Tožnik kljub obsodbi niti med prestajanjem kazni zapora ni prenehal s kršenjem pravnega reda Republike Slovenije, ampak je še naprej nadaljeval z ogrožanjem fizične varnosti drugih ljudi. Zoper njega so bili zaradi nespoštovanja zakonodaje in pravil zavoda odrejeni različni varnostni ukrepi. Ker gre za več ponavljajočih se dejanj, ki predstavljajo ogrožanje varnosti drugih, je tožena stranka logično sklepala, da obstaja nevarnost, da bi se lahko taka ravnanja dogajala tudi v bodoče, zaradi česar se je tožena stranka pravilno odločila za ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti ter premoženjske varnosti.
To, kar zahteva tožnik z zahtevo za izdajo začasne odredbe, tj., da se izvršitev izpodbijane odločbe odloži do pravnomočnosti odločitve o vloženi tožbi, torej izhaja že iz samega zakona. Tožnik si tako z obravnavanim predlogom ne more izboljšati svojega pravnega položaja.
Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi le posplošeno zatrjuje, da se bo v primeru izročitve z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo zaradi nehumanih razmer v zaporih. Na splošno se sklicuje na stanje v makedonskih zaporih, ki da je nevzdržno. Sodišče takih navedb že zaradi nekonkretiziranosti ne more preizkusiti.
Tožnik ni predložil nobenih informacij glede KPU Zapor Bitola, ki bi danes izkazovale, da mu v primeru izročitve grozi nevarnost mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja.
Poseg v prosilčevo osebno svobodo v skladu z določbo četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Vendar pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).
Ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine. Pri tem mora biti posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja okoliščina, ki jo je treba upoštevati, je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil. Dejstva, ki bi bila pomembna v obravnavani zadevi (posebej resna duševna ali fizična bolezen tožnika, kritično poslabšanje tega stanja ob predaji Zvezni republiki Nemčiji s posledico trpljenja v smislu 4. člena Listine), pa po presoji sodišča iz tožnikovega trditvenega in dokaznega gradiva ne izhajajo.
Če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo ali pa večina prebivalstva, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
V obravnavani zadevi je bil tožnik že predan odgovorni državi članici Republiki Bolgariji, vendar je interes za vsebinsko obravnavo tožbe še vedno podan, saj tretji odstavek 29. člena Dublinske uredbe določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme.
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da v obravnavani zadevi ni bilo mogoče zaznati utemeljene domneve, da bi v Republiki Bolgariji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Tožena stranka bi morala pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik v Bolgariji v primeru predaje dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo na način, kot je to predlagano v izvedeniškem mnenju. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da kljub temu, da pri tožniku ni podana huda duševna bolezen (npr. psihoze in posledično motene realitetne kontrole ter motene sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja), pa je vendarle izkazano, da ima psihične težave. Po mnenju izvedenke je predaja tožnika v Republiko Bolgarijo sicer mogoča, vendar le ob predpogoju, da se bo tudi tam nadaljevalo njegovo zdravljenje tako z zdravili kot tudi z ustreznim psihiatričnim vodenjem, zaradi česar je izvedenka tudi predlagala preventivne ukrepe ter zapisala, da mora biti zagotovljena ustrezna psihološka in psihosocialna podpora na obeh straneh, torej v primeru izročitve, tudi Republike Bolgarije. Iz odgovora pristojnih bolgarskih organov, s katerimi sprejemajo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, pa je razvidno zgolj to, da bo azilni postopek potekal v skladu z evropsko zakonodajo in nacionalno zakonodajo. Tak odgovor pa ne more nadomestiti individualnega zagotovila, da bo tožnik dejansko tudi prejel zdravniško pomoč in oskrbo, in ki bi predstavljalo specifično individualno jamstvo za njegov konkreten primer.
Ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici.
V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine. Če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, tega ne smejo zanemariti. Tožnica ni predložila objektivnih elementov, s katerimi bi bilo mogoče sklepati na obstoj upoštevne posebne resnosti njenega zdravstvenega stanja, s tem pa tudi ni navajala nobenih takšnih osebnih okoliščin, ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost tožene stranke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Švicarske konfederacije.
Postopek mednarodne zaščite primarno ni namenjen zagotavljanju zaposlitve prosilcem za azil, zato odsotnost te pravice ne kaže na sistemske pomanjkljivosti, razen če bi to v kombinaciji z drugimi dejavniki (npr. odsotnostjo kakršne koli materialne oskrbe s strani države) privedlo do stanja ekstremnega materialnega pomanjkanja, ki je nezdružljivo s človekovim dostojanstvom. Slednjega pa tožnik ne trdi niti toženka ne ugotavlja.
Prosilec je tisti, ki mora predložiti elemente, s katerimi lahko dokaže, da obstajajo utemeljeni razlogi, da sprejemna država zanj konkretno ne more šteti za varno tretjo državo. Obseg ugotavljanja upoštevnih dejstev in informacij je tako v prvi vrsti odvisen od njegovih navedb in izjav, dolžnost toženke pa se aktivira šele takrat, ko prosilec posreduje informacije, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.
Tožniku je bila v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Nizozemski po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o, za odločitev pomembnih, dejstvih ter zanje predlaga dokaze.
Tožnik je imel možnost prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, ob tej priložnosti pa se je predpostavljalo njegovo aktivno ravnanje, torej obveznost sodelovanja z organom. Posledično je pravilno procesno postopanje toženke, ki je tožnikovo zahtevo z dne 18. 12. 2025 obravnavala v skladu določbami ZMZ-1 kot ponovno prošnjo.
V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito se najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti kumulativno izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.
Za odločitev v obravnavani zadevi je torej v prvi vrsti bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva in nove dokaze. Tožnik takih dejstev ni navedel.
Države članice, ki jih zavezuje Direktiva o sprejemu, med katere spada Republika Hrvaška, prosilcem za azil tudi v okviru postopka na podlagi Uredbe Dublin III zagotoviti potrebno zdravstveno varstvo in zdravniško pomoč, ki vključujeta vsaj nujno oskrbo ter osnovno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj. V teh okoliščinah in v skladu z vzajemnim zaupanjem med državami članicami obstaja močna domneva, da bo zdravljenje, ki bo na voljo prosilcem za azil v državah članicah, ustrezno. Pri odločanju o predaji zadevne osebe, ali če gre za sodišča, o zakonitosti sklepa o predaji, morajo presoditi nevarnost za uresničitev teh posledic, ker bi lahko izvršitev sklepa pripeljala do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s to osebo. Organi bi morali odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe. Glede tega je zlasti v primeru hude duševne bolezni primerno, da se ne upoštevajo samo posledice fizičnega prevoza zadevne osebe iz ene države članice v drugo, ampak da se upošteva celota znatnih in nepopravljivih posledic, ki bi izhajale iz predaje.
Toženka bi glede na izkazano okoliščino, da ima tožnik duševno motnjo, ki terja resno zdravstveno obravnavo, pa te na Hrvaškem (v dveh letih) ni bil deležen oz. je bila očitno spregledana, morala pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo, kot jo potrebuje. Zgolj splošno zagotovilo in običajno ravnanje hrvaških organov v danem primeru, ob vseh izpostavljenih okoliščinah, ne zadošča.
Tožnik z navedbami, da v Alžiriji še nisi na varnem, če ni vojne, da tam ni dela, da so slabi ekonomski pogoji ter da so ljudje žrtve nasilja, nestrpnosti in zaničevanja, ne more uspeti. Obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1 ne more biti posledica splošnega pomanjkanja ali neurejenih razmer v izvorni državi. Gre za splošno stanje v državi, ki mu je izpostavljeno tudi ostalo prebivalstvo Alžirije. Institut mednarodne zaščite varstvu pred tem ni namenjen. Ta daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Razlog za mednarodno zaščito tudi ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.
Zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito v Švici ne more vplivati na drugačno odločitev pristojnega organa, saj ima v pristojni državi prosilec pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Prav tako je utemeljeno navedla, da tudi če se je že začel postopek vrnitve v izvorno državo, se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcem zagotovljeno sodno varstvo za primer, če bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju. Tujca v postopku odstranitve še vedno varuje načelo nevračanja, ki zagotavlja, da ne bo vrnjen v državo, v kateri obstaja realno tveganje, da bo izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju oziroma kaznovanju, zaradi česar sodišče meni, da s tem, ko je bilo tožniku v Švici naloženo, da mora zapustiti državo, tega ni mogoče razumeti kot sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Postopek mednarodne zaščite ni namenjen urejanju ekonomske situacije prosilca in iskanju dela, ampak je namenjen osebam, ki zaščito dejansko potrebujejo.
Tožnik v sodnem postopku ne more uspeti s tožbenimi očitki o kršitvi pravice do družinskega življenja. Odrasli brat praviloma ne sodi v definicijo družinskega člana. Izjeme so sicer predvidene v 16. členu Uredbe Dublin III, kjer je določeno, da kadar je prosilec zaradi nosečnosti ali novorojenega otroka, resne bolezni, hude invalidnosti ali starosti odvisen od pomoči svojega otroka, brata ali sestre ali starša, ki zakonito prebiva v eni od držav članic, ali je otrok, brat ali sestra ali eden od staršev prosilca, ki zakonito prebiva v eni od držav članic, odvisen od slednjega, država članica običajno prosilca obdrži skupaj ali združi s tem otrokom, bratom ali sestro ali enim od staršev, pod pogojem, da so družinske vezi obstajale že v državi izvora, da je otrok, brat ali sestra ali eden od staršev ali prosilec zmožen nuditi pomoč drugi vzdrževani osebi in da zadevne osebe pisno izrazijo to željo, kar pa tožnik ni uspel izkazati.
Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Pristojni organ mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Ker toženka tega ni storila, ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne da preizkusiti. S tem je podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu.