mednarodna zaščita - status begunca - politično prepričanje kot razlog preganjanja - prosilec iz Maroka - preganjanje - utemeljen strah pred preganjanjem
Tožena stranka je dovolj zanesljivo ugotovila na podlagi dveh osebnih razgovorov in vpogleda v informacije o stanju v izvorni državi, vključno v zvezi z varnostnim incidentom v taborišču Gdeim Izik, da tožnik ni izkazal, da je bil preganjan v obdobju 7 let od leta 2010 do 2017 po incidentu v taborišču Gdeim Izak, pa tudi, da ni bil preganjan zaradi zatrjevanih udeležb tožnika na demonstracijah za pravice prebivalcev Zahodne Sahare pred incidentom v Gdeim Izaku in da mu preganjanje tudi ne grozi v primeru vrnitve v izvorno državo.
Tožnik ni bil preganjan v izvorni državi zaradi svojega političnega prepričanja. Zato njegov strah pred prihodnjim preganjanjem ni utemeljen oziroma ga tožnik ni uspel utemeljiti, pri čemer je zelo pomembno, da je tožena stranka preučila in upoštevala tudi splošne informacije v zvezi z demonstracijami za samostojno Zahodno Saharo ter specifične informacije v zvezi z varnostnim incidentom v taborišču Gdeim Izik. Ne zadošča namreč, da tožnik pavšalno zatrjuje neupoštevanje informacij o izvorni državi, oziroma da je organ upošteval le informacije, ki so v prid toženi stranki. Trditve tožnika o njegovem zatrjevanem preganjanju morajo biti podprte z bolj konkretnimi informacijami o izvorni državi, ki se v večji meri povezujejo z okoliščinami tožnika, kot je to uspela izkazati tožena stranka v zvezi z argumentom, da tožnik nima utemeljenega strahu pred preganjanjem. Tega pa tožnik ni izkazal.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Tožnik je s samovoljno zapustitvijo azilnega doma sam dal podlago za sklep, da nima več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ter posledično za domnevo, da je prošnjo umaknil. To pa obenem pomeni, da je s potekom zakonsko predpisanega roka treh dni prenehal tudi njegov pravni interes za tožbo.
mednarodna zaščita - status begunca - subsidiarna oblika zaščite - molk organa - podaljšanje subsidiarne zaščite - preuranjena tožba
Ni mogoče odločiti o podaljšanju subsidiarne zaščite pred pravnomočnostjo odločbe o samem priznanju subsidiarne zaščite. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do nedopustne procesne situacije, ko bi na primer tožena stranka podaljšala subsidiarno zaščito, čeprav odločitev o podelitvi subsidiarne zaščite ne bi več veljala.
ZMZ-1 člen 49, 49/6, 50, 50/2, 50/2-3, 50/3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28.
Okoliščina, da je tožnik brez pojasnitve zapustil izpostavo Azilnega doma in se vanj ni vrnil, je v obravnavani zadevi nesporno izkazana. Tožnik oziroma svetovalka za begunce pa tudi nista izkazala, da je njegovo izginotje posledica okoliščin, na katere ni imel zadostnega vpliva. Sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnika zavrglo.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - ponovna prošnja - novi dokazi in dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost izpolnjevanja pogojev - mladoletnik brez spremstva - dokazno breme - največja korist otroka
ZMZ-1 ni mogoče razlagati tako, da se mora zadevna država članica pred izdajo sklepa, s katerim zavrže zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, prepričati, da je mladoletniku brez spremstva v državi vrnitve na voljo ustrezen sprejem. Ni namreč nujno, da vse osebe, ki bi bile upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - identiteta - ogrožanje varnosti
Tožnik ima očitno resne zdravstvene težave, zato sodišče ne ocenjuje, da bi tožnik predstavljal resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo nacionalni varnosti ali javnemu redu.
mednarodna zaščita - zahteva za uvedbo ponovnega postopka - zavrženje zahteve - nova dejstva in dokazi - prosilec iz Afganistana
Tožnik v tokratni tretji zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedel takšnih novih dejstev, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da je do mednarodne zaščite upravičen in prav tako ni predložil novih dokazov oziroma se ti novi elementi in ugotovitve, ki bi pomembno povečali verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, niso pojavili.
Sodišče pritrjuje tožniku, da gre v zvezi z zatrjevanim fizičnim napadom na tožnikovega sina in brata, do katerega naj bi po trditvah tožnika prišlo po njegovi drugi zahtevi za uvedbo ponovnega postopka, za objektivno novo dejstvo. Vendar pa navedeno novo dejstvo že samo po sebi ni tako, da bi pomembno povečevalo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ker je iz nadaljnjih navedb tožnika razvidno, da dogodek policiji ni bil niti prijavljen, tudi ni moč ugotavljati, da državni organi tožnika oziroma njegove družine ne bi bili sposobni zaščititi oziroma bi bili sicer neučinkoviti. Poleg tega sodišče pripominja, da tudi v tem postopku pavšalno podane navedbe v zvezi z novim dogodkom, ne morejo pomeniti utemeljenega strahu pred preganjanjem v smislu pomembno povečane verjetnosti za preganjanje v izvorni državi. Tožnik s takšnimi navedbami (da so sina in brata zbrcali ter ju spraševali, kje se tožnik nahaja, sicer se bodo maščevali nad tožnikovim sinom) ne more izkazati pogoja iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. Prav tako se sodišče strinja s presojo tožene stranke, da predložene fotografije (strica in svaka) ne izkazujejo tožnikovih novih navedb.
Pravilna je presoja tožene stranke, da je navajanje okoliščin v zvezi s spremenjenimi oziroma poslabšanimi varnostnimi razmerami v tožnikovi izvorni državi in kraju njegovega bivanja, preveč splošno in hipotetično, saj ga utemeljuje le z umikom varnostnih sil NATA in ZDA, članek, na katerega se sklicuje, pa je prav tako utemeljen na predvidevanju.
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal, da bi imel težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini in tako ne obstaja vzročna zveza med razlogi in dejanji preganjanja in da prav tako ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi, ter da je zatrjeval, da v nobenem primeru ni poiskal zaščite pri policiji. Pravilno je ugotovila, da mora v primeru preganjanja s strani nedržavnih subjektov najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, saj šele, ko dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ni bila nudena, lahko uveljavlja preganjanje ter da tudi ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v Republiki Srbiji in ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.
mednarodna zaščita - ponovni postopek - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in nova dejstva
Ker tožnik novih dokazov, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, je bilo zavrženje toženke na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 pravilno in zakonito.
ZMZ-1 člen 2, 2-30, 68, 69, 69/7. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 14, 14/4, 14/4-b.
mednarodna zaščita - status begunca - odvzem - kaznivo dejanje - neposredni učinek direktive - pravica do izjave - pravica do tolmača
Neposredni učinek skladno z zahtevami Sodišča Evropske unije dobijo le tiste določbe neprenesene (ali nepravilno prenesene) direktive, ki so brezpogojne ter dovolj jasne in določne ter podeljujejo pravice posameznikom. Na tej podlagi je po mnenju sodišča očitno, da navedena določba v obravnavani zadevi nima neposrednega učinka, saj besedna zveza „izredno hudo kaznivo dejanje“ ne v tej določbi ne v 2. členu Kvalifikacijske direktive II (opredelitev pojmov) ni opredeljena jasno in določno, kot je to razvidno iz 30. točke 2. člena ZMZ-1.
Tožena stranka je po presoji sodišča ravnala skladno z navedenimi izhodišči. Njena dokazna ocena, da je tožnik storil še posebej resno kaznivo dejanje, zaradi česar predstavlja nevarnost za skupnost Republike Slovenije, je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična.
mednarodna zaščita - status subsidiarne zaščite - tajni podatki - izključitveni razlog
Za izključitveni razlog iz 3. alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 zadostuje ugotovitev, da je podan utemeljen sum za dejanje, da je prosilec storil kaznivo dejanje. Zato ni utemeljena tožbena trditev, da mora biti prosilec pravnomočno obsojen ter mora obstajati nevarnost za RS.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - status begunca - subsidiarna zaščita - trditveno in dokazno breme
Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1. Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.
mednarodna zaščita - preganjanje - subsidiarna zaščita - prosilec iz Ukrajine - malo verjetne in neprepričljive izjave
Utemeljeno je toženka pri oceni verodostojnosti tožnika upoštevala, da se je tožnik že v Donecku po lastni izjavi dogovoril za to, da se bo v Sloveniji (oz. Hrvaški, kot izjavi na glavni obravnavi), ukvarjal z nelegalnimi prevozi migrantov in da je bil posel vnaprej dogovorjen in organiziran. Glede na ta razlog za odhod iz Donecka, je tako vsaj vprašljiva resničnost drugih s strani tožnika zatrjevanih razlogov zakaj je zapustil Doneck.
Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi ogrožen, saj je na podlagi dogodkov, ki jih je navedel kot razlog za zapustitev izvorne države in zaradi katerih v Republiki Sloveniji prosi za mednarodno zaščito, razvidno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1 in posledično ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1. Pravilna je tudi presoja toženke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Ob upoštevanju obširnih in utemeljenih razlogov, da minuli dogodki, na katere se je skliceval tožnik, ne govorijo v prid njegovim trditvam o preganjanju, ki bi mu bil lahko izpostavljen ob vrnitvi v izvorno državo, namreč ni podlage niti za ugotovitev, da bi iz tega razloga utrpel resno škodo.
mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - status begunca - strah pred preganjanjem - subjektivni strah pred preganjanjem - utemeljen strah pred preganjanjem
V predmetni zadevi ne more biti razlog za zavrnitev prošnje v tem, da tožnik ni verodostojno navajal dejstev, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, ampak je v zadevi bistveno, ali je uspel izkazati strah pred preganjanjem, ki pa mora biti dovolj objektivno utemeljen oziroma bi moral izkazati tako obliko in intenzivnost zatrjevanega preganjanja, da bi ta ustrezala kriterijem oziroma lastnostim preganjanja iz 26. člena ZMZ-1. Tega pa tožnik očitno ni izkazal.
Zato, ker ni navedel nobenih na zunaj zaznavnih konkretnih dejanj preganjanja, kar bi sicer lahko situacijo spremenilo v tem smislu, da njegov zahtevek ne bi bil očitno neutemeljen, toženi stranki tudi ni bilo treba njegovih izjav preverjati z informacijami o stanju v izvorni državi v smislu tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Stroga presoja dejstev, ki nujno zahteva uporabo informacij o stanju v izvorni državi, po potrebi pridobljene tudi po uradni dolžnosti, pride v poštev, če stranka nima očitno neutemeljenega zahtevka („arguable claim“). Tožnik pa tudi ni sam predložil nobenega poročila o stanju v Maroku glede ravnanj, obravnave, ali preganjanja ateistov.
ZMZ-1 člen 51, 51-2, 63, 63/1, 63/1-2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 33.
Ni utemeljen nadaljnji tožbeni očitek, da bi morala tožena stranka po izstopu Združenega kraljestva iz EU pred izdajo izpodbijanega sklepa pridobiti novo garancijo, da bodo tožnico sprejeli na svoje ozemlje. Sodišče sodi, da odgovor pristojnega organa Združenega kraljestva z dne 22. 12. 2020 v smislu tako dane garancije zadošča. Sodišče ob tem še opozarja na četrti odstavek 63. člena ZMZ-1, po katerem pristojni organ sklep iz druge alineje 51. člena ZMZ-1 razveljavi ter prošnjo prosilca za mednarodno zaščito vzame v obravnavo, če država prvega azila prosilcu vstop na svoje ozemlje zavrne.
V kolikor tožničin sin, ki živi v Združenem kraljestvu resnično ne bi bil več zmožen skrbeti za tožnico in jo preživljati, lahko tožnica v Združenem kraljestvu zaprosi za mednarodno zaščito, pri čemer bo deležna osnovne oskrbe in ji bodo omogočene dostojne življenjske razmere.
ZMZ-1 člen 2, 2/20, 12, 15, 23. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 15, 16, 25, 31. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 24.
mednarodna zaščita - status begunca - mladoletnik brez spremstva - prosilec iz Maroka - informacije o izvorni državi - politično prepričanje kot razlog preganjanja - največja korist otroka
Spoštovanje načela največjih koristi otroka mora biti vodilo tudi v procesu tehtanja realnosti tveganja za kršitev pravic mladoletnika v primeru vrnitve v izvorno državo in se mora odražati tudi v dokaznem bremenu tožene stranke in pravilih in standardih dokazovanja. Pri tem pa je tudi naloga tožene stranke, da je še posebej pozorna, da z mladoletnim prosilcem razčisti vsa za konkreten postopek pomembna dejstva na način, ki je primeren glede na starost prosilca oziroma morebitno mladoletnost.
Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka ne verjela tožniku, da je prebivalec z območja zahodne Sahare. V zvezi s tem območjem pa že od leta 1975 naprej obstajajo splošno znana dejstva o političnem in varnostnem konfliktu z maroškimi oblastmi in s tem povezanimi begunskimi taborišči za več sto tisoč ljudi v Alžiriji in tožnik je zatrjeval določeno preganjanje zaradi političnega prepričanja, ki naj bi ga doživel v Maroku zaradi zavzemanja za pravice prebivalcev zahodne Sahare, in da se je bal vrnitve iz razloga, ker je sam prebivalec zahodne Sahare in naj bi sodeloval v demonstracijah, zaradi česar naj bi bil tudi zaprt v letu 2017. To pa pomeni, da tožena stranka ni mogla izvesti zakonite dokazne ocene, brez da bi pred tem ugotavljala stanje v izvorni državi tožnika prek informacij nevladnih in drugih mednarodnih organizacij, tudi UNHCR. To bi bilo nujno potrebno zaradi ugotavljanja tožnikove zunanje verodostojnosti, to je verodostojnosti izjav tožnika.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. ZMZ-1 člen 50, 50/2. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 9, 9/2, 28, 46, 46/11.
Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. To velja tudi, če procesna predpostavka odpade po opravljeni glavni obravnavi. Glede na to, da je v konkretnem primeru tožnik zapustil ne le azilni dom, ampak tudi državo, to še toliko bolj utemeljeno kaže na domnevo o umiku oziroma odstopu od prošnje, kot npr. zgolj opustitev sporočiti določene bistvene informacije za prošnjo ali neudeležba na osebnem razgovoru (točka a prvega odstavka 28. člena Procesne direktive II), kar je relevantno za presojo, ali ima tožnik še pravni interes za vodenje upravnega spora.
Res je, da bo tožnik, če bo v prihodnosti želel ponovno zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji moral vložiti ponovno prošnjo, vendar je glede na že citirani 11. odstavek 46. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite to možnost, ki jo je evropski zakonodajalec v skladu s pravico do učinkovitega pravnega sredstva očitno predvidel oziroma dopustil. Posledično ni utemeljeno niti tožnikovo sklicevanje na zadnji pododstavek drugega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, saj je tožnik v tem upravnem sporu zagotovo imel možnost učinkovitega pravnega sredstva v skladu s 46. členom Direktive 2013/32/EU, pa je po svoji osebni izbiri ni izkoristil.
mednarodna zaščita - informacije o izvorni državi - notranja zaščita - subsidiarna oblika zaščite - resna škoda - samovoljno nasilje - obstoj oboroženih spopadov
Tožnik je med razlogi za vložitev prošnje navedel, da v domačem kraju trpi zaradi vojne med Indijo in Pakistanom, zaradi tega umre tudi dosti ljudi. S tem uveljavlja razloge za subsidiarno zaščito. Tožena stranka je v postopku vpogledala v različna poročila za leto 2019 in 2020 iz katerih je razvidna splošna varnostna situacija v Pakistanu. Po podatkih EASO je bilo leta 2003 za območje Kašmirja, ki je razdeljen med Indijo in Pakistan, dogovorjeno premirja, ki pa je nenehno kršeno. Kršitev je rekordno število od leta 2018. Leta 2019 je zaradi bitk vzdolž linije nadzora umrlo okoli 60 civilistov. V celem času pa naj bi umrlo med 30.000 in 100.000 civilistov. Po ceni EASO predstavlja Kašmir največji in najbolj militirizirani teritorialni spor na svetu. Že navedeno po oceni sodišča nakazuje na visoko stopnjo samovoljnega nasilja na območju iz katerega prihaja. Ker je tožena stranka, ne glede na standarde iz sodbe v zadevi Elgafaji (C-465/07), v izpodbijani odločbi le povzela določene informacije o izvorni državi, obenem pa ni preverila, kakšna je dejanska stopnja ogroženosti, ki bi ji bil tožnik, glede na izjave, da živi v Kašmirju blizu indijske meje, na tem območju izpostavljen, je ostala odločba pomanjkljivo obrazložena glede razlogov o odločilnem dejstvu (stopnja samovoljnega nasilja, ki bi tožniku samo zaradi navzočnosti na navedenem ozemlju, na katerem obstaja nasilje, utegnilo povzročiti resno škodo).
Iz razlogov izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi tožena stranka v zvezi z možnostjo notranje zaščite upoštevala tožnikove osebne okoliščine.
mednarodna zaščita - resna škoda - informacije o izvorni državi - subsidiarna oblika zaščite - dokazna ocena
Ob upoštevanju tožnikovih izjav bi tožena stranka morala presojati dostopne specifične in splošne informacije v zvezi s preprodajalci kot subjekti resne škode (tretja alineja 24. člena ZMZ-1). S tega vidika pa bi se najprej morala določno opredeliti tudi do tožnikovih izjav „da ga je strah, da bi mafijska združba izvedela, da jih je izdal, kar sumijo“ in „ko je mamila dostavil zadnjič, preprodajalcu ni dal denarja; preprodajalec naj bi ga zaradi tega večkrat iskal na domu, pa so mu vedno rekli, da njega ni doma“. Z jasnimi razlogi bi torej morala oceniti njihovo skladnost in verjetnost ter morebitno nasprotovanje ustreznim dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki bi jih morala pridobiti (tretja alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1).
V nasprotju s statusom begunca presoja upravičenosti do statusa subsidiarne zaščite nima tolikšnega poudarka na prosilčevih osebnih okoliščinah.