ZMZ-1 člen 16, 16/3. Pravilnik o nagradi in povračilu stroškov zakonitim zastopnikom mladoletnikov brez spremstva (2021) člen 2, 2/1, 3, 3/1.
mladoletnik brez spremstva - odmera stroškov zastopanja - zakoniti zastopnik
Odločba o postavitvi zakonite zastopnice je bila izdana 21. 10. 2021 in šele za dejanja po izdaji te odločbe je mogoče priznati nagrado, kot izhaja iz prvega odstavka 2. člena Pravilnika o nagradi in povračilu stroškov zakonitim zastopnikom mladoletnikov brez spremstva, ki določa, da pripada nagrada zakonitemu zastopniku za opravljeno delo pri zastopanju mladoletnika brez spremstva, ki ga zakoniti zastopnik opravi po njegovem imenovanju za zakonitega zastopnika.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka
Tožnik ne navaja dokazov, iz katerih bi izhajalo, da bi bile v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu ali da bi tam obstajala nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - rok za predajo prosilca
Med strankama ni sporno, da je Republika Bolgarija sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove Prošnje 14. 3. 2024, zato je utemeljen tožbeni ugovor, da je rok za predajo tožnika Republiki Bolgariji potekel 14. 9. 2024 in je na podlagi drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III Republika Slovenija odgovorna za obravnavno tožnikove Prošnje, kot to priznava tudi toženka v vlogi, prejeti 1. 10. 2024.
ZMZ-1 člen 51, 51/2. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - rok za predajo prosilca - iztek roka
Šestmesečno obdobje od 22. 3. 2024 se je zaključilo po izdaji izpodbijane odločitve dne 22. 9. 2024, zato je navedeno upoštevalo v postopku v upravnem sporu. Tej ugotovitvi tožena stranka ni nasprotovala in je sodišče obvestila, da zaradi poteka šestmesečnega roka prevzema odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.
Odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito se je v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III prenesla na Republiko Slovenijo.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog
Ekonomske razmere oz. prezadolženost, revščina, onesnaženost in s tem povezana željo po boljšem življenju niso razlogi, ki bi utemeljevali podelitev katerekoli oblike mednarodne zaščite (ne statusa begunca ne subsidiarne zaščite). Tožnik v ničemer ni zatrjeval nobene oblike preganjanja.
mednarodna zaščita - zapustitev azilnega doma - pravni interes - samovoljna zapustitev azilnega doma - zavrženje tožbe
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - ekonomski razlog - prosilec iz Alžirije
Četudi bi tožnik zatrjeval in nato izkazal, da se v izvorni državni ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski sistem v izvorni državi zanj slabši kot v Sloveniji ali Švici, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
Tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama vrnih izvornih držav uvrstila med varne izvorne države.
mednarodna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje zahtevka - nova dejstva in novi dokazi
Tožnik svoj zahtevek utemeljuje z razlogom, ki ga pri prvi prošnji ni navajal, čeprav je bilo to dejstvo znano in je obstajalo že pred odločitvijo pristojnega organa v postopku priznanja mednarodne zaščite.
ZMZ-1 člen 21, 21/3, 21/3-3, 21/3-5, 22, 28. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4, 4/1. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 10, 10/3, 10/3-b, 16, 16-1. ZUP člen 9, 9/1, 138, 138/1.
mednarodna zaščita - status begunca - pripadnost določeni družbeni skupini - istospolna usmerjenost - preganjanje - utemeljen strah pred preganjanjem - prosilec iz Maroka - splošna verodostojnost prosilca - informacije o stanju v izvorni državi - dokazna ocena - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - zamolčanje dejstev
Izvedena dokazna ocena tožene stranke je v nasprotju z uveljavljeno shemo kriterijev in standardov za oceno (ne)verodostojnosti prosilcev za mednarodno zaščito. Po tej shemi velja, da mora pristojni organ upoštevati tako elemente, ki gredo prosilcu v škodo, kot tudi elemente, ki gredo prosilcu v korist glede (ne)verodostojnosti njegovih navedb. Ker tožena stranka tega ni upoštevala, gre hkrati ob kršitvi materialnega prava v tem primeru tudi za kršitev pravice do obrambe v smislu prvega odstavka 9. člena ZUP in prvega odstavka 138. člena ZUP v povezavi z interpretacijo pravice do obrambe v upravnem postopku, kot je to pravico opredelilo Sodišče EU.
Prošnja se ne sme zavrniti samo zato, ker ni bila vložena v najkrajšem mogočem času, ampak se mora prošnja obravnavati in odločba izdati posamično, objektivno in nepristransko. Posamičnost, objektivnost in nepristranost pri obravnavi prošnje namreč pomeni tudi to, da ne more biti odločilen razlog za zavrnitev prošnje prosilcu dejstvo, da prosilec ni ob prvi priložnosti razkril razloga za preganjanje, če gre pri tem za občutljivo osebno okoliščino (istospolna usmerjenost).
Tožena stranka v dokazno oceno ni vključila informacij o stanju v Maroku, ki jih je predložil tožnik, in njegovih navedb glede odnosa Amazighov do istospolno usmerjenih, ta kršitev pomeni tudi kršitev pravice do obrambe v upravnem postopku in kršitev sodelovalne dolžnosti, ki ima 2 vidika, in sicer 1) pridobitev relevantne oziroma bolj kakokovstne informacije o stanju v izvorni državi glede ravnanja z istospolno usmerjenimi osebanmi v tej državi oziroma v določenem predelu te države in morebiti o zaščiti teh oseb in 2) kakovostno izveden osebni razgovor, v katerem mora uradna oseba aktivno in s pravno relevantnimi vprašanji v polni meri razčistiti dejansko stanje.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - predaja prosilca republiki bolgariji
Tožnik je v zvezi z razmerami v Republiki Bolgariji na osebnem razgovoru podal posplošene trditve, ki jih v tožbi ni konkretiziral.
Tožnik ni izkazal tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v bolgarskem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti - začasna odredba - zavrženje prošnje
Tudi če bi bile resnične trditve tožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.
Opustitev ukrepanja (neodzivnosti na zahtevo) Republike Hrvaške, ne dokazuje sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema Republike Hrvaške. Ravno zaradi učinkovitosti azilnega postopka je urejena tudi možnost opustitve ukrepanja s predvideno sankcijo, to je, da je opustitev ukrepanja v določenem roku enakovredna sprejetju zahteve s posledico obveznosti ponovnega sprejetja zadevne osebe.
Tožnikove navedbe, ne izkazujejo tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
mednarodna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje zahtevka - nova dejstva
Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev toženke, da tožnik v Zahtevku ni navajal novih dejstev, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Toženka je v dokazni oceni, ki je sistematična in analitična, prepričljivo pojasnila, da tožnik ne uveljavlja novih dejstev v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, kar nenazadnje potrdi tudi tožnik z navedbami v upravnem postopku, da nima novih dejstev niti novih dokazov in da je vložil Zahtevek (le) zato, ker bi rad delal.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil
Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik Prošnjo 2 utemeljuje z razlogi ekonomske narave in sicer revščino v Maroku in tožnikovo željo po delu v Evropi. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikovi razlogi za prošnjo mednarodno zaščito, niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - ekonomski razlog - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.
Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
Z izpodbijano odločbo je bila tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
Za presojo (ne)obstoja sistemskih pomanjkljivosti države, v katero se vrača prosilca, so pravno pomembne razmere v katerih se je prosilec v tej državi znašel, ko je bil tam v azilnem postopku. Te pa se nato presoja, ali so glede na intenziteto take, da bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Ker sodišče glede te bistvene okoliščine izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti.
Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov zasebne narave. Kot je namreč pravilno ugotovila tudi tožena stranka (povzetek je razviden iz 7. točke obrazložitve te sodbe), je izpostavil težave z družino svojega dekleta, ki naj bi bile posledica njunega spolnega odnosa pred poroko. Ob takih okoliščinah gre pri tožnikovem zatrjevanem preganjanju torej za zasebno družinsko zadevo in kvečjemu za položaj, ko naj bi mu grozilo preganjanje nedržavnih subjektov. Iz s tem povezanih razlogov tožene stranke za zavrnitev tožnikove prošnje je tako razvidno, da tožnik morebitnega nasilja dekletove družine ni prijavil policiji in da zato ni dokazano, da mu izvorna država ne bi pomagala, če bi se vrnil vanjo.
Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi (11. točka obrazložitve). V primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj prosilec (tožnik) nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite. Po presoji sodišča tožnik takšnega dokaznega bremena ni zmogel v zvezi s posplošeno navedbo, da se je bal, da bi bil lahko na policiji kdo povezan z dekletovo družino, saj s tem ni določno opredelil povezave med policijo in dekletovo družino ter zanjo ponudil dokaze. Posplošena in dokazno nepodprta pa je tudi tožnikova izjava v upravnem postopku, da policija v Alžiriji ne stori ničesar in da alžirska plemena vzamejo stvari v svoje roke.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito
Z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. V zvezi s tem pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera. Res je, da so procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del skupnega azilnega sistema, zato ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Vendar to stališče za obravnavano zadevo ni uporabljivo, saj tožnik ne prereka ugotovitev tožene stranke v zvezi s svojim statusom v centralni evidenci Eurodac. Poleg tega iz njegovih izjav v upravnem postopku ni razvidno problematiziranje policijskega postopka v Republiki Hrvaški. To po presoji sodišča pomeni, da mu je bil dostop do azilnega postopka zagotovljen že s tem, ko je v Republiki Hrvaški pridobil status prosilca. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje torej že potrdila, je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. S tem bodo torej spoštovane tožnikove procesne garancije glede dostopa do azilnega postopka, bodoča ravnanja hrvaških organov in skladnost njihovega postopanja s pravom EU pa niso v pristojnosti Upravnega sodišča.
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni zatrjeval (in izkazal) drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami. Tožnik je namreč tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito kot na osebnem razgovoru navajal, da je bil edini razlog za zapustitev Maroka revščina oziroma iskanje bolje plačanega dela.
Sodišče tudi ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je Vlada z Odlokom Maroko določila kot varno izvorno državo. Ravno tako je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel vsebinskih argumentov iz druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, teh pa ne navaja niti v tožbi.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - sum zavajanja in zlorabe postopka - vložitev prošnje v najkrajšem možnem času
Toženka je pravilno in popolno ugotovila vsa relevantna dejstva in sicer: da je bilo pred vložitvijo prošnje tožniku omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji; da je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve (to izrecno tožnik priznava); (iii) pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (najmanj, ko je prestajal zaporno kazen).
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja
Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnika sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, nista dokazala. Tudi po presoji sodišča navedbe tožnikov, do katerih se je opredelila toženka v celoti, sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom v Republiki Hrvaški in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III), ne dokazujejo.