mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ugotavljanje istovetnosti prosilca - begosumnost - začasna odredba
Sodišče se strinja s tožnikom, da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti, kar je med drugim že večkrat izpostavilo tudi Vrhovno sodišče, na primer v sodbi in sklepu št. I Up 26/2016, vendar je obenem izrazilo stališče, da je tožena stranka v postopku predaje osebe odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo.
Slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo sicer res (še) ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Po 84. členu ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v Centru za tujce po drugem odstavku zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (prvi odstavek tega člena). Ta ukrep sicer res pomeni odvzem osebne svobode, vendar pa je tudi po mnenju sodišča v individualnih konkretnih okoliščinah tožnikovega primera šteti, da bi bil vsak drug ukrep iz četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II neučinkovit in da je bil izrečeni ukrep tudi nujen, kar je tožena stranka logično prepričljivo obrazloženo tudi navedla z razlogi, ki jim sodišče lahko v celoti sledi (2. odstavek 71. člena ZUS-1).
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2, 28/3.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - začasna odredba
Visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve, vzpostavljajo dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/3. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a/-3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - begosumnost - nevarnost pobega - pridržanje - znatna nevarnost pobega prosilca - predaja odgovorni državi članici - objektivni kriterij - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici
Tožnik navaja, da je imel možnost zapustiti tudi Azilni dom v Sloveniji, ker je bil najprej na odprtem oddelku Azilnega doma in od tam ni odšel, vendar pa to še ne pomeni, da ne bi mogel kasneje kljub temu zapustiti Slovenijo. Tudi v Bolgariji in na Hrvaškem je bil v odprtem delu azilnega doma, pa je kasneje kljub temu obe državi zapustil.
Ne gre zgolj za to, da je tožnik v eni izmed držav zaprosil za mednarodno zaščito in da sedaj poteka dublinski postopek v zvezi s tem, katera država je pristojna. V konkretnem primeru gre za situacijo, ko je tožnik v kar dveh različnih državah članicah EU zaprosil za mednarodno zaščito v nobeni pa ni počakal na rešitev njegove prošnje.
Pridržanje na prostore Centra za tujce je v konkretnem primeru sorazmeren ukrep in je nujen, saj je tožena stranka pojasnila, da se omejitve gibanja v Azilnem domu ne da učinkovito izvajati. Za dosego zasledovanega cilja je navedeni ukrep tudi primeren, tožena stranka pa je v zadostni meri obrazložila, zakaj obstaja znatna nevarnost pobega in zakaj ni možno istega cilja doseči z drugimi sredstvi in glede na znatno nevarnost pobega je ukrep tudi proporcionalen, z milejšimi ukrepi ga ni mogoče doseči, saj je v sklepu pojasnjeno, zakaj omejitev gibanja na območje Azilnega doma ni učinkovita.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a/1, 84a/1-3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - begosumnost - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - nevarnost pobega - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici
Iz sistema Eurodac je razvidno, da so bili tožniku prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito. Tožnik je predhodno že vložil prošnjo v Bolgariji in na Hrvaškem in ju pozneje zapustil.
Tožena stranka je pravilno ocenila, da se je tožnik izkazal za očitno begosumnega. Pri tem se je tožena stranka opredelila do vseh tožnikovih izjav nanašajočih se na razloge za zapustitev Bolgarije in Hrvaške in jih pravilno ocenila kot neutemeljene. Kakšnih drugih nasprotnih in konkretnih okoliščin, ki bi utemeljile drugačno sklepanje, pa tožnik v tožbi ni izpostavil.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a-3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - nevarnost pobega - pridržanje - begosumnost - znatna nevarnost pobega prosilca - predaja odgovorni državi članici - objektivni kriterij - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici
Zgolj izpolnitev enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ne zadošča za pridržanje, ampak mora biti nevarnost pobega dodatno kvalificirana. Toženka je pravilno po ugotovitvi, da je podan objektivni kriterij, ker je tožnik na Hrvaškem in v Bolgariji vložil prošnjo za mednarodno zaščito in odšel pred odločitvijo, pri izreku ukrepa upoštevala tudi dodatne kvalificirane osebne okoliščine tožnika, ki dokazujejo znatno nevarnost pobega. Sodišče je prepričano, da je pravilna presoja toženke, tudi upoštevajoč izpoved tožnika, da je ciljna država Italija in da je znatna nevarnost, da tožnik ne bi počakal v Sloveniji, če mu ne bi bil izrečen ukrep.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/1. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/2, 84a, 84a-3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - nevarnost pobega - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Slovenski zakonodajalec je objektivne kriterije begosumnosti določil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1A), ki je začel veljati 9. 11. 2021.
Za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak mora biti ta dodatno kvalificirana, saj države članice ne smejo pridržati osebe samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 13, 28, 28/3. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a/-3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - pridržanje - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - nevarnost pobega - begosumnost - znatna nevarnost pobega prosilca - objektivni kriterij - trajanje pridržanja
Sklicevanje na 13. člen Uredbe Dublin III je mogoče le za primer prosilca, ki bi iz tretje države nezakonito vstopil na območje države članice. Tožnik pa je oseba, ki je znotraj območja držav članic že vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Če je po preverjanju podatkov Eurodac mogoče ugotoviti, da je prosilec v državi članici za mednarodno zaščito že zaprosil, se v nadaljevanju postopa po 18. členu Uredbe Dublin III
Tožena stranka je določila skrajni rok trajanja izrečenega ukrepa (najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico), kar je v skladu s tretjim pododstavkom tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. Takšen časovni okvir trajanja ukrepa je vsaj določljiv ob dejstvu, da je pričetek teka roka odvisen od odobritve zahteve za ponovni sprejem prosilca.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 6. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 5. ZMZ-1 člen 84.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - nevarnost pobega - pridržanje - begosumnost - znatna nevarnost pobega prosilca - predaja odgovorni državi članici - objektivni kriterij - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici
Tožena stranka pravi, da je „s tem, ko je prosilec predhodno že vložil prošnjo na Hrvaškem in jo nato zapustil, podana okoliščina iz tretje alineje 84. člena ZMZ-1“. To drži, da je ta okoliščina izkazana, kar pa še ne pomeni, da je že preko te okoliščine (kriterija) izkazana tudi znatna begosumnost. Zato je tožena stranka v izpodbijanem aktu ravnala pravilno, ko je v nadaljevanju upoštevala določena specifična dejstva v zvezi s predmetnim kriterijem, to pa so: da je na Hrvaškem in v Sloveniji po njegovih navedbah zaprosil samo za to, ker ga je prijela policija, da ko ga je prijela policija v Sloveniji, je bil po gozdnih poteh namenjen proti Italiji in da mu je bila ciljna država Francija, ker ima tam sorodnike.
Iz navedb v času izreka ukrepa pridržanja ni izhajalo, da gre očitno za ekonomskega migranta, ki v Francijo želi iz ekonomskih razlogov, zaradi česar bi lahko bila njegova begosumnost večja. Ob ustnem izreku ukrepa pridržanja pa tožnik o teh okoliščinah ni bil nič izprašan, vprašanja in odgovori so bili zelo kratki in tožena stranka se ni spustila v razčiščevanje motivov tožnika, da se pridruži bratu, kar ni nerazumno ravnanje tožnika, da gre tja, kjer ima sorodnike, ki mu lahko pomagajo. Zato je tožena stranka naredila precej enostransko oziroma precej pomanjkljivo oceno dejstev v zvezi z znatno begosumnostjo, saj je upoštevala samo okoliščine, ki govorijo v prid pridržanju, ne pa vseh pravno relevantnih okoliščin.
