ZMZ-1 člen 52, 52-1. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 29, 29/2, 47. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - načelo nevračanja - zaslišanje - glavna obravnava
Tožnik že v upravnem postopku ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen ("arguable claim") glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali člena 19(2) Listine, in enako velja tudi za upravni spor - ko gre (zgolj) za zatrjevani ugovor o stanju revščine v primeru vrnitve v izvorno državo.
ZMZ-1 člen 52, 52-1. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 19, 19/2, 47. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - načelo nevračanja - zaslišanje - glavna obravnava
Tožnik ne samo, da že v upravnem postopku ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da mu grozi preganjanje, oziroma ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo izpostavljen omenjenemu tveganju, ampak tudi ni izkazal, da bi imel zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen, kar isto velja tudi v upravnem sporu.
Tisto, kar je v predmetni zadevi odločilno, je materialno-pravni pogoj, da mora biti dosežen minimalni prag resnosti posega v pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve prosilca, da bi bila odločitev o vrnitvi prosilca nezakonita iz zdravstvenih razlogov. Ta prag pa v konkretnem primeru povsem očitno ni dosežen.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Po povedanem je namreč dne 7. 7. 2024 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil nastanitvene kapacitete in se tja v treh dneh ni vrnil.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 19, 19/2. ZMZ-1 člen 27, 27/1. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 7, 7/1.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - dokazno breme - odločba o vrnitvi - načelo nevračanja - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - glavna obravnava - zaslišanje - razlogi preganjanja - prosilec iz Maroka
Tudi v tožbi tožnik ne navaja nobene podlage za preganjanje in nobene okoliščine, ki bi kazala na diskriminacijo, zato gre očitno za povsem pavšalno navedbo. Tožnik ne samo, da že v upravnem postopku ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da mu grozi preganjanje, oziroma ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo izpostavljen omenjenemu tveganju, ampak tudi ni izkazal, da bi imel zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen, kar isto velja tudi v upravnem sporu. Tožnik ravno v delu okoliščin, ki se nanašajo konkretno na njegov strah pred preganjanjem in izkušnje z zatrjevanim preteklim preganjanjem (ali grozečo resno škodo) nosi dokazno breme, da te okoliščine, kolikor je to razumno od njega pričakovati, obrazloži in podrobno pojasni. Šele, če mu to uspe ob ustreznem vodenju osebnega razgovora, nastopi odgovornost pristojnega organa, da njegove navedbe preveri z informacijami o stanju v državi izvora.
Sestavni del izreka v izpodbijanem aktu je tudi odločitev o prostovoljnem odhodu oziroma o odstranitvi tožnika, ki pa jo je treba šteti kot "odločbo o vrnitvi" po Direktivi 2008/115. Odločbe o odstranitvi namreč ni mogoče, razen v določenih izjemah, izdati pred izdajo odločbe o vrnitvi, odločba o vrnitvi pa mora vsebovati rok za prostovoljni odhod in navedbo konkretne države, kamor se mora tožnik vrniti. V primeru, da tožnik ne bi v roku 10 dni od izvršljivosti odločbe zapustil Slovenije, območje držav članic EU in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, potem bo s teh območij odstranjen skupaj s prepovedjo vstopa na to območje za obdobje enega leta. To pa pomeni, da mora tožena stranka v takem primeru presojati tudi tveganje z vidika načela nevračanja oziroma prepovedi nečloveškega ravnanja iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, pri čemer pa je za potrebe presoje zakonitosti izpodbijanega akta bistveno, da med strankama ni sporno, da je tožnikova izvorna država Kraljevina Maroko.
Pogoji za subsidiarno zaščito so drugačni od varstva načela nevračanja iz člena 19(2) Listine. V okviru načela nevračanja namreč lahko pridejo v poštev tudi humanitarni pomisleki, kajti iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da bi določba 3. člena EKČP oziroma člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano nečloveško ali ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in je odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - predaja Republiki Hrvaški
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Iz tožnikovih izjav namreč izhaja, da je hrvaška policija postopala korektno - po opravljenih policijskih postopkih marca in aprila ga ni prepustila samemu sebi, temveč ga je celo pripeljala do nastanitvenih kapacitet, kjer je imel možnost bivati, a se je sam odločil drugače in se je takoj vrnil v Slovenijo. Iz tožnikovih izjav je razvidno, da so zanj kot za prosilca v Republiki Hrvaški po predaji ustrezno poskrbeli, torej z vsemi pravicami, ki mu pripadajo. Iz nobenega podatka v spisu ne izhaja, da temu ne bo tako tudi po ponovni predaji Hrvaški. Glede na ugotovljeno je pravilna presoja tožene stranke, da tožnikove izjave ne izkazujejo, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 47. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 27. ZMZ-1 člen 70, 70/4. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4/3.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - dokazno breme - uporaba prava EU - začasna odredba - pravica do pritožbe
Povsem jasno je, da prosilec brez pooblaščenca ne more dokazati obstoja sistemskih pomanjkljivosti, pri čemer obstoj sistemskih pomanjkljivosti niti ni pogoj za zaščito pravice iz 4. člena Listine. Vendar pa so bile tožnikove izjave na osebnem razgovoru glede bivanja na črno oziroma na ulici zaradi pomanjkanja nastanitvenih kapacitet zadosten indikator, da bi tožena stranka morala opraviti celovito in natančno oceno tveganja v primeru predaje z vidika 4. člena Listine. Tožnik je torej izpolnil svoj del dokaznega bremenav upravnem postopku, tožena stranka pa svoje obveznosti do sodelovanja s prosilcem pri ugotavljanju pravno-relevantnega dejanskega stanja ni izpolnila.
Tožena stranka ni izpolnila svojega dela obveznosti, ker ni bodisi upoštevala splošno znanih relevantnih informacij o problemu nastanitve prosilcev za mednarodno zaščito v Franciji, da bi te informacija vklučila in upoštevala v dokazni oceni, pri čemer bi morala odvrniti vsakršen dvom glede morebitnega tveganja z vidika varstva pravice iz 4. člena Listine, oziroma ni pridobila dovolj konkretiziranega, zadostnega in verodostojnega zagotovila od pristojnega organa iz Francije, da bo tožnik sprejet v skladu s Procesno direktivo 2013/32/EU in Direktivo o sprejemu 2013/33/EU in z navedbo, kje oziorma kako bo poskrbljeno za njegovo nastanitev.
Sodišče izvede določene dokaze takrat, ko je treba dokazni postopek, ki je bil sicer v določeni meri izveden v upravnem postopku, zgolj dopolniti, ali če sodišče meni, da bi bilo treba določene dokaze morda drugače ovrednotiti in upoštevati, pri čemer mora tožena stranka v obeh primerih v bistvenem pravilno razlagati materialno pravo. Faza odločanja v upravnem postopku pred Ministrstvom za notranje zadeve je namreč ključna faza v azilnem postopku, ki je sodišče ne more v celoti nadomeščati, tako da bi bili prvič šele v sodnem postopku pravilno uporabljeni materialno-pravni viri za odločanje.
Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, v povezavi z določbo o pravnem sredstvu v zadevah ponovnih prošenj in v pritožbenih zadevah odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito ter 47. člena Listine in v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 4, 4/1, 5, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - pravica do izjave - osebni razgovor
Ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Ker je vzpostavljena odgovornost te države za obravnavanje tožnikove prošnje, je nastal položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III6, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, torej tudi do tolmača v tem postopku, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.
Ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1. ZMZ-1 člen 51, 51/2. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - zavrženje tožbe - pravni interes - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Ugoditev tožbenemu predlogu, da naj sodišče odpravi sklep toženke, tako ne bi v ničemer izboljšala tožnikovega pravnega položaja, saj bi s tem sodišče le utrdilo že obstoječo situacijo: odpravilo bi učinke sklepa tožene stranke, ki so zaradi časovne omejenosti prenehali veljati, pri čemer sama tožena stranka to izrecno priznava. Pravni interes v tem upravnem sporu za tožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb), zato je sodišče odločilo kot navedeno in zavrglo tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa.
Ni pravilno tožbeno stališče, da naj bi tožnik z dokončnostjo izpodbijanega upravnega akta izgubil status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik je status prosilca za mednarodno zaščito ohranil tudi po dokončnosti izpodbijanega upravnega akta, kar pomeni, da zanj veljajo obveznosti iz tretje in četrte alineje prvega odstavka 89. člena ZMZ-1 biti dosegljiv pristojnemu organu in urad nemudoma obvestiti o spremembi naslova prebivališča. Slednjega pa tožnik ni storil. Ni se udeležil glavne obravnave, ni sporočil svojega novega prebivališča in se ni odzival na pooblaščenčeve klice. Prav tako se tožnik in njegov pooblaščenec nista odzvala na poziv sodišča z dne 21. 3. 2024. Enako izhaja tudi iz dejstva, da ni izkazano, da bi imel tožnikov pooblaščenec še vedno stik s tožnikom.
Samovoljna zapustitev azilnega domav času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče napodlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanjeprosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev,ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi(ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo jeuveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - diskriminacija - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik zatrjevanih dejanj diskriminacije niti v tožbi ni opisal tako, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu ZMZ-1. Dejanja diskriminacije so namreč dejanja preganjanja, če so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic ali če predstavljajo zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1).
Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Pri tem tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 4, 5, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - pravica do izjave - osebni razgovor
Ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje (na podlagi vnosa tožnika v evidenco Eurodac dne 23. 2. 2024) že potrdila, je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil (že drugo) prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, torej tudi do tolmača v tem postopku, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le tožnikove navedbe o morebitnem ravnanju uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev.
ZMZ-1 člen 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2, 52/1-7.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - neizkazana resna škoda - preganjanje - pospešeni postopek - varna izvorna država - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - najkrajši možni čas
Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo.
Neutemeljeno je tožbeno pričakovanje, da bi morala toženka preverjati splošne informacije in pridobiti dodatna poročila o tožnikovi izvorni državi.
Nosilno stališče za zavrnitev Prošnje je tudi ugotovitev, da je tožnik nezakonito vstopil na ozemlje Republike Slovenije in ni podal prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času glede na okoliščine njegovega vstopa.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - pravni interes
ZMZ-1 v 2. alineji drugega odstavka 50. člena določa, da se prošnja za mednarodno zaščito šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh od samovoljne zapustitve vanj ali njegovo izpostavo ni vrnil. Pristojni organ o tem izda sklep o ustavitvi postopka (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1).
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka
Tudi po presoji sodišča je zato pravilna ocena toženke, da tožnikove navedbe, do katerih se je prepričljivo, popolno in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijanem sklepu, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b. ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja
Pravilna je presoja tožene stranke, da tožnikove izjave ne izkazujejo, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 27, 27/3, 29, 29/1. ZUS-1 člen 32, 32/2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi - potek roka - rok za predajo prosilca - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Navedbe tožnika v tožbi v povezavi z vsebino, ki jo je tožena stranka vključila v izpodbijani akt o tem, kaj je tožnik povedal oziroma je skušal razložiti na osebnem razgovoru, pomembno prispevajo k oceni, da tožnik nima zahtevka v zvezi s pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine, ki bi bil očitno neutemeljen. Poleg tega mora sodišče v oceni, da tožnik nima zahtevka, ki bi bil očitno neutemeljen, upoštevati splošno znano dejstvo, da v zadevah, ko gre za predajo Hrvaški, že v daljšem časovnem obdobju obstaja dokaj različna sodna praksa v državah članicah EU tako glede pravnih vprašanj kot tudi vprašanj glede dejanskega stanja o tem, kaj se dogaja s prosilci za mednarodno zaščito v smislu njihove nastanitve in dostopa do azilnega postopka, ne samo, ko gre za posebej ranljive prosilce, in sicer po tem, ko so po Dublinski uredbi predani Hrvaški.
Težko popravljivo škodo, ki bi lahko nastala s predajo tožnika Hrvaški, je mogoče in jo je treba preprečiti z izdajo začasne odredbe, ki zadrži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu.
Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice člen 3, 3/1, 20, 20/5, 29, 29/1. ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Če ni informacij, da v odgovorni državi članici obstajajo sistemske ali splošne pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom in pogoji za sprejem Uredbi Dublin III v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, ni mogoče govoriti o obstoju utemeljenih razlogov za domnevo, da bo ta prosilec med postopkom obravnave prošnje in po koncu postopka izpostavljen nevarnosti kršitve načela nevračanja. To velja tudi v primeru, ko posamezna država pri dostopu prosilcev za mednarodno zaščito na njeno ozemlje dopušča prakse, s katerimi se kršijo človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožnik po predaji v postopku sprejema po Uredbi Dublin III namreč ne bo (več) v opisanih okoliščinah, v katerih se lahko odrazijo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka. Šele na podlagi zanesljive ugotovitve, da je tožnik v času bivanja v hrvaškem azilnem domu zdravstveno oskrbo nujno potreboval, ter nadaljnje ugotovitve, da mu ta ni bila nudena, bi morala tožena stranka pristopiti k ugotavljanju, ali morda v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti na področju zdravstvene oskrbe prosilcev za azil. Ker takšnih zaključkov na podlagi tožnikovih izjav ni bilo mogoče narediti in ker tožnik tudi ni nasprotoval ugotovitvi tožene stranke, da ji niso znani prej omenjeni referenčni dokumenti, iz katerih bi izhajali podatki o sistemskih pomanjkljivostih v pogojih sprejema v Republiki Hrvaški (zlasti glede zdravstvene oskrbe prosilcev), je tožena stranka utemeljeno zaključila, da v postopku ni bilo izkazano, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.
Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik je namreč26. 5. 2024 samovoljno, ne oziraje se na povzete zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil vse do 13. 6. 2024. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, po presoji sodišča ne izkazuje pravnega interesa za ta upravni spor. Zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - poseg v osebno svobodo - kršitev javnega reda in miru - nastanitev v centru za tujce - načelo sorazmernosti
Pri omejitvi gibanja gre za hud poseg v človekove osnovne pravice, ki mora temeljiti na taksativno izrecno določenih razlogih, pri čemer je ob izreku potrebno opraviti strogi test sorazmernosti posegov človekove pravice, ki ga toženka ni opravila, saj iz sklepa ni razviden. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 je mogoče omejitev gibanja na Center za tujce odrediti sicer le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Iz izpodbijanega sklepa pa ni razvidno, da bi toženka ugotovila, da v tožnikovem primeru ni mogoče učinkovito izvesti tega ukrepa iz prejšnjega odstavka, da bi se lahko na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožniku odredil ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Toženkina ugotovitev, da z ukrepom nastanitve v ločeni sobi namen ukrepa ne bi bil dosežen, saj bi se tožnik vrnil v okolje, kjer bi se kršitve nadaljevale, ne zadošča in ne predstavlja presoje sorazmernosti, upoštevajoč, da gre za varstvo temeljne človekove pravice (osebne svobode). V izpodbijanem sklepu ni razlogov za ugotovitev toženke, da bi bil ukrep pridržanja na območje azilnega doma neučinkovit, zato ni mogoč preizkus zakonitosti izrečenega strožjega ukrepa, to je pridržanja na prostore Centra za tujce.