ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-d.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odločba o vrnitvi - zloraba postopka - objektivno merilo
3. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 kot objektivno merilo določa, da je prosilec že imel možnost začeti azilni postopek. Druga objektivna merila v ZMZ-1 sicer niso določena, vendar pa se tožena stranka sklicuje ravno na navedeno (edino) objektivno merilo. Tožnik je nedvomno imel možnost začeti nov azilni postopek že bistveno prej (od 29. 12. 2020 dalje), torej preden je dejansko vložil svoj zahtevek za ponovno uvedbo postopka z dne 8. 1. 2021.
ZMZ-1 člen 23, 23/2, 24, 25, 25/2, 26, 27, 27/1, 27/1-4. ZPP člen 214.
mednarodna zaščita - status begunca - transseksualnost - preganjanje - zaščita pred preganjanjem - subjekt preganjanja - pripadnost posebni družbeni skupini - diskriminacija - nedržavni subjekt
Tožnica je bila zaradi svoje transseksualnosti podvržena fizičnemu nasilju, hudemu psihičnemu nasilju v obliki groženj s smrtjo ter ponavljajočemu se verbalnemu nasilju in poniževanju. Takšne okoliščine po presoji sodišča pomenijo tako hud poseg v tožničine človekove pravice, da jih je mogoče opredeliti kot preganjanje. Tožnica se utemeljeno boji, da bi bila v primeru vrnitve v izvorno državo spet izpostavljena preganjanju. Ob tem med strankama ni sporno, da je bil razlog, zaradi katerega je bila tožnica preganjanja, dejstvo, da je transseksualna oseba. Take osebe pa v Srbiji predstavljajo posebno družbeno skupino v smislu četrte alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1.
Zgolj dejstvo, da je policija naredila zapisnik o prijavi, še ne pomeni učinkovite zaščite države, če temu ni sledil tudi kazenski pregon in kaznovanje storilcev, še posebej ob upoštevanju dejstva, da v obravnavanem primeru ne obstaja nobena očitna ovira za to, saj so bili napadalci identificirani. Pregon in kaznovanje posameznikov, ki storijo kaznivo dejanje, sta nujna za dosego generalne prevencije – odvračanja ljudi od kaznivih dejanj z zagrozitvijo s kaznimi. V obravnavanem primeru do kazenskega postopka zoper storilce ni prišlo, leto dni kasneje pa sta bila tožnica in njen partner v istem kraju žrtvi novih napadov s strani istih napadalcev. Tudi v primeru groženj s smrtjo, ki sta jih bila tožnica in njen partner deležna s strani skupine ljudi, ki so razgrajali po njunem dvorišču, ni prišlo do kazenskega pregona storilcev. Iz vsega navedenega je tako mogoče zaključiti, da v tožničinem primeru organi pregona niso storili tistega, kar bi bilo potrebno za učinkovit pregon in kaznovanje napadalcev ter ji tako niso zagotovili dejanske zaščite pred preganjanjem.
prošnja za mednarodno zaščito - subsidiarna zaščita - prosilec iz Alžirije
Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni očitek, da je bila izpodbijana odločba izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku, kakor zmotno v tožbi na več mestih trdi tožnik. Iz izpodbijane odločbe namreč jasno izhaja, da tožena stranka prošnje tožnika za mednarodno zaščito ni zavrnila kot očitno neutemeljene prošnje, pač pa je svojo odločitev sprejela po izvedenem rednem ugotovitvenem postopku ter po opravljenih dveh osebnih razgovorih
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zahteva za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi - pomanjkljiva dokazna ocena
Izpodbijani akt ima notranje nasprotje oziroma pomanjkljivost v ključnem elementu obrazložitve. Tožnik dejstva, da je bil predlagan za pričo zoper navedene nekdanje člane dagestanske vlade, ni mogel navesti v prvotnem postopku, saj je za to dejstvo izvedel šele po končanem prvotnem postopku. Tožena stranka se tako do tega dejstva, ki ga je tožnik v zahtevku prvič navedel, ni mogla opredeliti že v predhodnem postopku; v konkretnem postopku pa je le povzela tožnikove navedbe v zvezi z navedenim, ni pa v zvezi z njimi naredila dokazne ocene.
Tožnik se je že v upravnem postopku in tudi v upravnem sporu skliceval na priložene informacije o izvorni državi, do katerih se v tem kontekstu tožena stranka ni opredelila, pa bi se skladno s sodno prakso ESČP morala. Tožena stranka je sicer navedla, da se je do informacij že opredelila v prvotnem postopku, vendar pa sodišče ugotavlja, da se je do njih opredelila le z vidika, da je zoper tožnika v Rusiji vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja korupcije (kar je tožnik zatrjeval že v prvotnem postopku), ne pa z vidika zatrjevanega novega dejstva, da mu ob vrnitvi v Rusijo grozi resna škoda, ker je predlagan za pričo v postopkih zoper nekdanje dagestanske člane vlade. Zato sodišče izpodbijanega akta ne more preizkusiti, saj se tožena stranka ni opredelila do novo zatrjevanega dejstva in ne do informacij o izvorni državi v zvezi s tem.
Nekonsistentnosti v izjavah prosilcev za mednarodno zaščito so sicer lahko podlaga za sklepanje o namernem zavajanju pristojnega organa, vendar mora pristojni organ, preden opravi dokazno oceno teh neskladij, prosilcu dati možnost, da jih pojasni. Tudi po stališču Ustavnega sodišča zgolj ugotovitev zavajanja ali zlorabe postopka sama po sebi še ne pomeni avtomatične zavrnitve prošnje, ne da bi pristojni organ ugotavljal razloge za takšno prosilčevo ravnanje.
Različna izpovedovanja o bistvenih okoliščinah, ki jih je navedel tožnik kot razlog za pridobitev mednarodne zaščite, vzpostavljajo dvom, da so se dogodki res zgodili, s tem pa se izmika podlaga za ugotovitev, da je njegova potreba po zaščiti dejanska in resnična. Zato tožnik ni izkazal, da ima družina B nad njim namen izvršiti krvno maščevanje, saj ni izkazal niti dejanja preganjanja, kar že samo po sebi zadošča za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega pa je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito.
mednarodna zaščita - varna izvorna država - prosilec iz Maroka - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev
Tožena stranka je v zvezi s presojo razlogov iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 tožnikove navedbe v zvezi z revščino in boljšim življenjem pravilno ocenila za nepomembna dejstva za obravnavanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da so navedbe tožnika, da je iz Maroka odšel v želji po izboljšanju ekonomskih razmer, nepomembne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Zato je s tem tudi po mnenju sodišča nastopil zakonski razlog, po katerem je moč zavrniti prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.
Tudi v zvezi z drugo navajanim razlogom in sicer grožnjami bratov bivšega dekleta, je tožena stranka pravilno odločila, da tožnik do mednarodne zaščite ni upravičen. V kolikor bi slednje šteli kot sklicevanje na preganjanje s strani nedržavnega subjekta, ni moč spregledati, da je tožnik na izrecno vprašanje tožene stranke obenem povedal, da groženj policiji ni prijavil, saj se je bal njunega maščevanja. Dolžnost prosilca je, da izkaže trditve glede nezmožnosti izvorne države, da nudi zaščito. Zgolj pavšalno tožnikovo zatrjevanje, da se je maščevanja bal, ne zadošča. Glede na navedeno se ni moč sklicevati, da zaščite v izvorni državi ni bil deležen, saj je tam niti ni iskal. Poleg tega, da so navedbe tožnika v zvezi s tem razlogom povsem pavšalne, pa je že tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik zadnje štiri mesece pred odhodom težav iz tega razloga ni več imel, dva meseca pred odhodom pa je stike z dekletom celo prekinil.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zavrženje zahteve - nova dejstva in dokazi - dokazno breme
Izpodbijani sklep med drugim temelji na ugotovitvi, da tožnik ni izkazal, da novih dokazov (slik) brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v času prvega postopka. S tožbenimi navedbami, "da je navedel opravičljiv razlog, da pridobitev dokazov iz Alžirije prej ni bila izvedljiva", po presoji sodišča tej ugotovitvi tožene stranke le posplošeno nasprotuje.
Tožnik ni navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite; tožena stranka je namreč menila da zažig trgovine z alkoholom ni eden izmed razlogov iz Ženevske konvencije, zaradi katerih bi bil tožnik upravičen do mednarodne zaščite. Tega stališča tožene stranke tožnik ob upoštevanju zaostrenih dokaznih standardov v tovrstnih postopkih ne izpodbija določno, saj so njegove trditve o prijavi groženj policiji le posplošene.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - pravno nepomembno dejstvo - prosilec iz Maroka
Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz nobenega podatka v spisu ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem. Zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
ZMZ-1 člen 2, 2/1, 2/1-10, 2/1-13, 2/1-14. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-2. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 2, 2/i.
mednarodna zaščita - vlagatelj - stranka v postopku
Prošnjo za mednarodno zaščito lahko vloži zgolj oseba, ki je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tretja država pa je vsaka država, ki ni članica EU. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik državljan Hrvaške, ki je članica EU, ta v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 33. členom ZMZ-1 ne more biti stranka postopka.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zavrženje zahteve - nova dejstva in dokazi - dokazno breme
Ob upoštevanju zaostrenih dokaznih standardov v tovrstnih postopkih tožnik s posplošenimi tožbenimi navedbami, "da bi tožena stranka morala upoštevati vse objektivne okoliščine v državi izvora in subjektivne okoliščine prosilca ter se opredeliti do sorazmernosti preteče kazni, stanja v alžirskih zaporih in drugega", ne izpodbija navedene presoje tožene stranke, da ni navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Poleg tega je po presoji sodišča pravilno stališče, da v obravnavani zadevi izdana sodba sama po sebi ne pomeni preganjanja, ampak gre za izrečeno kazen za splošno kaznivo dejanje; v takih primerih pa ni razlogov preganjanja. Ker tožnik z navedenim ni izkazal subjektivnega elementa preganjanja, bi moral podati toliko obsežnejše in določnejše trditve, ki kažejo na obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti ali resno škodo, česar pa ni storil. Zato sodišče glede na navedeno stališče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - nova dejstva in dokazi - zavrženje zahteve
Tožnik je v postopku za uvedbo ponovnega postopka kot novo dejstvo navedel, da se je njegov bratranec iz Afrike vrnil v Pakistan. Samega dejstva, da je njegov bratranec v Afriki, prej v postopku ni navajal. Ob podaji tretjega zahtevka pa ni zatrjeval, da bi ga bratranec želel ubiti; saj je zatrjeval le, da mu stric grozi s smrtjo (kar je uveljavljal že predhodno v postopku). O tem pa je že pravnomočno odločeno.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zavrženje zahteve - nova dejstva in dokazi
Obe policijski prijavi sta sicer novi dejstvi, ki pa sta obstajali že v času tožnikovega bivanja v izvorni državi. Na izrecno vprašanje uradne osebe tožniku, zakaj tega razloga ni navedel že prej, je povedal, da je, tako kot ostali prosilci za azil, navajal ekonomske razloge in revščino. Ni vedel, da je pomembno navesti prave razloge. To je izvedel šele v Centru za tujce po tem, ko je prejel negativno odločitev o svoji prošnji. Takšno pojasnilo je tožena stranka pravilno zavrnila kot neprepričljivo ter zlasti neopravičljivo. Tožnik torej tudi po mnenju sodišča ni izkazal, da tega razloga ni mogel uveljavljati že v času prvega postopka (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).
ZMZ-1 člen 21, 21/3, 21/3-3, 27, 27/1, 27/1-4, 52, 52-5.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - pripadnost posebni družbeni skupini - krvno maščevanje - informacije o izvorni državi
Tožena stranka je naredila dokazno oceno o neverodostojnosti tožnikovih navedb, ne da bi v to dokazno oceno vključila tudi razlog za preganjanje iz četrte alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1, čeprav so informacije, ki jih je tožena stranka uporabila o stanju v Pakistanu glede zemljiških sporov in tožnikove navedbe, kazale na možnost pripadnosti določeni družbeni skupini in iz tega razloga obstoj morebitnega preganjanja. Tožena stranka pa o tem ni zavzela nobenega stališča niti ne o intenzivnosti dejanj preganjanja (26. člen ZMZ-1), zaradi česar ni imela podlage za stališče, da so prosilčeve navedbe očitno protislovne, lažne, malo verjetne in v nasprotju s preverjenimi informacijami o izvorni državi in da je zato prošnja očitno neprepričljiva. Tožena stranka bi se lahko oprla na peto alinejo prvega odstavka 52. člena ZMZ-1 samo v okoliščinah, ko bi bilo v zadevi očitno, da ne more iti za noben razlog preganjanja iz 27. člena ZMZ-1, ali da očitno ne gre za takšna dejanja preganjanja, ki bi imela zadostno intenzivnost.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3. ZUS-1 člen 24, 24/1. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3(d).
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - postopek odstranitve tujca iz države - objektivni kriterij - vrnitev v prejšnje stanje - upravičeni razlogi - pravočasnost tožbe - napačna uporaba materialnega prava
Ob stanju stvari, ko je tožniku odvzeta prostost in ko kot prosilec za mednarodno zaščito ne pozna slovenskega jezika in tudi ne pravnega sistema države, v kateri je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, hkrati pa ni izkazano, da bi bil ob tem obveščen o možnosti, da zahteva brezplačno pravno pomoč in zastopanje v zvezi z vložitvijo pravnega sredstva, ni mogoče šteti, da je iz neopravičenega vzroka zamudil rok za vložitev tožbe.
Iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 določila izhaja, da morajo biti kumulativno podani trije pogoji, da je podan ta razlog za omejitev gibanja: prvi pogoj je, da je gibanje prosilcu že omejeno po ZTuj-2 zaradi postopka vračanja, drugi pogoj je, da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, tretji pogoj pa je, da je že prej imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.
Domneva, da je prosilec vložil prošnjo samo zaradi zadržanja svoje vrnitve, utemelji na podlagi objektivnih meril. Takih objektivnih meril pa ZMZ-1 ne vsebuje, kar pomeni, da navedeno določilo Recepcijske direktive II ni bilo v celoti implementirano v naš pravni red in se zato 8. člen Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v skladu z načelom primarnosti uporablja neposredno. Ker torej zakonodajalec objektivnih meril ni vnesel v ZMZ-1, do ustrezne spremembe ZMZ-1 ni možno omejiti gibanja na tej pravni podlagi.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora ne izkazuje več.
ZTuj-2 člen 64, 64/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 2, 2/2, 2/2-a, 4, 4/4, 6, 6/3. ZUS-1 člen 4, 4/1, 30, 30/2, 40, 40/2, 66, 66/1. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 2, 2/b, 6, 6/1, 8, 8/1, 8/2. ZMZ-1 člen 35. Protokol 4 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 4. ZNPPol člen 64. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 19, 51, 52. URS člen 18.
varstvo človekovih pravic - tožba zaradi varstva človekovih pravic - prepoved kolektivnega izgona - načelo nevračanja - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - vlagatelj namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito - pravica do azila - prosilec za mednarodno zaščito - prošnja za mednarodno zaščito - pravica do izjave stranke - izgon iz Slovenije - izgon tujca iz države - subsidiarno sodno varstvo - odločanje o tožbenem zahtevku
Dejanja oziroma opustitve dejanj, ki so si sledila v policijskem postopku tožnika in iraškega Kurda do samega akta vrnitve oziroma predaje tožnika hrvaškim policijskim organov, in so zaradi izvršene vrnitve tožnika Hrvaški povzročila kršitev pravice do kolektivnega izgona so: način vodenja razgovora s tožnikom ob izreku prekrška, ko tožnik ni bil individualno obravnavan v skladu s prepovedjo kolektivnega izgona, tako da bi policija tehtno in objektivno preverila in ocenila osebne okoliščine tujca oziroma da bi mu omogočila, da se brani z argumenti proti ukrepu vrnitve oziroma odstranitve iz države; tožnik v tem procesnem dejanju ni dobil možnosti, da bi vsebino postopka spremljal po tolmaču, da bi imel dostop do pravne pomoči v zvezi z vodenjem postopka vrnitve na Hrvaško in da bi bil informiran o postopku vrnitve na Hrvaško oziroma o posledicah predmetnega postopka in je bil na koncu postopka predan Hrvaški.
Z vidika spoštovanja pravice iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah v njenem elementu, ki zadeva obveznosti države, da po uradni dolžnosti pazijo na spoštovanje pravice do prepovedi vračanja, kadar javno dostopna poročila o tveganjih z vidika 19(2) člena Listine EU o temeljnih pravicah to zahtevajo, niti ni bistveno, ali je tujec jasno izrazil namero ali ne, ali je sploh ni izrazil, ali je bila njegova morebitna namera postopkovno slabo evidentirana ali ignorirana, ker bi pristojni organ pred odstranitvijo moral vedeti za številna in medsebojno dopolnjujoča in usklajena poročila o tveganjih z vidika omenjene pravice do prepovedi vračanja oziroma odstranitve. Pravica iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah je namreč absolutna pravica. To so dejanja oziroma opustitve tožene stranke, ki so pripeljale do posega in kršitve procesnih obveznosti tožene stranke iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah.
Ker tožnik ne spada v kakšno skupino posebej ranljivih oseb, kot so mladoletniki, mladoletniki brez spremstva, ženske, ki so same ali z otroci, žrtve nasilja, v skupino oseb s posebej hudimi zdravstvenimi težavami, sodišče ugotavlja, da tožnik kljub očitno zelo težkim bivanjskim razmeram, s katerimi je od dne 16. 8. 2019 naprej soočen zaradi izpodbijanega dejanja, ni uspel izkazati takšnih okoliščin v kampu Miral, ki bi kot posledica izpodbijanega dejanja tožene stranke imele vse znake nečloveškega ravnanja ali poniževalnega ravnanja. To pomeni, da tožena stranka z izpodbijanim dejanjem tožnikove vrnitve tožnika na Hrvaško, kar je vodilo do verižnega vračanja v BiH, ni kršila materialno-pravne komponente pravice iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah zaradi bivanjskih razmer, s katerimi je bil tožnik soočen v kampu Miral.
Po sodni praksi Velikega senata ESČP že neizpolnitev procesnih obveznosti v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP, ki ustreza pravici iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, zadošča za ugotovitev kršitve te pravice.
Dokler pristojni organi v postopku na meji ne ugotovijo, ali gre za prosilca za mednarodno zaščito, se uporablja Procesna Direktive 2013/32/EU in šele če ne gre za prosilca ob upoštevanju uvodnih izjav 25., 26. in 28 ter določil člena 8(1) in (2) ter tretjega pod-odstavka člena 6(1) Procesne direktive 2013/32/EU, se uporabi Direktiva o vračanju 2008/115.
Sodišče EU je v zadevi VL odločilo, da morajo organi, ki sicer niso pristojni za sprejem prošnje za mednarodno zaščito, državljanu tretje države, ki je v nezakonitem položaju, dati na voljo informacije o možnosti podaje prošnje za mednarodno zaščito in ga na svojo pobudo obvestiti o pravici, ki jo tak državljan tretje države ima in sicer, da zaprosi za mednarodno zaščito. Tožena stranka v upravnem sporu ni niti utemeljevala, da v praksi izvršuje neimplementirane določbe uvodnih izjav 25., 26. in 28., člena 8(1) in (2) in tretjega pod-odstavka člena 6(1)Procesne direktive 2013/32/EU, ki so v funkciji zagotavljanja dejanskih zmožnosti izraziti namero za mednarodno zaščito. In tudi iz nobenega podatka oziroma zapisa iz policijskih zapisnikov ni razvidno, da bi bil tožnik, ko je bil ugotovljen njegov nezakonit prehod meje v Slovenijo, obveščen o možnih posledicah vključno z načini morebitne vložitve prošnje za zaščito, kar izhaja iz člena 6(1) Procesne direktive, kot je to pravico interpretiralo Sodišče EU, zato da ima tujec, ki je v enakem položaju kot tožnik, učinkovit, enostaven, hiter in dejanski dostop do mednarodne zaščite. Ta zmožnost tožnika bi morala biti razvidna iz upravnega spisa, in sicer preko dokumentiranih dejstev, da je bil tožnik informiran o možnosti posvetovanja s pravnim ali drugim svetovalcem; da je tožnik imel možnost komunicirati v postopku s pomočjo tolmača za angleški jezik; da je imel procesno jamstvo, da brani svoj primer glede preganjanja v Kamerunu, ali zaradi strahu pred vrnitvijo na Hrvaško in v BiH, za kar bi bilo najmanj potrebno, da bi bil obveščen, da je v postopku vrnitve na Hrvaško; da so bili policisti informirani in usposobljeni v skladu s smernicami Vodnika EASO/Frontex. Omejeni sprejemi izjav tožnika v kontekstu storitve prekrška nezakonitega prehoda meje in slabo in nezanesljivo dokumentiran sprejem izjave tožnika na zapisnik z dne 15. 8. 2019 vzbuja prevelik dvom oziroma tožena stranka ni uspela odvrniti vsakršnega dvoma, da je tožnik imel dejansko, učinkovito, hitro in enostavno možnost, da je izrazil namero za azil.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - dokazni standard - dokazno breme - pridobivanje informacij o izvorni državi
Načelo največjih otrokovih koristi (15. člen ZMZ-1) ne vpliva na dokazni standard glede realnosti tveganja resne škode v primeru vrnitve otrok v izvorno državo in da pristojni organ nima večjega bremena dokazovanja, kot to velja v primerih, ko gre za polnoletne prosilce. Če to velja v rednem postopku za priznanje mednarodne zaščite je po presoji sodišča logično, da navedeno stališče toliko bolj velja v postopku, v katerem veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - pogoji - sorazmernost
Ukrep pridržanja v Centru za tujce je sorazmeren zato, ker je nevarnost pobega znatna, saj je bil tožnik pri podaji prošnje opozorjen na to, da je lahko begosumnost eden od razlogov za omejitev gibanja in je tudi navedel, da bo do konca postopka ostal v Sloveniji, pa je kljub temu odšel v Italijo.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-b, 8/4. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 6. ZMZ-1 člen 2, 84, 84/1, 84/1-2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - begosumnost - pridržanje
Razlogi, zaradi katerih je tožnik odšel iz Afganistana, so bili sicer ugotovljeni, niso pa bili v zadostni meri razjasnjeni oziroma potrjeni in bi bil lahko potreben tudi poseben osebni razgovor. Tožena stranka je imela podlago tudi za ugotovitev, da bo potrebno ugotavljati oziroma ustrezno in v zadostni meri preveriti in potrditi določena dejstva na bolj podroben način in bolj zanesljivo, kar pa brez tožnikove prisotnosti ne bi bilo mogoče storiti. Čeprav je sicer tožnik na zaslišanju na glavni obravnavi izkazal iskrenost in prepričljivost, pa v zvezi z okoliščinami zapustitve izpostave Azilnega doma in za njegov izlet v Italijo, ni bil nič prepričljiv in s svojo izpovedbo ni zmanjšal begosumnosti, ki jo je ugotovila že tožena stranka.
Zaradi očitne begosumnosti tožnika v tem primeru bi bil namreč po oceni sodišča vsak drug ukrep, ki so primeroma navedeni v členu 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, neučinkovit (redno javljanje, finančno jamstvo, zadrževanje na določenem območju).