Nobenega alternativnega ukrepa oziroma manj prisilnega ukrepa od odvzema prostosti tožena stranka v konkretnem primeru ni mogla vzeti v obzir in ni mogla uporabiti v okviru načela sorazmernosti in testa nujnosti, ker zakonodajalec ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) v notranji pravni red. Ukrep pridržanja na območju Azilnega doma v Ljubljani je sicer manj prisilen od odvzema prostosti v Centru za tujce Postojna zaradi blažjega režima odvzema prostosti, a še vedno pomeni odvzem prostosti, med tem ko alternative pridržanju morajo in (v določbi člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU) tudi so omejitve pravice do svobode gibanja in ne pomenijo odvzema prostosti. Zaradi tega je izpodbijani akt nezakonit. Ne glede na navedeno pa je tožena stranka tudi možnost odvzema prostosti v Azilnem domu napačno razlagala in uporabila, saj opis načina varovanja v Azilnem domu in statistični podatki o učinkovitosti varovanja ne morejo pomeniti individualne obravnave partikularnih okoliščin na strani tožnika.
mednarodna zaščita - status begunca - politično prepričanje kot razlog preganjanja - prosilec iz Irana - splošna verodostojnost - dokazna ocena - lažno prikazovanje razlogov za azil - status subsidiarne oblike zaščite
Toženka je ugotovila, da tožnik ni splošno verodostojen in mu ni verjela, kar je natančno in obširno obrazložila. Glede na tožnikovo zavestno podajanje lažnih in zavajajočih izjav glede razloga preganjanja, večje število neskladnih potrdil o domnevnem simpatizerstvu s Kurdsko demokratsko stranko, zavlačevanje s predložitvijo izvirnikov dokumentov in tožnikovo zapustitev (varne) Slovenije po prvi vloženi prošnji, je tudi po presoji sodišča pravilno presodila, da tožnika ni mogoče opredeliti za splošno verodostojnega, zato se niti ni bila dolžna opredeliti do vsake posamične izjave in ni utemeljen tožbeni očitek, da ni zavzela stališča v zvezi z določeno tožnikovo izjavo.
Tudi po presoji sodišča, je na podlagi izvedenega dokaznega postopka odločitev toženke, da tožnik ni individualno in konkretno dokazal strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti političnemu prepričanju zaradi simpatizerstva s Kurdsko demokratsko stranko, s tem pa tudi ne dogodkov, ki bi jim bil v Iranu podvržen zaradi takega udejstvovanja, pravilna.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Azilni dom je samovoljno zapustil 23. 1. 2022 in se vanj ni vrnil. Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Na tožniku je trditveno in dokazno breme glede dejstev, da bi bil s predajo Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Tožnik ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Hrvaške, ki je prevzela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.
Dublinska uredba III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Navedene domneve pa tožnik s svojimi navedbami tudi po presoji sodišča ni uspel izpodbiti. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (na primer Sodišča EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek na Hrvaškem kot kritičen) pa toženi stranki dejstva, ki se domneva, ni bilo potrebno še dodatno utemeljevati.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - individualizacija
Tožnikove individualne okoliščine izkazujejo znatno nevarnost, da tožnik v Republiki Sloveniji ne bo počakal na predajo odgovorni državi članici, da jo je mogoče odvrniti le z najstrožjim ukrepom. Tožnikova zapustitev Hrvaške, nezakonito prehajanje mej, vključno s Slovenijo, dejstvo, da bi po lastni izjavi tožnik počakal v Sloveniji le, če bo zanj poskrbljeno (da bo dobil stanovanje in delo), dokazujejorealno, neposredno nevarnost pobega, ki je ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom obveznega zadrževanja na območju azilnega doma.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a. Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice člen 2, 28, 28/2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - objektivni kriterij - pomanjkljiva obrazložitev - absolutna bistvena kršitev določb postopka - začasna odredba
Zgolj ugotovitev toženke, da je tožnik predhodno na Hrvaškem in v Bolgariji vložil prošnjo za mednarodno zaščito in ni počakal na odločitev, za izrek ukrepa pridržanja ne zadošča. Razlaga, za katero se zavzema toženka, bi dopuščala pridržanje osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Uredbi Dublin III, kar bi bilo v izrecnem nasprotju s prvim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a-3. Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice člen 9, 9/1, 24, 24/1.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - pridržanje - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - znatna nevarnost pobega prosilca - nevarnost pobega - objektivni kriterij - begosumnost - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici
Ni sporno, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil na Madžarskem, Norveškem in v Grčiji. Prav tako ni sporno, da je tožnik na odločitev o svoji prošnji počakal na Norveškem in v Grčiji, na Madžarskem pa ne. S sklicno številko "1" (case ID HR12100500858F) pa je tožnik opredeljen tudi v zvezi s Hrvaško, kar po presoji sodišča pomeni, da so mu bili tudi v tej državi članici prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito. Na ugotovitev, da je na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito, pa nakazujejo tudi njegove izjave ob izreku obravnavanega ukrepa, da je prejel izkaznico prosilca za mednarodno zaščito ter mesec in pol bival v azilnem domu. Ob tem, da je v preteklosti že vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Norveškem ter v Grčiji in v teh državah počakal do zaključka postopka, tožniku po presoji sodišča niso neznani postopki mednarodne zaščite, vključno z odvzemom prstnih odtisov, razgovorom z uradnimi osebami migracijskih organov, prejemom kartic prosilcev za mednarodno zaščito ter namestitvijo v ustreznih nastanitvenih kapacitetah posameznih držav in dolžnostjo počakati na odločitev pristojnega organa.
Ker je tožnik predhodno že vložil prošnjo na Madžarskem in Hrvaškem in ju pozneje zapustil, je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ocenila, da se je izkazal za očitno begosumnega.
Tožnikove individualne okoliščine po presoji sodišča izkazujejo tako veliko nevarnost, da tožnik v Republiki Sloveniji ne bo počakal na predajo odgovorni državi članici, da jo je mogoče odvrniti le z najstrožjim ukrepom.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 27, 27/3, 27/3-c, 27/4. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
predaja prosilca odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zahteva za izdajo začasne odločbe - izdaja začasne odredbe - suspenzivni učinek - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - pogoji za sprejem prosilca - sistemske pomanjkljivosti
Po praksi ESČP velja, da kadar prosilec za azil nima očitno neutemeljenega zahtevka („arguable claim“) v zvezi s 3. členom EKČP, potem mora pravno sredstvo zoper sporno odločitev (v tem primeru gre za odločitev o predaji Hrvaški) imeti avtomatični suspenzivni učinek, ocena tveganja z vidika 4. člena Listine EU s strani organa ali s strani sodišča v primeru vrnitve oziroma transfera prosilca za mednarodno zaščito pa mora biti stroga, natančna, celovita. Avtomatični suspenzivni učinek, kadar je standard „arguable claim“ izpolnjen, je v takih primerih nujen, ker je pravica iz 3. člena EKČP oziroma iz člena 19(2) Listine EU pravicah absolutna.
V tem sporu je materialno-pravni pogoj o težko popravljivi škodi iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 obravnavati v smislu vprašanja, ali ima tožnik v konkretnem primeru zahtevek v zvezi z pravico iz člena 4 oziroma člena 19(2) Listine EU, ki ni očitno neutemeljen. Če zahtevek ni očitno neutemeljen, sodišče mora izdati začasno odredbo ne glede na siceršnje zakonske pogoje za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1 oziroma je treba težko popravljivo škodo razlagati v skladu z zgoraj navedenimi standardi prava EU in sodne prakse ESČP brez nadaljnjega upoštevanja načela sorazmernosti in javnih koristi. Če pa gre pri tožniku za zahtevek, ki je v času in v okoliščinah, ki so znana sodišču, očitno neutemeljen z vidika pravice iz člena 19(2) Listine EU, je začasno odredbo mogoče izdati le, če bi bila tožniku z izvršitvijo akta prizadeta težko popravljiva škoda.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a/3. Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice člen 24, 24/4.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - nevarnost pobega - pridržanje - begosumnost - znatna nevarnost pobega prosilca - predaja odgovorni državi članici - objektivni kriterij - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici - sorazmernost
Iz dokumentacije upravnega spisa, in sicer podatkov iz baze Eurodac je razvidno, da sklicna številka (case ID) tožnika pomeni, da je tožnik v bazi zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito. Glede na navedeno je po presoji sodišča tožena stranka pravilno pričela s postopkom za ponovni sprejem tožnika v Bolgarijo.
Sodišče sledi toženi stranki, ki ugotavlja, da je bil tožnik obravnavan tudi na Hrvaškem in da je iz Hrvaške odšel v RS, čeprav je tam prejel dokument, ki mu je nalagal zapustitev evropskega prostora. Kot ciljno državo pa v razgovorih pred uradnimi organi navajal Belgijo. Tožnik je na obravnavi sicer dejal, da njegova ciljna država sedaj ni več Belgija, saj se zaveda, da bi ga v RS vrnili, če bi od tu odšel, ne da bi počakal na zaključek postopka. Pri svoji odločitvi je tožena stranka upoštevala tudi tožnikovo izjavo, da v RS ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga policija ne bi našla.
mednarodna zaščita - redni postopek - preganjanje - verodostojnost prosilca
Okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ni mogoče verjeti, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost.
mednarodna zaščita - status begunca - pravica do izjave - dokazna ocena - politično prepričanje kot razlog preganjanja - prosilec iz Irana - ocena verodostojnosti izpovedbe - presoja verodostojnosti
Toženka je napačno uporabila materialno pravo z zahtevo, da lahko tožnik izkaže preganjanje le v primeru, da zoper njega v Iranu tečejo sodni postopki. V zvezi s predlogi toženke, na kakšen način bi lahko tožnik to dokazal (sodni nalog itd...) sodišče pripominja, da upravni postopek ne pozna dokaznih pravil, ki bi dokazovanje določene dokazne teme omejevala le na določena dokazna sredstva.
Kadar gre za posameznika, ki zatrjuje razlog preganjanja, ki je splošno znan, in gre za pripadnost oz. povezanost s skupino, ki je očitno preganjana v izvorni državi po številnih informacijah o izvorni državi, potem je še toliko bolj pomembno, da se pristojni organ v dokazni oceni ne ustavi že ob prvi (majhni) nekonsistentnosti in da ne opre negativne odločitve na možno nekonsistentnost v zvezi s potjo deportacije iz druge države članice EU v izvorno državo, ki niti ne pomeni materialne nekonsistentnosti, če bi sporno okoliščino lahko pred opredelitvijo dokončne dokazne ocene organ natančno in celovito preizkusil. Ravno tako pa je pomembno, da se organ v takih primerih ne opira na preveč splošne formalizme in predpostavke.
ZMZ-1 člen 49, 49/1, 49/1-3. ZUS-1 člen 27, 27/1, 27/1-2.
mednarodna zaščita - redni postopek - verodostojnost - dokazna ocena - bistvena kršitev določb postopka
Ugotovitev skladnosti in verjetnosti tožnikovih izjav in njegove splošne verodostojnosti je v obravnavani zadevi podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Iz vseh izjav tako ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito kot tudi na osebnih razgovorih, jasno izhaja tožnikovo zasledovanje osnovne zgodbe, da ne ve, zakaj ga je prijela milica, ki ga je začela mučiti po tem, ko mu je zasegla telefon, na katerem je našla sporno fotografijo. Ob takem stanju stvari pa bi morala tožena stranka, če je menila, da gre v navedenem primeru za neskladnost, ki zmanjšuje verodostojnost tožnikovih izjav, z ustreznimi vprašanji pozvati tožnika na razjasnitev in v tem pogledu imeti v obziru, da manjše neskladnosti na splošno ne zmanjšujejo verodostojnosti ugotovljenih dejstev. Nato pa bi morala prosto presojo opraviti ob upoštevanju ustreznega analitično-sintetičnega pristopa in pojasniti, zakaj je neujemanje izjav glede števila navedenih fotografij dovolj resno in se nanaša na dejstva, ki so bistvena za priznanje mednarodne zaščite.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a-3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - Uredba Dublin II - nevarnost pobega - pridržanje - begosumnost - znatna nevarnost pobega prosilca - predaja odgovorni državi članici - objektivni kriterij - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici
Tožena stranka je ob sklicevanju na tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-1 pravilno sklepala, da so z ravnanjem tožnika izkazane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo pobegnil tudi iz Republike Slovenije, če mu gibanje ne bo omejeno. Ker je tožnik že pred vstopom v Republiko Slovenijo v drugi državi članici že zaprosil za mednarodno zaščito, na odločitev pa ni počakal, poleg tega pa je njegova ciljna država Italija, kot je tožnik večkrat povedal, lahko utemeljeno pričakuje, da bo enako storil tudi v RS.