mednarodna zaščita - status subsidiarne zaščite - tajni podatki - izključitveni razlog
Za izključitveni razlog iz 3. alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 zadostuje ugotovitev, da je podan utemeljen sum za dejanje, da je prosilec storil kaznivo dejanje. Zato ni utemeljena tožbena trditev, da mora biti prosilec pravnomočno obsojen ter mora obstajati nevarnost za RS.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - status begunca - subsidiarna zaščita - trditveno in dokazno breme
Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1. Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.
mednarodna zaščita - preganjanje - subsidiarna zaščita - prosilec iz Ukrajine - malo verjetne in neprepričljive izjave
Utemeljeno je toženka pri oceni verodostojnosti tožnika upoštevala, da se je tožnik že v Donecku po lastni izjavi dogovoril za to, da se bo v Sloveniji (oz. Hrvaški, kot izjavi na glavni obravnavi), ukvarjal z nelegalnimi prevozi migrantov in da je bil posel vnaprej dogovorjen in organiziran. Glede na ta razlog za odhod iz Donecka, je tako vsaj vprašljiva resničnost drugih s strani tožnika zatrjevanih razlogov zakaj je zapustil Doneck.
Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi ogrožen, saj je na podlagi dogodkov, ki jih je navedel kot razlog za zapustitev izvorne države in zaradi katerih v Republiki Sloveniji prosi za mednarodno zaščito, razvidno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1 in posledično ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1. Pravilna je tudi presoja toženke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Ob upoštevanju obširnih in utemeljenih razlogov, da minuli dogodki, na katere se je skliceval tožnik, ne govorijo v prid njegovim trditvam o preganjanju, ki bi mu bil lahko izpostavljen ob vrnitvi v izvorno državo, namreč ni podlage niti za ugotovitev, da bi iz tega razloga utrpel resno škodo.
mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - status begunca - strah pred preganjanjem - subjektivni strah pred preganjanjem - utemeljen strah pred preganjanjem
V predmetni zadevi ne more biti razlog za zavrnitev prošnje v tem, da tožnik ni verodostojno navajal dejstev, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, ampak je v zadevi bistveno, ali je uspel izkazati strah pred preganjanjem, ki pa mora biti dovolj objektivno utemeljen oziroma bi moral izkazati tako obliko in intenzivnost zatrjevanega preganjanja, da bi ta ustrezala kriterijem oziroma lastnostim preganjanja iz 26. člena ZMZ-1. Tega pa tožnik očitno ni izkazal.
Zato, ker ni navedel nobenih na zunaj zaznavnih konkretnih dejanj preganjanja, kar bi sicer lahko situacijo spremenilo v tem smislu, da njegov zahtevek ne bi bil očitno neutemeljen, toženi stranki tudi ni bilo treba njegovih izjav preverjati z informacijami o stanju v izvorni državi v smislu tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Stroga presoja dejstev, ki nujno zahteva uporabo informacij o stanju v izvorni državi, po potrebi pridobljene tudi po uradni dolžnosti, pride v poštev, če stranka nima očitno neutemeljenega zahtevka („arguable claim“). Tožnik pa tudi ni sam predložil nobenega poročila o stanju v Maroku glede ravnanj, obravnave, ali preganjanja ateistov.
ZMZ-1 člen 51, 51-2, 63, 63/1, 63/1-2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 33.
Ni utemeljen nadaljnji tožbeni očitek, da bi morala tožena stranka po izstopu Združenega kraljestva iz EU pred izdajo izpodbijanega sklepa pridobiti novo garancijo, da bodo tožnico sprejeli na svoje ozemlje. Sodišče sodi, da odgovor pristojnega organa Združenega kraljestva z dne 22. 12. 2020 v smislu tako dane garancije zadošča. Sodišče ob tem še opozarja na četrti odstavek 63. člena ZMZ-1, po katerem pristojni organ sklep iz druge alineje 51. člena ZMZ-1 razveljavi ter prošnjo prosilca za mednarodno zaščito vzame v obravnavo, če država prvega azila prosilcu vstop na svoje ozemlje zavrne.
V kolikor tožničin sin, ki živi v Združenem kraljestvu resnično ne bi bil več zmožen skrbeti za tožnico in jo preživljati, lahko tožnica v Združenem kraljestvu zaprosi za mednarodno zaščito, pri čemer bo deležna osnovne oskrbe in ji bodo omogočene dostojne življenjske razmere.
ZMZ-1 člen 2, 2/20, 12, 15, 23. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 15, 16, 25, 31. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 24.
mednarodna zaščita - status begunca - mladoletnik brez spremstva - prosilec iz Maroka - informacije o izvorni državi - politično prepričanje kot razlog preganjanja - največja korist otroka
Spoštovanje načela največjih koristi otroka mora biti vodilo tudi v procesu tehtanja realnosti tveganja za kršitev pravic mladoletnika v primeru vrnitve v izvorno državo in se mora odražati tudi v dokaznem bremenu tožene stranke in pravilih in standardih dokazovanja. Pri tem pa je tudi naloga tožene stranke, da je še posebej pozorna, da z mladoletnim prosilcem razčisti vsa za konkreten postopek pomembna dejstva na način, ki je primeren glede na starost prosilca oziroma morebitno mladoletnost.
Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka ne verjela tožniku, da je prebivalec z območja zahodne Sahare. V zvezi s tem območjem pa že od leta 1975 naprej obstajajo splošno znana dejstva o političnem in varnostnem konfliktu z maroškimi oblastmi in s tem povezanimi begunskimi taborišči za več sto tisoč ljudi v Alžiriji in tožnik je zatrjeval določeno preganjanje zaradi političnega prepričanja, ki naj bi ga doživel v Maroku zaradi zavzemanja za pravice prebivalcev zahodne Sahare, in da se je bal vrnitve iz razloga, ker je sam prebivalec zahodne Sahare in naj bi sodeloval v demonstracijah, zaradi česar naj bi bil tudi zaprt v letu 2017. To pa pomeni, da tožena stranka ni mogla izvesti zakonite dokazne ocene, brez da bi pred tem ugotavljala stanje v izvorni državi tožnika prek informacij nevladnih in drugih mednarodnih organizacij, tudi UNHCR. To bi bilo nujno potrebno zaradi ugotavljanja tožnikove zunanje verodostojnosti, to je verodostojnosti izjav tožnika.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. ZMZ-1 člen 50, 50/2. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 9, 9/2, 28, 46, 46/11.
Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. To velja tudi, če procesna predpostavka odpade po opravljeni glavni obravnavi. Glede na to, da je v konkretnem primeru tožnik zapustil ne le azilni dom, ampak tudi državo, to še toliko bolj utemeljeno kaže na domnevo o umiku oziroma odstopu od prošnje, kot npr. zgolj opustitev sporočiti določene bistvene informacije za prošnjo ali neudeležba na osebnem razgovoru (točka a prvega odstavka 28. člena Procesne direktive II), kar je relevantno za presojo, ali ima tožnik še pravni interes za vodenje upravnega spora.
Res je, da bo tožnik, če bo v prihodnosti želel ponovno zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji moral vložiti ponovno prošnjo, vendar je glede na že citirani 11. odstavek 46. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite to možnost, ki jo je evropski zakonodajalec v skladu s pravico do učinkovitega pravnega sredstva očitno predvidel oziroma dopustil. Posledično ni utemeljeno niti tožnikovo sklicevanje na zadnji pododstavek drugega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, saj je tožnik v tem upravnem sporu zagotovo imel možnost učinkovitega pravnega sredstva v skladu s 46. členom Direktive 2013/32/EU, pa je po svoji osebni izbiri ni izkoristil.
