ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Z zatrjevanim prisilnim vračanjem tožnika v BiH ter z dokazi, ki naj bi tako vračanje dokazovali, tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu, ki bi preprečevale njegovo vrnitev na Hrvaško. Ob takih okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter iz tožnikovih tudi sicer neprepričljivih izjav ni razvidno, da bi obstajale kakšne druge okoliščine (npr. njegovo zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, pa je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.
Priloženo pooblastilo, ki ga je priložil tožnik in je v spisu kot priloga A1, ne izkazuje obstoja pooblastilnega razmerja, ki ga mora pooblaščenec izkazati sodišču ob prvem procesnem dejanju, kot to določa prvi odstavek 98. člena ZPP. Ker je torej v obravnavani zadevi tožbo vložila pooblaščenka, ki tožnikovega pooblastila za vložitev tožbe ni izkazala (prvi odstavek 98. člena ZPP), je sodišče na podlagi četrtega odstavka 98. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, obravnavano tožbo zavrglo kot nedovoljeno.
mednarodna zaščita - preganjanje - očitno neutemeljena prošnja - prosilec iz Maroka - glavna obravnava
Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost in brez izkazanega namernega odtegovanja nujne pomoči, ne spada pod nobenega od pravnih okvirov subsidiarne škode.
Sodišče mora upoštevati načelo prava EU oziroma metodo interpretacije, ki velja tudi v azilnih zadevah, po kateri vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna „ali sodna praksa,“ katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. Poleg navedenega je sodišče upoštevalo tudi, da je tožnik v obravnavani zadevi podal povsem pavšalen predlog za zaslišanje tožnika, čeprav je predmet tega spora zgolj dokaj enostavno materialno-pravno vprašanje o tem, ali okoliščine, ki jih je zatrjeval tožnik spadajo v okvir pogojev za status begunca ali subsidiarne zaščite.
Tožnik je bil večkrat obravnavan zaradi težjih kršitev Hišnega reda tudi s strani policije, zato enako kot tožena stranka tudi sodišče meni, da pri tožniku še vedno obstaja ponovitvena nevarnost in da bo zato le z izrečenim ukrepom mogoče zagotoviti, da tožnik navedenih kršitev, ki predstavljajo dovolj resno grožnjo javnemu redu, ne bo ponavljal. Pri tem sodišče pojasnjuje, da ni bistveno, koliko kršitev je tožnik naredil, ampak je treba v vsakem primeru posebej na podlagi konkretnih okoliščin presojati obstoj ogroženosti osebne varnosti in premoženja v smislu določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
Tožnik ni pridržan v Centru za tujce zato, ker tožena stranka sedaj nima na voljo milejšega ukrepa, temveč zaradi intenzitete in ponavljajočih se kršitev Hišnega reda.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - prosilec iz Maroka - varna izvorna država - ekonomski razlog
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo, omenjene težave pa niso takšne narave, da bi utemeljevale razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite, ker se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja in presoja ogroženost posameznika v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1, in sicer na podlagi vere, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, medtem ko tožnikovih navedb ne gre povezati z nobenim od omenjenih zakonsko določenih razlogov preganjanja. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da tožnikove težave ne izvirajo iz namenskega omejevanja pravic in storitev, kakor tudi delovanja organov, ki bi bili uperjeni zoper njega osebno in bi mu onemogočali eksistenco in da v njegovih navedbah ni mogoče zaslediti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. Uredba o hišnem redu azilnega doma (2021) člen 10, 11.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ogrožena osebna varnost - kršitev javnega reda in miru - nastanitev v centru za tujce - odvzem osebne svobode
Iz podatkov v spisu, tožbenih navedb in zaslišanja tožnika na glavni obravnavi sodišče ni našlo nobene dejanske podlage za oceno, da bi tožena stranka očitno morala uporabiti kakšno drugo metodo psiho-socialnega svetovanja oziroma pristopa k obravnavi tožnika, preden mu je izrekla ukrep pridržanja. V podatkih v spisu ni (bilo) nič o tem, da bi tožnik imel neke posebne potrebe zaradi kakšne njegove specifične ranljivosti in tega tudi ni kazal na obravnavi pred sodiščem.
Sodišče se strinja z utemeljitvijo tožene stranke, da ukrep obveznega zadrževanja oziroma odvzem svobode na območju azilnega doma ali njegove izpostave glede na pogostost varnostnih problemov, v katere je bil vpleten tožnik že takoj kmalu po vložitvi prošnje in potem ves čas, ne bi bilo učinkovito sredstvo kot alternativa odvzemu svobode v centru za tujce. Tožnik je bil namreč v varnostne incidente vpleten tako v Azilnem domu, kot tudi zunaj njega. Posledično to pomeni, da v okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki predpisuje regulacijo alternativ ukrepu odvzema prostosti, in ki dopušča prosilcu več svobode gibanja kot ukrep pridržanja na območje Azilnega doma, to ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V postopku ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel slabe ekonomske razmere, glede katerih pa je Vrhovno sodišče RS že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka - načelo nevračanja
Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo, njegovih izjav pa ni mogoče kakorkoli povezati s strahom pred preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebnosti družbeni skupini ali političnega prepričanja.
Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navedenih razlogov po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ogrožanje varnosti - nedoločen pravni pojem - pomanjkljiva obrazložitev
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali je tožena stranka zatrjevane kršitve pravil bivanja v azilnem domu opredelila kot lažje ali težje v smislu 82.a člena ZMZ-1. Šele v primeru, ko bi bila z navedbo zakonske določbe jasno opredeljena teža tožnikovih kršitev, bi bila možna presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa.
mednarodna zaščita - prosilec iz Alžirije - informacije o izvorni državi
Pristojni organ mora po uradni dolžnosti paziti, da nevednost in neukost prosilca ne bi vplivala na zagotovitev njegovih pravic. Pristojni organ mora sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca. Vendar pa v konkretnem primeru tožnik ni podajal takih razlogov za priznanje mednarodne zaščite, ki bi imele oziroma kazale na znake preganjanja v smislu ZMZ-1, zato toženi stranki ni bilo treba še dodatno zbirati informacij o izvorni državi.
ZMZ-1 člen 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52/1, 61/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene - varna izvorna država - prosilec iz Maroka - ekonomski razlog - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - resna škoda
Prosilec je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Glavni razlog, da je prosilec odšel iz države, je namreč ekonomske narave. Omenjene prosilčeve težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, saj slednje niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.
Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost in brez izkazanega namernega odtegovanja nujne pomoči, torej ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov subsidiarne škode. Tožnik ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen („arguable claim“) glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Stališče tožene stranka, na katerega se opira v izpodbijanem aktu, da je Maroko skladno z Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), zato ne more biti podlaga za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega akta.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 29, 29/3.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - Republika Hrvaška - prekluzija - tožbene novote - začasna odredba
Tožnik v tožbi zatrjuje, da je bil na Hrvaškem že izpostavljen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju s strani policije. Vendar je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik pa se sklicuje na vedenje hrvaške policije, ko takega statusa ni imel in je opisoval dogodke, ki so se zgodili v zvezi z njegovim vstopom iz Bosne in Hercegovine v Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanašajo na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko prosilci že vložijo ustrezno vlogo, s katero začnejo azilni postopek.
Članki, na katere se tožnik sklicuje v tožbi, se nanašajo na domnevno neprimerno ravnanje hrvaške policije z migranti, ki ilegalno prestopijo hrvaško mejo in še niso prosilci za mednarodno zaščito. Iz sodb sodišč posameznih članic EU (tožnik se izrecno sklicuje na nemško in nizozemsko sodbo) izhaja, da so ta sodišča v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v Bosno in Hercegovino, vendar pa v odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so sodišča odločala o konkretnih primerih, ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki bo vrnjen po Dublinski uredbi, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje ali da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oz. nečloveško ravnanje.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - pospešen postopek - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov za priznanje mednarodne zaščite.
Za priznanje mednarodne zaščite namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države.
ZMZ-1 člen 64, 64/1, 64/3. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
zahtevek za ponovno uvedbo postopka - novi dokazi in nova dejstva - upravni postopek - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - bistvena kršitev določb postopka
Sodišče je z zavrnitvijo tožbe v zadevi I U 345/2022 z dne 14. 4. 2022 že presodilo pravilnost in zakonitost odločitve tožene stranke o tej isti tožnikovi vlogi. Pri že pravnomočnem sklepu tožene stranke z dne 2. 8. 2021 in izpodbijanem sklepu, ki ga je tožena stranka izdala dne 11. 10. 2021, gre torej za dva akta, s katerima je bilo odločeno o isti zadevi (prvem zahtevku tožnika za uvedbo ponovnega postopka).
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - začasna odredba
S strani tožnika ni prerekana ugotovitev toženke, da je tožnik po tem, ko je izrazil namero za vložitev prošnje na Hrvaškem in so mu bili odvzeti prstni odtisi, pred vložitvijo prošnje iz Republike Hrvaške odšel. Pravilno je toženka ugotovila, da je pravna podlaga na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje Republika Hrvaška, peti odstavek 20. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Ni sporno, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika kot odgovorna država članica EU. Toženka je tako na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška.
Neutemeljen je tožbeni ugovor, da na osebnem razgovoru tožnik ni imel tolmača za jezik, ki bi ga razumel. Tožnik je že pri podaji prošnji, torej še pred osebnim razgovorom, povedal, da poleg čečenskega razume tudi ruski in nemški jezik. Na vprašanje, ali ima kakšno pripombo na prevajanje, na postopek, na uradno osebo ali karkoli drugega, je odgovoril, da ne. Ob koncu razgovora ob podaji prošnje je zapisano, da je bila izjava tožniku prebrana v ruskem jeziku in da nanjo nima pripomb. Na podlagi prošnje in zapisnika iz osebnega razgovora sodišče ugotavlja, da je tožnik izrecno potrdil, da je razumel tolmačenje in vsa vprašanja, ki so mu bila zastavljena in ko mu je bil zapisnik prebran v ruskem jeziku, nanj ni imel pripomb.
Toženka argumentirano ne prereka tožnikovih navedb, da mu bo nastala težko popravljiva škoda, ker bi v primeru, da bo izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, to pomenilo, da bi bil tožnik še pred izdajo sodne odločbe izročen Republiki Hrvaški, zaradi česar bi mu nastala nepopravljiva škoda. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje predvsem s psihično stisko, ki bi nastala zaradi ločitve od brata, nepopravljivih posledicah, nepopisnim strahom ter neznanjem, različno kulturo in nezmožnostjo samostojnega funkcioniranja daleč od doma in v tuji državi. Ločitev od brata bi ga hudo prizadela in meni, da bi bilo ogroženo njegovo zdravje ali pa morda celo življenje. Sodišče ugotavlja, da toženka navedbam o povezanosti z bratom in o posledicah, če bi se od njega ločil zaradi izvršitve izpodbijanega sklepa, argumentirano ne oporeka. Sodišče je ugotovilo, bi zaradi izvršitve izpodbijanega sklepa ločitev od brata pomenila škodo za tožnika in hudo psihično stisko ter da bi ga ločitev od brata hudo prizadela, saj ne dvomi o tem, da je tožnik na brata zelo navezan. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 13, 13/1, 23, 23/2. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - začasna odredba - težko popravljiva škoda
S posplošenimi izjavami o policijskem nasilju in nezakonitem vračanju v BiH je tožnik zatrjeval obstoj sistemskih pomanjkljivosti, do česar pa se je tožena stranka po presoji sodišča opredelila in sprejela pravilno stališče, da niso podane.
Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz informacij, ki jih je predložil tožnik, saj ne opisujejo stanja na področju prosilcev za mednarodno zaščito in oseb, ki so vrnjene na Hrvaško v dublinskih postopkih, ampak je iz njih razvidno le neprimerno ravnanje hrvaške policije z migranti, ki nezakonito vstopajo na Hrvaško (in še niso prosilci za mednarodno zaščito)
mednarodna zaščita - zahteva za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi - ekonomski razlog - resna škoda
Na podlagi preučitve vseh tožnikovih izjav je mogoče zaključiti, da tožnik ob podaji prvega zahtevka ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov, ampak je ob podaji prvega zahtevka eksplicitno izjavil, da nima ničesar novega za navesti, zaradi česar v konkretnem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 5, 13, 13/1.
Opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, prvi tožnik in druga tožnica pa tudi nista določno zatrjevala, da bi obstajale kakšne druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njune predaje Hrvaški z vidika varstva pravic.
ZMZ-1 člen 21, 21/3, 21/3-3, 22, 23, 23/1, 23/1-8, 23/1-9, 27, 27/7, 27/8, 27/9. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - status begunca - subsidiarna zaščita - splošna neverodostojnost prosilca - preganjanje - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja
Ker v konkretnem primeru tožnik prihaja iz Irana in za to državo je bilo že v času odločanja tožene stranke splošno znano, da je varnostna situacija za (potencialne) oporečnike vladajočega režima zelo problematična, njegov zahtevek glede varstva pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja ni bil očitno neutemeljen. Zato bi tožena stranka z vidika ugotavljanja statusa begunca (kot tudi z vidika subsidiarne zaščite) morala pridobiti in upoštevati tudi aktualne informacije o stanju v Iranu in se ne bi smela zanesti izključno na dokazno oceno o notranji nekonsistentnosti ali/in majhni verjetnosti tožnikovih navedb.
Še posebej, kadar gre za zatrjevano preganjanje iz političnih razlogov in v tej zvezi za morebitno pripisano politično prepričanje s strani akterjev zatrjevanega preganjanja, so informacije o stanju v izvorni državi ključnega pomena za dokazno oceno o stopnji tveganja za morebitno prihodnje preganjanje.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - Republika Hrvaška - prekluzija - začasna odredba
Tožnik je po presoji sodišča sodišča dokazal, da ima psihične težave, zaradi katerih močno trpi in zaradi katerih ima 4 tedensko terapijo Sanval, težave z impotenco, morda uroinfekt (kot izhaja iz mnenja prof. dr. Preglja), večkrat zlomljeno ramo, zato bi morala toženka, upoštevajoč povzeto sodbo SEU, pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje. Splošno zagotovilo in sklicevanje na splošne primere, zakonske obveznosti, povzemanje zakonskih določil matičnega predpisa in običajno ravnanje hrvaških organov, glede na ugotovljeno zdravstveno stanje tožnika, v tem konkretnem primeru po presoji sodišča ne zadošča.