mednarodna zaščita - molk organa - procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa
Sodišče tožniku glede tega, da je v konkretni zadevi izpolnil pozivno dolžnost, ni moglo slediti. Sodišče je po ugotovitvi, da procesne predpostavke iz 28. člena ZUS-1 za vložitev tožbe zaradi molka organa niso izkazane, tožbo zavrglo kot preuranjeno na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 6, 8.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - Dublinska uredba - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - zdravstveno stanje prosilca
Bistvenega pomena je to, kako ravnajo hrvaški organi (ne policija) z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Zatrjevano grdo ravnanje hrvaških policistov, ki se nanaša na prečkanje hrvaško - bosanske meje, ne izkazuje tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede obravnave predanih prosilcev po Uredbi Dublin III. Ravnanje hrvaške policije, vključno z zatrjevanimi "push backi" (brez drugih izpostavljenih posebnih okoliščin), ni ovira za predajo prosilcev Hrvaški. Zdravstveno stanje tožnika ni posebno hudo oz. je tako, da ob ustrezni psihološki podpori in medikamentozni terapiji, ki jo prejema, za njegovo predajo Hrvaški ni ovir.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - poseg v osebno svobodo - pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja - načelo sorazmernosti
Sodišče poudarja, da upoštevaje zgoraj povzeto stališče Vrhovnega sodišča RS, za kršitve, ki utemeljujejo izrek omejitve gibanja - pridržanja na podlagi četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 zadošča ugotovitev, da so bile kršitve, ki so napad na osebno in premoženjsko varnost, storjene in zato ni možna ekskulpacija z utemeljevanjem neprištevnosti v smislu kazenske (ne)odgovornosti, kot je mogoče povzeti tožbene navedbe. Glede na obrazloženo ni utemeljeno tožnikovo stališče oz ugovor, da odvzem prostosti, zgolj zaradi kršitve javnega reda in miru, ni ustavno dopusten. Presoja toženke, da je treba glede na tožnikove kršitve za zaščito osebne, premoženjske varnosti ter javnega reda pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje tožnika, tožniku izreči ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, je tudi po presoji sodišča pravilna.
Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 14, 14/4, 14/4-b. ZMZ-1 člen 2, 2-30, 31, 31/1, 31/1-6.
mednarodna zaščita - status begunca - spor polne jurisdikcije - izključitveni razlog - pravo EU - lojalna razlaga nacionalnega prava - načelo zaslišanja strank - kaznivo dejanje - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države
Izraz "izredno hudo" pomeni kaznivo dejanje, "katerega posebne značilnosti omogočajo, da se za to dejanje šteje, da je izjemno resno, ker spada med kazniva dejanja, ki najbolj ogrožajo pravni red zadevne skupnosti", pri njegovi presoji pa je treba upoštevati zlasti zagroženo kazen in - "a fortiori" - kazen, ki je bila izrečena za to kaznivo dejanje, njegovo naravo, morebitne obteževalne ali olajševalne okoliščine, naklepnost ali nenaklepnost navedenega kaznivega dejanja, vrsto in obseg škode, povzročene z istim kaznivim dejanjem, ter postopek, ki se uporabi za kaznovanje tega dejanja.
Med strankama ni sporno, da tožnik izpolnjuje materialne pogoje iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 oziroma točke (d) 2. člena Kvalifikacijske direktive. Tožniku je zato sodišče priznalo status begunca, in sicer od dneva vložitve druge prošnje za mednarodno zaščito naprej, tj. od 20. 12. 2019 dalje in ne od dneva izdaje izpodbijanega akta, saj ima po stališču SEU begunec pravico do priznanja statusa begunca od datuma svoje prošnje za priznanje tega statusa.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - pravica do izjave
Ker je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Iz tožbenih trditev je razvidno tožnikovo zavedanje, da ga Republika Hrvaška ob predaji ne bo vrnila v BiH. Ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (na primer organov EU, Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), UNHCR), pa tudi ni mogoče na splošno sklepati, da Republika Hrvaška ne bo resno (v poštenem postopku) obravnavala tožnikove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
Ne izhaja, da bi bilo tožnikovo zdravstveno stanje resno v smislu posebej hude bolezni, ki ustreza minimalnim standardom 4. člena Listine (oziroma 3. člena EKČP), v zvezi s tem pa tudi ne, da bi lahko prišlo do znatnega poslabšanja take bolezni zaradi predaje odgovorni državi članici. Tožnik ni prerekal ugotovitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da bo imel v Republiki Hrvaški na voljo zdravstveno oskrbo. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4, 84/6. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8/3, 8/3-e, 8/4.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje v centru za tujce - kršitev javnega reda in miru - odvzem prostosti - načelo sorazmernosti - uporaba milejšega ukrepa - ogrožanje varnosti - resna grožnja za javni red ali javno varnost
Sodišče ne vidi arbitrarnosti ali slabe vere v oceni tožene stranke, da ukrep zadrževanja na območje azilnega doma v danih okoliščinah tega primera, ko je problem nasilno vedenje tožnika v zelo strnjenem časovnem obdobju, ne bi moglo učinkovito preprečiti tveganja, da bi zaradi tožnika prišlo do hujših posledic za varnost ljudi v Azilnem domu. Ta ukrep bi lahko prišel v poštev v primeru podlage za pridržanje iz prve, druge ali pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ne pa v primeru pridržanja zaradi zagotovitve osebne varnosti ljudi v Azilnem domu. Tudi z vidika tega elementa sorazmernosti oziroma nujnosti izpodbijani akt ni nezakonit.
Ker se sodišče strinja z utemeljitvijo tožene stranke, da ukrep obveznega zadrževanja oziroma odvzem svobode na območju azilnega doma glede na naravo in pogostost varnostnih incidentov, v katere je bil vpleten tožnik, ne bi bilo učinkovito sredstvo kot alternativa odvzemu svobode v centru za tujce, to pomeni tudi, da v okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, in ki bi dopuščale prosilcu svobodo bivanja in gibanja na območju Azilnega doma ali njegove izpostave, to ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve.
Čeprav institut neposrednega nadzora iz šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni alternativa pridržanju v smislu določila člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU in s tem zakonodajalec Republike Slovenije ne izpolnjuje obveznosti prenosa določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/337EU v notranji pravni red, pa je ta institut reguliran tako, da med drugim tudi za situacijo, kot je obravnavana, omogoča, da se ukrep pridržanja izvaja čim krajši čas oziroma v skladu z načelom sorazmernosti iz določila člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah, v funkciji česar so tudi alternative pridržanju iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. Na podlagi neposrednega nadzora, ki ga izvaja Upravno sodišče, ali pa tudi na obrazložen predlog pooblaščenke tožnika, če pridržani tudi navzven izkazuje oziroma obstajajo neka dejstva v zvezi z bivanjem v Centru za tujce v primerno dolgem časovnem obdobju, da je tožnik prišel do spoznanja, da lahko v največji meri prav on prispevka k temu, da mu ni odvzeta prostost zaradi njegovega obnašanja, lahko tožnik s spremenjenim obnašanjem učinkovito doseže odpravo ukrepa pridržanja na podlagi šestega odstavka 84. člena ZMZ-1.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje ponovne vloge - nova dejstva in dokazi
Tožnik ni izpolnil prvega zakonskega pogoja za dopustnost ponovne prošnje ta mednarodno zaščito, to je, da dejstev in dokazov, ki so obstajali že v času prvega postopka, iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogel uveljavljati.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 28/1, 28/1b, 46, 46/3.
Upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu - pridržanje v centru za tujce - resna grožnja za javni red ali javno varnost
Sodišče lahko pritrdi toženki, da so opisane kršitve hišnega reda take narave (prepiri s sostanovalci, žaljiv in agresiven odnos do varnostnikov (v vinjenem stanju), ko so ga skušali umiriti, vpitje v vinjenosti in predvajanje glasbe v poznih nočnih urah, pretep s sostanovalcem v vinjenem stanju, ponovno motenje nočnega reda, kričanje in razburjanje v prostorih in pred vhodom Azilnega doma Vič) ter intenzitete, da nedvomno ogrožajo javnost in predstavljajo tudi dovolj resno nevarnost za javni red.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - resna grožnja za javni red ali javno varnost - sorazmernost ukrepa
Opisane kršitve tožnika so bile take narave (žaljiv in agresiven odnos do varnostnikov, ko so ga skušali umiriti ob tem, ko je bil vinjen (in pri njem našli marihuano), upiranje varnostnikom in uporaba fizične sile proti njim, udeležba v prepiru s sostanovalci, nadlegovanje ostalih prosilcev v vinjenem stanju, grožnje drugemu tujcu in odtujitev njegovega mobilnega telefona) ter intenzitete, da nedvomno ogrožajo javnost in predstavljajo tudi dovolj resno nevarnost za javni red. Upoštevaje intenziteto in dinamiko kršitev tožnika v azilnem domu, je tudi po oceni sodišča ukrep omejitve tožnikovega gibanja na prostore Centra za tujce ustrezen in sorazmeren nevarnosti, ki jo tožnik s svojimi ravnanji predstavlja za varstvo osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 27, 29, 29/2. ZUS-1 člen 28, 28/2, 28/3, 69, 69/1. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 47. ZMZ-1 člen 70, 70/4.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - upravni akt - rok za predajo prosilca - tožba zaradi molka organa - pravica do pritožbe - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
V upravnih zadevah, kjer ne gre za izvajanje prava EU, je možno spremeniti pravnomočno urejeno razmerje samo po določbah ZUP, torej z ustreznim upravnim aktom in zaradi načela enakovrednosti iz 47. člena Listine (v luči procesne avtonomije) mora enako veljati tudi, ko gre za izvajanje prava EU, torej tudi v konkretnem primeru.
Če je rok iz člena 29(2) Dublinske uredbe potekel, mora tožena stranka izdati upravni akt na podlagi drugega odstavka 51. člena ZMZ-1, če pa je prvotni rok 6 mesecev podaljšan na 18 mesecev, mora o tem izdati upravni akt po določilih ZUP.
Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 28/1, 28/1b, 46, 46/3.
Sodišče je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnika zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi - dokazno breme
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Ni sporno, da so dejstva, s katerimi tožnik utemeljuje svoj drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (družinske težave zaradi dedovanja po očetu) obstajala že v predhodnem postopku ter ob vložitvi prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in da se je tožnik takrat skliceval nanje. Ob takih okoliščinah (ko se je tožnik predhodno že skliceval na zatrjevana "nova" dejstva) pa je logično in pravilno nosilno stališče izpodbijanega sklepa, da navedenih dejstev ni mogoče šteti za nova dejstva.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - prosilec iz Maroka - ekonomski razlog
Toženka je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.
Ob upoštevanju omenjenih izhodišč sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik je namreč 8. 7. 2024 samovoljno, ne oziraje se na povzete zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil vse do 17. 7. 2024. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, po presoji sodišča ne izkazuje pravnega interesa za ta upravni spor. Zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
ZMZ-1 člen 20, 20/3, 49, 49/15, 70, 70/4. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 7, 19, 19/2, 47. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. ZUS-1 člen 59, 59/2, 59/2-1. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 27.
subsidiarna zaščita - resna škoda - odstranitev tujca iz države - načelo nevračanja - zdravstveno stanje prosilca - načelo lojalnega sodelovanja - pravo EU - zaslišanje - glavna obravnava - pravica do pritožbe
Sodna praksa Sodišča EU v zvezi z Direktivo o vračanju 2008/115 pomeni, da je Upravno sodišče moralo v tej zadevi zaradi obvezujoče metode razlage effet utile oziroma lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU ignorirati določbo petnajstega odstavka 49. člena ZMZ-1.
Tožena stranka sploh ni naredila ocene tveganja z vidika varstva pravice iz člena 19(2) Listine, kljub temu, da je tožnik poleg tega, da nima kje bivati v Alžiriji, omenil tudi zdravstvene razloge. Te razloge pa je omenil v takšnih okoliščinah in na način, da bi tožena stranka morala ta vidik spora razčistiti in ga vključiti v presojo.
Člen 5 Direktive 2008/115 v povezavi s členoma 1 in 4 ter 19(2) Listine nasprotuje temu, da država članica sprejme odločbo o vrnitvi ali zagotovi odstranitev državljana tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju te države članice in ki ima hudo bolezen, če obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi vrnitev tega državljana, ker v namembni državi ni na voljo ustrezne oskrbe, tega izpostavila nevarnosti znatnega skrajšanja pričakovane življenjske dobe ali hitrega, znatnega in nepopravljivega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, kar bi povzročilo hude bolečine.
Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, v povezavi z določbo o pravnem sredstvu v zadevah ponovnih prošenj in v pritožbenih zadevah odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito ter 47. člena Listine in v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 6. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4, 84/2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - pridržanje - ogrožanje varnosti - resna grožnja za javni red ali javno varnost - kršitev javnega reda in miru
Kršitve so bile take narave (grožnja s smrtjo varnostniku in žalitve le-tega v vinjenem stanju, neupoštevanje njegovih navodil in odredb, nespoštljivo ravnanje s hrano, glasno razburjanje, pozivanje varnostnika k pretepu zunaj varovanega območja) in intenzitete, da nedvomno ogrožajo javnost in predstavljajo tudi dovolj resno nevarnost za javni red.
Ni dvoma, da je bilo z omejitvijo gibanja tožnika na prostore Centra za tujce, poseženo v njegovo osebno svobodo oziroma da ta ukrep pomeni omejitev izvrševanja njegove pravice do svobode (ki jo varujejo 19. člena Ustave, 6. člen Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člen EKČP).
Sodišče pritrjuje sklepu toženke, da je ob zgoraj opisani dinamiki kršitev tožnika v azilnem domu, ukrep omejitve gibanja na območje Centra za tujce ustrezen in sorazmeren nevarnosti, ki jo tožnik s svojimi ravnanji predstavlja za varstvo osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda. Večkratna opozorila varnostne službe pri tožniku niso zalegla, s kršitvami je torej nadaljeval, šlo pa je za hujše kršitve (varnostniku je grozil s smrtjo). Tako je jasno, da se lahko le z ukrepom omejitve gibanja tožnika na Center za tujce, zagotovi cilj varstva osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Po povedanem je namreč dne 25. 6. 2024 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil nastanitvene kapacitete in se tja v do dneva izdaje tega sklepa ni vrnil.