mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - ekonomski razlog
Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo ter posledično s slabimi pogoji za življenje, njegovih izjav pa ni mogoče povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Omenjene težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, zaradi česar so tožnikove navedbe nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo, v konkretnem primeru pa ne obstajajo tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko zanj v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito ni varna izvorna država.
ZMZ-1 člen 9, 9/1, 11, 11/6, 21, 31, 31/1, 64, 64/1, 70, 70/2. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47, 48. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 40, 40/4, 46, 46/3, 46/4.
mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne zaščite - domneva nedolžnosti - pravica do izjave - rok za vložitev pravnega sredstva - učinkovito pravno sredstvo - razumen rok - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi - privilegij zoper samoobtožbo - izključitev - dokazno breme - svetovalec za begunce
Tudi v postopku mednarodne zaščite je treba upoštevati pravico do domneve nedolžnosti in do obrambe, ki vključuje - sicer v omejenem smislu - tudi privilegij zoper samo-obtožbo iz 48. člena Listine v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine tudi v zvezi s ponovno prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilec ima v postopku mednarodne zaščite ali v postopku naknadne prošnje obveznost, da predloži dokaze ali/in da navede nova dejstva v zvezi z njegovim strahom pred preganjanjem ali resno škodo, hkrati pa ga ob tem v primeru okoliščin, ki kažejo na uporabo izključitvene klavzule, varuje domneva nedolžnosti v upravnem postopku in upravnem sporu. Privilegij zoper samo-obtožbo je nujno v tovrstnih postopkih omejen z določbo 21. člena ZMZ-1 oziroma z določbo 64. člena ZMZ-1, ki nalaga prosilcu obveznost, da utemelji subjektivni strah pred preganjanjem ali resno škodo tudi v zvezi z novimi dejstvi in dokazi. O tem pravnih implikacijah domneve nedolžnosti mora biti prosilec v postopku ustrezno obveščen. To pravno implikacijo domneve nedolžnosti pa je tožena stranka spregledala v tem primeru, saj je tožnik utemeljeval razlog, da ni strahu pred smrtno kaznijo v Pakistanu omenil v prvotnih postopkih, to je pred drugim zahtevkom z dne 28. 4. 2022, ker se je bal, da bo to vplivalo na dokaz o krivdi v kazenskem postopku. To je bil pravno relevanten zadržek tožnika. Zaradi privilegija zoper samo-obtožbo, ki sicer v upravnih zadevah mednarodne zaščite ne more biti absoluten, o čemer tožnik sicer ni bil obveščen v upravnem postopku, in zaradi tožnikove pojasnitve, česa se je bal, v predmetni zadevi obstaja omenjena povezava med azilnim postopkom in kazenskim postopkom v kontekstu določbe tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1. S tega vidika je bila torej obravnava „krivde“ iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1- s strani tožene stranke v izpodbijanem aktu nepravilno uporabljena, in gre za kršitev materialnega prava.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - strah pred preganjanjem - resna škoda
Trditev v tožbi, da policisti v Maroku ne spoštujejo ljudi, s čimer tožnik meni, da smiselno zatrjuje, da je v izvorni državi prišlo do kršitve njegovih človekovih, ne daje njegovemu zahtevku teže v smislu, da nima očitno neutemeljenega zahtevka (''arguable claim'') glede prepovedi nečloveškega ravnanja (4. člen Listine EU o temeljnih pravicah). Tožnik tovrstnih pavšalnih ugovorov ni vezal na kateri koli razlog za preganjanje iz 27. člena ZMZ-1. Pripadnost etnični skupini Berberov pa tudi ne govori v prid tožniku, kajti tožnik v upravnem postopku in v upravenm sporu svojih ''težav'' ni povezal, sploh pa ne na konkreten način, s pripadnostjo omenjeni narodnosti oziroma etnični skupini. Zato tožena stranka tudi ni imela obveznosti, da bi natančneje ocenjevala morebitno preganjanje Berberov v delu države, kjer je živel tožnik preko informacij o stanju v izvorni državi. Tudi, ko je govoril o revščini, njegove navedbe očitno ne dosegajo praga resne škode v smislu nečloveškega ravnanja niti ni tožnik zatrjeval, da so bili ti pogoji za preživljanje v Maroku namerno povzročeni tožniku oziroma skupini, ki ji on pripada.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-b. ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - kršitev človekovih pravic - sistemske pomanjkljivosti - predaja Republiki Hrvaški
