Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce člen 5. ZMZ-1 člen 11.
mednarodna zaščita - svetovalec za begunce - stroški zastopanja stranke - odmera stroškov zastopanja - začasna odredba
Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Na táko prosilčevo možnost ne more vplivati ureditev iz sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1, skladno s katero sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi odloči v treh delovnih dneh. Gre namreč za instrukcijski rok, zaradi česar lahko sodišče ob upoštevanju okoliščin konkretne zadeve izda sodbo kljub prekoračitvi tega roka.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost
Za izrek izpodbijanega ukrepa morajo biti izpolnjeni kumulativno določeni pogoji in sicer, ali je izrecno in konkretno navedeno dejstvo, ki ga v prošnji za mednarodno zaščito navaja prosilec in ga bo organ ugotavljal; ali sta ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja v vzročno-posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti, zakaj tega (za odločitev pravno pomembnega) dejstva brez omejitev gibanja ne bi mogel ugotoviti, ter ali je podana utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8.
Ugotovljena dejstva, ko je tožena stranka izvedla tri razgovore s tožnikom, od katerih je osebni razgovor v prv(otn)em postopku bilo bistveno in dovolj celovito in natančno procesno dejanje za ugotavljanje stanja stvari in za obrambo tožnika, pomenijo, da tožena stranka nima izkazane podlage, da bi morala ugotavljati določena dejstva, na katerih temelji prošnja z novim osebnim razgovorom tožnika.
Ker zakonodajalec tudi za begosumnost v zvezi s podlago za pridržanje iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni opredelil objektivnih meril v zakonu, ki je veljal v času odločanja tožene stranke (66. člen ZMZ-1, Uradni list RS, št. 54/21) tožena stranka ni imela ustrezna zakonske podlage za izrek pridržanja v konkretnem primeru. Šele, če bi zakonodajalec opredelil objektivne kriterije za begosumnost v zakonu, bi potem tožena stranka lahko v primeru ugotovitve, da je kateri izmed kriterijev begosumnosti izpolnjen, lahko pristopila k naslednjemu koraku, to je k individualni obravnavi okoliščin na strani tožnika z vidika testa sorazmernosti in nujnosti.
Sodišče se sicer z vidika presoje zakonitosti lahko strinja z dokazno oceno tožene stranke v času izreka ukrepa pridržanja, da je takrat tožnik izkazoval precejšnjo mero begosumnosti, ker je enkrat že samovoljno zapustil Slovenijo in ker je iz Italije „potoval“ v Francijo, pa potem v Belgijo, Nemčijo, nazaj v Belgijo, v Veliko Britanijo in spet nazaj v Belgijo in na Nizozemsko in nazaj v Belgijo. Pred samim ustnim izrekom odvzema prostosti na razgovoru z dne 28. 10. 2021 tožena stranka ni razčiščevala s tožnikom, ali razlogi, zaradi katerih je samovoljno zapustil Slovenijo, še vedno obstajajo. V zvezi s tem se je tožnik izrekel na glavni obravnavi in je povedal, da zdaj razloga za zapustitev Slovenije v zvezi s sorodnikom nima več, in da sta odpadla tudi druga dva razloga, to pa sta revščina in strah, da bo deportiran nazaj na Hrvaško, in da namerava ostati v Sloveniji, kar pomeni, da je okoliščina o tem, da bo zapustil Slovenijo med strankama ostala sporna. Zato ni že na prvi pogled in brez vsakršnega dvoma nevarnost pobega izkazana, zaradi česar neopredelitev vsaj enega objektivnega kriterija za begosumnost v zakonu ne bi mogla vplivati na odločitev.
ZMZ-1 člen 20, 27, 27/1, 27/1-5, 71, 71/2. ZUS-1 člen 59, 59/1, 65, 65/1.
mednarodna zaščita - status begunca - informacije o izvorni državi - politično prepričanje kot razlog preganjanja - prosilec iz Afganistana - glavna obravnava - spor polne jurisdikcije
Okoliščine, da je tožnik tri leta delal za APPF, opisana dejavnost APPF v odnosu tudi do Talibanov ter tožnikova dejanska vpletenost v naloge APPF, kar med strankama ni sporno, so odločilne v tej zadevi, spričo novo nastale varnostne situacije v Afganistanu po prevzemu oblasti s strani talibanov in v upravnem sporu predloženih informacij o stanju v Afganistanu po prevzemu oblasti s strani talibanov. Bistveno in odločilno je tudi, da je tožnik v upravnem sporu po prevzemu oblasti Talibanov predložil informacije, ki kažejo na nove okoliščine glede ravnanja z bivšimi pripadniki in podporniki afganistanskih (policijskih) sil po prevzemu oblasti Talibanov. Tem informacijam pa tožena stranka v upravnem sporu ni oporekala.
V aktualnih varnostnih razmerah v Afganistanu je izkazan utemeljen strah pred preganjanjem tožnika v Afganistanu iz razloga njegovega političnega prepričanja, ki se veže na njegovo pripadnost in aktivnost v okviru APPF v okolju, kjer so bili Talibani prisotni že v času, ko še niso prevzeli oblasti v Kabulu in v Afganistanu.
ZMZ-1 člen 65, 65/4. ZUP člen 46, 46/1, 49, 51, 153.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - procesna sposobnost - duševno zdravje - sposobnost biti stranka
Izvedenka je glede na ugotovljeno psihično stanje, zlasti povišano stopnjo tesnobe in pridruženega depresivnega razpoloženja ob bazični osebni ranljivosti, menila, da bi tožnik v konkretnem postopku potreboval pomoč zastopnika. Navedeno stališče je izrazila tudi na glavni obravnavi, ko je pojasnila, da bi bilo treba tožniku v upravnem postopku zaradi psihofizičnega stanja ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, postaviti začasnega zastopnika.
Treba je šteti, da je bil tožnik zaradi psihične motnje procesno nesposoben v času upravnega postopka, v katerem je tožena stranka odločala o obravnavanem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Če je kot stranka nastopal nekdo, ki ne bi mogel biti stranka, se to v skladu z drugo točko drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Ker tožnik v času postopka pred toženo stranko ni bil procesno sposoben in tako ni mogel biti stranka, zakoniti oz. začasni zastopnik pa mu v upravnem postopku ni bil postavljen, je izpodbijani sklep nezakonit.
Omejitev gibanja je dopustna le, če obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Zato je navedeni ukrep mogoče izreči le v primeru jasno izraženega namena tožeče stranke glede zapustitve Republike Slovenije, če tega ni, pa v primeru izpolnitve vnaprej določenih objektivnih kriterijev, ki opredeljujejo nevarnost pobega.
Sodišče se strinja z navedbo tožene stranke, da je za popolno presojo upravičenosti tožnika do mednarodne zaščite potrebno njegovo nadaljnje sodelovanje, ki je v tem, da poda navedbe, s katerimi postavi okvir presoje dejanskih in pravnih okoliščin svoje prošnje. Tožnik ni izkazal svojih tožbenih trditev, da ni begosumen in bo v RS počakal na zaključek postopka v zvezi s svojo prošnjo. Zato je po presoji sodišča pravilna tudi ocena tožene stranke v zvezi z obstojem utemeljene nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, še preden bi bilo mogoče ugotoviti določena dejstva, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo. V zadostni meri je utemeljen obstoj individualnih okoliščin, ki skupaj s pravnimi in dejanskimi značilnostmi namestitve v azilnem domu, kjer praktično nič ne ovira tožnikovega morebitnega odhoda, omogočajo sklepanje, da ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej odreditve obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, ne bo mogoče učinkovito izvesti.
Za popolno presojo upravičenosti tožnika do mednarodne zaščite je potrebno njegovo nadaljnje sodelovanje, ki je v tem, da poda navedbe, s katerimi postavi okvir presoje dejanskih in pravnih okoliščin svoje prošnje. Ne glede na navedeno pa mora biti za omejitev gibanja podan tudi drugi zakonski pogoj iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, to je obstoj utemeljene nevarnosti, da bo prosilec pobegnil. Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno.
Tožena stranka ni izkazala obstoja utemeljene nevarnosti pobega tožnika. Na obstoj utemeljene nevarnosti pobega še ni mogoče sklepati iz dejstva, da je tožnik v upravnem postopku izjavil, da je njegova ciljna država Nemčija, oziroma na glavni obravnavi, da katerakoli država v EU. Prav tako na nevarnost pobega še ne kaže okoliščina, da so ga avstrijski varnostni organi vrnili v Republiko Slovenijo, nakar je zaprosil za mednarodno zaščito. Nevarnost pobega mora biti znatna, okoliščina, da je bila tožniku ciljna država bodisi Nemčija bodisi kakšna druga država EU in da je za mednarodno zaščito zaprosil po tem, ko je bil vrnjen s strani avstrijskih organov, pa še ne kaže na znatno nevarnost pobega. Nevarnost pobega je znatna takrat, ko so podane bolj konkretne in očitne okoliščine, ki kažejo na to, da bo prosilec pobegnil, kot je na primer samovoljna zapustitev azilnega doma in odhod v tujino kljub vsem opozorilom, ki so podana v zvezi s tem.
Tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje z dejstvi, ki so obstajali že v času prejšnjega postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ni predložil novih dokazov.
Zgolj to, da prosilec nima osebnega dokumenta po ustaljeni upravno sodni praksi (še) ne zadostuje za izrek ukrepa omejitve gibanja, ampak je ta razlog za omejitev gibanja podan, če obstaja očiten dvom v prosilčevo istovetnost. Dvom v istovetnost tožnika je toženka utemeljila z razlogi, ki jih je sodišče dodatno preverilo z zaslišanjem tožnika na naroku za glavno obravnavo. Tožnik niti ne zanika ampak izrecno prizna, da je dajal različne osebne podatke in zavestno zavajal uradne osebe. V svoji izpovedbi, da so na naroku dne 21. 10. 2021 navedeni (res) pravi osebni podatki, ni bil prepričljiv, zato tudi po presoji sodišča opisane okoliščine vzbujajo očiten dvom v tožnikovo istovetnost.
Pravilna je presoja toženke, da obstaja utemeljen sum, da bo ponovno zapustil Slovenijo, če je iz istega razloga enkrat Slovenijo že zapustil, sedaj pa potrdi, da bo ostal v Sloveniji le, če bo pozitivno odločeno o njegovi prošnji, kar je bil razlog, da je odšel prvič. Povsem logičen je zato zaključek toženke, da obstaja sum, da bo tožnik zapustil Slovenijo pred dokončanjem postopka. Nevarnost pobega je toženka prepričljivo utemeljila tudi s tem, da je tožnik (naslednji dan po vložitvi prve prošnje) že leta 2019 samovoljno zapustil Azilni dom in Slovenijo ter odšel med drugim v Italijo, Francijo, Španijo, Belgijo in preko Nizozemske v Nemčijo in Švico ter bil od tam vrnjen v Slovenijo, kjer je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Zato ni utemeljen tožbeni očitek, da toženka ni dovolj konkretizirala nevarnosti pobega.
Nosilno stališče tožene stranke o neskladnosti, neprepričljivosti in mali verjetnosti tožnikovih izjav ne temelji le na ugotovitvi, da navedene izjave o preteklih dogodkih niso skladne z vidika njihovih časovnih okoliščin, ampak na presoji vseh tožnikovih individualnih okoliščin, ki izvirajo iz vsebine njegovih izjav. Dokazna ocena tožene stranke, da so tožnikove navedbe glede zatrjevanega krvnega maščevanja neskladne, neprepričljive in malo verjetne, zaradi česar jim ni verjela in menila, da v preteklosti ni bil izpostavljen zatrjevanemu preganjanju, je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična.
Ob takem stanju stvari, ko ni podan subjektivni element, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ni mogoče verjeti, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
Tudi če bi bilo ugotovljeno, da so v obravnavani zadevi podani razlogi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 ali da obstaja utemeljeno tveganje, da tožnik utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 in da imajo dejanja preganjana, ki naj bi jih v obravnavani zadevi izvajali nedržavni subjekti (tretja alineja 24. člena ZMZ-1), ustrezne lastnosti (26. člen ZMZ-1), je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - istovetnost - begosumnost - utemeljena nevarnost - pobeg
Ob upoštevanju konkretnih okoliščin obravnavanega primera v predlogu postavljeno vprašanje o jasnosti in predvidljivosti določb ZMZ-1 glede „utemeljene nevarnosti pobega“ (drugi odstavek 84. člena v povezavi z 31. točko 2. člena ZMZ-1) pred koncem azilnega postopka v konkretni zadevi ni relevantno, saj je sodišče po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo jasno izražen namen tožeče stranke glede zapustitve Republike Slovenije, zato presoja vprašanja obstoja objektivnih kriterijev kot podlage za sklepanje, da je izkazana utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, v obravnavanem primeru ni potrebna.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/4, 9, 9/3.
Ugotovitev tožnikove begosumnosti v zvezi z drugo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožena stranka v konkretnem primeru torej ni mogla opreti na objektivno merilo v zakonu, ker tega merila ni, ampak je odločitev o pridržanju oprla na dve tožnikovi izjavi, da če bi bila njegova družina v Albaniji ogrožena, bi zapustil Slovenijo in šel v Albanijo, in da je bil namenjen v Francijo, ter na svojo oceno, da tožnik v Sloveniji ne bi zaprosil za azil, če ga ne bi prijela policija; poleg tega se je pavšalno sklicevala na „prosilčeva pretekla dejanja in izjave“. To niso okoliščine, ki bi bila že na prvi pogled in brez vsakršnega dvoma kazale na utemeljeno nevarnost pobega, pri čemer je tožnik v tožbi dokazni vrednosti ocene tožene stranke o begosumnosti tožnika tudi oporekal. Na zaslišanju na glavni obravnavi pa je tožnik izkazal, da razume, zakaj mu je odvzeta prostost in je na videz prepričljivo pojasnil, da nima nobenega namena pobegniti iz Slovenije.
V okvir preizkusa sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti spada tudi ocena, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepov posega v prostost tožnika doseči legitimen cilj, ki bi v enaki meri zadovoljil splošni interes in varstvo pravic drugih. To pa ni možno, če zakonodajalec ne uredi alternativnih posegov v pravico do svobode gibanja.
ZUP člen 8, 9, 9/1, 138, 138/1. ZMZ-1 člen 32. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 47. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 17, 17/1, 18, 18/1, 18/1-d, 27, 31.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - sistemske pomanjkljivosti - diskrecijska klavzula - zdravstveno stanje prosilca - pravica do izjave - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Ni res, da pravica do učinkovitega sodnega varstva po 27. členu Dublinske uredbe 604/2013 ne zajema tudi ugovorov prosilca glede njegovih posebnih zdravstvenih potreb in da ti ugovori ne vplivajo na postopek določitve odgovorne države članice na način, da bi prosilec s svojimi posebnimi potrebami lahko izpodbijal obravnavo prošnje v drugi državi članici, oziroma, da te okoliščine ne predstavljajo merila za odločitev odgovorne države članice.
Tožnik je predložil odpustno pismo iz Univerzitetne psihiatrične klinike iz Ljubljane z dne 18. 8. 2021, iz katerega izhaja, da tožnik prejema terapijo, med diagnozami pa so omenjene suicidalne misli, postravmatska stresna motnja in neopredeljena neorganska psihoza, kar je tožena stranka prejela dne 23. 8. 2021. Sicer pa je tudi tekom osebnega razgovora navedel, da je bil hospitaliziran zaradi poskusa samomora tudi na Danskem za tri ali štiri dni, le da ni dobil terapije in da mu niso omogočili obiska pri psihiatru. Te okoliščine v smislu možnih posledic za tožnika v primeru predaje bi morale biti pretehtane in vključene v dokazno oceno in ne gre za to, da se takšne okoliščine pokrivajo zgolj s spoštovanjem določila 31. člena Dublinske uredbe 604/2013 izključno v medsebojni komunikaciji tožene stranke s pristojnim organom na Danskem. Določilo 31. člena Dublinske uredbe 604/2013 je le dodatna varovalka za spoštovanje 4. člena Listine o temeljnih pravicah, ne pa nadomestilo oziroma omejitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe 604/2013 in 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU.
Določilo člena 17(1) Dublinske uredbe 604/2013 je diskrecija države, za katero pa ne velja, da ne more v ničemer vezati države članice EU. Če bi bilo tako, da diskrecija ne more v ničemer vezati države, Sodišče EU ne bi odločilo, da je zavrnitev uporabe diskrecijske klavzule podvržena sodni kontroli preko člena 27 Dublinske uredbe 604/2013. Sodišče EU je namreč potrdilo, da lahko prosilec v okviru učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe 604/2013 uveljavlja tudi nezakonitost zavrnitve uporabe diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe 604/2013.
Z vidika sodne prakse ESČP velja, kadar ima država članica diskrecijo za odločanje po pravu EU, torej da ne gre za situacijo, ko država nima nobenega manevrskega prostora za odločanje na podlagi prava EU in so bila v zadevi izkoriščena vsa možna pravna sredstva v okviru prava EU (člen 267 PDEU), potem je država članica EU polno odgovorna za spoštovanje in varstvo človekovih pravic iz EKČP.
ZMZ-1 člen 2, 2-31, 84, 84/1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-b.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - nevarnost pobega - znatna nevarnost za pobeg - objektivni kriterij
Ni mogoče sklepati, da je tožnik jasno, torej tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža, z besedami posredoval svoj namen, da bo pobegnil. Presoja vseh okoliščin, iz katerih je po stališču tožene stranke razvidno, da je tožnik begosumen, pa po naravi stvari ne more nadomestiti tožnikovega jasno izraženega namena glede zapustitve Republike Slovenije. Namen zapustiti državo po presoji sodišča tudi sicer ni izkazan s tožnikovim ravnanjem, ki mu ga očita tožena stranka, in sicer, da ni nemudoma zaprosil za mednarodno zaščito, da so ga našli v kamnolomu v Črnem Kalu in da je pred policijo za ciljno državo navedel Italijo. S tem v zvezi je treba poudariti, da je bil tožnik šele ob vložitvi prošnje prvič uradno opozorjen na posledice samovoljne zapustitve Republike Slovenije. Zato drži tožbeni očitek, da tožena stranka ni presojala utemeljene nevarnosti tožnikovega pobega ob upoštevanju navedene odločilne okoliščine – da je tožnik šele po prijetju zaprosil za mednarodno zaščito in ga je pristojni organ komaj takrat opozoril na posledice samovoljne zapustitve Republike Slovenije.
Po presoji sodišča je bilo v obravnavani zadevi v zvezi z odreditvijo ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 zmotno uporabljeno materialno pravo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), saj za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito v ZMZ-1 v navedenih okoliščinah, ko ni jasno izrazil namena glede zapustitve Republike Slovenije in nevarnost pobega ni ustrezno (zakonsko) opredeljena, ni zakonske podlage.
ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/2-2. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
mednarodna zaščita - redni postopek - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Tožnik je s samovoljno zapustitvijo Azilnega doma dal podlago za sklep, da nima več namena prositi za mednarodno zaščito v Sloveniji oziroma počakati na odločitev v obravnavani zadevi. To pa obenem pomeni, da je s potekom predpisanega tridnevnega roka prenehal tudi njegov pravni interes za tožbo zoper odločitev, da se njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrne.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-b.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - nevarnost pobega
Tožena stranka ni izkazala obstoja utemeljene nevarnosti pobega tožnika. Po presoji sodišča na obstoj utemeljene nevarnosti pobega ni mogoče sklepati zgolj s tem, da je tožnik izjavil, da je njegova ciljna država Italija, da je ob vložitvi prošnje izjavil, da ne ve, ali bo v RS počakal in ob tem, ali s tem, da je izjavil, da je bil ob prijetju s strani policije namenjen v azilni dom, da se preobleče. Še zlasti ob upoštevanju 15. točke uvodnih določb Recepcijske direktive II, ki izrecno določa, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja, bi morala tožena stranka svojo odločitev opreti na dovolj jasne in nedvoumne okoliščine, kar pa v konkretnem primeru ni storila.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2.
Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti kot rečeno glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (Recepcijska direktiva), ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati. Razlog iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je izrecno naveden med dovoljenimi razlogi za pridržanje po točki b) tretjega odstavka 8. člena te direktive, po tej določbi pa se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu. Pri tem je ZMZ-1 opredelil pojem "nevarnost pobega", ki pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena ZMZ-1).
Ugotovitev, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v državah Evropske unije, ki jih je pred tem prečkal, ne zadostuje za izrečeni ukrep. Dejstvo, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v državah Evropske unije, namreč ne dokazuje utemeljene nevarnosti, da bi tožnik pobegnil iz Republike Slovenije, kar je bistvena okoliščina za odločitev v tem upravnem sporu. Po presoji sodišča je tožnik z vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji izkazal ravno nasprotno.
Upoštevajoč, da je tožnik v prošnji izjavil, da je njegova ciljna država Republika Slovenija, kar potrdi tudi zaslišan na glavni obravnavani v tem upravnem sporu, je po presoji sodišča utemeljevanje toženke, da je tožnik begosumen zaradi izjave iz policijske depeše, katere vsebino sam zanika, premalo in nezadostno za dokazovanje nevarnosti, da bi tožnik iz Republike Slovenije pobegnil.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - pravočasnost tožbe - zavrženje tožbe
Že iz tožbenih navedb je razvidno, da je bila tožniku izpodbijana odločba vročena 22. 6. 2021, enako izhaja tudi iz vročilnice v upravnem spisu. To pomeni, da se je 15-dnevni rok za vložitev tožbe iztekel 7. 7. 2021 (drugi odstavek 111. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu). Sodišče ugotavlja, da je bila obravnavana tožba oddana priporočeno na pošti 12. 7. 2021. Glede na navedeno je tožnik tožbo vložil prepozno, tj. po poteku 15 dnevnega roka iz prvega odstavka 70. člena ZMZ-1.
Vsa relevantna dejstva za ugotovitev pravočasnosti tožbe v obravnavani zadevi izhajajo že iz samih tožbenih navedb, zato bi se tožnik, ki ga zastopa odvetnik, moral zavedati, da je njegova tožba prepozna. Sodišče predhodno tožnika s temi ugotovitvami tudi ni bilo dolžno seznanjati, saj ne gre za to, da bi sodišče določena dejstva, ki so pomembna za presojo pravočasnosti tožbe, ugotovilo šele na podlagi odgovora na tožbo oziroma bi bila ta v nasprotju z izrecnimi tožbenimi navedbami, poleg tega pa je tožnika na navedeno pomanjkljivost opozorila tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 6. ZMZ-1 člen 20, 20/2.
mednarodna zaščita - status subsidiarne oblike zaščite - slabe življenjske razmere - prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja - prosilec iz Maroka
Tožnik se sklicuje na nepravilno uporabo določila 3. člena EKČP zaradi nečloveškega ravnanja, ki naj bi ga povzročila njegova vrnitev v izvorno državo zaradi problema dostopa do prehrane, osnovne zdravstvene nege in zatočišča kot bistvenih elementov dostojnega življenja. Če tožeča stranka s tem cilja na nezakonitost odločitve o zavrnitvi subsidiarne zaščite, je po stališču Sodišča EU v sodbi v zadevi M'Bodj za izpolnjevanje subsidiarne zaščite nujno potrebno, da prosilec izkaže, da je preteča nevarnost odtegnitve minimalnih pogojev za preživetje posledica namernega ravnanja akterjev povzročanja resne škode. Tožnik pa takšnega namernega ravnanja povzročiteljev resne škode ni izkazal niti zatrjeval, zato je na tej podlagi odločitev tožene stranke tudi glede subsidiarne zaščite zakonita.
Sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja, ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo. Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost, ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov.