mednarodna zaščita - ponovni postopek - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in nova dejstva
Sodišče se strinja z ugotovitvijo toženke, da novih dejstev v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, ki jih je navedel v Zahtevku, o grožnjah in napadu osebe, ki ga je v izvorni državi porezala z nožem po levi roki in po levi strani lica ter posilila njegovo sestro, kakor tudi navedbe o korupciji v policiji ter tudi zatrjevano dejstvo, da mu sledijo čarovniki zaradi njegove krvi, ker je Zuhri, tožnik v prvem postopku ni navedel po lastni krivdi.
ZTuj-2 člen 47a, 47a/4. Direktiva sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine člen 10, 10/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 7, 24, 24/2, 52, 52/1.
priznan status begunca - združitev z družino - krog družinskih članov - razširitev kroga družinskih članov - preživljanje družinskega člana - načelo sorazmernosti - pravica do družinskega življenja - največja korist otroka
Nosilec pravice do prebivanja mora dokazati obstoj "dejanskega položaja odvisnosti." Ta odvisnost izhaja iz dejanskega položaja, ki ga opredeljuje okoliščina, da finančno podporo družinskega člana zagotavlja nosilec pravice do prebivanja. Država gostiteljica mora presoditi, ali družinski član glede na svoj ekonomski in socialni položaj ni sposoben zadovoljevati svojih osnovnih potreb. Potreba po finančni pomoči mora obstajati v državi izvora družinskega člana ali v državi, iz katere prihaja, ko je zaprosil za to, da se pridruži državljanu Unije. Okoliščine vzdrževanja iz člena 10(2) Direktive 2003/86 in četrtega odstavka 47.a člena ZTuj-2 morajo torej obstajati "na dan vložitve prošnje".
Treba je šteti, da begunec svojega družinskega člana "vzdržuje" v smislu člena 10(2) Direktive 2003/86, če je ta družinski član dejansko odvisen v smislu tega, da po eni strani glede na gospodarske in socialne pogoje ta družinski član begunca na dan vložitve prošnje za združitev z beguncem ni sposoben zadovoljevati svojih osnovnih potreb v državi izvori ali v državi, iz katere prihaja, in da se po drugi strani ugotovi, da finančno podporo tega družinskega člana "dejansko zagotavlja begunec" ali da je ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin - kot so sorodstvena stopnja zadevnega družinskega člana z beguncem, narava in trdnost njegovih drugih družinskih razmerij ter starost in gospodarski položaj njegovih drugih sorodnikov - razvidno, da je begunec "najbolj primeren" družinski član za zagotovitev zahtevane finančne podpore. Potrebna je torej "individualizacija preučitve prošnje za združitev družine".
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - kršitev pravil postopka - predaja prosilca republiki bolgariji
V obravnavani zadevi sta tožnika svoj del dokaznega bremena izpolnila. Tožena stranka pa ni preverila, kako pristojni organi v Bolgariji v praksi uresničujejo Direktivo o sprejemu 2013/33/EU v primerih vrnjenih prosilcev po Dublinski uredbi oziroma ni pridobila ustreznega zagotovila, pri čemer je glede obrazložitve bivanjskih razmer za prosilce v Bolgariji obrazložitev izpodbijanega akta notranje preveč nekonsistentna in se jo ne da preizkusiti, kar posledično pomeni, da natančna (stroga) in s tem ustrezna (zadovoljiva) ocena tveganja ni bila narejena. Ob tem je treba upoštevati, da ima z vidika EKČP, Slovenija pravno obveznost, da spoštuje procesne dimenzije iz člena 3. EKČP v polni meri in zaradi diskrecijske klavzule ne gre za domnevo o enakovrednem varstvu pravic po pravu EU in EKČP. ESČP v takih primerih, ko gre za uporabo Dublinske uredbe med državami članicami EU, posebej upošteva, da ima država, ki je odgovorna za obravnavo prošnje, obveznosti iz Direktive o sprejemu 2013/33/EU.
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedel družinske težave z bratom. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 Alžirijo z Odlokom od določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo ter da je bistveno to, da prosilec izkaže, da ga država ne more zaščititi, v konkretnem primeru pa tožnik tega ni izkazal, saj v zvezi z grožnjami brata niti ni poskušal izkazati zaščite v izvorni državi, okoliščina sorodstvene vezi med tožnikom in njegovim bratom pa ne more predstavljati utemeljenega razloga za to, da tožnik zaščite v izvorni državi ni iskal.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 17, 17/1, 20, 20/5. URS člen 2. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/5.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - diskrecijska klavzula - upravni postopek - začasna odredba
Tožena stranka je šele na zapisniku na glavni obravnavi sodišču sporočila, da bo obravnavala prošnjo tožnika za mednarodno zaščito in da ne bo predala tožnika Hrvaški.
Na podlagi nove pravne situacije, ugotovljene na glavni obravnavi, je Upravno sodišče moralo odpraviti izpodbijani akt, saj upoštevajoč načelo pravne varnosti in pravne države iz 2. člena Ustave ne moreta istočastno učinkovati upravni akt tožene stranke, da Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in da bo tožnik predan Hrvaški, ter kasnejša diskrecijska odločitev tožene stranke, da bo Slovenija obravnavala tožnikovo prošnjo in da tožnik ne bo predan Hrvaški.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 20, 20/5. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja
Ni sporno, da je bil tožnik 25. 2. 2023 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški s strani Republike Hrvaške in ni sporno, da je Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo tožnikov. Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III odgovorna Republika Hrvaška. Neutemeljen je namreč tožbeni ugovor, da naj bi toženka nepravilno ugotovila, da Republika Hrvaška nima sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom.
Nedokazana je tožbena trditev, da naj bi iz tožnikove izpovedi in priloženih informacij o stanju na Hrvaškem izhajalo, da posameznikom na Hrvaškem sistematično onemogočajo pravico do dostopa do azilnega postopka, ter da naj bi bile tam osebe izpostavljene mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Sodišče v zvezi s tem izpostavlja, da ni sporno, da se tožnik v azilnem domu po lastni volji ni nastanil in kontaktov z uradnimi osebami v azilnem domu sploh ni imel. Tožnik sam pove, da je imel slabe izkušnje v zvezi s postopki, ki so jih vodili glede nezakonitega prehoda meje policisti, po oddaji prstnih odtisov pa s policisti ni imel več kontakta.
Iz tožnikovega ravnanja je po presoji sodišča razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog - varna izvorna država - nedržavni subjekt
Ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.
Dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, je, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.
mednarodna zaščita - odvzem prostosti - pridržanje - ogrožanje varnosti - resna grožnja za javni red ali javno varnost - kršitev javnega reda in miru
Zadošča ugotovitev, da so bile kršitve, ki so napad na osebno in premoženjsko varnost, storjene in zato ni možna ekskulpacija s smiselnim zatrjevanjem (kazenske) (ne)odgovornosti. Zato je presoja toženke, da je po ugotoviti, da so bile tožnikove kršitve tako hude in številne, da je treba za zaščito osebne, premoženjske varnosti ter javnega reda pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje tožnika, tožniku izreči ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, tudi po presoji sodišča pravilna.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - priznanje statusa begunca - država članica EU - bistvena kršitev določb postopka
Tožena stranka glede na razlago SEU ni pravilno uporabila prava EU, saj je (sicer skladno z drugačnim, vendar (časovno) prej sprejetim stališčem Vrhovnega sodišča) izhajala iz napačnega izhodišča, da v tovrstnih primerih ni potrebna presoja prosilčevih posebnih okoliščin.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b. ZUS-1 člen 4.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - subsidiarni upravni spor
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnikove trditve o grdem ravnanju hrvaške policije temeljijo iz časa, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar pa ne more biti prepričljiv razlog za to, da bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice in da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Pravilno je bilo ugotovljeno, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tožnika sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija in da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški tožnik predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik dejansko obravnavan, bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem, pa je to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko imajo ti status prosilca za mednarodno zaščito.
Treba je razlikovati med obravnavo ilegalnih migrantov, ki jo po prečkanju bosansko - hrvaške meje opravlja hrvaška policija, in med obravnavo oseb, ki so na podlagi Dublinske uredbe predane Republiki Hrvaški, to je uradnim osebam pristojnih organov Republike Hrvaške za mednarodno zaščito. Tožnik pa se v svoji tožbi sklicuje ravno na ravnanje hrvaške policije ter izraža nestrinjanje s tem, da je pomembno to, kakšno je ravnanje hrvaških organov po pridobitvi statusa prosilca za azil.
