mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog - družinski spor
Zaradi besednega spora z očetom zaradi stanovanja, ki mu ga oče ni želel prepustiti, tožnik ne izpolnjuje pogojev za podelitev statusa begunca niti subsidiarne zaščite, saj gre za njegovo zasebno družinsko zadevo, ne pa za preganjanje zaradi katerega izmed razlogov po Ženevski konvenciji oziroma ZMZ-1. Premoženje ni značilnost, ki bi bila nesprejemljiva in takšna, da bi lahko opredeljevala posebno družbeno skupino v smislu Ženevske konvencije oziroma ZMZ-1, poleg tega skupina, ki bi jo opredeljevalo zgolj premoženje ni toliko določljiva, da bi ustrezala kriteriju »posebne družbene« skupine.
Morebitno zmanjšanje ekonomskih pravic zaradi slabše ekonomske razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi) pravicami, ki jih uživa v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča RS.
mednarodna zaščita - pospešen postopek - očitno neutemeljena prošnja - istovetnost - ekonomski razlog - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev
Tožnikov se pri utemeljitvi svoje prošnje za mednarodno zaščito sklicuje deloma tudi na slabo ekonomsko situacijo ter posledično hipotetično slabše pogoje za življenje.Iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
Tožnik je tudi samovoljno uničil svoj potni list in osebno izkaznico, ne da bi ju fotografiral oziroma shranil njune fotografije.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - nepomembna ali zanemarljiva dejstva - varna izvorna država
Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
Ni sporno, da je toženka tožnika seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. S tem pa mu je bilo po presoji sodišča omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ne bi bila varna izvorna država. Te svoje procesne dolžnosti tožnik ni izpolnil.
ZMZ-1 člen 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - prosilec iz Maroka - varna izvorna država
Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi slabših življenjskih in družinskih razmer oziroma želje po izboljšanju življenjskih razmer, tožnik pa niti ne zatrjuje, toliko manj dokaže utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
V konkretnem primeru je izpodbijana odločba utemeljena dodatno tudi na ugotovitvi tožene stranke, da tožnik prihaja iz varne izvorne države, česar tožnik v upravnem sporu niti ne izpodbija.
ZMZ-1 člen 49, 49/6, 50, 50/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28.
Upravno sodišče v tej zadevi ne šteje, da zapustitev države avtomatično pomeni izgubo pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora, saj je izguba pravnega interesa za tožbo odvisna od konkretnih okoliščin in razlogov za zapustitev države in s tem v zvezi od presoje sorazmernosti posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva. Sodišče je zato v konkretnem primeru zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnika zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
mednarodna zaščita - zahtevek za ponovno uvedbo postopka - zavrženje vloge - nova dejstva in dokazi
Dejstvo, ki ga tožnik upravičeno ni uspel navajati prej, to je, da je tožnik Zuhri, ne povečuje njegove ogroženosti v Maroku in gre zgolj za njegova predvidevanja, da bi se mu zaradi navedenega karkoli zgodilo. Pravilna je tudi ugotovitev toženke, da tožnik ni predložil nobenega dokaza, ki bi njegova predvidevanja podkrepil.
ZUS-1 člen 51, 51/2, 63, 63/1. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 47.
mednarodna zaščita - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje zahteve - nova dejstva in novi dokazi - pravo EU - razlaga prava EU - načelo primarnosti prava EU - sodna praksa SEU - razlaga direktive - acte claire - pravica do učinkovitega sodnega varstva - presoja ex nunc - prekluzija - zaslišanje - glavna obravnava
Ko tožnik šele v sodnem postopku navede dejstva in dokaze, ki bi jih sicer lahko brez ovir predložil že v upravnem postopku, je pomembno, da način, na kakršnega je tožnik pridobil dokaz o zatrjevanem novem dejstvu in njegova vsebina, kot jo je tožnik povzel v tožbi, ne vzbujata nikakršnega dvoma v tem smislu, ali bi sodišče moralo zaslišati tožnika tudi v sodnem postopku.
Tožnikov zahtevek glede načela nevračanja je očitno neutemeljen. Izvedba dokaza z zaslišanjem tožnika v konkretnem primeru ni potrebna, ker nobeno dejstvo „ne kaže na to,“ da bi bilo zadevo treba presoditi drugače, kot jo je presodil organ, ki je izdal izpodbijani akt oziroma, da podrobna, popolna in ex nunc presoja ne bi bila možna zgolj z vpogledom v spis oziroma v vsebino tožbe, kjer je prevedena priložena izjava v angleščini.
Kar zadeva subsidiarno zaščito tožnik z ničemer ni utemeljeval in tudi ni predložil nobenih informacij o stanju v Alžiriji, kar bi kazalo na možnost, da bi bil tožniku dostop do trga dela, in sploh do drugih storitev v državi, ki so morda namenjene socialno ogroženim, namerno preprečen s strani državnih subjektov ali drugih, a ga država ne bi hotela zaščititi.
Ker se tožnik ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4, 9, 9/3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a-2, 84a-3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - pridržanje - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - objektivni kriterij - nevarnost pobega - znatna nevarnost pobega prosilca - zahteva za izdajo začasne odredbe
Za ugotovitev begosumnosti in razumljivo še toliko bolj za ugotovitev „znatne“ begosumnosti, ni dovolj, če tožena stranka ugotovi zgolj (eno) okoliščino iz določila 84.a člena ZMZ-1 ob tem, da bi po pravu EU vse okoliščine iz člena 84.a ZMZ-1 morale biti vsaj kolikor toliko „objektivne“, ampak mora vedno (objektivni) kriterij begosumnosti povezati in upoštevati skupaj s celovitim dejanskim položajem oziroma okoliščinami prosilca za mednarodno zaščito in njegovih ravnanj. Če je tožnik predhodno že vložil prošnjo v Nemčiji in jo je pozneje zapustil, to pomeni pred koncem postopka v Nemčiji, to še ni zadostna podlaga za pridržanje. Iz izpodbijanega akta namreč ne izhaja, da bi tožena stranka ugotavljala ali upoštevala katero koli okoliščino v zvezi z razlogi, zakaj je po vložitvi prošnje v Nemčiji tožnik to državo zapustil.
Na osebnem razgovoru po Dublinski uredbi je tožnik povedal, da se želi vrniti v Nemčijo. Teh okoliščin tožena stranka ni upoštevala v okviru individualne (posamične) in celovite presoje, četudi se neposredno navezujejo na tožnikovo zatrjevano begosumnost in so bistvene. Bistveno pa je tudi, kar navaja tožeča stranka v tožbi in česar tožena stranka tudi ni ugotavljala pred izdjao odločbe niti temu ne ugovarja v odgovoru na tožbo, da je bil tožnik nastanjen v Azilnem domu od 29. 9. 2022 do 13. 12. 2022 oziroma 15. 12. 2022, torej skoraj tri mesece in ni zapustil Slovenije. Tožena stranka niti ni izkazala, da bi tožnik od dne 13. 12. 2022 do dne 15. 12. 2022 zapustil ali poskusil zapustiti Sloveniji. Tožnik je namreč trdil, da je bil v Sloveniji pri prijatelju in da je ni zapustil. Tudi s tega vidika (druga alineja 84.a člena ZMZ-1) je torej izpodbijani akt nezakonit.
Zakonodajalec ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu v ZMZ-1, čeprav je nedavno posegel v ta zakon z določenimi spremembami in je bil iz upravno-sodne prakse ta sistemski problem razviden že dolgo časa.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - utemeljen strah - resna škoda - revščina - ekonomski razlog - varna izvorna država
Za priznanje mednarodne zaščite ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog
Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave in ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - nedržavni subjekt - zaščita v izvorni državi - pomanjkljive trditve - dokazno breme
Tožnik ni izkazal, da mu država ali mednarodna organizacija ne more ali noče nuditi zaščite v smislu drugega odstavka 25. člena ZMZ-1 zoper grožnje v smislu 28. člena s strani nedržavnega subjekta.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1.
Dejansko stanje glede obstoja navedenih sistemskih pomanjkljivosti in nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja je po oceni sodišča nepopolno ugotovljeno, zato je bilo treba tožbi ugoditi.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - ekonomski razlog
Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, tožnik pa niti ne zatrjuje, toliko manj dokaže, utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel v bistvenem revščino, glede katere pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
Tožnik ni zatrjeval, da Ljudska demokratična republika Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ne bi bila varna izvorna država. Zato je odločitev toženke, da prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno, tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, po presoji sodišča pravilna.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - ekonomski razlog
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo ter posledično tudi s slabimi pogoji za življenje in da njegovih izjav ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Pravilno je bilo ugotovljeno, da omenjene težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo, v njegovih navedbah pa ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju vseh njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država.
Sodišče pojasnjuje, da je glede revščine v izvorni državi, na katero se tožnik sklicuje, Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
Sodišče ne pritrjuje tožbenim navedbam, da je tožnik uspel pojasniti, zakaj Maroko zanj osebno ni varna država. Res je sicer, da je tožnik navajal napete odnose v njegovi družini, vključno z grožnjami sorodnikov, vendar je hkrati povedal, da se na policijo ni obrnil, ker je menil, da mu ne bi pomagala.
mednarodna zaščita - pridržanje - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - begosumnost - ugotovitev dejstev
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik zgolj po enem dnevu nastanitve v sprejemnih prostorih azilnega doma le te samovoljno zapustil in odšel proti Italiji ter da je bil na Policijski postaji Brežice seznanjen z dejstvom, da če bo samovoljno zapustil prostore azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, bo obravnavan po Zakonu o tujcih ter se bo štelo, da je njegova namera umaknjena. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je bil omenjeni pouk tožniku povedan v njemu razumljivem jeziku, kar tudi izhaja iz registracijskega lista policijske postaje in je to tožnik tudi podpisal. Tožena stranka je pravilno sklepala, da ker je že enkrat samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma, ne gre zaključiti, da slednjega ne bo vnovič ponovil in ker utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito s slabimi ekonomskimi pogoji v izvorni državi, ki pa so lahko posledica diskriminatornega ravnanja, je potrebno njegove navedbe podrobno razjasniti na osebnem razgovoru. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da tožnikova namera, da bi odšel v Italijo, sama po sebi ne pomeni razloga za nevarnost pobega. Res je sicer, da če bi bila podana zgolj ta okoliščina, da je bila tožnikova ciljna država Italija, to še ne bi bil zadosten razlog za omejitev gibanja, vendar je treba v konkretnem primeru upoštevati tudi druge okoliščine, in sicer tudi to, da je bil tožnik izrecno opozorjen, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapuščati, na posledice zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, pa je kljub opozorilom sprejemne prostore vseeno zapustil. Vse te okoliščine dosegajo standard očitne begosumnosti, zato se sodišče ne strinja s tožbeno navedbo, da vse to ni dovolj.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - begosumnost
Tožnik je sprejemne prostore azilnega doma zapustil kljub temu, da je vedel, da jih ne sme. Tožnik je bil namenjen v Italijo, ki je njegova ciljna država. Tožnik je iz azilnega doma odšel že naslednji dan po tem, ko je bil nameščen v azilni dom. Slovenijo ni zapustil izključno zato, ker ga je v Divači prijela slovenska policija.
Tožnik je izpovedal, da nazaj v Pakistan ne more in da bo v primeru zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji, šel naprej. Sodišče še pripominja, da nenazadnje dejstvo, da je tožnik ponovno vložil namero za mednarodno zaščito nakazuje, da se je tožnik zavedal ne le, da sprejemnih prostorov ne sme zapustiti, ampak se je zavedal tudi posledic samovoljne zapustitve, torej tudi tega, da je zaradi zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma izgubil status prosilca, saj v nasprotnem primeru nova (druga) vložitev namere ne bi bila potrebna.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - ugotavljanje pravno pomembnih dejstev
Ker v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni izkazan eden od dveh kumulativno določenih pogojev iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in sicer potreba po ugotavljanju relevantnih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ni bilo treba presojati nevarnosti, da bo tožnik pobegnil; odsotnost enega od kumulativno določenih pogojev namreč zadošča, da omejitev gibanja na tej podlagi ni dovoljena.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega
Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila: da je tožnik želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo, kot potrdi tožnik tudi v svoji izpovedi; da je tožnik že naslednji dan, ko je bil pripeljan v sprejemne prostore azilnega doma, le-te zapustil zato, ker je želel v Italijo. Pravilno je ugotovila tudi, da je tožnik vedel, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, saj se bo drugače štelo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito in bo obravnavan po Zakonu o tujcih.