ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/2-2. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
mednarodna zaščita - redni postopek - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Tožnik je s samovoljno zapustitvijo Azilnega doma dal podlago za sklep, da nima več namena prositi za mednarodno zaščito v Sloveniji oziroma počakati na odločitev v obravnavani zadevi. To pa obenem pomeni, da je s potekom predpisanega tridnevnega roka prenehal tudi njegov pravni interes za tožbo zoper odločitev, da se njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrne.
ZMZ-1 člen 2, 2-31, 84, 84/1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-b.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - nevarnost pobega - znatna nevarnost za pobeg - objektivni kriterij
Ni mogoče sklepati, da je tožnik jasno, torej tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža, z besedami posredoval svoj namen, da bo pobegnil. Presoja vseh okoliščin, iz katerih je po stališču tožene stranke razvidno, da je tožnik begosumen, pa po naravi stvari ne more nadomestiti tožnikovega jasno izraženega namena glede zapustitve Republike Slovenije. Namen zapustiti državo po presoji sodišča tudi sicer ni izkazan s tožnikovim ravnanjem, ki mu ga očita tožena stranka, in sicer, da ni nemudoma zaprosil za mednarodno zaščito, da so ga našli v kamnolomu v Črnem Kalu in da je pred policijo za ciljno državo navedel Italijo. S tem v zvezi je treba poudariti, da je bil tožnik šele ob vložitvi prošnje prvič uradno opozorjen na posledice samovoljne zapustitve Republike Slovenije. Zato drži tožbeni očitek, da tožena stranka ni presojala utemeljene nevarnosti tožnikovega pobega ob upoštevanju navedene odločilne okoliščine – da je tožnik šele po prijetju zaprosil za mednarodno zaščito in ga je pristojni organ komaj takrat opozoril na posledice samovoljne zapustitve Republike Slovenije.
Po presoji sodišča je bilo v obravnavani zadevi v zvezi z odreditvijo ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 zmotno uporabljeno materialno pravo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), saj za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito v ZMZ-1 v navedenih okoliščinah, ko ni jasno izrazil namena glede zapustitve Republike Slovenije in nevarnost pobega ni ustrezno (zakonsko) opredeljena, ni zakonske podlage.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-b.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - nevarnost pobega
Tožena stranka ni izkazala obstoja utemeljene nevarnosti pobega tožnika. Po presoji sodišča na obstoj utemeljene nevarnosti pobega ni mogoče sklepati zgolj s tem, da je tožnik izjavil, da je njegova ciljna država Italija, da je ob vložitvi prošnje izjavil, da ne ve, ali bo v RS počakal in ob tem, ali s tem, da je izjavil, da je bil ob prijetju s strani policije namenjen v azilni dom, da se preobleče. Še zlasti ob upoštevanju 15. točke uvodnih določb Recepcijske direktive II, ki izrecno določa, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja, bi morala tožena stranka svojo odločitev opreti na dovolj jasne in nedvoumne okoliščine, kar pa v konkretnem primeru ni storila.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2.
Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti kot rečeno glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (Recepcijska direktiva), ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati. Razlog iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je izrecno naveden med dovoljenimi razlogi za pridržanje po točki b) tretjega odstavka 8. člena te direktive, po tej določbi pa se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu. Pri tem je ZMZ-1 opredelil pojem "nevarnost pobega", ki pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena ZMZ-1).
Ugotovitev, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v državah Evropske unije, ki jih je pred tem prečkal, ne zadostuje za izrečeni ukrep. Dejstvo, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v državah Evropske unije, namreč ne dokazuje utemeljene nevarnosti, da bi tožnik pobegnil iz Republike Slovenije, kar je bistvena okoliščina za odločitev v tem upravnem sporu. Po presoji sodišča je tožnik z vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji izkazal ravno nasprotno.
Upoštevajoč, da je tožnik v prošnji izjavil, da je njegova ciljna država Republika Slovenija, kar potrdi tudi zaslišan na glavni obravnavani v tem upravnem sporu, je po presoji sodišča utemeljevanje toženke, da je tožnik begosumen zaradi izjave iz policijske depeše, katere vsebino sam zanika, premalo in nezadostno za dokazovanje nevarnosti, da bi tožnik iz Republike Slovenije pobegnil.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - pravočasnost tožbe - zavrženje tožbe
Že iz tožbenih navedb je razvidno, da je bila tožniku izpodbijana odločba vročena 22. 6. 2021, enako izhaja tudi iz vročilnice v upravnem spisu. To pomeni, da se je 15-dnevni rok za vložitev tožbe iztekel 7. 7. 2021 (drugi odstavek 111. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu). Sodišče ugotavlja, da je bila obravnavana tožba oddana priporočeno na pošti 12. 7. 2021. Glede na navedeno je tožnik tožbo vložil prepozno, tj. po poteku 15 dnevnega roka iz prvega odstavka 70. člena ZMZ-1.
Vsa relevantna dejstva za ugotovitev pravočasnosti tožbe v obravnavani zadevi izhajajo že iz samih tožbenih navedb, zato bi se tožnik, ki ga zastopa odvetnik, moral zavedati, da je njegova tožba prepozna. Sodišče predhodno tožnika s temi ugotovitvami tudi ni bilo dolžno seznanjati, saj ne gre za to, da bi sodišče določena dejstva, ki so pomembna za presojo pravočasnosti tožbe, ugotovilo šele na podlagi odgovora na tožbo oziroma bi bila ta v nasprotju z izrecnimi tožbenimi navedbami, poleg tega pa je tožnika na navedeno pomanjkljivost opozorila tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 6. ZMZ-1 člen 20, 20/2.
mednarodna zaščita - status subsidiarne oblike zaščite - slabe življenjske razmere - prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja - prosilec iz Maroka
Tožnik se sklicuje na nepravilno uporabo določila 3. člena EKČP zaradi nečloveškega ravnanja, ki naj bi ga povzročila njegova vrnitev v izvorno državo zaradi problema dostopa do prehrane, osnovne zdravstvene nege in zatočišča kot bistvenih elementov dostojnega življenja. Če tožeča stranka s tem cilja na nezakonitost odločitve o zavrnitvi subsidiarne zaščite, je po stališču Sodišča EU v sodbi v zadevi M'Bodj za izpolnjevanje subsidiarne zaščite nujno potrebno, da prosilec izkaže, da je preteča nevarnost odtegnitve minimalnih pogojev za preživetje posledica namernega ravnanja akterjev povzročanja resne škode. Tožnik pa takšnega namernega ravnanja povzročiteljev resne škode ni izkazal niti zatrjeval, zato je na tej podlagi odločitev tožene stranke tudi glede subsidiarne zaščite zakonita.
Sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja, ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo. Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost, ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov.
ZUS-1 člen 52. ZPP člen 115, 262, 262/1. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - tožbena novota
Upoštevajoč nesporno dejstvo, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški pol leta, da je imel v postopku prevajalca, da svojih trditev (da so z njim ravnali nečloveško, ponižujoče, da so se do njega vedli grdo, da so rasisti, zelo nasilni do migrantov, da ima slabe izkušnje s strani uradnih oseb, ker so bili nespoštljivi in neprijazni) ni konkretiziral, da se vabilu na zaslišanje v tem upravnem sporu ni odzval, je presoja toženke, da so te navedbe presplošne, nekonkretizirane, po presoji sodišča pravilna. Pravilno je toženka presodila tudi, da tožnikova izjava, da je bila hrana slaba in da so vrata azilnega doma zapirali ob 23.00 uri, ne zadošča za ugotovitev sistemske pomanjkljivosti niti ne predstavlja nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - kršitev javnega reda in miru - ogrožena osebna varnost - ogroženost premoženja
Tožnik je držal v roki iglo na način, kar je tako pri varnostniku kot socialni delavki in zdravstvenem tehniku povzročilo strah za svoje zdravje, da so sobo tožnika zapustili, zaklenili vrata in poklicali policijo. V takšni situaciji pa gre tudi po presoji sodišča za probleme, ki resnično in dovolj resno in vsekakor neposredno v času pred izrekom ukrepa pridržanja predstavljajo grožnjo javnemu redu in varnosti drugih.
mednarodna zaščita - status begunca - subsidiarna zaščita - preganjanje - utemeljen strah - resna škoda
Razloge preganjanja določa ZMZ-1 v 27. členu, in sicer: pripadnost določeni rasi ali etnični skupini; pripadnost določeni veroizpovedi; narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini in politično prepričanje. Tožnik razloga preganjanja, ki bi ga ZMZ-1 določal kot razlog za preganjanje, ki utemeljuje dodelitev statusa begunca, niti ni zatrjeval.
Tožnik, kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred resno škodo.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-4. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8. ZUP člen 82, 82/5.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - dokazovanje istovetnosti - javna varnost - javni red - oseba, nevarna za varnost države - nevarnost za javni red, varnost in obrambo države
Skladno s prvo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ob upoštevanju Recepcijske direktive II je omejitev gibanja dopustna le, če pristojni organ preverja ali ugotavlja prosilčevo istovetnost ali državljanstvo. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu sicer navedla, da je dne 24. 5. 2021 na pristojne nemške organe naslovila zahtevek glede tožnikovega osebnega dokumenta in do dne izdaje izpodbijanega sklepa odgovora še ni prejela. Vendar pa ob tem iz obrazložitve sklepa ni razvidno, zakaj tožena stranka v dokaz tožnikove identitete ne sprejema fotografije tožnikovega osebnega dokumenta v upravnem spisu (posredovana toženi stranki dne 4. 11. 2019) in ki jo je ponovno priložil tudi tožbi (priloga A13) skupaj s fotografijami osebnih dokumentov svojih družinskih članov. Glede na navedeno sodišče ocenjuje, da razlog za odrejeni ukrep omejitve gibanja tožniku po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni verjetno izkazan.
Tožena stranka je svojo presojo oprla le na mnenje UKP, da je tožnik varnostno sporen, brez upoštevanja s tem povezane dokumentacije in tožnikovih pojasnil v zvezi z okoliščinami incidenta leta 2005 v Iraku. Tožena stranka se prav tako ni opredelilo do stališča tožnika, da mnenje UKP očitno temelji na dokumentih, ki jih je imela že leta 2020, torej v času tožnikovega bivanja v Sloveniji, ko na tej podlagi ni bil označen kot varnostno sporen. Z morebitnimi dodatnimi dokumenti, na podlagi katerih je UKP leto dni kasneje zaključila, da je tožnik varnostno sporen, pa bi tožnik moral biti seznanjen (peti odstavek 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).
Iz dokazne ocene tožene stranke prav tako ni razvidno, zakaj šteje, da bi tožnikovo sodelovanje v dogodku iz leta 2005 med vojno v Iraku, danes predstavljalo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo za RS. Pri tem sodišče opozarja tudi na stališče SEU, da je treba pri oceni, ali je nekdo nevaren za državno varnost, upoštevati tudi čas, ki je pretekel od datuma, ko naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, in nadaljnje ravnanje posameznika, zlasti glede tega, ali to ravnanje razkriva njegovo sovražnost do temeljnih vrednot EU, in je sposobno motiti duševni mir in fizično varnost prebivalstva. Zgolj ugotovitev tožene stranke, da so ZDA v Interpol vnesle podatke leta 2018, pa po presoji sodišča nikakor ne more zadoščati za oceno navedenega nadaljnjega ravnanja tožnika in časa, ki je pretekel od dogodka iz leta 2005.
Tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora, saj je tožnik Azilni dom zapustil dne 9. 9. 2021 in se tja od tedaj ni več vrnil.
mednarodna zaščita - izvedenec psihiatrične stroke - procesna sposobnost
Ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke po presoji sodišča potrjujejo tožničine navedbe, da ni razumela pomena upravnega postopka pred toženo stranko. Bila je torej procesno nesposobna, kot taka pa ni mogla biti stranka. Tožena stranka kljub predlogu tožničine pooblaščenke ni postavila izvedenca medicinske stroke, zaradi česar ni izpolnila svoje dolžnosti iz 153. oz. 51. člena ZUP.
mednarodna zaščita - prosilec iz Afganistana - učinek ex nunc - prekluzija - splošno znano dejstvo - spremenjeno dejansko stanje - načelo primarnosti prava EU
V postopkih priznanja mednarodne zaščite je potrebna tudi ex nunc presoja dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj. Sprejelo je stališče, da je skladno z izhodišči Sodišča Evropske unije v zadevi C-585/16 treba, kadar je to primerno, upoštevati tudi informacije (dejstva in dokaze), ki so se pojavile po izdaji odločbe upravnega organa, kar pomeni, da v postopkih sodnega varstva po ZMZ-1 ni mogoče uporabiti 52. člena ZUS-1 v tem delu.
Po naravi stvari ni možen preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe v zvezi z razlogi, ali je tožnik izkazal okoliščine, ki bi utemeljevale njegovo prošnjo, saj je s tem povezano dejansko stanje zaradi novih splošno znanih informacij o izvorni državi ostalo nepopolno ugotovljeno.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zahteva za uvedbo ponovnega postopka - zavrženje zahteve - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka
Tožnica v drugi zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedla kakšnih novih dejstev, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da je upravičena do statusa begunke, in prav tako ni predložila novih dokazov oziroma teh novih elementov, ki bi pomembno povečali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za status begunke, ni, saj tožničine prošnje in njenih okoliščin ni mogoče povezati z nobenim konkretnim razlogom za preganjanje iz 27. člena ZMZ-1. Glede morebitnega pomembnega povečanja verjetnosti, da tožnica izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito, pa sodišče ugotavlja, da tožnica novih dokazov v upravnem postopku niti v upravnem sporu ni konkretizirala, ampak jih je zgolj napovedala, a ni navedla, za kakšne dokaze gre. Zato tudi z vidika subsidiarne zaščite izpodbijani akt ni nezakonit.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost izpolnjevanja pogojev - zavrženje ponovne vloge - dokazno breme
Za odločitev v obravnavani zadevi je v prvi vrsti bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva. S tem v zvezi pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da tožnik s sklicevanjem na brezposelnost in služenje vojaškega roka ni uveljavljal novih dejstev; zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja.
mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne oblike zaščite - verodostojnost prosilca - dejanje preganjanja
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da so tožničine izjave glede razlogov, zaradi katerih sta skupaj z možem zapustila izvorno državo, medsebojno neskladne in da verodostojnost zmanjšuje tudi dejstvo, da sta se oba, ko sta enkrat že zapustila izvorno državo, vanjo tudi dvakrat vrnila. Pravilno je tudi ugotovila, da tožnica in njen mož za mednarodno zaščito nista prosila, kakor hitro je bilo to mogoče, in da dogodki, ki so se jima zgodili, ne dosegajo kriterijev preganjanja. Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnica ni bila izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ravnanju in v njenem primeru ni mogoče govoriti o preteklem preganjanju. Prav tako je bilo pravilno obrazloženo, zakaj tožnica tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.
Sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam o tem, da si tožnica in njen mož ne upata poiskati pomoči pri policiji, ker se je bojita, saj je tožena stranka ocenila, da zaradi kontradiktornosti ne more slediti njunim izpovedbam o tem, da so se jima dogodki sploh zgodili in je sodišče to oceno tožene stranke ocenilo kot ustrezno obrazloženo. Četudi bi se izhajalo iz predpostavke, da so se jima dogodki zgodili in da sta verodostojna, pa je sodišče že pojasnilo, da dogodki ne dosegajo take intenzitete, da bi ustrezali standardu preganjanja v smislu ZMZ-1.
mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne oblike zaščite - verodostojnost prosilca - dejanje preganjanja - prijava
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da so tožnikove izjave glede razlogov, zaradi katerih sta skupaj z ženo zapustila izvorno državo, medsebojno neskladne in da verodostojnost zmanjšuje tudi dejstvo, da sta se oba, ko sta enkrat že zapustila izvorno državo, vanjo tudi dvakrat vrnila. Pravilno je tudi ugotovila, da tožnik in njegova žena za mednarodno zaščito nista prosila, kakor hitro je bilo to mogoče in da dogodki, ki so se jima zgodili, ne dosegajo kriterijev preganjanja. Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnik ni bil izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ravnanju in v njegovem primeru ni mogoče govoriti o preteklem preganjanju. Prav tako je bilo pravilno obrazloženo, zakaj tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.
Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam o tem, da si tožnik in njegova soproga ne upata poiskati pomoči pri policiji, ker se je bojita, saj je tožena stranka ocenila, da zaradi kontradiktornosti ne more slediti njunim izpovedbam o tem, da so se jima dogodki sploh zgodili in je sodišče to oceno tožene stranke ocenilo kot ustrezno obrazloženo. Četudi bi se izhajalo iz predpostavke, da so se jima dogodki zgodili in da sta verodostojna, pa je sodišče že pojasnilo, da dogodki ne dosegajo take intenzitete, da bi ustrezali standardu preganjanja v smislu ZMZ-1.
ZMZ-1 člen 20, 20/1, 20/2, 21, 25, 25/1, 25/1-1, 25/2.
mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne zaščite - subsidiarna zaščita - zdravstveno stanje prosilca - vzročna zveza - politično prepričanje kot razlog preganjanja - krvno maščevanje - razlogi preganjanja - nekonsistentnost izjav - notranja nekonsistentnost izpovedb - notranja nekonsistentnost navedb
Glede na vse nelogične in nekonsistentne izjave glede (ne)prijav dejanj preganjanja policiji, sodišče presoja, da tožnik ni uspel prepričljivo in z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da tudi če bi mu dejanja preganjanja (ali resna škoda) dejansko grozila, da mu v Albaniji ne bi bila na voljo ustrezna zaščita države (1. alineja prvega odstavka in drugi odstavek 25. člen ZMZ-1). Tožnik je imel dostop do policije in se ne more uspešno sklicevati na to, da se je bal oditi na policijo, ker temu očitno ni bilo tako. Prav tako so nekonsistentne tožnikove izjave v zvezi s samo učinkovitostjo policije.
Povratek v izvorno državo sam po sebi še ne more pomeniti, da prosilec za mednarodno zaščito nima utemeljenega strahu pred preganjanjem, saj je treba v zvezi s tem upoštevati razloge in okoliščine, zaradi katerih se je prosilec vrnil. Tožnik se je lahko zavedal, da bo ali pa da je že bil zoper njega izdan nalog za aretacijo, zato zgolj okoliščina, da je tožnik v državo vstopil ilegalno v konkretnem primeru ne prepriča sodišča, da je to storil zato, da policija o tem ne bi obvestila A. A., kar naj bi utemeljilo njegov strah pred preganjanjem.
Edino, kar tožniku v izvorni državi z veliko verjetnostjo grozi, je kazenski pregon oziroma (morebitna, če ne bo prišlo do obnove postopka, kar sicer navaja tožnik v vlogi z dne 15. 3. 2021) izvršitev zaporne kazni zaradi kaznivega dejanja prevare. To je sicer lahko dejanje preganjanja, vendar ne iz samih sodb ne iz tožnikovih izjav oziroma tožbenih navedb sodišče nima zadostne podlage za sklepanje, da bi bil kazenski pregon nezakonit in posledica delovanja kriminalnih združb, kakor to želi prikazati tožnik.
Za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje le dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - učinek ex nunc
Tožena stranka ugotovila, da je tožnik sicer navedel subjektivno novo dejstvo, za katerega je izvedel dva meseca pred vložitvijo obravnavane zahteve, to je, da je oče, za katerega so mislili, da je mrtev že 25 let, še živ. Po tožnikovih navedbah je njegovo življenje sedaj ogroženo s strani nasprotne talibanske skupine zaradi pripisanega političnega prepričanja, kot ga ima njegov oče. Sodišče se v tem delu strinja s presojo tožene stranke, da tožnik ni uspel ustrezno pojasniti, kako bi te nove okoliščine lahko vplivale na njegov položaj v izvorni državi v smislu pomembno povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.
Nesorazmerna bi bila zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. To sicer ne pomeni, da je vloga tožene stranke povsem pasivna, vendar je breme na tožniku, da konkretizirano navede takšna nova dejstva in nove dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ker tožnik tega tudi po presoji sodišča ni storil, tožena stranka ni imela podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja.
Skladno z izhodišči SEU je treba, kadar je to primerno, upoštevati tudi informacije (dejstva in dokaze), ki so se pojavili po izdaji odločbe upravnega organa, kar pomeni, da v postopkih sodnega varstva po ZMZ-1 ni mogoče uporabiti 52. člena ZUS-1 v tem delu. Glede na navedeno tožnik s svojimi trditvami in dokaznimi predlogi v pripravljalni vlogi ni prekludiran in jih je potrebno v predmetnem postopku upoštevati. Ker se v upravnem postopku tožena stranka v zvezi z njimi še ni opredelila in jih ni dokazno ocenila, saj se z spremenjenimi okoliščinami, kot jih uveljavlja tožnik, niti ni mogla še seznaniti, bo to morala storiti v ponovljenem postopku. Sodišče ugotavlja, da dejansko stanje v zvezi zatrjevanim preganjanjem tožnika ni bilo raziskano v celoti, zaključek tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogoje za uvedbo ponovnega postopka pa je glede na navedeno preuranjen.