Splošno je znano, da odvisnost od prepovedanih drog, sama po sebi še ne pomeni dejanske nesposobnosti presoje in fukcionoranja v vsakdanjem življenju.
Iz upravnega spisa tudi ne izhaja, da bi tožnik omenil kakršnekoli zdravstvene težave v postopku s prvo prošnjo, tega ni izpostavil niti njegov pooblaščenec. Tožnik je zaslišan na naroku v tem postopku izpovedal, da je bil ob prvem postopku depresiven in še ni jemal zdravil, a ob zgoraj ugotovljenem, sodišče ni moglo sprejeti sklepa, da bi tožniku zdravstveno stanje ob prvi prošnji za mednarodno zaščito predstavljajo upravičen razlog, da okoliščin, ki jih je izpostavil v tem postopku, brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že takrat.
Izpodbijani sklep ni v skladu z materialnopravno podlago za njegovo izdajo, saj v prvi točki odloči tudi o zavrženju tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, v drugi točki izreka odloči, da Republika Slovenija ne bo obravnavale njegove prošnje in da je odgovorna država za obravnavanje njegove prošnje Republika Hrvaška. Zaradi poteka šestmesečnega roka je postala odgovorna država članica za presojo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Slovenija in tako ni več podlage za zavrženje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito iz razloga, da bo predan Republiki Hrvaški.
V obravnavani zadevi ni sporno, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec.
Prag resnosti nečloveškega ravnanja z vidika 4. člena Listine je dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom.
Tožena stranka ni preverila, kako je z realnostjo sprejema tožnika v nastanitvene kapacitete glede na deklaracije o nezmožnosti sprejemanja prosilcev, tožena stranka tudi ni razčistila, ali je Italija sprejela tožnika na standardiziranem obrazcu kot prosilca za mednarodno zaščito, ali kot nekoga, ki je morebiti v postopku vrnitve.
S tem ko je prosilec izrazil namero oz. zaprosil za mednarodno zaščito, ko je po prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice, je bil torej vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na različnih pravnih podlagah.
Tožnik se ne želi vrniti v Francosko republiko le zato, ker tam ni mogel delati. Take okoliščine ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, saj je očitno, da tožnik v Francoski republiki kot prosilec za mednarodno zaščito ni imel težav, mednarodna zaščita pa ni namenjena le reševanju ekonomskega položaja prosilcev.
Ob upoštevanju občutljivosti vprašanj, ki se nanašajo na osebno sfero posameznika in med drugim na njegovo spolnost, zato le na podlagi dejstva, da ta oseba zaradi nepripravljenosti razkritja intimnih vidikov svojega življenja ni od začetka zatrjevala svoje istospolne usmerjenosti, ni mogoče sklepati na njeno neverodostojnost.
Sodišče se strinja s presojo tožene stranke, da tožnik ni izkazal pogoja nekrivde v zvezi z navajanjem novih dejstev. Tudi če bi bilo tožnika pred podajo zahtevka za uvedbo ponovnega postopka res strah govoriti o svoji spolni usmerjenosti, pa ni izkazal, da bi bil v okoliščinah obravnavane zadeve tak strah razumen oziroma utemeljen.
Tožnik si želi, da bi njegovo prošnjo obravnava Slovenija, ker je na Hrvaškem doživel neprijetnosti, ki mejijo na ponižujoče ravnanje. Ta njegova pavšalna in nekonkretizirana trditev sodišča ni prepričala.
Tožnik je imel v konkretnem primeru številne priložnosti, da bi lahko spregovoril o svoji spolni usmerjenosti, torej ne zgolj v zgodnji fazi azilnega postopka, kot je npr. ob podaji prve prošnje in v svoji lastnoročni izjavi, temveč tudi kasneje, ob podaji druge prošnje in pri osebnem razgovoru.
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter tožnik s pavšalnimi in nedokazanimi trditvami glede svojega zdravstvenega stanja ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko utemeljeno izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.
Tožnikov opis ravnanja policije in varnostnikov v zaprtem azilnem domu sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, saj ni možno sprejeti splošnega sklepa, da bo tožnik zatrjevanega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške.
Navedbe o postopanju hrvaških policistov ob prvem tožnikovem prihodu na Hrvaško že same po sebi ne kažejo na slabo ravnanje, tudi če bi se štele kot take, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v postopku v upravnem sporu predloženih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
Vsaka posamična kršitev (tudi pravice do tolmača) namreč ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Republiki Hrvaški ni počakal na odločitev o svoji prošnji.
Če tožena stranka trdi, da se sistemske kršitve izkazujejo med drugim tudi z odločbami ESČP, hkrati pa kljub obstoju odločbe, ki naj bi po mnenju tožnika te potrjevala, ne obrazloži, čemu ji slednje ni treba upoštevati, ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne da preizkusiti.
Iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Vrhovno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da bi morala biti slaba ekonomska situacija povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot so vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite.
Tožnik pa ni zatrjeval, da bi bila njegova slaba ekonomska situacija povezana z njegovimi osebnimi okoliščinami. Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo ali pa večina prebivalstva, po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Po povedanem je namreč 24. 4. 2024 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil prostore azilnega doma in se tja do 29. 4. 2024 ni vrnil.