ZMZ-1 člen 26, 26/1, 26/2, 27, 27/1, 27/1-1, 27/1-5.
mednarodna zaščita - prosilec iz Maroka - preganjanje - narodna pripadnost - politično prepričanje - informacije o stanju v izvorni državi - zmotna uporaba materialnega prava - dokazna ocena
Tožena stranka je vzela v presojo z vidika ZMZ-1 kot podlagi za preganjanje politično prepričanje in pripadnost etični skupini. Vendar je tožena stranka z izpodbijanim aktom v zvezi z političnim prepričanjem kot razlogom za preganjanje ponovno izhajala iz napačne razlage in uporabe določil tretje alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ-1 (oziroma določila 4(5)(c) člena Kvalifikacijske direktive 2011/95), prvega odstavka 22. člena ZMZ-1 in osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 (oziroma določila 10(3)(b) Procesne direktive 2013/32), s čimer je kršila tudi svojo temeljno sodelovalno dolžnost iz drugega stavka določila člena 4(1) v zvezi z določili člena 4(3)(a), (b) in (c) Kvalifikacijske direktive 2011/95. Poleg tega pa je napačno razlagala in uporabila pravni standard potrebne intenzivnosti dejanj preganjanja, ko gre za politično prepričanje kot zatrjevani razlog za preganjanje.
Ne samo za oceno (ne)verodostojnosti tožnikovih navedb, ampak tudi za ugotavljanje standarda nevarnosti oziroma tveganja je nujno potrebna uporaba informacij o tem, kako ravnajo oblasti z javnimi protestniki, s političnimi nasprotniki režima, ki so berberske narodnosti v Maroku, in ki imajo tožniku primerljiv profil razpoznavnosti. To je pomembno, ker prosilec morda ne bo vedno mogel utemeljiti svoje prošnje z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, tudi neposrednimi dokazi, glede vzročne zveze med možnimi dejanji preganjanja in razlogom preganjanja, zaradi česar je pomembna sodelovalna dolžnost tožene stranke. Povezavo med možnimi dejanji preganjanja in razlogom za preganjanje mora preveriti tožena stranka tudi preko informacij o stanju v izvorni državi.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca republiki bolgariji - sistemske pomanjkljivosti - začasna odredba
Pri presoji za preučitev resničnosti pomanjkljivosti, ki so bodisi sistemske ali splošne bodisi se nanašajo na nekatere skupine oseb, mora merilo dosegati posebej visok prag resnosti, kar se presoja glede na vse okoliščine zadeve. Navedeni prag pa ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali velikega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila ta oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da je mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Ob povedanem tožnik domneve načela medsebojnega zaupanja držav članic EU, ni uspel izpodbiti.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog
Tožnik se ne izreka za homoseksualca, prav tako je na zaslišanju pred toženo stranko navajal, da zaradi homoseksualnih spolnih odnosov ni imel težav v državi izvora. Iz nobene njegove izjave ni razvidno, da bi bil deležen dejanj preganjanja v državi izvora, kot jih določa 1. A člen Ženevske konvencije in so tudi navedena v 26. členu ZMZ-1.
Predložene informacije sicer izkazujejo verjetnost, da je preganjanje homoseksualcev v Nigeriji, torej v tožnikovi državi izvora, posledica pripadnosti določeni družbeni skupini, ki temelji na skupni značilnosti, ki predstavlja tako posebno identiteto, da jih okolica dojema kot drugačne. Sodišče pa ne sprejema navedbe tožnika, da bi bil v primeru vrnitve v državo izvora v očeh okolice prepoznan kot pripadnik LGBTIQ+ skupnosti zaradi preteklih homoseksualnih spolnih praks.
Tožnik se ni čutil ogroženega v državi izvora zaradi spolnih praks v katere je bil vpleten v nogometni akademiji. Niti ni zapustil države izvora zaradi teh spolnih praks ampak zaradi želje po igranju nogometa v Španiji, kot je ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi. Tožnik je navajal, da je bil navedene spolne odnose prisiljen, oz., da v njih ni sodeloval po lastni izbiri. Vendar pa iz njegovih izpovedb ne izhaja, da je bil v teh odnosih vključen element sile in s tem prisile. Tega tožnik ni niti zatrjeval. Sodišče ugotavlja, da je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je bil namen teh odnosov transakcijske narave, ker je tožnik želel, po lastni izjavi, kariero nogometnega igralca v Evropi in je zato pristal na homoseksualne spolne odnose.
mednarodna zaščita - status begunca - pripadnost določeni družbeni skupini - istospolna usmerjenost - preganjanje - prosilec iz Alžirije
V konkretnem primeru ni mogoče govoriti o ponavljajočih se dejanjih, ki bi bila tako resne narave, da bi dosegala standard preganjanja, kot je opredeljen v prvi alineji prvega odstavka 26. člena ZMZ-1.
Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik je namreč 23. 11. 2024 samovoljno, ne oziraje se na povzete zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil vse do 26. 11. 2024 in se po navedbi tožnikove pooblaščenke na dan obravnave nahaja v tujini. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, po presoji sodišča ne izkazuje pravnega interesa za ta upravni spor. Zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
mednarodna zaščita - status begunca - kaznivo dejanje
Tudi po presoji sodišča je toženka glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je tožnik obsojen v Maroko za kaznivo dejanje uboja in prestal zaporno kazen 5 let, pravilno ugotovila, da so izpolnjeni pogoji, ki jih zahteva zakon za zavrnitev prošnje za mednarnodno zaščito na podlagi 3. alineje prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. Sodišče še pripominja, da ne le, da obstaja utemeljen razlog za sum, da je tožnik pred vstopom v Republiko Slovenijo storil hudo kaznivo dejanje nepolitične narave v drugi državi, tudi če je bilo storjeno zaradi domnevno političnih ciljev, ampak je bil tožnik celo pravnomočno obsojen za hudo kaznivo dejanje v smislu odločbe 3. alineje prvega odstavka 31. člena ZMZ-1 in kazen tudi prestal. Zato je odločitev toženke, da obstaja za tožnika izključitveni razlog tudi po presoji sodišča pravilna.
Tudi če bi bile resnične tožnikove navedbe, da so varnostniki bili do prosilcev kdaj grobi, da prostori niso bili najbolj čisti, ob tem, da so bile zagotovljene sanitarije, (topla) voda, zdravstvena oskrba, obroki hrane trikrat dnevno, vsak prosilec je imel svojo posteljo, sodišče ni moglo skleniti, da bi v Republiki Bolgariji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev take resnosti, da bi v primeru njegove predaje lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tožnik ni uspel izpodbiti domneve načela medsebojnega zaupanja s posplošenim sklicevanjem na domnevno slabo stanje v Republiki Bolgariji.
mednarodna zaščita - ponovni postopek - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in dokazi
Tožnik novih razlogov za prošnjo za mednarodno zaščito v postopku pred toženko ni navedel.
Zgolj pripadnost določeni manjšini, brez konkretnih okoliščin preganjanja, sama po sebi še ne more pomeniti razloga za podelitev statusa mednarodne zaščite.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
Iz tako velikega števila informacij, ki so bile zbrane v upravnem postopku, razvidno, da obstaja bojazen, da bi v primeru vrnitve tožnikov na Portugalsko obstajalo tveganje za kršitev njune pravice iz 4. člena Listine EU, bi morala po mnenju sodišča tožena stranka dodatno preveriti oziroma dobiti zagotovilo, da bo tožnikoma v primeru vrnitve na Portugalsko zagotovljena ustrezna nastanitev in ustrezna obravnava njunih prošenj za mednarodno zaščito.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ogrožanje varnosti - odvzem prostosti - nastanitev v centru za tujce - sorazmernost ukrepa - uporaba prava EU - začasna odredba
V tej zadevi gre namreč za vprašanje pravnega razmerja določb, ki urejajo obveznosti prosilcev za mednarodno zaščito glede spoštovanja hišnega reda po Uredbi o hišnem redu, (člen 10 in 11) na eni s strani, in na drugi strani določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 z vidika vprašanja, katera dejanja prosilca glede na njihovo intenzivnost in časovno pojavnost ter na vse ostale "dejanske in pravne okoliščine, ki se nanašajo na položaj prosilca," lahko pripeljejo do zakonite izdaje ukrepa o pridržanju zaradi zaščite javnega reda.
Ker tožena stranka ni upoštevala standarda iz prava EU, da je treba v zvezi z določbo člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 upoštevati vse "ostale" dejanske in pravne okoliščine, ki se nanašajo na položaj prosilca in ne zgolj, ali se je določen varnostni incident zgodil, ali se ni zgodil, sodišče v tem primeru ne more ugotoviti oziroma potrditi, da je tožena stranka z omenjeno "socialno motnjo", katero je tožena stranka upravičeno vključila v utemeljitev akta in v dokazno oceno, pomeni tako pravno kršitev , da gre že za resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki ogroža temeljni interes družbe.
Upravni organ in sodišče namreč morata v "vsakem posameznem primeru preveriti, ali je pridržanje sorazmerno s ciljem, ki mu sledi", kar pa ni mogoče, če v zakonu sploh ni oblik omejitve gibanja v smislu člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, pri čemer pa ne gre za takšno nevarnost prosilca, da je lahko učinkovit zgolj ukrep pridržanja v centru za tujce.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - javni red - odvzem prostosti - nastanitev v centru za tujce - test sorazmernosti
Pridržanje v smislu odvzema prostosti je "resen" oziroma "grob" poseg v pravico do svobode", medtem ko ukrep omejitve gibanja to ni oziroma vsaj ne v tolikšni meri kot odvzem prostosti.
V okvir resnične, sedanje in dovolj resne grožnje, ki ogroža temeljni interes družbe, prav gotovo spadajo realne grožnje, da bi lahko prišlo do kršitev pravic drugih ljudi do varnosti. To pomeni, da se s pridržanjem zaradi zaščite javnega reda preprečuje "nevarnost", da bi prišlo na primer do kršitve pravice do varnosti drugih ljudi. Predmetni ukrep pridržanja torej ne more oziroma ne sme imeti izključno narave sankcije za preteklo dejanje tožnika, ampak mora nujno pomeniti skrajno sredstvo, nujen in sorazmeren način odvračanja nevarnosti v prihodnosti, da ne bi prišlo do kršitev pravice do varnosti drugih ljudi, če seveda ni mogoče učinkovito uporabiti drugega manj prisilnega ukrepa.
ZMZ-1 člen 15. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Za presojo obravnavane zadeve je neupoštevno dejstvo, da so se tožniki integrirali v življenje v Republiki Sloveniji. To dokazujejo za navedbo, da je prvi tožnik sklenil najemno pogodbo za stanovanje in se uspel zaposliti. V okviru vrnitve v dublinskem postopku vrnitve sodišče presoja, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Izjemoma do vračanja ne pride, če bi v odgovorni državi članici obstajale sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščit, ali bi bili prosilci po vrnitvi podvrženi ponižujočemu ali nečloveškemu ravnanju, oziroma, če bi sam postopek vrnitve predstavljal ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje za prosilce. Druge okoliščine, torej dejstvo potencialne integracije, se ne presojajo v postopku dublinske vrnitve kot morebitna ovira za vrnitev v odgovorno državo članico. Sodišče je v obravnavani zadevi ocenilo, iz razlogov, ki so navedeni predhodno v tej sodbi in upoštevajoč navedbe tožnikov, da postopek vrnitve za tožnike ne predstavlja ponižujočega ali nečloveškega ravnanja, prav tako takšnemu ravnanju ne bi bili podvrženi po vrnitvi v Republiko Hrvaško, ki bo obravnavala njihovo prošnjo za mednarodno zaščito.
mednarodna zaščita - prošnja za mednarodno zaščito - zavrženje prošnje - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
Ob upoštevanju omenjenih izhodišč sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik je namreč 3. 11. 2024 samovoljno, ne oziraje se na povzete zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil vse do 14. 11. 2024 in po navedbi tožnikove pooblaščenke, slednja ne ve, kje se tožnik na dan obravnave nahaja. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, po presoji sodišča ne izkazuje pravnega interesa za ta upravni spor. Zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
Sodišče je zato v konkretnem primeru ob upoštevanju upravičenosti oziroma dopustnosti (sorazmernosti) posega v pravico do učinovitega pravnega sredstva iz člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi s prvim in drugim odstavkom 47. člena in člena 52(1) Listine o temeljnih pravicah EU zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo in predlog tožnika za izdajo začasne odredbe zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), ker upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik je namreč 1. 11. 2024 samovoljno, ne oziraje se na povzete zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil vse do 14. 11. 2024. Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, po presoji sodišča ne izkazuje pravnega interesa za ta upravni spor. Zato je sodišče tožko na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-c.
mednarodna zaščita - predaja tožnika odgovorni državi članici po Dublinski uredbi - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka
Tudi po presoji sodišča, je na podlagi obrazloženega pravilna ugotovitev toženke, da tožnikove navedbe ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v nemškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU ali 3. člena EKČP.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - zavrženje tožbe
Ob upoštevanju omenjenih izhodišč sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik je namreč 7. 8. 2024 samovoljno, ne oziraje se na povzete zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil vse do 12. 11. 2024 in se na ta dan nahaja po navedbi tožnikovega pooblaščenca v Franciji. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, saj se je preselil v Francijo, po presoji sodišča ne izkazuje pravnega interesa za ta upravni spor. Zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - poseg v osebno svobodo - kršitev hišnega reda - kršitev javnega reda in miru - nastanitev v centru za tujce - pravica do zagovornika - začasna odredba
Pred zaslišanjem glede ukrepa omejitve gibanja, bi tožnika morala opozoriti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika. Ker ga ni, mu je pri odvzemu prostosti kršila procesno jamstvo, ki mu gre na podlagi 19. člena Ustave. Gre za kršitev, ki je sodišče ne more odpraviti.
mednarodna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - pooblaščenec
Za postopek v zvezi z zahtevo za ponovni postopek veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Tožnik je v upravnem postopku možnost aktivno sodelovati, zato ni mogoče pritrditi tožbenemu ugovoru, da njegove pravice pred izdajo izpodbijanega sklepa niso bile ustrezno varovane, ker ni imel pooblaščenca in ker bi mu toženka odrekla pravico do izjave. Nenazadnje tožnik tudi ne pojasni, kaj bi v upravnem postopku, če bi imel pooblaščenca, še navedel oziroma katere pravice bi še uveljavljal, pa jih zaradi njegove odsotnosti ni. Enako tudi ne navede, kaj bi še (dodatno) izjavil pred izdajo izpodbijanega sklepa, če bi to možnost imel in kako bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost.izpodbijane odločitve.