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem in da v primeru, če bo tožnik vrnjen na Hrvaško v okviru dublinskega postopka, bo to del azilnega postopka in ne policijskega postopka. Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnik ni znal podrobneje opisati grdega ravnanja policistov po podani prošnji za mednarodno zaščito in da iz njegovih navedb ni mogoče zaključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi in osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški, in da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Azilni dom je samovoljno zapustil 7. 9. 2022 in se vanj ni vrnil. Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi tožbi proti zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - ekonomski razlog
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ni bil diskriminiran na podlagi osebnih lastnosti ter da je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in da njegovih navedb ni mogoče povezati z njegovo raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo družbeni skupini ter da okoliščine, ki jih navaja, niso takšne narave, da bi prestavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije z odlokom določila kot varno izvorno državo, iz njegovih navedb pa ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država.
mednarodna zaščita - status begunca - subjekt preganjanja - verodostojnost - subjekti zaščite - prosilec iz Maroka
Glede na vse splošne in specifične informacije, ki jih je tožena stranka pridobila o izvorni državi, in presojo tožnikovih trditev glede na te informacije,tožnikova zatrjevana osebna situacija v izvorni državi ni verjetna.
Tudi če bi tožnika preprodajalec ogrožal, bi moral ta izkazati, da ga pred njim ne bi mogla zaščititi policija oziroma druge pristojne inštitucije. Tega po presoji sodišča ni uspel izkazati.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - prosilec iz Alžirije
Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tako v prvi vrsti navedel revščino, glede katere pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju.
ZMZ-1 člen 20, 20/2, 27, 27/1, 27/1-5, 28. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46.
mednarodna zaščita - status begunca - načelo nevračanja - preganjanje - politično prepričanje kot razlog preganjanja - novi dokazi in nova dejstva - spor polne jurisdikcije
Tožniku je najmanj zaradi družinske in teritorialne povezanosti grozilo, da ga bo oblast prepoznala kot političnega nasprotnika in ga na tej podlagi preganjala. Za konflikt v Siriji je namreč že vseskozi značilno, da sirska vlada preganja vse (domnevne) politične nasprotnike, tudi če so civilisti (celo otroci, ženske).
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje z dejstvi, ki so po njegovih navedbah obstajala že v času predhodnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, te navedbe pa ne morejo biti razlog za uvedbo ponovnega postopka. Poleg tega bi moral tožnik v skladu s prvim odstavkom 65. člena dokaze, o katerih je govoril, predložiti že skupaj z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka, tožnik pa v zahtevku šele napoveduje, da jih bo lahko pridobil, in že zaradi tega niso izpolnjeni pogoji za ugoditev zahtevku za uvedbo ponovnega postopka. Ne glede na navedeno pa, tudi če bi te dokaze pridobil, še vedno ne bi bili izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, saj morajo biti ti dokazi in ta dejstva take narave, da pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. V konkretnem primeru pa tožnikove navedbe te verjetnosti ne povečujejo.
ZMZ-1 člen 51, 51-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 12, 12/1, 12/4.
mednarodna zaščita - prošnja za mednarodno zaščito - odgovorna država članica - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka
Glede na to, da je zavrnitev predaje, določena v drugem pododstavku 3. člena Uredbe Dublin III, omejena z obstojem sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, navedbe, ki se nanašajo na druge postopke in ne azilne, očitno ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU
Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 40. ZMZ-1 člen 64.
mednarodna zaščita - ponovni postopek - nova dejstva in novi dokazi - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite
Tožena stranka v izpodbijanem aktu in v postopku pred njegovo izdajo ni upoštevala deljena dokaznega bremena na podlagi 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, saj je ponovno izhajala iz stališča, da določbe o naknadni prošnji zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo izključno na stran vlagatelja in ni upoštevalo, da slovenski zakonodajalec ni pravilno prenesel določbe 40. člena Procesne direktive 2013/32/EU, ki uporablja alternativno obliko, da je bodisi prosilec navedel nove elemente, ali pa so se ti „novi elementi ali ugotovitve pojavile“.
ZMZ-1 člen 15, 23, 23/2, 26, 26/1, 26/1-1, 26/2, 27, 27/1, 27/1-4, 27/5, 27/8, 27/9, 29, 29/1. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 18, 42, 42/2, 47. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. ZUP člen 10. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 9, 9/3. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 12.
mednarodna zaščita - status begunca - politično prepričanje kot razlog preganjanja - posebna družbena skupina - pripadnost posebni družbeni skupini - posilstvo - mučenje - vzročna zveza - utemeljen strah pred preganjanjem - preteklo ali bodoče preganjanje - subjekt preganjanja - zaščita v izvorni državi - dejanska zaščita - izjava otroka - največja korist otroka - odločanje v sporu polne jurisdikcije - priznan status begunca
Splošno je znano, da so v DR Kongo dejanja spolnega nasilja in prav posilstva žensk uveljavljen mehanizem nasilja in preganjanja žensk, zaradi česa ni mogoče poenostavljeno izključiti vzročne zveze med dejanjem in razlogi preganjanja zgolj zato, ker se tožnica ni udeležila demonstracij. Tožnica je tudi pripadnica ženskega spola in zaradi izpolnjevanja pogojev iz petega odstavka 27. člena ZMZ-1 je pripadnica posebne družbene skupine v smislu ZMZ-1 v kontekstu spolnega nasilja nad ženskami v povezavi s političnimi nemiri v DR Kongo.
Tožena stranka glede na to, da je tožnica izkazala, da je bila v preteklosti že preganjanja prek dejanja posilstva s strani policije, ki je imelo vse znake mučenja, ni izpolnila svojega dela dokaznega bremena in ni navedla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi tožnica lahko dobila zaščito preko učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje posilstva, kar je sicer zelo malo verjetno, da bi bilo realno uresničljivo, spričo dejstva, da so bili posiljevalci policisti in da je na čelu policije oseba, ki jo je postavil bivši predsednik DR Kongo Kabila. Ustrezno zaščito pred preganjanjem na podlagi pripadnosti določeni družbeni skupini vzpostavlja šele „skupno delovanje organov, ki zagotavljajo odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj preganjanja.“ Tožena stranka pa niti ni poskušala dokazovati, da tovrstna zaščita v DR Kongo obstaja.
Na toženi stranki je bilo dokazno breme, da bi pridobila in preverila informacije o stanju v izvorni državi s strani zaupanja vrednih institucij, ki dovolj sistematično spremljajo postopke na meji DR Kongo glede varnostnega preverjanja zavrnjenih prosilcev za mednarodno zaščito, ki so v podobnem položaju kot tožnica, da bi s tem odvrnila vsakršen dvom o tem, da bi bila tožnica podvržena varnostnem preverjanju o razlogih za zapustitev DR Konga in o tem, zakaj je državo zapustila neposredno po nemirih 31. 12. 2017 in s ponarejenimi dokumenti.
ZMZ-1 člen 49, 51. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2, 3/3.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Dejstvo, da je Bolgarija polnopravna članica EU z uveljavljenim sistemom mednarodne zaščite, samo po sebi še ne pomeni, da nima sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Tožena stranka bi morala ugotoviti ali je tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku vzbudil utemeljeno domnevo o obstoju teh pomanjkljivosti.
Evropski zakonodajalec je samovoljno zapustitev določenega kraja ali pa neizpolnjevanje obveznosti javljanja predvidel kot domnevni umik oziroma odstop od prošnje ne glede na to, ali se je prosilec v državo kasneje vrnil, oziroma ne glede na to, ali se prosilec v času odločanja še nahaja v državi članici.
Upravno sodišče v tej zadevi ne šteje, da zapustitev države avtomatično pomeni izgubo pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora, saj je izguba pravnega interesa za tožbo odvisna od konkretnih okoliščin in razlogov za zapustitev države in s tem v zvezi od presoje sorazmernosti posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva.
ZMZ-1 člen 64, 64/1, 65. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-3.
mednarodna zaščita - zahtevek za ponovno uvedbo postopka - nova dejstva in novi dokazi - nelogična in neskladne izjave - pravica do izjave - bistvena kršitev določb postopka
Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, sodišču ni razvidno, da bi tožena stranka, preden je opravila dokazno oceno neskladij glede okoliščin navedenega poboja, dala tožniku možnost, da jih pojasni, pri čemer s tem povezanih tožbenih navedb niti ni prerekala. Že zato je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - začasna odredba
Tožnik ni izkazal, da ko bo predan Hrvaški kot prosilec za mednarodno zaščito, da ga bo Hrvaška nezakonito vrnila v Bosno in Hercegovino, saj ni dokazal, da naj bi Hrvaška tako ravnala s tistimi osebami, ki so vrnjene v Republiko Hrvaško kot prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, ki na konec azilnega postopka na Hrvaškem niso počakali.
Sodišče se sicer strinja s tožbenimi navedbami, da država prosilca ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da obstaja dejanska nevarnost, da bo prosilec izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, vendar pa v konkretnem primeru taka dejanska nevarnost ni bila izkazana, saj tožnik na ravnanje hrvaških oblasti v azilnem domu v Zagrebu ni imel pripomb.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/3, 5, 18, 18/1, 18/1-b, 20, 20/5. ZUS-1 člen 32.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici - pravica do izjave - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - Republika Hrvaška - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - začasna odredba
Res je, da tožena stranka tožnika ni seznanila, da se je Hrvaška v svojem odgovoru izrecno sklicevala na peti odstavek 20. člena Uredbe Dublin III, vendar to na odločitev v zvezi s predajo tožnika nima vpliva. Odločilno v tej zadevi namreč je, ali je bil tožnik seznanjen z dejstvom, da je Hrvaška prevzela odgovornost, in ali je imel možnost izpodbiti domnevo, da ima Hrvaška vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato lahko šteje za varno državo za državljane tretjih držav.
Tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem.
mednarodna zaščita - prosilec iz Afganistana - verodostojnost prosilca - nove okoliščine
Med strankama ni spora o tem, da so v tožnikovi izvorni državi Afganistan oblast v mesecu avgustu 2021 prevzeli talibani v celotni državi. Tožnik, glede na novo nastale okoliščine oziroma zaradi popolnoma spremenjenih razmer v izvorni državi Afganistan izpolnjuje pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite na podlagi 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1, saj tožena stranka navedbam tožnika v naknadnih pripravljalnih vlogah (s prilogo) glede spremembe situacije v Afganistana in prevzema oblasti s strani talibanov v celotni državi (15. 8. 2021) ni oporekala oziroma jim ni kakorkoli nasprotovala niti ni predložila nobenih drugih ažurnih in verodostojnih informacij o morebitnem drugačnem aktualnem stanju v Afganistanu po prevzemu oblasti s strani talibanov, ki bi nasprotovale s strani tožnika predloženim informacijam oziroma s strani sodišča pridobljenim informacijam, to je smernicam UNHCR o Afganistanu iz februarja 2022.