omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - odločilna dejstva
Glede na navedeno procesno stanje zadeve, zakonska izhodišča in stališča sodne prakse, po oceni sodišča ni sporno, da je tožena stranka ugotovila vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito. Ker tako v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni izkazan eden od dveh kumulativno določenih pogojev iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo.
ZUP člen 214, 237, 237/2, 237/2-7. Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (2017) člen 1.
Iz izreka izpodbijane odločbe bi moralo biti jasno razvidna višina nagrade in stroškov, ki jih je toženka priznala in tudi višina nagrade in stroškov, ki jih toženka ni priznala, kar pa iz predmetnega izreka ni razvidno. Posledično je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, saj je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Obrazložitev upravnega akta mora vsebovati vse elemente, ki jih določa 214. člena ZUP, saj so lahko le na tak način stranki zagotovljene ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva iz 23. člena in 25. člena Ustave RS. Če obrazložitev upravne odločbe ne sledi navedeni zakonski ureditvi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Tožnica očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njeni prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 28/1, 28/2. ZMZ-1 člen 49, 49/6, 50, 50/2, 50/2-2. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - zavrženje tožbe
Tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu, ker je samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani in se ni vrnil niti ni sporočil, kje se nahaja.
Zapustitev države ne pomeni avtomatično izgubo pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora, saj je izguba pravnega interesa za tožbo odvisna od konkretnih okoliščin in razlogov za zapustitev države in s tem v zvezi od presoje sorazmernosti posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - begosumnost - nevarnost pobega - ugotovitev dejstev
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo in da je zgolj po dveh dneh, ko je bil pripeljan v sprejemne prostore azilnega doma, le-te zapustil in v skupini še treh tujcev odšel do avtobusne postaje, kjer so najeli taksi in plačali pot do meje z Italijo. Pravilno je ugotovila in presodila, da je vedel, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti in da je treba opraviti osebni razgovor.
ZMZ-1 člen 84, 84/2, 84/2-2, 84a, 84a/1, 84a/1-2. ZUS-1 člen 32, 32/3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - nevarnost pobega - začasna odredba
Tožnik je zavestno navajal neresnične podatke, s ciljem uspeti v postopku. Zgolj tožnikova izjava, da bo tokrat ostal v Sloveniji, pri čemer ne navaja, da bi se karkoli spremenilo, sodišča ne prepriča, da bi ostal v Sloveniji do zaključka postopka. Sodišče je pri oceni tožnikove izpovedi upoštevalo tudi, da je v prošnji navedel, da ne namerava ostati v Sloveniji do zaključka postopka.
ZMZ-1 člen 49, 49/6, 50, 50/2, 50/2-2. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 28/1, 28/2.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma
Upravno sodišče v tej zadevi ne šteje, da zapustitev države avtomatično pomeni izgubo pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora, saj je izguba pravnega interesa za tožbo odvisna od konkretnih okoliščin in razlogov za zapustitev države in s tem v zvezi od presoje sorazmernosti posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - nevarnost pobega
Tožnik je večkrat med tekom upravnega postopka in tudi na naroku za glavno obravnavo pred sodiščem izpovedal, da je Italija vseskozi njegova ciljna država in da je bila njegova ciljna država že ob odhodu iz Indije. Navedene individualne okoliščine so tudi po presoji sodišča bistvenega pomena za odločitev v konkretnem primeru in je zato pravilna dokazna ocena tožene stranke, da ni mogoče verjeti, da bo tožnik ostal v Sloveniji in da države do odločitve o njegovi prošnji ne bo zapuščal.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1.
mednarodna zaščita - Republika Hrvaška - zavrženje prošnje - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Tožnikov opis policijskega nasilja in neprimernega odnosa varnostnikov v hrvaškem azilnem domu ne utemeljuje domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a/-3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/1, 28/2, 28/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 6. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici - pridržanje - nevarnost pobega - begosumnost - objektivni kriterij - znatna nevarnost pobega prosilca - zahteva za izdajo začasne odredbe
Izpodbijani akt o pridržanju tožnika, ki se izvaja v omenjenem glavnem objektu Centra za tujce, je treba brez kakršnega koli dvoma šteti kot ukrep, ki pomeni odvzem prostosti tožnika iz 6. člena Listine EU (oziroma iz drugega odstavka 19. člena Ustave in iz 5. člena EKČP) in ne za ukrep omejitve gibanja.