Tudi če nobena organizacija ne nadzira teh postopkov, to še ne pomeni, da bi bile v teh postopkih podane kakršnekoli pomanjkljivosti v azilnih postopkih v Republiki Hrvaški. Iz dopisa pristojnih organov Republike Hrvaške z dne 27. 4. 2023, s katerim je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje, celo izhaja, da navedeni organi povprašujejo o tem, ali ima tožnik kakršnekoli zdravstvene težave, bodisi fizične ali psihične, kar po mnenju sodišča pomeni dodatno zagotovilo, da tožnik ne bo podvržen kakršnemu koli nečloveškemu ravnanju.
O tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito je bilo odločeno s posamičnim upravnim aktom, to je s sklepom, s katerim je bilo odločeno, da se prošnja zavrže, ker je za obravnavanje njegove prošnje pristojna Republika Hrvaška. Tožnik je lahko očitek o kršitvah ustavnih pravic uveljavljal v okviru rednega upravnega spora na podlagi 2. člena ZUS-1 in je z vložitvijo tožbe to tudi storil, sodišče pa je tudi sicer dolžno pri sojenju ugotavljati, ali je bilo z izdajo upravnega akta nezakonito poseženo tudi v ustavne pravice posameznika. To pomeni, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 20, 20/5. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja
Ni sporno, da je bil tožnik vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito 25. 2. 2023 s strani Republike Hrvaške in ni sporno, da je Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo tožnikov. Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III odgovorna Republika Hrvaška. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da naj bi toženka nepravilno ugotovila, da Republika Hrvaška nima sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom.
Tožnik bo ob morebitni vrnitvi v Republiko Hrvaško vrnjen v t.i. dublinskem postopku kot prosilec za mednarodno zaščito, kot utemeljeno pojasni tudi toženka, na mednarodnem mejnem prehodu bo predan uradnim organom pristojnega ministrstva Republike Hrvaške in ne policiji, ki naj bi s tožnikom grdo ravnala.
Iz tožnikovega ravnanja je po presoji sodišča razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog
Izjav tožnika ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, saj svojo prošnjo utemeljuje z ekonomskimi težavami ter nezmožnostjo življenja v Maroku, omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite.
ZPP člen 224, 224/4. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4, 4/5, 4/5 (e). Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 19, 47, 51, 52. Protokol 4 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. ZMZ-1 člen 36, 36/1. ZNPPol člen 64. URS člen 18, 22, 23. ZUS-1 člen 4, 4/1, 30, 30/2, 40, 40/2, 66, 66/1.
varstvo človekovih pravic - pravica do azila - prepoved prisilne odstranitve ali vračanja - načelo nevračanja - prepoved kolektivnega izgona - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - prošnja za mednarodno zaščito - prosilec za mednarodno zaščito - dokazno breme - vlagatelj namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito - pravica do izjave stranke - subsidiarno sodno varstvo - verodostojnost prosilca - pravo EU - javna listina - pravica do sodnega varstva
SEU je poudarilo pomen celovite presoje dokazov ob upoštevanju vseh okoliščin primera in enako težo vseh elementov za presojo ter zavrnilo uporabo formalnih dokaznih pravil (v smislu, da bi ena neresnična izjava/izpovedba avtomatično vodila k ugotovitvi o splošni neverodostojnosti). Podobno določa ZPP v 8. členu. Tudi ESČP upošteva specifične okoliščine, v katerih se znajdejo osebe, ki želijo zaščito, zaradi česar je treba pogosto v dvomu ocenjevati verodostojnost izjav izpovedbe in predloženih dokumentov v prid posamezniku. Če se ugotovijo "močni razlogi za dvom" v zanesljivost izjav in predloženih dokumentov, mora oseba dobiti možnost, da nekonsistentnosti pojasni, pri čemer je treba razlikovati med pomembnimi in manj pomembnimi nekonsistentnostmi, torej pravno relevantnimi in nerelevantnimi. Po ustaljeni sodni praksi ESČP tudi če pritožnik za svoje trditve nima listinskih dokazov in je nemogoče z gotovostjo ugotoviti, kaj se mu je zgodilo, sodišče upošteva, ali so pritožnikove trditve konsistentne s poročili mednarodnih organizacij.
Ugotovitev pomanjkljivosti v postopku je pomembna za ocenjevanje dokaznega bremena tožene stranke, saj tudi po stališču Vrhovnega sodišča pomanjkljivosti v vodenju tovrstnega postopka zmanjšujejo možnost države, da dokaže svoje trditve glede vsebine dogajanja v postopku in z njimi izpodbije tožbeno trditev, da je tožnik, na strani katerega so podani upoštevni elementi za grozeče preganjanje v primeru vrnitve v izvorno državo, izrazil namero za azil".
Sodišče ne sledi argumentom tožene stranke, da naj bi tožnik v policijskem postopku izjavil, da je v iskanju boljšega življenja namenjen v Italijo, kjer si bo poiskal zaposlitev, in da torej za mednarodno zaščito ni zaprosil. Še posebej, ker je tožnik prihajal iz Sirije, kjer je splošno znano tedaj že več let potekala državljanska vojna. Tudi iz slovenske upravno-sodne prakse izhaja, da so bili mladi moški v tistem času ogroženi ne le zaradi same vojne (zaradi česar je tožena stranka osebam v tožnikovem položaju tedaj priznavala status subsidiarne oblike zaščite), pač pa zaradi nevarnosti, ki so polnoletnim moškim tedaj grozile zaradi novačenja oziroma vpoklica v vojsko, na kar se tožnik prav tako sklicuje. Že samo zaradi tega je manj verjetno, da bi v takšnih okoliščinah mlad moški iz Sirije leta 2019 izjavil zgolj to, da državo zapušča iz ekonomskih razlogov in da išče boljše življenje (v Italiji). Nenazadnje je med stranka nesporno, da je tožnik v Republiki Avstriji kasneje zaprosil za mednarodno zaščito, ki mu je bila priznana.
V trenutku, ko je tožnik zaprosil za azil oziroma, kakor to določa ZMZ-1, izrazil namero, da zaprosi za mednarodno zaščito, je postal prosilec za mednarodno zaščito v smislu 27. uvodne izjave Procesne direktive 2013/32, zaradi česar ga tožena stranka ne bi smela izročiti Republiki Hrvaški. S tem, ko tožena stranka tožnika ni obravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito in mu zaradi nezakonite izročitve Republiki Hrvaški ni omogočila formalne vložitve prošnje za mednarodno zaščito, je posegla v pravico do azila oziroma do dostopa do azilnega postopka iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah.
Načelo nevračanja se nanaša na ukrepe države, zaradi katerih mora posameznik zapustiti njeno ozemlje, zato se obstoj dejanskega tveganja, da bo posameznik izpostavljen nedovoljenemu ravnanju, presoja ob upoštevanju okoliščin, ki so obstajale v času izvedbe ukrepa in so bile državnim organom znane ali bi jim morale biti znane. Svojo dolžnost v zvezi z zagotavljanjem spoštovanja prepovedi nečloveškega ravnanja krši že, če ob odstranitvi osebe s svojega ozemlja v drugo državo na podlagi dostopnih informacij napačno oceni tveganje za izpostavljenost ravnanjem, ki nasprotujejo 3. členu EKČP, ali če te ocene sploh ne napravi. Odgovornost države torej obstoji ne glede na to, ali je bila oseba v drugi državi kasneje dejansko izpostavljena ravnanju v nasprotju s 3. členom EKČP.
Pravica posameznika do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem mora pristojni organ presoditi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo posameznika to načelo lahko kršeno, predstavlja procesno-pravno komponento oziroma obveznost države v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP in posledično načelom nevračanja. Neizpolnitev teh obveznosti po sodni praksi Velikega senata ESČP že zadošča za ugotovitev kršitve pravice iz 3. člena EKČP oziroma načela nevračanja iz drugega odstavka 19. člena Listine, kar bo sodišče presojalo najprej.
V okoliščinah, ko tožnikova skupina ni namerno izkoristila svoje številčnosti za prečkanje meje in ni bila nasilna, kar bi povzročilo težko obvladljive razmere, ki ogrožajo javno varnost, in ker je tožena stranka le pavšalno navedla, da bi tožnik lahko mejo prečkal na mejnem prehodu, tožnik pa je življenjsko logično izpovedal, da prečkanje na mejnem prehodu ni prišlo v poštev, ker ni imel niti potnega lista niti vizuma, sodišče ne more sprejeti zaključka, da je tožena stranka uspela izkazati, da je imel tožnik na voljo resnično in učinkovito možnost zakonitega vstopa v državo, in še manj, da bi tožnik sam in po svoji krivdi ustvaril razmere, v katerih ne bi bilo mogoče izvesti individualne obravnave.
Tožnik pred izvršitvijo spornega dejanja že zaradi neustreznega in pomanjkljivo vodenega postopka ni mogel izkoristiti nobenega pravnega sredstva, tudi pred sodiščem ne, s katerim bi lahko učinkovito varoval svoj pravni položaj v zvezi z nevarnostjo zaradi vrnitve v Republiko Hrvaško, tj. v zvezi s pravicami iz prvega in drugega odstavka 19. člena ter 18. člena Listine. S tem je bila izvotljena oziroma ni bila spoštovana bistvena vsebina pravice iz 47. člena Listine, kar pomeni, da je prišlo do njene kršitve (I. točka izreka).
Iz vseh ugotovljenih pomanjkljivosti v vodenju postopka po presoji sodišča izhaja, da tožniku dne 18. in 19. 10. 2019 ni bila dana možnost, da ustrezno in učinkovito sodeluje v postopku in poda svoje stališče glede vrnitve še pred sprejemom odločitve o njegovi predaji v Republiko Hrvaško, ki je negativno vplivala na njegove interese, ker je predaji nasprotoval. S tem mu je bilo poseženo v temeljno pravico do izjave.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - prosilec iz Alžirije
Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikove težave v Alžiriji ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, ker niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da ni jasen subjekt preganjanja v smislu določb ZMZ-1, da gre za spore zasebne narave, da so tožniku grozili posredniki, ki jih ima tožnik za prijatelje, da tožnik ni poiskal zaščite svoje izvorne države, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, da težav ni povzročila država ali drugi v ZMZ-1 določeni tretji akterji, da je tožnik imel dostop do trga dela in do policije, ki pa ga ni uporabil in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini.
ZMZ-1 člen 51, 51-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna zaščita - odgovorna država članica - zavrženje prošnje - sistemske pomanjkljivosti - dokazni predlog - obrazložitev
Tožena stranka bi se morala opredeliti tudi do v upravnem postopku predloženega odgovora HPC in trditve, da je ravno ta organizacija pridobivala informacije, ki so bile podlaga poročilu AIDA. Glede na procesno stanje zadeve je tako treba šteti, da tožena stranka ni obrazložila zavrnitve navedenega dokaznega predloga, ki se nanaša na odločilno dejstvo, torej sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega postopka.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnikove navedbe niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite, saj njegove navedbe, da je državo zapustil, ker ni zaslužil dovolj za preživetje sebe in svoje družine, ne gre povezati z nobenim od razlogov, kot izhajajo iz Ženevske konvencije in ZMZ-1. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da dejstvo, da je zaposlitev imel, izkazuje, da berberska narodnost ni razlog za tožnikovo slabo ekonomsko situacijo. Ravno tako je pravilna presoja tožene stranke, da iz tožnikovih navedb ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bil varna izvorna država.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2, 5, 5/1, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti - zavrženje prošnje
Tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti, ki bi preprečevale njegovo vrnitev v Republiko Hrvaško.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - novi dokazi in dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost izpolnjevanja pogojev - zavrženje ponovne vloge
S tem, ko tožnik pravi, da še vedno vztraja pri svojih dosedanjih navedbah, tožnik navaja enake razloge, kot jih je navajal v prošnji, o kateri je tožena stranka vsebinsko že odločila, ter iste razloge, kot jih je navajal tudi pri razgovoru v zvezi s prvim zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Tudi na razgovoru v zvezi z drugim zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka je povedal, da je razloge zaradi katerih podaja drugi zahtevek, že navedel tako pri podaji prve prošnje kot tudi pri vložitvi prve zahteve za uvedbo ponovnega postopka. Tožena stranka pa se je tudi v izpodbijanem sklepu opredelila do zatrjevanega novega dejstva oziroma dokaza v obliki dokumenta, ki izkazuje, da je tožnikov oče taliban. Opredelila se je tudi do zatrjevanega dejstva, da je tožnikov oče taliban, kakor tudi do tega, ali dejstvo ali je tožnikov oče živ ali mrtev vpliva na odločitev v predmetni zadevi ter do dejstva, da dokumenta tožnik v nobenem postopku dejansko ni predložil. Opredelila se je do tega ali bi predložen dokument kakor koli vplival na njeno odločitev v tem postopku.