mednarodna zaščita - informacije o izvorni državi - notranja zaščita - subsidiarna oblika zaščite - resna škoda - samovoljno nasilje - obstoj oboroženih spopadov
Tožnik je med razlogi za vložitev prošnje navedel, da v domačem kraju trpi zaradi vojne med Indijo in Pakistanom, zaradi tega umre tudi dosti ljudi. S tem uveljavlja razloge za subsidiarno zaščito. Tožena stranka je v postopku vpogledala v različna poročila za leto 2019 in 2020 iz katerih je razvidna splošna varnostna situacija v Pakistanu. Po podatkih EASO je bilo leta 2003 za območje Kašmirja, ki je razdeljen med Indijo in Pakistan, dogovorjeno premirja, ki pa je nenehno kršeno. Kršitev je rekordno število od leta 2018. Leta 2019 je zaradi bitk vzdolž linije nadzora umrlo okoli 60 civilistov. V celem času pa naj bi umrlo med 30.000 in 100.000 civilistov. Po ceni EASO predstavlja Kašmir največji in najbolj militirizirani teritorialni spor na svetu. Že navedeno po oceni sodišča nakazuje na visoko stopnjo samovoljnega nasilja na območju iz katerega prihaja. Ker je tožena stranka, ne glede na standarde iz sodbe v zadevi Elgafaji (C-465/07), v izpodbijani odločbi le povzela določene informacije o izvorni državi, obenem pa ni preverila, kakšna je dejanska stopnja ogroženosti, ki bi ji bil tožnik, glede na izjave, da živi v Kašmirju blizu indijske meje, na tem območju izpostavljen, je ostala odločba pomanjkljivo obrazložena glede razlogov o odločilnem dejstvu (stopnja samovoljnega nasilja, ki bi tožniku samo zaradi navzočnosti na navedenem ozemlju, na katerem obstaja nasilje, utegnilo povzročiti resno škodo).
Iz razlogov izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi tožena stranka v zvezi z možnostjo notranje zaščite upoštevala tožnikove osebne okoliščine.
mednarodna zaščita - resna škoda - informacije o izvorni državi - subsidiarna oblika zaščite - dokazna ocena
Ob upoštevanju tožnikovih izjav bi tožena stranka morala presojati dostopne specifične in splošne informacije v zvezi s preprodajalci kot subjekti resne škode (tretja alineja 24. člena ZMZ-1). S tega vidika pa bi se najprej morala določno opredeliti tudi do tožnikovih izjav „da ga je strah, da bi mafijska združba izvedela, da jih je izdal, kar sumijo“ in „ko je mamila dostavil zadnjič, preprodajalcu ni dal denarja; preprodajalec naj bi ga zaradi tega večkrat iskal na domu, pa so mu vedno rekli, da njega ni doma“. Z jasnimi razlogi bi torej morala oceniti njihovo skladnost in verjetnost ter morebitno nasprotovanje ustreznim dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki bi jih morala pridobiti (tretja alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1).
V nasprotju s statusom begunca presoja upravičenosti do statusa subsidiarne zaščite nima tolikšnega poudarka na prosilčevih osebnih okoliščinah.
mednarodna zaščita - prošnja za mednarodno zaščito - prekluzija - pravica do izvedbe dokaza - neverodostojne izjave - prevod
Sodišče se strinja z zaključkom tožene stranke v izpodbijani odločbi v zvezi z razlogi, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo, da so njegove izjave v zvezi s tem že same po sebi neprepričljive in malo verjetne, njegove izjave pa tudi niso skladne z vsebino dokumentov, ki jih je predložil v podporo svojim izjavam in ker ni verodostojno predstavil svojih razlogov za zapustitev izvorne države, tožena stranka upravičeno dvomi v obstoj dogodkov, ki jih je izpostavil kot ključne pri odločitvi, da zapusti Afganistan.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8(3), 8(3)-d.
mednarodna zaščita - odvzem prostosti - objektivno merilo - zloraba postopka - strah - odločba o vrnitvi - napačna uporaba materialnega prava
ZMZ-1 v določbi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ne vsebuje zahteve po „objektivnih merilih“, ki jo sicer vsebuje člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, za sklepanje o utemeljeni domnevi, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, če je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito; poleg tega pa Direktiva o sprejemu 2013/33/EU ne vsebuje določbe, da je treba objektivna merila določiti v zakonu, kakor je to določeno v primeru pridržanja po Uredbi EU št. 604/2013 (člen 2(n)).
Tožena stranka dejstev v zvezi z razlogi, zaradi katerih je tožnik prišel v Slovenijo, ni vključila v utemeljevanje domneve, pa bi jih morala, zato je s tega vidika obrazložitev pomanjkljiva, zaradi česar tudi ni pravilno uporabila objektivnega merila.
Druga napaka v uporabi materialnega prava je v tem, da tožena stranka ukrepa pridržanja ni obravnavala individualno glede na okoliščine v zvezi s prosilcem in skladno z načelom sorazmernosti oziroma testom nujnosti.
Direktiva o sprejemu 2013/33/EU izrecno določa kot pogoj za pridržanje po členu 8(3)(d), da je prosilec pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115 in se v nadaljevanju v tej zvezi sklicuje na odločbo o vrnitvi in ne na sodno odločbo, izdano v kazenskem postopku, o izgonu.
mednarodna zaščita - malo verjetne in neprepričljive izjave - informacije o izvorni državi - politično prepričanje kot razlog preganjanja
Nosilno stališče tožene stranke o mali verjetnosti tožnikovih izjav ne temelji na ugotovitvi, da si je na tretjem osebnem razgovoru pomagal z zapiski, čemur tožena stranka ni nasprotovala, ampak na presoji vseh tožnikovih individualnih okoliščin, ki izvirajo iz vsebine njegovih izjav, predloženih listinskih dokazov in relevantnih informacij o izvorni državi. Dokazna ocena tožene stranke glede verjetnosti tožnikovih izjav v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Ob upoštevanju s tem povezanih obširnih pojasnil v izpodbijani odločbi, pa s posplošenimi tožbenimi očitki ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. Po presoji sodišča je tudi dokazna ocena proučenih informacij o stanju v izvorni državi v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene.
ponovna prošnja za mednarodno zaščito - uvedba postopka - nova dejstva in novi dokazi - trditveno in dokazno breme
Ponovni postopek se uvede, če tožnik navede v zahtevku nova dejstva oziroma predloži nove dokaze (ali se pojavijo novi elementi), ki pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tega pa tožnik ni izkazal. Trditveno in dokazno breme je na tožniku.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-d. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 2, 2/2, 2/2-b.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - vračanje - zloraba postopka - pridržanje - postopek odstranitve tujca - zloraba postopka mednarodne zaščite - objektivno merilo - objektivni kriterij
Tožnik je podal namero za mednarodno zaščito v Centru za tujce šele potem, ko je prejel odločbo o nastanitvi v Center za tujce, po približno enem mesecu nastanitve v Centru, ko je postalo jasno, da je postopek njegove odstranitve iz Slovenije v izvorno državo v teku, čeprav bi namero lahko podal že prej. To pa po presoji sodišča potrjuje pravilnost zaključka tožene stranke, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito zgolj zato, da bi oviral ali preprečil postopek odstranitve, ker bi to lahko storil že dosti prej.
mednarodna zaščita - dokazna ocena - splošna verodostojnost - tiralica - zaščita v izvorni državi - informacije o izvorni državi
Po presoji sodišča je ugotovitev verjetnosti tožnikovih izjav v obravnavani zadevi podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče je že presodilo, da je s presojo (ne)verodostojnosti prosilčevih izjav opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnik je imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev.
Toženka priznava tožbene navedbe in se s tožbo strinja, zato sodišče tudi upoštevajoč določbo prvega odstavka 214. člena ZPP šteje tožnikove navedbe v tožbi za resnične in utemeljene. Vloga 5-3-19 je bila vložena dne 5. 3. 2019 (in ne leta 2020, kot je zapisano v izpodbijani odločbi), vložena torej pravočasno, bila je potrebna, zato odločitev toženke, da stroškov za vlogo 5-3-19 tožniku ne prizna, ni pravilna.
mednarodna zaščita - prosilec iz Afganistana - neskladne izjave prosilcev - status begunca - verodostojnost - preganjanje - splošna verodostojnost prosilca - dokazna ocena - odločanje v sporu polne jurisdikcije - politično prepričanje kot razlog preganjanja
Ker je tožnik o dogodku ugrabitve izpovedoval skladno, prepričljivo in očitno resnicoljubno (kot že pojasnjeno, ko organa ni npr. zavajal z navedbami, da so talibani takrat želeli ugrabiti točno njega), sodišče ocenjuje, da je z dovolj veliko stopnjo verjetnosti izkazal, da se je dogodek dejansko zgodil. Glede na to, da so za dolgoletno delo njegovega očeta in da mu je pri tem tožnik pomagal, vedeli vsi (tudi sosedje, nekateri med njimi so bili tudi talibani), sodišče pritrjuje tožbenim navedbam, da v takšnih okoliščinah ni bil potreben noben specifičen dogodek, kot to zahteva tožena stranka, da bi talibani tožnika »opazili«, kako pomaga očetu. Njegova pomoč je bila dolgoletna, splošno znana in življenjsko logična (da je sin, ki dobro govori angleško, pomagal svojemu očetu, ki ga je preživljal).
Sodišče sledi tožnikovim navedbam o tem, da je bil deležen groženj in ugrabitve s strani nedržavnega subjekta (3. al. 24. člena ZMZ-1), tj. talibanov. Sodišče ocenjuje, da so grožnje s smrtjo in ugrabitev (za katero se ne ve, kako bi se končala, če tožnika ne bi rešila vojska) dejanja fizičnega in psihičnega nasilja (1. al. drugega odstavka 26. člena ZMZ-1) in so dovolj resne narave, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Ob tem je bistveno uporabiti določbo drugega odstavka 23. člena ZMZ-1, ki določa, da je dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju, ali da mu je preganjanje neposredno že grozilo, resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ne bo ponovilo ali se grožnje ne bodo uresničile. Tožnik je vseskozi zatrjeval, da ker je pomagal očetu, ki je delal za tuja podjetja, so talibani menili, da je (tudi on) vohun in nevernik ter njihov politični nasprotnik. Razlog preganjanja je v tem primeru pripisano politično prepričanje (deveti odstavek 27. člena ZMZ-1), kar med strankama ni sporno.
Iz primerjave izjav je po presoji sodišča jasno razvidno tožnikovo zasledovanje osnovne zgodbe; uveljavlja namreč strah pred šiitskim preganjanjem zaradi verskega prepričanja, kar povezuje s pripadnostjo verski sunitski organizaciji, s tem v zvezi pa tako ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito kot tudi na osebnem razgovoru omenja fizično nasilje. Ob takem stanju stvari pa bi morala tožena stranka prosto presojo opraviti ob upoštevanju ustreznega analitično-sintetičnega pristopa in pojasniti, zakaj je neujemanje izjav glede prejetih poškodb v okviru drugega postopka za priznanje mednarodne zaščite dovolj resno in se nanaša na dejstva, ki so bistvena za priznanje mednarodne zaščite; v tem pogledu bi morala upoštevati, da manjše neskladnosti na splošno ne zmanjšujejo verodostojnosti ugotovljenih dejstev. Nato pa bi morala s tem povezane ugotovitve primerjati s tožnikovo osnovno zgodbo iz prve prošnje za mednarodno zaščito, iz katere je razvidno, da je moral iti iz svojega kraja, sicer bi ga šiiti, ki so tam v večini, ubili. Šele v tem primeru bi bila dokazna ocena tožene stranke vestna, skrbna ter analitično sintetična, kot taka pa bi omogočala preizkus, ali so tožnikove izjave res tako notranje neskladne, da bi bile kazalnik njegove verodostojnosti.
mednarodna zaščita - prosilec iz Irana - status begunca - splošna verodostojnost - dokazna ocena - politično prepričanje kot razlog preganjanja
Zaradi nepristne spremembe vere ni smiselno preverjati, kako bi lahko bil prosilec preganjan v izvorni državi. Poleg tega iz okoliščin obravnavane zadeve niso razvidne druge dejavnosti, ki bi jih tožnik izvrševal z namenom ustvarjanja pogojev za prošnjo in bi bile podlaga za nadaljnjo oceno tožene stranke, ali bi bil tožnik zaradi njih ob vrnitvi izpostavljen tveganju (preganjanju ali resni škodi). Celo nasprotno, iz povzetka tožnikovih izjav na osebnem razgovoru je razvidno, da želi vero obdržati zase.
Ko ni podan subjektivni element, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ni mogoče verjeti, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, pa toženi stranki (in sodišču) pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.