Za ugotovitev begosumnosti, in razumljivo še toliko bolj za ugotovitev „znatne“ begosumnosti, ni dovolj, če tožena stranka ugotovi zgolj (eno) okoliščino iz določila 84.a člena ZMZ-1 ob tem, da bi po pravu EU vse okoliščine iz člena 84.a ZMZ-1 morale biti vsaj kolikor toliko „objektivne“, ampak mora vedno (objektivni) kriterij begosumnosti povezati in upoštevati skupaj s celovitim dejanskim položajem oziroma okoliščinami prosilca za mednarodno zaščito in njegovih ravnanj.
Sodišče je v tej zadevi ugotovilo, da tožnikova begosumnost ni tako velika, da nobena omejitev, ki bi jo zakonodajalec sicer moral predpisati v smislu člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ne bi mogla v enaki meri zadovoljiti legitimnega cilja, in ki ne bi pomenil posega v pravico iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Posledično to pomeni, da je pridržanje tožnika nezakonito zaradi tega, ker zakonodajalec ni izpolnil svoje obveznosti iz člena 8(4) Listine EU o temeljnih pravicah.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - jezik v postopku - bistvena kršitev določb postopka - mednarodna zaščita
Po presoji sodišča ni izkazano, da je bil tožnik pred samovoljno zapustitvijo azilnega doma v jeziku, ki ga razume, seznanjen s posledicami svojega ravnanja. Ker mu je tožena stranka kljub temu omejila gibanje, to predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
Tožena stranka s tem, ko se ni opredelila do tožnikovih navedb v zvezi z omenjenimi informacijami in tega dokaznega predloga ni obrazloženo zavrnila, je storila kršitev ustavne pravice do enakega varstva, s čimer je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka.
Iz tožnikovega trditvenega gradiva je razvidno, da so bila ob podaji prošnje za mednarodno zaščito že ugotovljena vsa dejstva, zaradi ugotovitve katerih mu je bil odrejen ukrep omejitve gibanja, česar tožena stranka ni konkretizirano prerekala. Določnih navedb, s katerimi bi nasprotovala tožnikovim očitkom, da so bila v obravnavani zadevi ugotovljena vsa za odločitev relevantna dejstva, zaradi česar ni več pogojev za omejitev gibanja, ni podala niti na poziv sodišča na glavni obravnavi. Poleg tega ob tej priložnosti ni nasprotovala tožnikovim navedbam, da njegovega slabega ekonomskega položaja v izvorni državi niso povzročili subjekti preganjanja, kar je poleg tožnikove begosumnosti nosilno stališče za izrek obravnavanega ukrepa.
Ker v obravnavani zadevi ni izkazan eden od dveh kumulativno določenih pogojev iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in sicer potreba po ugotavljanju relevantnih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ni bilo treba presojati nevarnosti, da bo tožnik pobegnil; odsotnost enega od kumulativno določenih pogojev namreč zadošča, da omejitev gibanja na tej podlagi ni dovoljena.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - nevarnost pobega - znatna nevarnost pobega prosilca - odvzem prostosti - ugotavljanje dejstev - objektivni kriterij - načelo sorazmernosti - ugotavljanje pravno pomembnih dejstev
V določenih primerih je lahko tudi slaba ekonomska situacija razlog za mednarodno zaščito, v kolikor je revščina posledica diskriminatornega ravnanja, ki je naperjeno proti določeni osebi zaradi njenih osebnih lastnosti.
To, da je tožnik opozorilo, da se namera šteje za umaknjeno, če bo zapustil azilni dom, razumel, izhaja tudi iz tega, da je po tem, ko so ga policisti drugič prijeli, ponovno vložil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Če pa je razumel to opozorilo, je mogoče sklepati, da je razumel tudi opozorilo, da je lahko tudi pridržan v primeru zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma.
Tožena stranka je v sklepu navedla, da to, da v konkretnem primeru izvajanje ukrepa omejitve gibanja na območje azilnega doma ne bo učinkovito, izhaja že iz samega ravnanja tožnika, ki je sprejemne prostore azilnega doma enkrat že zapustil, čeprav je vedel, da tega ne bi smel storiti, prav tako pa je že tekom postopka v Sloveniji povedal, da je želel na Portugalsko in na podlagi teh ravnanj tožena stranka nima nobenih razlogov za sklepanje, da tega ne bo poskušal ponoviti.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ogrožena osebna varnost - resna grožnja za javni red ali javno varnost - sorazmernost in nujnost ukrepa pridržanja - začasna odredba
Okoliščine, ki so bile razlog za izrek ukrepa omejitve gibanja, izhajajo iz uradnih zaznamkov, poročil ter zapisnikov. Čeprav je tožnik pretežno kršitve sicer zanikal, pa sodišče, na podlagi opravljenega zaslišanja tožnika, na katerem je tožnik priznal, da je tudi čezmerno užival alkohol, poleg zdravil za depresijo in da je prišel 30. 10. 2022 pijan v Azilni dom, ugotavlja, da je tožnik neprepričljiv glede zanikanja očitanih mu dejanj, do svojega ravnanja pa povsem nekritičen, glede na trditev na naroku za glavno obravnavo, da je njegovo obnašanje vzorno in da je on vzoren človek, ter nadalje ugotavlja, da že navedeno zadošča za ugotovitev ogrožanja osebne varnosti in javnega reda v smislu 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
Težko popravljive škode tožnik samo s posplošenimi tožbenimi trditvami o nepravilni uporabi materialnega prava, kršitvami pravil postopka ter nepravilni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ni izkazal.
Tožnik zatrjuje, da naj bi mu grozilo preganjanje s strani nedržavnega subjekta, to je s strani pripadnikov šiitske veroizpovedi. Vendar pa mora v tem primeru nedržavni subjekt imeti lastnosti iz tretje alineje 24. člena ZMZ-1, ki določa, da je lahko nedržavni subjekt subjekt resne škode le, če prosilcu država ali politične stranke in druge organizacije niso sposobne in nočejo nuditi zaščite.
Zgolj prosilčevo predvidevanje je, da je ravno v njegovem primeru nasprotna stran (šiiti), kljub temu, da je v državi manjšina, uspela izvajati tolikšen nadzor nad policijo in si jo podrediti do te mere, da ne bi sprejemala prijav državljanov, za katere sploh ne more vedeti, kakšne veroizpovedi so, ne more zadoščati kot relevanten dokaz, na podlagi katerega bi lahko tožena stranka z gotovostjo ocenila, da policija v Pakistanu ne deluje in svojim državljanom ne zagotavlja varnosti. Tožena stranka je v odločbi navedla, da je tožnik povedal, da s policijo v Pakistanu nikoli ni imel težav in zato tožena stranka sklepa, da je njegovo navajanje, da mu je policija onemogočala zaščito in mu s tem dejansko povzročila tudi težave, ko ni sprejela njegove prijave, nelogično in zgolj poglobi dvom v resničnost njegovih navedb (str. 25 odločbe). Nadalje na isti strani odločbe tožena stranka navaja, da v kolikor policist resnično ne bi želel sprejeti njegove prijave, pa iz informacij izhaja, da bi tožnik lahko izpolnil pritožbo in jo naslovil na policistu nadrejeno osebo, take možnosti pa ni izkoristil. To, da se ni počutil ogroženega s strani lastne države, pa potrjuje tudi dejstvo, da se je v Španiji na izvorno državo obrnil, ko je zaprosil za izdelavo potnega lista in osebne izkaznice.
mednarodna zaščita - pridržanje - omejitev gibanja - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - nevarnost pobega - ugotovitev dejstev
Glede na to, da je tožnik že zapustil sprejemne prostore azilnega doma in se odpravil v Italijo, ki je njegova ciljna država, kjer si želi najti delo, in glede na to, da je sam dejal, da za zaščito v Republiki Sloveniji ne bi zaprosil, če ga ne bi prijela policija, je tožena stranka utemeljeno sklepala, da bo slednje poskušal ponovno storiti.
Tožena stranka je tudi pravilno sklepala, da to, da v konkretnem primeru izvajanje ukrepa omejitve gibanja na območje azilnega doma ne bo učinkovito, izhaja že iz samega ravnanja tožnika, ki je sprejemne prostore azilnega doma enkrat že zapustil, prav tako pa je že tekom postopka v Sloveniji povedal, da je želel v Italijo.
Sodišče ugotavlja, da na registracijskem listu ni zgolj opozorilo na to, da bo v primeru zapustitve azilnega doma tožnik obravnavan po Zakonu o tujcih, ampak je bil opozorjen tudi na to, da se v tem primeru namera šteje za umaknjeno in tudi na to, da se ga v takem primeru lahko pridrži skladno z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito. Sodišče ne sledi tožbenim navedbam, da tožnik ni razumel navedenih opozoril iz registracijskega lista. Tožnik je namreč z lastnim podpisom potrdil, da je v jeziku, ki ga razume, seznanjen s posledicami samovoljne zapustitve azilnega doma. To, da je tožnik opozorilo razumel, izhaja tudi iz tega, da je po tem, ko so ga policisti drugič prijeli, ponovno vložil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Iz tega izhaja, da je moral tudi razumeti opozorilo, da se namera šteje za umaknjeno, če bo zapustil azilni dom.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - poseg v osebno svobodo - nevarnost pobega - pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja - začasna odredba
Iz registracijskega lista in zaslišanja tožnika na glavni obravnavi ne izhaja, da je bil tožnik pravilno obveščen o posledicah, če bi samovoljno zapustil azilni dom.
Tožena stranka ni izkazala, da je šlo za „samovoljno“ zapustitev oziroma za poskus zapustitve, kajti samovoljnost zahteva predhodno ustrezno informiranost in dokumentiranost informiranosti prosilca o posledicah samovoljne zapustitve Azilnega doma, da bi se na tej podlagi prosilcu lahko odvzela prostost.
Poskus zapustitve Slovenije ne more biti podlaga za odvzem prostosti.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja - begosumnost - navajanje relevantnih dejstev
Potreba po ugotavljanju relevantnih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito ni izkazana. Zato ni bilo treba presojati nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, saj že odsotnost enega od kumulativno določenih pogojev zadošča, da omejitev gibanja na tej podlagi ni dovoljena.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - begosumnost - pravica do uporabe jezika v postopku - začasna odredba
Tožnik je ves čas upravnega postopka zatrjeval, da pred poskusom zapustitve Slovenije ni bil obveščen v jeziku, ki ga razume, da ne sme zapustiti Slovenije oziroma da se bo v takem primeru štela njegova prošnja za umaknjeno, v primeru vrnitve v azilni dom pa mu bo lahko odvzeta prostost.
Na registracijskem listu po prevodu tolmača ni bilo zadnjih dveh stavkov, ki so del slovenskega prevoda in sicer: „ V tem primeru se namera šteje za umaknjeno, vlagatelja namere pa se lahko pridrži skladno z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito.“ Ta dva stavka pa sta bistvena v navezavi z preostalimi manj relevantnimi dejstvi glede s strani tožene stranke zatrjevane „samovoljne“ zapustitve azilnega doma.