Tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov se nanašajo na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške, torej ko tožnik še ni imel statusa prosilca za mednarodno zaščito. Kot izhaja iz ugotovitev tožene stranke, tožnik ni bil v azilnem domu in ni imel stikov z uradnimi osebami, ki odločajo v postopku za priznanje mednarodne zaščite. Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v postopku v upravnem sporu predloženih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
Vsaka posamična kršitev (tudi pravice do tolmača) ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Republiki Hrvaški ni počakal na odločitev o svoji prošnji.
Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v postopku v upravnem sporu predloženih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
Vsaka posamična kršitev (tudi pravice do tolmača) namreč ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Republiki Hrvaški ni počakal na odločitev o svoji prošnji.
Tudi po presoji sodišča je zato pravilna ocena toženke, da tožnikove navedbe, do katerih se je prepričljivo, popolno in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijanem sklepu, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Tožnikove navedbe o zatrjevanem krvnem maščevanju v izvorni državi predstavljajo novo dejstvo, ki pa ni nastalo šele po izdaji predhodne odločitve, ampak je - glede na tožnikove izjave, podane ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - obstajalo že v času prvega postopka oz. že ob odhodu iz izvorne države. V takšnem primeru bi moral tožnik zatrjevati in izkazati, da obravnavanih dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v času prvega postopka, tj. konkretno pred izdajo odločbe z dne 7. 6. 2023, s katero je bila tožnikova prošnja zavrnjena kot očitno neutemeljena. Tega bremena pa tožnik ni zmogel.
Po presoji sodišča je toženka namreč pravilno ocenila, da tožnik upoštevajoč, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Toženka je pravilno ocenila, da so tožnikove navedbe, da je odšel iz Maroka zaradi revščine in težke zaposljivosti, dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1.
Utemeljena je ugotovitev, da tožnik ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna.
Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik upoštevajoč, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Toženka je pravilno ocenila, da so tožnikove navedbe, da je odšel iz Maroka zaradi ekonomskih razmer in revščine, dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1.
Utemeljena je ugotovitev, da tožnik ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna.