141.

UPRS Sodba I U 973/2025-12

13.6.2025

UP00088082

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2.

mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti

Pri sprejemu prosilcev po Dublinski uredbi v Francoski republiki res obstajajo določene težave, ki terjajo nekoliko več osebnega angažmaja prosilcev, te pa še ne predstavljajo takih okoliščin, ki bi v smislu sistemskih pomanjkljivosti preprečevale predaje prosilcev oziroma bi bila podana nevarnost, da bi bili ob predaji podvrženi nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU.

143.

UPRS Sodba I U 854/2025-14

2.6.2025

UP00088263

ZMZ-1 člen 49, 49/5, 52, 52-1, 52-2.

mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - preganjanje - varna izvorna država

Resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Sorodniki tožnika v to kategorijo ne spadajo. Tožnik ni izkazal, da v svoji državi ne bi bil deležen ustrezne zaščite s strani pristojnih državnih organov. Toženka je ugotovila, da je policija v izvorni državi tožnika posredovala v zatrjevanih incidentih, da tudi sodišče deluje in da se je tožnik kazenskemu postopku izognil z odhodom iz države.

To le potrjuje ugotovitve toženke, da tožnik v izvorni državi ni oz. ne bi ostal brez ustrezne zaščite pristojnih organov.

145.

UPRS Sodba I U 1/2025-9

30.5.2025

UP00087757

ZMZ-1 člen 52.

mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - varna izvorna država - prosilec iz Maroka

Tožnik v tožbi ne navaja nobene podlage za preganjanje in nobene okoliščine, ki bi kazala na možnost subsidiarne zaščite. Tožnik ne samo, da že v upravnem postopku ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da mu grozi preganjanje, oziroma ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo izpostavljen omenjenemu tveganju, ampak tudi ni izkazal, da bi imel zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen, kar isto velja tudi v upravnem sporu.

147.

UPRS Sodba I U 794/2025-12

27.5.2025

UP00088080

ZMZ-1 člen 64, 64/1, 64/3.

mednarodna zaščita - ponovna prošnja - nova dejstva in dokazi - obstoj novih okoliščin

Pravilna je ugotovitev toženke, da dejstvo, ki ga kot razlog uveljavlja tožnik v zahtevku in ga je mogoče povzeti v strah pred neznanci, ki so januarja 2025 obiskali očeta in ga spraševali o tožniku zaradi tožnikovega nudenja spolnih uslug vplivnim ljudem, ni novo dejstvo v smislu prvega in tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1.

149.

UPRS Sodba I U 845/2025-14

23.5.2025

UP00087054

ZMZ-1 člen 64, 64/1, 64/3.

mednarodna zaščita - ponovna prošnja za priznanje mednarodne zaščite - pogoji za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi

Opravičljivi razlogi, zaradi katerih tožnik ne bi mogel o ateizmu spregovoriti že pri prejšnjem postopku odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, niso podani.

151.

UPRS Sodba in sklep I U 802/2025-13

15.5.2025

UP00086438

ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. ZUS-1 člen 32.

mednarodna zaščita - poseg v osebno svobodo - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - pridržanje - ogrožanje varnosti - kršitev javnega reda in miru - načelo sorazmernosti - začasna odredba

Poseg v prosilčevo osebno svobodo je mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).

Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS). V preostalem delu tožnik težko popravljivo škodo uveljavlja z argumentom pravice do učinkovitega sodnega varstva, če bi sodišče tožbi ugodilo. Ker je tožbo zavrnilo, niti ta razlog ni izkazan. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.8 Zato je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

153.

UPRS Sklep I U 341/2025-16, enako tudi ,

13.5.2025

UP00087182

ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.

mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes

Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik je namreč 19. 4. 2025 samovoljno, ne oziraje se na povzete zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil vse do 8. 5. 2025. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, po presoji sodišča ne izkazuje pravnega interesa za ta upravni spor. Zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

155.

UPRS Sodba I U 641/2025

7.5.2025

UP00087433

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b. ZUS-1 člen 52.

mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - predaja Republiki Hrvaški - prekluzija

Ni sporno, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

Kot prosilec za mednarodno zaščito brez znanja slovenskega jezika, ki ga v upravnem postopku ni zastopal kvalificirani pooblaščenec, je tožnik izkazal, da navedb upravičeno ni mogel podati v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).

Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in zato ni dokazno podprto tožnikovo posplošeno stališče, da ima hrvaški azilni sistem sistemske pomanjkljivosti, ter tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.

157.

UPRS Sodba in sklep I U 604/2025-17

25.4.2025

UP00086636

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.

mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - združitev postopka - poseg v družinsko življenje

Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Ne torej takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku, pač pa takrat, ko je postal prosilec za mednarodno zaščito.

O dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik. Prvenstveno je torej na tožnici dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Niso namreč pravno upoštevni vsa dejstva in dokazi, pač le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.

159.

UPRS Sodba in sklep I U 686/2025-13

25.4.2025

UP00086435

ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 6. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 813, 813-d, 814.

mednarodna zaščita - poseg v osebno svobodo - pridržanje - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - sum zavajanja ali zlorabe postopka - begosumnost - načelo sorazmernosti - začasna odredba

Za obstoj razloga za pridržanje morata biti izpolnjena dva kumulativna pogoja. Na eni strani je nujno, da je prosilec za mednarodno zaščito že pridržan zaradi odstranitve na podlagi poglavja IV Direktive 2008/115 in, na drugi strani, da je mogoče na podlagi objektivnih meril utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali otežil izvršitev odločbe o vrnitvi.

Tožena stranka je pravilno kot edino merilo za utemeljenost domneve, da je tožnik prošnjo podal samo za to, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, upoštevala merilo, ki je vsebovano že v določbi člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33 oziroma v tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej da je imel možnost časovno prej podati namero, kot je to dejansko storil. Tožena stranka se je tudi pravilno spustila v obravnavo in oceno tožnikovih individualnih ravnanj v zvezi s tem: upoštevala je stopnjo nevarnosti, da bi tožnik odstranitev preko nove prošnje neupravičeno zadržal oziroma oviral (tudi zaradi begosumnosti) in ga ni pridržala izključno za to, ker je podal prošnjo za mednarodno zaščito.

V korist potrditvi (zakonitosti) odločitve tožene stranke je pretehtalo (prvič), da tožnik v tožbi ni konkretno ugovarjal dokazni oceni tožene stranke, da je šele po petih dneh po nastanitvi v Center za tujce podal namero in (drugič) element v dokazni oceni tožene stranke, da je malo verjetno, da je tožnik za grožnje strica izvedel šele v telefonskem pogovoru z družinskimi člani po njegovi nastanitvi v Center za tujce.

V okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33, in ki bi dopuščale prosilcu svobodo bivanja in gibanja na območju Azilnega doma ali njegove izpostave, ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Konkreten ukrep namestitve in odvzema prostosti tožniku v v Centru za tujce v režimu in okoliščinah, ki jih je opisal tožnik na glavni obravnavi, je zato sorazmeren glede na tveganje, da bi tožnik ponovno samovoljno zapustil Slovenijo med postopkom mednarodne zaščite.