mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog
Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi družinskega spora glede dediščine in zaradi strahu pred razpečevalci mamil. V Tuniziji je bila ekonomska situacija tako slaba, da je moral občasno kot brezdomec spati na ulici. Sodišče pritrjuje oceni tožene stranke, da navedeni razlogi upravičenosti do mednarodne zaščite ne morejo utemeljiti. Še zlasti ne zato, ker tožnik ni izkazal, da bi bili ti razlogi dejansko podani.
Iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da bi tožnik grožnje in nasilje, ki naj bi jih bil deležen zaradi družinskega spora, prijavil policiji ali da bi v zvezi s tem sprožil kakšen postopek na pristojnem sodišču v izvorni državi.
Sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke, da tožnik ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Glede slabih ekonomskih razmer z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/2, 84a, 84a/1, 84a/1-3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - test sorazmernosti - nevarnost pobega - begosumnost
Toženka je po presoji sodišča namreč pravilno ugotovila in odločila, da ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave za tožnika ni mogoče učinkovito izvesti, zato mu je toženka pravilna odredila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce in ga utemeljila.
Pri pridržanju na Center za tujce gre za hud poseg v človekove osnovne pravice, ki mora temeljiti na taksativno izrecno določenih razlogih, pri čemer je treba opraviti strogi test sorazmernosti posegov v človekove pravice, kar pa je v izpodbijanem sklepu
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - varna izvorna država
Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik Prošnjo 2 utemeljuje z razlogi osebne narave (spor z bratom zaradi dediščine) in ekonomske narave (dejstvo, da nima stanovanja, da nima ničesar).
Neutemeljeno je tožbeno pričakovanje, da bi morala toženka preverjati splošne informacije in pridobiti dodatna poročila o tožnikovi izvorni državi. Tudi po presoji sodišča je pravilna ugotovitev toženke, da tožnik ni navedel nobenih okoliščin, ki bi izkazovala, da Tunizija zanj osebno ni varna država, zato se dokazno breme ni prevalilo na toženko.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20, 20/5.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je prepoved mučenja absolutna temeljna človekova pravica, pa vendar glede na to, da naj bi bil tožnik deležen takega ravnanja hrvaških policistov na bosansko - hrvaški meji zaradi ilegalnega prehoda tožnika, niso relevantne za ta upravni spor, v katerem se presoja zakonitosti odločitve toženke na podlagi Uredbe Dublin III.
Toženka je tudi po presoji sodišča tako pravilno odločila, da se tožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na prečkanje hrvaško - bosanske meje in na obravnavo na policijski postaji (udarec v uho), ki, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, tudi po presoji sodišča ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 20, 20/5.
Republika Hrvaška je na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III, odgovorna država članice za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Pravilno je že toženka tožniku pojasnila, da si ne more sam izbirati države, ki bi obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ampak odgovorno državo članico določa Uredba Dublin III.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 že zavzelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oz. ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev. Sodišče ponavlja in s tem poudarja že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2, 29. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
Izkušnje tožnika s hrvaškimi policisti, četudi je bil neprimerno obravnavan oziroma so z njim grdo ravnali, še ne izkazujejo sistemskih pomankljivosti v hrvaškem azilnem sistemu.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Kraljevina Nizozemska je sprejela obravnavo tožnika na podlagi d točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da je odgovorna država članica po Uredb Dublin III zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Odveč je pojasnilo, da se bo tožnik sam odločil ali bo vložil (ponovno) prošnjo v Kraljevini Nizozemski ali ne.
mednarodna zaščita - zahteva za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Dolžnost države sodelovati s prosilcem, da bi lahko obravnavala ustrezne elemente njegove naknadne prošnje, ne pomeni, da se dokazno breme v zvezi s temi elementi s prosilca prevali na upravni organ, pri čemer tovrstnega dokaznega bremena prosilca (tožnika) ne razbremeni niti dejstvo, da gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami.
Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je pravilna ugotovitev tožene stranke, da se je tožnik na zdravstvene težave s hrbtenico skliceval že v predhodnem postopku, in da s tem v zvezi (v zahtevku) ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 27, 27/3, 29, 29/1. ZMZ-1 člen 70.
mednarodna zaščita - rok za predajo prosilca - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Predaja prosilca za mednarodno zaščito odgovorni državi članici, ki mora biti izvršena v šestih mesecih od potrditve zahteve za sprejem, lahko odloži na podlagi vloženega pravnega sredstva. Če tak odložilni učinek obstaja (glede na ureditev v ZUS-1 ima tak učinek izdana začasna odredba), ne more priti do zamude pri predaji in ne do prenosa odgovornosti na Republiko Slovenijo. V takem primeru začne šestmesečni rok ponovno teči od končne odločitve o pritožbi, to je s sodno odločitvijo, s katero se odloči o temelju postopka in s katero ni več mogoče ovirati te izvedbe.
mednarodna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - nova dejstva in novi dokazi - zavrženje zahteve
Upravičenost do mednarodne zaščite mora temeljiti na utemeljenem strahu prosilca pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, in zaradi katerega se prosilec nahaja zunaj izvorne države in zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (status begunca).
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - varna izvorna država
Tožnikove navedbe niso takšne narave, da bi predstavljale utemljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite, saj njegove navedbe o finančnih razlogih za zapustitev izvorne države ter težave s pridobivanjem dela, zaradi česar ni zaslužil dovolj za normalno življenje, ne predstavljajo nobenega od razlogov iz Ženevske konvencije in ZMZ-1.
Tožnik v svoji izpovedbi ni potrdil tožbenih navedb, da šolanja ni mogel zaključiti zaradi berberske narodnosti, temveč je za to navedel druge razloge (finančna situacija zaradi ločitve staršev).
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - ekonomski razlog
Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval (predvsem je le ponovil navedbe iz osebnega razgovora), je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih težav, hkrati pa ni niti zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - nova dejstva in dokazi - možnost notranje zaščite
Tožena stranka ni preverjala možnosti notranje zaščite v smislu 29. člena ZMZ-1, saj na zaslišanju pri toženi stranki tožniku ni bilo postavljeno vprašanje, ali sploh ima možnost se naseliti v tisti del Moldavije, ki se ne šteje za Pridnestrje. Na zaslišanju na sodišču je zanikal, da bi imel možnost se tja preseliti.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - javni red - nevarnost za javni red - začasna odredba
S pridržanjem se zaradi zaščite javnega interesa preprečuje ''nevarnost'', da bi prišlo na primer do kršitve pravice do varnosti drugih ljudi. Predmetni ukrep pridržanja torej ne more oziroma ne sme imeti narave sankcije za preteklo dejanje tožnika, ampak mora nujno pomeniti skrajno sredstvo, nujen in sorazmeren način odvračanja nevarnosti v prihodnosti, da ne bi prišlo do kršitev pravice do varnosti drugih ljudi, če seveda ni mogoče učinkovito uporabiti drugega manj prisilnega ukrepa.
mednarodna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - grožnje - nova dejstva - dokazno breme
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja
Pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.
Kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, se šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem. Iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito. Zato ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III).
Ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
Tožnik zatrjevanim razmeram ni bil izpostavljen dlje časa, saj je azilni dom zapustil že po nekaj dneh. Sodišče se tako strinja s presojo tožene stranke, da se opisane tožnikove izkušnje njegovega le osemdnevnega bivanja v hrvaškem azilnem domu ne približajo standardu ESČP v zadevi M. S. S. proti Belgiji.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 13, 29.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba - določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil
Pri uporabi prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe ni bistveno, ali je tožnik v državi članici vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, temveč je relevantna okoliščina, da je v državo članico ob prihodu iz tretje države prišel tako, da je nezakonito prečkal njeno mejo po kopnem, morju ali zraku, to okoliščino pa je sodišče ocenilo kot nesporno.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po (formalni) predaji. Ne torej takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku, pač pa takrat, ko je postal prosilec za mednarodno zaščito.
Morebitno grdo ravnanje hrvaških policistov, ki se ne nanaša na azilni postopek (pač pa na ravnanja ob poskusih ilegalnega prehoda meje) ne izkazuje tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede obravnave predanih prosilcev po Uredbi Dublin III in zaradi teh okoliščin sam po sebi še ni podan dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - samovoljna zapustitev azilnega doma
Okoliščina, da je tožnik brez pojasnitve zapustil izpostavo Azilnega doma že dne 22. 9. 2024 in se vanj ni vrnil, je v obravnavani zadevi nesporno izkazana. Tožnik posledično ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu.