Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - začasna odredba
Glede na tožnikove izjave ni mogoče zaključiti, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški ter da bo tožnik vrnjen na Hrvaško v postopku mednarodne zaščite na podlagi Dublinske uredbe in ne bo ponovno obravnavan v policijskem postopku. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite in da imajo prosilci podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji ter da zato vrnitev v to državo ne more biti sporna. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da iz odgovora Oddelka za dublinske postopke hrvaškega notranjega ministrstva izhaja, da bo tožnikova prošnja obravnavana v razumnem roku in da bo nastanjen v azilnem domu, ki ustreza standardom Evropske unije. Po mnenju sodišča ni razlogov za dvom v verodostojnost tega zagotovila.
Ravnanja hrvaške policije v času, ko tožnik še ni imel statusa prosilca za azil, le-ta sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine EU. Ob okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški, zaradi česar ji ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da do kršitve pravic ne bo prišlo.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - trditveno in dokazno breme - začasna odredba
Tožničin opis ravnanja policije in ravnanje nadzornikov v azilnem domu sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti, tožnica pa tudi ni določno zatrjevala, da bi obstajale kakšne druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njene predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine EU. Zato toženi stranki od Republike Hrvaške ni bilo treba pridobiti posebnega zagotovila, da bo tožnica tam imela dostop do azilnega postopka in da ne bo izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 17, 17/1, 32. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 8. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 24, 24/2, 47. ZMZ-1 člen 13, 13/1, 14, 14/1, 15, 15/1, 15/2, 70, 70/4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - pravo EU - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja prosilca odgovorni državi članici - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - načelo otrokove koristi - predaja Republiki Hrvaški - Republika Hrvaška - začasna odredba - pravica do pritožbe
Ker sta bila oba tožnika pred izdajo izpodbijanega sklepa nesporno ranljivi osebi s posebnimi potrebami glede predaje in sprejema, in ker so določene informacije o stanju na Hrvaškem, ki so toženi stranki bile poznane, nakazovale na probleme pri sprejemu oseb s posebnimi potrebami, bi tožena stranka morala pred izdajo izpodbijanega sklepa tudi oceniti, katere so te konkretne posebne potrebe tožnikov, da bi bil zagotovljen primeren prevoz in sprejel že ob predaji oziroma bi morala od tožene stranke po potrebi pridobiti dovolj konkretno zagotovilo o tem, da bosta tožnika s posebnimi potrebami obravnavana v skladu z Direktivo o sprejemu 2013/33/EU, pa tega ni storila.
Tožena stranka bi morala pred odstranitvijo poskrbeti za ustrezno zagotovilo (potrditev) oziroma bi morala poskrbeti za preventivne nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila „vsakršen pomislek“ o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU oziroma da se “izključi vsakršna dejanska nevarnost“ nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru odstranitve tožnika. V primeru tveganja za hudo kršitev kakšne druge temeljne človekove pravice pa mora tožena stranka v upravnem aktu pretehtati uporabo diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe. Seveda pa, če organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „izključiti vsakršne dejanske nevarnosti“ nečloveškega ravnanja, to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo. Ker sta imela tožnika že v času odločanja tožene stranke zahtevek glede pravice iz 4. člena Listine EU, ki ni bil očitno neutemeljen, je imela tožena stranka obveznost, da uporabi načelo medsebojnega zaupanja na zgoraj opisan način in da po strogi metodi presodi dejstva z vidike morebitne kršitve temeljnih človekovih pravic, česar pa ni storila.
Obrazložitev izpodbijanega akta nima nobenega argumenta v zvezi z načelom varovanja otrokovih koristi iz člena 24(2) Listine EU o temeljnih pravicah in prvega in drugega odstavka 15. člen ZMZ-1.
Upoštevanje določb o spoštovanju največje koristi za otroka v povezavi s sodno prakso ESČP na podlagi pravice do zasebnosti oziroma telesne in duševne integritete, ki ni absolutno zavarovana pravica, tudi v Sloveniji pripelje do tega, da tožena stranka mora uporabiti diskrecijsko klavzulo iz člen 17(1) Dublinske uredbe.
Zakonodajalec Republike Slovenije je samo za zadeve mednarodne zaščite (v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1) predpisal naslednje: „Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče.“ Ta možnost dostopa upravnega organa oziroma tožene stranke do sodišča druge stopnje pa ni predpisana za druga pravna področja, kjer se sicer uporablja samo nacionalno pravo o upravnem sporu. Na splošno je za druga področja upravnega prava urejeno tako, da v situaciji, ko sodišče prve stopnje upravni akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka nima pravice do pritožbe. Pritožba je dovoljena samo v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona. Prosilci za mednarodno zaščito so torej v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo uspejo v postopku pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU.
V nobeni vrsti zadeve, ki bi bila primerljiva z mednarodno zaščito, ni določbe, ki bi bila primerljiva z določbo 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, in ki jo je dosedanja sodna praksa razlagala tako, da ima pravico pritožbe zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče RS, tudi državni organ oziroma tožena stranka. Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. ZUS-1 člen 32.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti - predaja Republiki Hrvaški - začasna odredba
Tožniki so tisti, ki morajo navesti dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški.
Toženka ne prereka navedb tožnikov, da se nahajajo v Republiki Sloveniji skupaj z osemnajstletno hčerko in enaindvajsetletno hčerko ter njenim trimesečnim sinom, da bi z ločitvijo od družine utrpeli hudo škodo in bi da bi jim bila v primeru ločitve kršena temeljna človekova pravica do družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in ne prereka, da bo z izdano začasno odredbo zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo v izogib kršitve 13. člena Konvencije. Ker teh navedb toženka ne prereka, jih sodišče na podlagi 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, šteje za priznane. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - mednarodna zaščita že priznana v drugi državi članici Evropske unije - nedovoljena prošnja
Ni sporno, da je bila tožniku v Grčiji 13. 9. 2018 priznana mednarodna zaščita, kar je toženka sicer ugotovila tudi na podlagi vpogleda v EURODAC, tožnik pa navedel v prošnji. Zato je odločitev toženke, da tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot nedopustno zavrže na podlagi osmega odstavka 49. člena v povezavi s prvo alinejo 51. člena ZMZ-1, po presoji sodišča pravilna.
Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da življenjske razmere, v katerih je živel v Grčiji, ne ustrezajo zahtevam iz Kvalifikacijske direktive in bi vrnitev v Grčijio povzročila kršitev 4. člena Listine EU oziroma 3. člena EKČP. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, je predmet presoje tega upravnega spora zakonitosti zavrženja tožnikove prošnje in ne morebitna vrnitev tožnika v Grčijo.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - odvzem prostosti - ogrožanje varnosti - kršitev javnega reda in miru - ogrožena osebna varnost - začasna odredba
Pri osebnem razgovoru z dne 12. 4. 2023 je tožnik potrdil, da je vzel oblačilo v trgovini Hervis in da se zaveda, da predstavlja tatvina kaznivo dejanje. Potrdil je, da je razumel, da predstavlja vnašanje ukradenih predmetov in prepovedanih substanc v azilni dom hujšo kršitev hišnega reda. Pri osebnem razgovoru dne 17. 4. 2023 pa je povedal, da je prijatelju pomagal pri pretepu. Ob tej priložnosti je bil tudi soočen z uradno osebo, ki mu je povedala, da ga je videla, da je on napadel sostanovalca. Pri razgovoru dne 18. 4. 2023 pa je povedal, da je Maročan Mohammed ukradel vse telefone in da je mlajši fant to povedal. Potem je še rekel, da je šel do varnostne službe in jim povedal, da ga je pretepel, da ga je tepel z rokami in s košom za smeti. Glede na vse navedeno sodišče meni, da je tožena stranka pravilno sklepala, da so podane okoliščine za omejitev gibanja iz 4. točke prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, da se v Centru za tujce slabo počuti, da s težavo prenaša omejitev osebne svobode, da omejitev osebne svobode predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi in da se težko popravljiva škoda z vsakim dnem le še povečuje. Tako zatrjevana škoda je po presoji sodišča zgolj na splošno opredeljena. Zgolj navedba o tem, da mu je poseženo v osebno svobodo in se slabo počuti, ne odstopa od običajnih pripomb pridržanih prosilcev za mednarodno zaščito. Ker težko popravljiva škoda po presoji sodišča ni izkazana, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Če bi sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe ob hkratni zavrnitvi tožbe, bi bila taka sodna odločba sama s seboj v nasprotju, saj ne more sodišče hkrati potrditi utemeljenost sklepa o omejitvi gibanja in obenem odločiti, da se omejitev gibanja preneha izvajati.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 27, 32. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 47. ZMZ-1 člen 13, 13/1, 14, 14/1, 70, 70/4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - pravo EU - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - Republika Hrvaška - predaja Republiki Hrvaški - začasna odredba - pravica do pritožbe
Tožena stranka bi morala pred izdajo izpodbijanega akta, ker je vedela za redno obravnavo tožnika s strani specialista psihiatra v povezavi s strahom pred policijo, najprej preveriti, ali je tožnik imel kakšno travmatično izkušnjo s preganjanjem s strani policije v izvorni državi. Tega ni napravila. Njegovega psihofizičnega stanja za varno predajo ni ocenila oziroma preverila drugače, kot da je citirala določbe zakona o mednarodni in začasni zaščiti Republike Hrvaške z vidika pravice do zdravstvenega varstva, ki vključuje nujno medicinsko pomoč in zdravljenje resnih duševnih motenj in se je sklicevala na dokument Integracija u Hrvatskoj praksi“ Centra za mirovne študije v Zagrebu, po katerem ima zdravnik v azilnem domu Porin dvakrat tedensko po dve uri sprejemno pisarno za nastanjene prosilce, ves čas pa imajo prosilci zdravstveno oskrbo v Zdravstvenem domu Dugavama v Zagrebu.
Ker je tožnik bil večkrat obravnavan s strani specialista psihiatra pred izdajo izpodbijanega sklepa, in ker so določene informacije o stanju na Hrvaškem, ki so toženi stranki bile poznane, nakazovale na probleme pri sprejemu oseb s posebnimi potrebami, bi tožena stranka morala pred izdajo izpodbijanega sklepa tudi oceniti, ali ima tožnik takšne posebne potrebe, da bi ga sprejel psiholog že ob predaji oziroma bi morala od tožene stranke po potrebi pridobiti dovolj konkretno zagotovilo, da bo tožnik s posebnimi potrebami obravnavan v skladu z Direktivo o sprejemu 2013/33/EU, pa tega ni storila. Šele po opravljeni oceni, ali gre za tako slabo psiho-fizično stanje tožnika, da bi tožnik ob predaji potreboval sprejem s strani psihologa in psiho-socialno obravnavo z začetkom predaje, bi tožena stranka lahko izdala akt o predaji ob morebitnem predhodnem individualnem zagotovilu in/ali preventivnih ukrepih, da bo tožnik dejansko obravnavan po Direktivi o sprejemu 2013/33/EU zaradi njegovih posebnih potreb.
Ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz t.i. „sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in/ali v zvezi s pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. S tem je Ustavno sodišče potrdilo 3 leta starejšo interpretacijo Upravnega sodišča v zadevi I U 1975/2013 z dne 27. 12. 2013 (odst. 22-26). Na istem stališču stoji tudi Vrhovno sodišče v nekaterih sodnih odločbah, kot sta I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017 (odst. 17) in I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022 (odst. 13). Veliki senat Sodišča je v zadevi Jawo leta 2019 potrdil interpretacijo malega senata v zadevi C.K. in drugi proti Sloveniji, s tem, ko je izpeljal naslednje: „Čeprav se člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III nanaša zgolj na položaj, kot je ta iz sodbe z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865), torej na položaj, v katerem je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine posledica sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici, ki je na podlagi te direktive odgovorna za obravnavanje prošnje, iz točk 83 in 84 te sodbe ter iz splošne in absolutne prepovedi, ki je določena v tem členu 4, izhaja, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti.“ Ta interpretacija je posledica dejstva, da je pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja absolutno zavarovana pravica.
Tožena stranka bi morala pred odstranitvijo poskrbeti za ustrezno zagotovilo (potrditev) oziroma bi morala poskrbeti za preventivne nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila „vsakršen pomislek“ o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU69 oziroma da se “izključi vsakršna dejanska nevarnost“ nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru odstranitve tožnika. V primeru tveganja za hudo kršitev kakšne druge temeljne človekove pravice pa mora tožena stranka v upravnem aktu pretehtati uporabo diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe. Seveda pa, če organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „izključiti vsakršne dejanske nevarnosti“ nečloveškega ravnanja, to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo. Ker je imel tožnik že v času odločanja tožene stranke zahtevek glede pravice iz 4. člena Listine EU, ki ni bil očitno neutemeljen, je imela tožena stranka obveznost, da uporabi načelo medsebojnega zaupanja na zgoraj opisan način in da po strogi metodi presodi dejstva z vidike morebitne kršitve temeljnih človekovih pravic, česar pa ni storila.
Zakonodajalec Republike Slovenije je samo za zadeve mednarodne zaščite (v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1) predpisal naslednje: „Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče.“ Ta možnost dostopa upravnega organa oziroma tožene stranke do sodišča druge stopnje pa ni predpisana za druga pravna področja, kjer se sicer uporablja samo nacionalno pravo o upravnem sporu. Na splošno je za druga področja upravnega prava urejeno tako, da v situaciji, ko sodišče prve stopnje upravni akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka nima pravice do pritožbe. Pritožba je dovoljena samo v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona. Prosilci za mednarodno zaščito so torej v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do učinkovitega pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo uspejo v postopku pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Z zatrjevanim prisilnim vračanjem tožnika v BiH ter z dokazi, ki naj bi tako vračanje dokazovali, tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu, ki bi preprečevale njegovo vrnitev na Hrvaško. Ob takih okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter iz tožnikovih tudi sicer neprepričljivih izjav ni razvidno, da bi obstajale kakšne druge okoliščine (npr. njegovo zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, pa je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.
Priloženo pooblastilo, ki ga je priložil tožnik in je v spisu kot priloga A1, ne izkazuje obstoja pooblastilnega razmerja, ki ga mora pooblaščenec izkazati sodišču ob prvem procesnem dejanju, kot to določa prvi odstavek 98. člena ZPP. Ker je torej v obravnavani zadevi tožbo vložila pooblaščenka, ki tožnikovega pooblastila za vložitev tožbe ni izkazala (prvi odstavek 98. člena ZPP), je sodišče na podlagi četrtega odstavka 98. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, obravnavano tožbo zavrglo kot nedovoljeno.
mednarodna zaščita - preganjanje - očitno neutemeljena prošnja - prosilec iz Maroka - glavna obravnava
Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost in brez izkazanega namernega odtegovanja nujne pomoči, ne spada pod nobenega od pravnih okvirov subsidiarne škode.
Sodišče mora upoštevati načelo prava EU oziroma metodo interpretacije, ki velja tudi v azilnih zadevah, po kateri vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna „ali sodna praksa,“ katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. Poleg navedenega je sodišče upoštevalo tudi, da je tožnik v obravnavani zadevi podal povsem pavšalen predlog za zaslišanje tožnika, čeprav je predmet tega spora zgolj dokaj enostavno materialno-pravno vprašanje o tem, ali okoliščine, ki jih je zatrjeval tožnik spadajo v okvir pogojev za status begunca ali subsidiarne zaščite.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. Uredba o hišnem redu azilnega doma (2021) člen 10, 11.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ogrožena osebna varnost - kršitev javnega reda in miru - nastanitev v centru za tujce - odvzem osebne svobode
Iz podatkov v spisu, tožbenih navedb in zaslišanja tožnika na glavni obravnavi sodišče ni našlo nobene dejanske podlage za oceno, da bi tožena stranka očitno morala uporabiti kakšno drugo metodo psiho-socialnega svetovanja oziroma pristopa k obravnavi tožnika, preden mu je izrekla ukrep pridržanja. V podatkih v spisu ni (bilo) nič o tem, da bi tožnik imel neke posebne potrebe zaradi kakšne njegove specifične ranljivosti in tega tudi ni kazal na obravnavi pred sodiščem.
Sodišče se strinja z utemeljitvijo tožene stranke, da ukrep obveznega zadrževanja oziroma odvzem svobode na območju azilnega doma ali njegove izpostave glede na pogostost varnostnih problemov, v katere je bil vpleten tožnik že takoj kmalu po vložitvi prošnje in potem ves čas, ne bi bilo učinkovito sredstvo kot alternativa odvzemu svobode v centru za tujce. Tožnik je bil namreč v varnostne incidente vpleten tako v Azilnem domu, kot tudi zunaj njega. Posledično to pomeni, da v okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki predpisuje regulacijo alternativ ukrepu odvzema prostosti, in ki dopušča prosilcu več svobode gibanja kot ukrep pridržanja na območje Azilnega doma, to ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve.
Tožnik je bil večkrat obravnavan zaradi težjih kršitev Hišnega reda tudi s strani policije, zato enako kot tožena stranka tudi sodišče meni, da pri tožniku še vedno obstaja ponovitvena nevarnost in da bo zato le z izrečenim ukrepom mogoče zagotoviti, da tožnik navedenih kršitev, ki predstavljajo dovolj resno grožnjo javnemu redu, ne bo ponavljal. Pri tem sodišče pojasnjuje, da ni bistveno, koliko kršitev je tožnik naredil, ampak je treba v vsakem primeru posebej na podlagi konkretnih okoliščin presojati obstoj ogroženosti osebne varnosti in premoženja v smislu določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
Tožnik ni pridržan v Centru za tujce zato, ker tožena stranka sedaj nima na voljo milejšega ukrepa, temveč zaradi intenzitete in ponavljajočih se kršitev Hišnega reda.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - prosilec iz Maroka - varna izvorna država - ekonomski razlog
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo, omenjene težave pa niso takšne narave, da bi utemeljevale razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite, ker se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja in presoja ogroženost posameznika v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1, in sicer na podlagi vere, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, medtem ko tožnikovih navedb ne gre povezati z nobenim od omenjenih zakonsko določenih razlogov preganjanja. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da tožnikove težave ne izvirajo iz namenskega omejevanja pravic in storitev, kakor tudi delovanja organov, ki bi bili uperjeni zoper njega osebno in bi mu onemogočali eksistenco in da v njegovih navedbah ni mogoče zaslediti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V postopku ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel slabe ekonomske razmere, glede katerih pa je Vrhovno sodišče RS že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka - načelo nevračanja
Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo, njegovih izjav pa ni mogoče kakorkoli povezati s strahom pred preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebnosti družbeni skupini ali političnega prepričanja.
Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navedenih razlogov po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ogrožanje varnosti - nedoločen pravni pojem - pomanjkljiva obrazložitev
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali je tožena stranka zatrjevane kršitve pravil bivanja v azilnem domu opredelila kot lažje ali težje v smislu 82.a člena ZMZ-1. Šele v primeru, ko bi bila z navedbo zakonske določbe jasno opredeljena teža tožnikovih kršitev, bi bila možna presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa.
mednarodna zaščita - prosilec iz Alžirije - informacije o izvorni državi
Pristojni organ mora po uradni dolžnosti paziti, da nevednost in neukost prosilca ne bi vplivala na zagotovitev njegovih pravic. Pristojni organ mora sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca. Vendar pa v konkretnem primeru tožnik ni podajal takih razlogov za priznanje mednarodne zaščite, ki bi imele oziroma kazale na znake preganjanja v smislu ZMZ-1, zato toženi stranki ni bilo treba še dodatno zbirati informacij o izvorni državi.
ZMZ-1 člen 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52/1, 61/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene - varna izvorna država - prosilec iz Maroka - ekonomski razlog - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - resna škoda
Prosilec je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Glavni razlog, da je prosilec odšel iz države, je namreč ekonomske narave. Omenjene prosilčeve težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, saj slednje niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.
Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost in brez izkazanega namernega odtegovanja nujne pomoči, torej ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov subsidiarne škode. Tožnik ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen („arguable claim“) glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Stališče tožene stranka, na katerega se opira v izpodbijanem aktu, da je Maroko skladno z Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), zato ne more biti podlaga za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega akta.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 29, 29/3.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - Republika Hrvaška - prekluzija - tožbene novote - začasna odredba
Tožnik v tožbi zatrjuje, da je bil na Hrvaškem že izpostavljen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju s strani policije. Vendar je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik pa se sklicuje na vedenje hrvaške policije, ko takega statusa ni imel in je opisoval dogodke, ki so se zgodili v zvezi z njegovim vstopom iz Bosne in Hercegovine v Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanašajo na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko prosilci že vložijo ustrezno vlogo, s katero začnejo azilni postopek.
Članki, na katere se tožnik sklicuje v tožbi, se nanašajo na domnevno neprimerno ravnanje hrvaške policije z migranti, ki ilegalno prestopijo hrvaško mejo in še niso prosilci za mednarodno zaščito. Iz sodb sodišč posameznih članic EU (tožnik se izrecno sklicuje na nemško in nizozemsko sodbo) izhaja, da so ta sodišča v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v Bosno in Hercegovino, vendar pa v odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so sodišča odločala o konkretnih primerih, ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki bo vrnjen po Dublinski uredbi, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje ali da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oz. nečloveško ravnanje.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - začasna odredba
S strani tožnika ni prerekana ugotovitev toženke, da je tožnik po tem, ko je izrazil namero za vložitev prošnje na Hrvaškem in so mu bili odvzeti prstni odtisi, pred vložitvijo prošnje iz Republike Hrvaške odšel. Pravilno je toženka ugotovila, da je pravna podlaga na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje Republika Hrvaška, peti odstavek 20. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Ni sporno, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika kot odgovorna država članica EU. Toženka je tako na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška.
Neutemeljen je tožbeni ugovor, da na osebnem razgovoru tožnik ni imel tolmača za jezik, ki bi ga razumel. Tožnik je že pri podaji prošnji, torej še pred osebnim razgovorom, povedal, da poleg čečenskega razume tudi ruski in nemški jezik. Na vprašanje, ali ima kakšno pripombo na prevajanje, na postopek, na uradno osebo ali karkoli drugega, je odgovoril, da ne. Ob koncu razgovora ob podaji prošnje je zapisano, da je bila izjava tožniku prebrana v ruskem jeziku in da nanjo nima pripomb. Na podlagi prošnje in zapisnika iz osebnega razgovora sodišče ugotavlja, da je tožnik izrecno potrdil, da je razumel tolmačenje in vsa vprašanja, ki so mu bila zastavljena in ko mu je bil zapisnik prebran v ruskem jeziku, nanj ni imel pripomb.
Toženka argumentirano ne prereka tožnikovih navedb, da mu bo nastala težko popravljiva škoda, ker bi v primeru, da bo izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, to pomenilo, da bi bil tožnik še pred izdajo sodne odločbe izročen Republiki Hrvaški, zaradi česar bi mu nastala nepopravljiva škoda. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje predvsem s psihično stisko, ki bi nastala zaradi ločitve od brata, nepopravljivih posledicah, nepopisnim strahom ter neznanjem, različno kulturo in nezmožnostjo samostojnega funkcioniranja daleč od doma in v tuji državi. Ločitev od brata bi ga hudo prizadela in meni, da bi bilo ogroženo njegovo zdravje ali pa morda celo življenje. Sodišče ugotavlja, da toženka navedbam o povezanosti z bratom in o posledicah, če bi se od njega ločil zaradi izvršitve izpodbijanega sklepa, argumentirano ne oporeka. Sodišče je ugotovilo, bi zaradi izvršitve izpodbijanega sklepa ločitev od brata pomenila škodo za tožnika in hudo psihično stisko ter da bi ga ločitev od brata hudo prizadela, saj ne dvomi o tem, da je tožnik na brata zelo navezan. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.