopoln predlog - konkretiziranost pravnega vprašanja - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlog za dopustitev revizije, ki ne vsebuje konkretne in natančne opredelitve pravnega vprašanja in njegove pomembnosti za pravni red v celoti, ki bi upravičeval odločanje Vrhovnega sodišča, je nepopoln.
Če zoper upravno odločbo niso izčrpana redna pravna sredstva v upravnem postopku, ni izpolnjena procesna predpostavka za tožbo v upravnem sporu, ki izhaja iz prvega odstavka 6. člena ZUS-1. Navedena pomanjkljivost je razlog za zavrženje tožbe v skladu s 7. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
odmera pokojnine - notranji odkup delnic - ponovna odmera - izplačilo za nazaj - pravnomočna odločba
Odločba o odmeri starostne pokojnine tožeči stranki z dne 29. 7. 1999 je postala pravnomočna. Ker odločba Ustavnega sodišča oziroma 183. člen ZPIZ-2 ali katero drugo izredno pravno sredstvo tožeči stranki ne dajeta pravice do ponovne odmere pokojnine za nazaj vse od upokojitve v letu 1999 dalje in ker je tožena stranka izvršila odločbo Ustavnega sodišča tako kot glasi, je njen zahtevek neutemeljen.
koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - prenos koncesije - subsidiarna uporaba ZJZP
Prenos koncesije na podlagi ZZDej ni pravica imetnika koncesije. Tako pravico bi moral zakon izrecno določiti, vendar iz navedene zakonske ureditve to ne izhaja, prav tako pa tudi ne iz ZJZP.
Z ZJZP je določena subsidiarna uporaba tega zakona glede vprašanj, ki s specialnim zakonom niso urejena drugač. ZZDej, ki kot specialni zakon ureja navedeno področje koncesij, ne pozna prenosa koncesije za opravljanje javne službe v zdravstveni dejavnosti s koncesionarja na drugo osebo (novega koncesionarja). To, da ta institut ni bil vključen v ZZDej, kaže na to, da zakonodajalec prenosa kot oblike pridobitve koncesije ni želel določiti in ne, da bi zaradi tega lahko vstopile splošne določbe ZJZP.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 118. ZPIZ-1 člen 102, 102/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poklicna rehabilitacija - podaljšanje roka - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - naklep - sodna razveza pogodba o zaposlitvi - denarno povračilo
Ob ugotovitvi, da tožnik zaradi zdravstvenih težav poklicne rehabilitacije ni mogel zaključiti do 31. 3. 2016, mu ni mogoče očitati, da je namerno huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. To pomeni, da očitek iz izredne odpovedi o namerni kršitvi ni utemeljen.
Sodišče je pri odmeri pravilno upoštevalo okoliščine iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, vendar jim je dalo preveliko težo, kot to utemeljeno opozarja tožena stranka v reviziji, zato je tožniku odmerilo previsoko denarno povračilo.
Pri ugotavljanju obstoja delovnega razmerja, je odsotnost volje delodajalca, da sklene pogodbo o zaposlitvi, irelevantna. Delodajalec, ki se svojim obveznostim iz delovnega razmerja želi izogniti tako, da z delavcem sklene pogodbo civilnega prava, čeprav bi na podlagi prisilnih zakonskih predpisov moral skleniti pogodbo o zaposlitvi, povsem jasno nima volje skleniti pogodbe o zaposlitvi. Ravno v preprečevanju tovrstnih ravnanj je smisel specialne prisilne zakonske ureditve pogodbe o zaposlitvi izven splošnih okvirov civilnega pogodbenega prava. Namen je preprečiti delodajalcu, da delavca (kot šibkejšo pogodbeno stranko) prikrajša za pravice (delovne in socialne), do katerih bi bil ta, glede na dejansko (ne pa formalno) naravo njunega razmerja sicer upravičen.
pogodba civilnega prava - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe
Prekinitev dela po pogodbah civilnega prava terja uveljavljanje obstoja delovnega razmerja v rokih, ki jih za to predvideva 200. člen ZDR-1. Delavcu, ki uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ni treba postaviti zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ker take pogodbe ni (pač pa obstaja pogodba civilnega prava), ampak zadošča zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas. Vendar pa mora tožbo vložiti najkasneje v roku 30 dni od dneva, ko je takšno razmerje prenehalo (lahko pa ob pogojih iz prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1 tudi prej, med trajanjem takšnega razmerja).
položaj stranke v upravnem sporu - položaj stranke v upravnem postopku - zavrženje tožbe
Status stranke v upravnem sporu je pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. Oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, pa sicer ima materialnopravni interes za izid upravnega postopka in upravnega spora, mora za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP, če pa je upravni postopek že končan, pa ima možnost obnove upravnega postopka po 9. točki 260. člena ZUP.
Ker pritožnik ni imel položaja stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku izdaje izpodbijane odločbe, ne izpolnjuje pogoja za priznanje statusa tožnika v upravnem sporu, določenega v prvem odstavku 17. člena ZUS-1.