mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil
Za priznanje mednarodne zaščite ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi, da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Zgolj navajanje slabega ekonomskega in socialnega sistema v izvorni državi po presoji sodišča ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-1. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 34.
mednarodna zaščita - nedovoljena prošnja - zavrženje prošnje - dokazno breme - mednarodna zaščita že priznana v drugi državi članici Evropske unije
Na podlagi prstnih odtisov tožnika v sistemu Eurodac, kjer je bil tožnik zaveden kot prosilec v Italiji (naknadno pa še na Malti), je tožena stranka ugotovila, da mu je bila v Italiji že priznana subsidiarna zaščita. S tem se je dokazno breme za izkazovanje dejstva, da tožnik v Italiji sploh ni zaprosil za mednarodno zaščito, prevalilo na tožnika.
Ker tožnik ni zaprosil državnih organov za pomoč pred preganjanjem s strani predstavnikov drugega plemena, s tem ni izkazal, da mu država ni sposobna nuditi zaščite in zato ni potrebno, da bi morala tožena stranka še posebej pridobivati splošne in specifične informacije o izvorni državi v zvezi s tem.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - nova dejstva - izkazanost pogojev za uvedbo ponovnega postopka - dokazno breme
Tožnik v tokratni drugi zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedel takšnih novih dejstev, ki bi kakorkoli pomembno povečevali verjetnost, da je do mednarodne zaščite upravičen in prav tako ni predložil novih dokazov oziroma se tovrstni novi elementi in ugotovitve, ki bi pomembno povečali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, niso pojavili.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-d.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - postopek odstranitve tujca iz države - zloraba postopka - objektivno merilo
Direktiva o vračanju kot tudi ZMZ-1 kot objektivno merilo določata, da je prosilec že imel možnost začeti azilni postopek. Druga objektivna merila v ZMZ-1 sicer niso določena, vendar pa se tožena stranka sklicuje ravno na navedeno (edino) objektivno merilo.
mednarodna zaščita - status begunca - prosilec iz Sirije - utemeljen strah pred preganjanjem
V konkretnem primeru je tožnik na zaslišanju sicer povedal, da nasprotuje vladnemu režimu, vendar je v predmetni zadevi bistveno, kako bi ga percipirala oblast v Siriji v primeru njegove vrnitve. Tožnik bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo za oblast zelo sumljiv, ker prihaja iz območij, ki so za režim kritična. Sodeloval je na demonstracijah, poleg tega pa je z vidika njegovega strahu pred preganjanjem treba upoštevati tudi, da je bilo že več njegovih družinskih članov tudi ubitih. Iz izpovedi tožnika izhaja, da ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi zaradi svojega političnega prepričanja.
Tožnik se je pred oblastjo izmikal oziroma je živel na območjih, ki so jih obvladovali uporniki. Na demonstracijah v Al-Qadamu je izgubil bratranca, na hišo njegove sestre v kraju Sbene je sredi demonstracij padla raketa, ki je ubila tako sestro kot tudi njenega sina, zaradi udeležbe na demonstracijah so izginili trije njegovi nečaki, njegov sin se je zatekel v Turčijo. To se sklada z informacijami o njegovi izvorni državi, da so v Siriji preganjani vsi, ki niso na vladni strani oziroma oziroma vsi, ki se jim zgolj pripisuje pripadnost protivladni strani. Po presoji sodišča že navedena dejstva zadoščajo za presojo pogojev za status begunca.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2. ZUS-1 člen 24, 24/1. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-b.
vrnitev v prejšnje stanje - upravičen razlog - pravočasna vložitev tožbe - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - utemeljena nevarnost - nevarnost pobega - objektivni kriterij
Ob stanju stvari, ko tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito ne pozna slovenskega jezika in s tem pravnega sistema države, v kateri je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, in ni bil obveščen o možnosti, da zahteva brezplačno pravno pomoč in zastopanje v zvezi z vložitvijo pravnega sredstva, ni mogoče šteti, da je iz neopravičenega vzroka zamudil rok za tožbo. Zato je sodišče ugodilo njegovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in tožbo štelo za pravočasno.
Odreditev omejitve gibanja v primeru, ko je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito in jih sicer ne bi bilo mogoče pridobiti, je dopustna le, če obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Zato je navedeni ukrep po presoji sodišča mogoče izreči le v primeru jasno izraženega namena tožeče stranke glede zapustitve Republike Slovenije, če tega ni, pa v primeru izpolnitve vnaprej določenih objektivnih kriterijev, ki opredeljujejo nevarnost pobega.
Objektivna merila, ki opredeljujejo obstoj nevarnosti pobega, morajo biti določena v jasni in splošni zavezujoči določbi, ki jo je mogoče nedvoumno izvajati in uporaba katere je predvidljiva.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 13, 13/2, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti
Če države članice ni mogoče ali je ni več mogoče šteti kot odgovorne na podlagi prvega odstavka tega člena in če se na osnovi dokazov ali posrednih okoliščin, kot so opisani na dveh seznamih iz člena 22(3), ugotovi, da je prosilec – ki je vstopil na ozemlja držav članic nezakonito ali za katerega ni mogoče ugotoviti okoliščin vstopa – pred vložitvijo prošnje v državi članici živel nepretrgoma vsaj pet mesecev v državi članici, je ta država članica po drugem odstavku tega člena odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. To določilo bi bilo glede na navedeno uporabno le za primer prosilca, ki bi iz tretje države nezakonito vstopil na območje države članice. Tožnik pa je oseba, ki je znotraj območja držav članic že vložil prošnjo za mednarodno zaščito.
Prav tako razglašena pandemija Covid-19 ne more biti utemeljen razlog, ki bi preprečeval predajo tožnika v Italijo, saj ne gre za razlog, ki bi predstavljal obstoj sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka. Sodišču ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Italiji v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.
Zgolj grožnja s strani nedržavnega subjekta še ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, saj je dodaten pogoj, ki mora biti izpolnjen v zvezi s tem, da prosilcu država, politične organizacije ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.
Ker se tožnik ne nahaja več v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in se vanj tudi ni vrnil po poteku treh dni, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - dokazno breme - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik ob navajanju razlogov za zapustitev izvorne države ni uspel izkazati, da bi bi bil lahko v primeru vrnitve v njegovo državo soočen z okoliščinami, ki bi imele znake preganjanja, kot jih določa 26. člen ZMZ-1, niti ni izkazal nobenega od predpisanih razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem, to je bodisi zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).
Tudi če bi bilo ugotovljeno, da so v obravnavani zadevi podani razlogi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 ali da obstaja utemeljeno tveganje, da tožnik utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 in da imajo dejanja preganjana, ki naj bi jih v obravnavani zadevi izvajali nedržavni subjekti ustrezne lastnosti (26. člen ZMZ-1), je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.
Odgovornost pritožnika (prosilca) je, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-3. URS člen 22. ZMZ-1 člen 49, 49-3.
mednarodna zaščita - zavrnitev dokaznega predloga - pravica do izjave v postopku - neobrazloženost
Predlaganih dokazov ni treba izvesti le, če so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Pri tem je potrebna še posebna previdnost, saj se zavrnitev ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno. V vsakem primeru pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena, saj je stranki sicer kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - varna izvorna država - prosilec iz Bangladeša
Tožnik ob navajanju razlogov za zapustitev izvorne države ni uspel izkazati, da bi bil v primeru vrnitve v Bangladeš kakorkoli ogrožen ali soočen z okoliščinami, ki bi imele znake preganjanja, niti ni izkazal nobenega od predpisanih razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem, bodisi zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - nedržavni subjekt - preganjanje - grožnja
Zgolj grožnja s strani nedržavnega subjekta še ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, čeprav gre za grožnjo s smrtjo. Dodaten pogoj, ki mora biti izpolnjen v zvezi s tem je, da prosilcu država, politične ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. V konkretnem primeru pa tožnik ni izkazal, da bi bil ta pogoj podan, saj ni izkazal, da mu država zaradi preganjanja s strani očeta ni sposobna ali noče nuditi zaščite, saj sam tudi ni poiskal pomoči države.
Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnik 7. 9. 2020 zapustil Azilni dom. Tožnik se tudi do 27. 10. 2020 ni vrnil v Azilni dom. Ker se torej ne nahaja v Azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.
Z zapustitvijo azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokaže, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da upravni akt, ki ga izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51-4. Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice člen 18, 18/1, 18/1-c.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Tožnik ni uspel izkazati, da trpi za posebej hudo duševno ali fizično boleznijo, ki bi pri njem lahko povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. V kolikor bi ta bila morebiti naknadno podana, pa bo imel na Hrvaškem ustrezno zdravstveno oskrbo, tako kot v Republiki Sloveniji, saj na Hrvaškem niso izkazane sistemske pomanjkljivosti v zvezi z zdravstveno oskrbo prosilcev.
ZMZ-1 člen 23, 23/1, 23/1-3, 23/1-4, 24, 25, 26, 27, 27/7. ZUS-1 člen 52. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. ZPP člen 214, 214/2.
mednarodna zaščita - status begunca - politično prepričanje kot razlog preganjanja - informacije o izvorni državi - preganjanje - odločanje v sporu polne jurisdikcije - nova dejstva in dokazi - domneva o priznanju dejstev - glavna obravnava
Pri dokumentu z dne 2. 7. 2019 gre za dokaz, ki je nastal po izdaji izpodbijane odločbe z dne 28. 6. 2019. V zvezi z navedenim ter določilom 52. člena ZUS-1 sodišče opozarja na sklep Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018, v katerem je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije, da je treba tretji odstavek 46. člena Direktive 2013/32 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite v povezavi s 47. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razlagati tako, da mora sodišče države članice, pri katerem je vloženo pravno sredstvo na prvi stopnji zoper odločbo o prošnji za mednarodno zaščito, proučiti tako dejanske in pravne elemente, kot je uporaba točke (a) prvega odstavka 12. člena Direktive 2011/95 za položaj prosilca, ki jih je organ, ki je sprejel to odločbo, upošteval ali bi jih lahko upošteval, kot tudi elemente, ki so se pojavili po sprejetju navedene odločbe. Ker je tožnik konkretno navajal novo dejstvo in ga izkazoval s predloženo listino, bi tožena stranka, da bi uspela, temu morala konkretizirano nasprotovati, kar pa ni storila.
Glede na navedene informacije o izvorni državi o širjenju kroga osumljencev zgolj dejstvo, da je tožnik lahko brez težav zapustil državo, še ne more utemeljevati zaključka, da tožniku v Turčiji ni grozilo in mu v prihodnosti ne bi grozilo preganjanje. Tožnik ima po presoji sodišča utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi in sicer zaradi svojega političnega prepričanja, kot pripadnik Gülen gibanja, ker obstaja velika verjetnost, da bo v primeru vrnitve v izvorno državo zgolj zaradi tega podvržen kazenskim postopkom. Tožniku torej v izvorni državi grozi preganjanje zaradi političnega prepričanja po peti alineji prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 v povezavi s sedmim odstavkom 27. člena ZMZ-1.
Na podlagi informacij o izvorni državi sodišče sklepa, da ob povsem realni možnosti, da bo tožnik ob vrnitvi v izvorno državo pridržan in zaslišan, obstaja tudi dovolj resna nevarnost, da bo tožnik podvržen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Sodišče je v tej zadevi odločilo brez glavne obravnave in tožnika ni zaslišala, ker je ob upoštevanju stališč SEU, izraženih v sodbah C-348/16, Sacko in C-556/17, Torubarov, ob presoji vseh pravnih in dejanskih elementov, zgolj na podlagi podatkov iz spisa, lahko ugotovilo, da je treba glede na okoliščine konkretnega primera tožniku priznati mednarodno zaščito iz razloga, kot ga je navedel v svoji prošnji.