mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - ekonomski razlog - prosilec iz Alžirije
Četudi bi tožnik zatrjeval in nato izkazal, da se v izvorni državni ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski sistem v izvorni državi zanj slabši kot v Sloveniji ali Švici, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
Tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama vrnih izvornih držav uvrstila med varne izvorne države.
mednarodna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje zahtevka - nova dejstva in novi dokazi
Tožnik svoj zahtevek utemeljuje z razlogom, ki ga pri prvi prošnji ni navajal, čeprav je bilo to dejstvo znano in je obstajalo že pred odločitvijo pristojnega organa v postopku priznanja mednarodne zaščite.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - predaja prosilca republiki bolgariji
Tožnik je v zvezi z razmerami v Republiki Bolgariji na osebnem razgovoru podal posplošene trditve, ki jih v tožbi ni konkretiziral.
Tožnik ni izkazal tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v bolgarskem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti - začasna odredba - zavrženje prošnje
Tudi če bi bile resnične trditve tožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.
Opustitev ukrepanja (neodzivnosti na zahtevo) Republike Hrvaške, ne dokazuje sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema Republike Hrvaške. Ravno zaradi učinkovitosti azilnega postopka je urejena tudi možnost opustitve ukrepanja s predvideno sankcijo, to je, da je opustitev ukrepanja v določenem roku enakovredna sprejetju zahteve s posledico obveznosti ponovnega sprejetja zadevne osebe.
Tožnikove navedbe, ne izkazujejo tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
mednarodna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje zahtevka - nova dejstva
Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev toženke, da tožnik v Zahtevku ni navajal novih dejstev, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Toženka je v dokazni oceni, ki je sistematična in analitična, prepričljivo pojasnila, da tožnik ne uveljavlja novih dejstev v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, kar nenazadnje potrdi tudi tožnik z navedbami v upravnem postopku, da nima novih dejstev niti novih dokazov in da je vložil Zahtevek (le) zato, ker bi rad delal.
mednarodna zaščita - ekonomski razlog - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.
Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
Z izpodbijano odločbo je bila tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
Za presojo (ne)obstoja sistemskih pomanjkljivosti države, v katero se vrača prosilca, so pravno pomembne razmere v katerih se je prosilec v tej državi znašel, ko je bil tam v azilnem postopku. Te pa se nato presoja, ali so glede na intenziteto take, da bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Ker sodišče glede te bistvene okoliščine izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil
Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik Prošnjo 2 utemeljuje z razlogi ekonomske narave in sicer revščino v Maroku in tožnikovo željo po delu v Evropi. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikovi razlogi za prošnjo mednarodno zaščito, niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami. Tožnik je namreč tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito kot na osebnem razgovoru navajal, da je bil edini razlog za zapustitev Maroka revščina oziroma iskanje bolje plačanega dela.
Sodišče tudi ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je Vlada z Odlokom Maroko določila kot varno izvorno državo. Ravno tako je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel vsebinskih argumentov iz druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, teh pa ne navaja niti v tožbi.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito
Z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. V zvezi s tem pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera. Res je, da so procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del skupnega azilnega sistema, zato ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Vendar to stališče za obravnavano zadevo ni uporabljivo, saj tožnik ne prereka ugotovitev tožene stranke v zvezi s svojim statusom v centralni evidenci Eurodac. Poleg tega iz njegovih izjav v upravnem postopku ni razvidno problematiziranje policijskega postopka v Republiki Hrvaški. To po presoji sodišča pomeni, da mu je bil dostop do azilnega postopka zagotovljen že s tem, ko je v Republiki Hrvaški pridobil status prosilca. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje torej že potrdila, je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. S tem bodo torej spoštovane tožnikove procesne garancije glede dostopa do azilnega postopka, bodoča ravnanja hrvaških organov in skladnost njihovega postopanja s pravom EU pa niso v pristojnosti Upravnega sodišča.
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni zatrjeval (in izkazal) drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov zasebne narave. Kot je namreč pravilno ugotovila tudi tožena stranka (povzetek je razviden iz 7. točke obrazložitve te sodbe), je izpostavil težave z družino svojega dekleta, ki naj bi bile posledica njunega spolnega odnosa pred poroko. Ob takih okoliščinah gre pri tožnikovem zatrjevanem preganjanju torej za zasebno družinsko zadevo in kvečjemu za položaj, ko naj bi mu grozilo preganjanje nedržavnih subjektov. Iz s tem povezanih razlogov tožene stranke za zavrnitev tožnikove prošnje je tako razvidno, da tožnik morebitnega nasilja dekletove družine ni prijavil policiji in da zato ni dokazano, da mu izvorna država ne bi pomagala, če bi se vrnil vanjo.
Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi (11. točka obrazložitve). V primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj prosilec (tožnik) nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite. Po presoji sodišča tožnik takšnega dokaznega bremena ni zmogel v zvezi s posplošeno navedbo, da se je bal, da bi bil lahko na policiji kdo povezan z dekletovo družino, saj s tem ni določno opredelil povezave med policijo in dekletovo družino ter zanjo ponudil dokaze. Posplošena in dokazno nepodprta pa je tudi tožnikova izjava v upravnem postopku, da policija v Alžiriji ne stori ničesar in da alžirska plemena vzamejo stvari v svoje roke.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja
Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnika sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, nista dokazala. Tudi po presoji sodišča navedbe tožnikov, do katerih se je opredelila toženka v celoti, sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom v Republiki Hrvaški in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III), ne dokazujejo.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - sum zavajanja in zlorabe postopka - vložitev prošnje v najkrajšem možnem času
Toženka je pravilno in popolno ugotovila vsa relevantna dejstva in sicer: da je bilo pred vložitvijo prošnje tožniku omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji; da je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve (to izrecno tožnik priznava); (iii) pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (najmanj, ko je prestajal zaporno kazen).
ZMZ-1 člen 27, 27/1, 27/1-4, 27/5, 70, 70/4. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 5, 5-b.
mednarodna zaščita - status begunca - subsidiarna zaščita - posebna družbena skupina - družinsko nasilje - nasilje v družini - grožnje - subjekt preganjanja - vzročna zveza - glavna obravnava - zaslišanje stranke - odločba o vrnitvi - pravica do družinskega življenja - pritožba
Zaradi preteklega "družinskega" nasilja, kamor spadajo tudi dejanja fizičnega in psihičnega nasilja, bivšega partnerja v državi izvora nad prosilko za mednarodno zaščito, je lahko ta prosilka pripadnica določene družbene skupine v smislu Kvalifikacijske direktive 2011/95 oziroma določila četrte alineje prvega odstavka in petega odstavka 27. člena ZMZ-1. Tovrstne "osebne težave" kot to zmotno opredeljuje tožena stranka v izpodbijanem aktu, so torej lahko razlog za preganjanje iz 27. člena ZMZ-1.
V primerih, ko obstaja nevarnost preganjanja s strani nedržavnega subjekta (npr. moža, partnerja ali drugega nedržavnega subjekta) iz razlogov, povezanih z enim od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, je vzročna zveza vzpostavljena ne glede na to, ali je odsotnost državne zaščite povezana z Ženevsko konvencijo ali ne. Po drugi strani pa je vzročna zveza vzpostavljena tudi, če nevarnost preganjanja s strani nedržavnega subjekta ni povezana z razlogom iz Ženevske konvencije, vendar nesposobnost ali nepripravljenost države, da nudi zaščito, temelji na enem od razlogov iz Ženevske konvencije.
Kadar gre za prosilca, ki je v postopku odstranitve, a je družinski član prosilke, katere tožbi je sodišče ugodilo in zadevo v zvezi z njeno prošnjo za mednarodno zaščito vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje zaradi nezakonite odločitve tožene stranke, je potrebno upoštevati pravni institut družinskega življenja med zakoncema.
Sestavni del odločbe o vrnitvi po Direktivi o vračanju 2008/115 oziroma po Zakonu o tujcih (ZTuj-2) mora biti tudi imenovanje konkretne države, kamor mora zavrnjeni prosilec oditi oziroma bo odstranjen.
Prosilci za mednarodno zaščito so v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo v azilnem postopku uspejo pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih bolj ali manj primerljivih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog
Tožnik ni zatrjeval dejstev, ki bi bila pravno relevantna za ugoditev njegovemu zahtevku, saj se je skliceval zgolj na njegov slab ekonomski položaj, kar ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnikove težave zaradi slabe ekonomske situacije in zaradi krivice, ki naj bi se pripetila njegovemu očetu, ne morejo utemeljiti mednarodne zaščite. Sodišče pritrjuje stališču izpodbijane odločbe, da se v postopkih mednarodne zaščite ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini).
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog - prosilec iz Maroka
Obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1 ne more biti posledica splošnega pomanjkanja ali neurejenih razmer v izvorni državi, v konkretnem primeru torej zatrjevane razslojenosti oz. pogojev, v katerih je prosilcu težko izboljšati svoj finančni položaj. Gre za splošno stanje ekonomskih in socialnih razmer v državi, ki jim je izpostavljeno tudi ostalo prebivalstvo Maroka.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2.
O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pomanjkljiva obrazložitev - varstvo osebne varnosti in premoženjske varnosti - nepopolna obrazložitev odločbe
Predpostavka, da torej pristojni organ odredi prosilcu ukrep omejitve gibanja na območje Centra za tujce, je obstoj razloga - konkretnega neustreznega dejanja prosilca, ki je take teže in intenzitete, da je treba zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda nujno poseči po tem ukrepu. Če pa prosilec dejanja zanika in trdi, da ni šlo za očitano neustrezno ravnanje, potem mora upravni akt vsebovati razloge o tem, kaj konkretno se je zgodilo, kako je organ ugotovil dejansko stanje, katere dokaze je izvedel oz. zakaj so njegove ugotovitve drugačne od trditev prosilca in sklepno dokazno oceno o določenih dejstvih.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. ZUS-1 člen 32, 32/2. ZUP člen 214.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka - obrazložitev - odvzem prostosti - kršitev hišnega reda - začasna odredba
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi se toženka opredelila do povzetih tožnikovih navedb. V zvezi s tem je zapisala le, da jim težko sledi, ker tožnik kljub opozorilom ni upošteval poznanih pravil Hišnega reda, žalil je varnostnike in grozil sostanovalcem. S svojim obnašanjem je vnašal nemir v življenje v azilnem domu in ogrožal tako zaposlene kot tudi druge stanovalce. Razlogov, ki so privedli do teh zaključkov, toženka ni pojasnila, čeprav bi po presoji sodišča to morala storiti. Takšna preskopa obrazložitev izpodbijanega sklepa kaže na to, da toženka dejanskega stanja predmetni zadevi niti ni ugotavljala.Iz izpodbijanega sklepa torej niso razvidne vsebinske okoliščine, na podlagi katerih je toženka presojala nujnost in sorazmernost tožnikovega pridržanja. Zato nima vseh sestavin odločbe po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).
Tožnik utemeljuje težko popravljivo škodo s tem, da mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti. Tudi sicer se v Centru za tujce počuti slabo in utesnjeno, to mu povzroča psihično stisko, zdravstveno stanje se mu slabša. Po presoji sodišča je potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi izkazana vsaj s stopnjo verjetnosti že zato, ker toženka ni substancirano prerekala tožbenih navedb glede težko popravljive škode, zaradi česar se štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati (214. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Poleg tega ni navedla nobenega dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljil prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe. Glede na navedeno je tožnik izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težko popravljiva, toženka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist.