Tudi če bi bile resnične tožnikove navedbe, da so varnostniki bili do prosilcev kdaj grobi, da prostori niso bili najbolj čisti, ob tem, da so bile zagotovljene sanitarije, (topla) voda, zdravstvena oskrba, obroki hrane trikrat dnevno, vsak prosilec je imel svojo posteljo, sodišče ni moglo skleniti, da bi v Republiki Bolgariji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev take resnosti, da bi v primeru njegove predaje lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tožnik ni uspel izpodbiti domneve načela medsebojnega zaupanja s posplošenim sklicevanjem na domnevno slabo stanje v Republiki Bolgariji.
Sodišče je ob upoštevanju upravičenosti oziroma dopustnosti (sorazmernosti) posega v pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člen 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z prvim in drugim odstavkom 47. člena in člena 52(1) Listine o temeljnih pravicah EU zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo in predlog tožnika za izdajo začasne odredbe zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), ker upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnika, da zapusti Republiko Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
Za presojo obravnavane zadeve je neupoštevno dejstvo, da so se tožniki integrirali v življenje v Republiki Sloveniji. To dokazujejo za navedbo, da je prvi tožnik sklenil najemno pogodbo za stanovanje in se uspel zaposliti. V okviru vrnitve v dublinskem postopku vrnitve sodišče presoja, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Izjemoma do vračanja ne pride, če bi v odgovorni državi članici obstajale sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščit, ali bi bili prosilci po vrnitvi podvrženi ponižujočemu ali nečloveškemu ravnanju, oziroma, če bi sam postopek vrnitve predstavljal ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje za prosilce. Druge okoliščine, torej dejstvo potencialne integracije, se ne presojajo v postopku dublinske vrnitve kot morebitna ovira za vrnitev v odgovorno državo članico. Sodišče je v obravnavani zadevi ocenilo, iz razlogov, ki so navedeni predhodno v tej sodbi in upoštevajoč navedbe tožnikov, da postopek vrnitve za tožnike ne predstavlja ponižujočega ali nečloveškega ravnanja, prav tako takšnemu ravnanju ne bi bili podvrženi po vrnitvi v Republiko Hrvaško, ki bo obravnavala njihovo prošnjo za mednarodno zaščito.
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
Tožnik bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Zato je za presojo ali obstojijo ovire za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.
Po mnenju izvedenke tožnikovo vedenje in psihično stanje med pregledom ne govori v prid postravmatske stresne motnje. Tako po njeni klinični oceni kot tudi glede na zapise dr. A. A. je menila, da tožnik ne kaže znakov duševne bolezni, temveč simptome prilagoditvene motnje, te simptome pa potencira z motivom vplivanja na sodni postopek. Izvedenka je tožniku verjela, da mu je misel o vrnitvi na Hrvaško neprijetna in ga spravlja v določeno subjektivno stisko. Ugotovila pa je, da njegovo razpoloženje v času spremljanja v azilnem domu nikoli ni bilo opisano kot stanje hujšega depresivnega pomika, prav tako ni bila opisana psihotična simptomatika (ki je takšna, da oseba ni v stiku z realnostjo, ima blodnje, halucinacije, nerealne dejanske misli o sebi, o svetu). Menila je, da bi bilo ob psihološki stiski tožnika v primeru predaje Republiki Hrvaški zaradi preprečevanja psihične destibilizacije ter spremljanja predpisane medikamentozne terapije smiselno spremljanje pri psihologu in psihiatru. Sodišče pisno in ustno mnenje izvedenke sprejema in se nanj opira.
Izvedenka je v pisnem mnenju tudi ocenila, da v primeru predaje v Republiko Hrvaško za tožnika ne obstaja nevarnost za znatno ali nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega, duševnega stanja - npr., da bi postal psihotičen ali da bi prišlo do izrazitejšega zanihanja razpoloženja.
V zvezi s tožbenimi navedbami, da se tožnik ne želi vrniti na Hrvaško, saj ga je strah hrvaških varnostnih organov, ker so z njim nečloveško in poniževalno ravnali, sodišče pojasnjuje, da je bistvenega pomena to, kako je posameznik obravnavan po tem, ko že ima status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik je po tem, ko je tak status imel, odšel v Slovenijo, v hrvaškem azilnem domu pa ni bil nastanjen. Če bo vrnjen v Republiko Hrvaško na podlagi Uredbe Dublin III, ga ne bodo sprejeli hrvaški varnostni organi, ki so po njegovih navedbah z njim nečloveško ravnali, ampak ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve. Tožnik ni izkazal, da bi bil kakor koli oviran pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Iz podatkov upravnem in sodnem spisu ni razvidno, da bi imele osebe, ki so v t.i. dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški težave pri dostopu do (ponovnega) postopka in materialnih pogojev za sprejem te osebe nimajo težav, zato je odveč bojazen, da bi tožniku bile tam kratene kakršnekoli pravice.
Za postopek v zvezi z zahtevo za ponovni postopek veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Tožnik je v upravnem postopku možnost aktivno sodelovati, zato ni mogoče pritrditi tožbenemu ugovoru, da njegove pravice pred izdajo izpodbijanega sklepa niso bile ustrezno varovane, ker ni imel pooblaščenca in ker bi mu toženka odrekla pravico do izjave. Nenazadnje tožnik tudi ne pojasni, kaj bi v upravnem postopku, če bi imel pooblaščenca, še navedel oziroma katere pravice bi še uveljavljal, pa jih zaradi njegove odsotnosti ni. Enako tudi ne navede, kaj bi še (dodatno) izjavil pred izdajo izpodbijanega sklepa, če bi to možnost imel in kako bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost.izpodbijane odločitve.
Tožnik bo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito.
Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Tožnik je bil v stiku le s hrvaškimi policisti in ne z drugimi uradnimi osebami v postopku mednarodne zaščite ali v hrvaškem azilnem domu, v katerega po lastni odločitvi ni bil nameščen. To pomeni, da že iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.
Pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
Ni mogoče na splošno sklepati, da Republika Hrvaška ne bo resno obravnavala tožnikove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Glede na navedeno tožnikov opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški.
Tožena stranka je vzela v obzir nesporne okoliščine, da je tožnik ponavljal kršitve, zaradi katerih so morali večkrat posredovati policisti. Poleg tega je tožena stranka ukrepe stopnjevala, saj je tožnika na dveh osebnih razgovorih najprej opozarjala in seznanila z možnostjo omejitve gibanja na prostore Centra za tujce. Glede na navedeno je po presoji sodišča nevarnost, ki jo tožnik pomeni za osebno in premoženjsko varnost vsaj enaka teži posega, ki ga izpodbijana omejitev gibanja pomeni za njegovo pravico do svobode.
Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode.