Iz podatkov sistema Eurodac je razvidno, da je prva tožnica pri omembi Kraljevine Švedske opredeljena s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so ji bili prstni odtisi v tej državi že ob prvem prihodu vzeti kot prosilki za mednarodno zaščito. Ker je torej vzpostavljena odgovornost te države za obravnavanje njene prošnje, je nastal položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Kraljevina Švedska kot odgovorna država članica dolžna sprejeti prvo tožnico (saj je vložila prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji) in njenega mladoletnega sina, po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena 6 dolžna tudi obravnavati. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane procesne garancije prve tožnice v zvezi z dostopom do azilnega postopka.
Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Kraljevini Švedski na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le navedbe prve tožnice o morebitnem ravnanju uslužbencev v švedskem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev.
Iz povzetka izjav prve tožnice v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v švedskem azilnem domu. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju švedskega azilnega sistema.
Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.
Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave
Tožnik v času odločanja torej ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Glede na navedeno obvestilo tožene stranke je namreč 22. 1. 2024 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
Bistvenega pomena je to, kako ravnajo hrvaški organi (ne policija) z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Zatrjevano grdo ravnanje hrvaških policistov, ki se nanaša na prečkanje hrvaško - bosanske meje, ne izkazuje tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede obravnave predanih prosilcev po Uredbi Dublin III. Ravnanje hrvaške policije, vključno z zatrjevanimi "push backi" (brez drugih izpostavljenih posebnih okoliščin), ni ovira za predajo prosilcev Hrvaški. Zdravstveno stanje tožnika ni posebno hudo oz. je tako, da ob ustrezni psihološki podpori in medikamentozni terapiji, ki jo prejema, za njegovo predajo Hrvaški ni ovir.
Izraz "izredno hudo" pomeni kaznivo dejanje, "katerega posebne značilnosti omogočajo, da se za to dejanje šteje, da je izjemno resno, ker spada med kazniva dejanja, ki najbolj ogrožajo pravni red zadevne skupnosti", pri njegovi presoji pa je treba upoštevati zlasti zagroženo kazen in - "a fortiori" - kazen, ki je bila izrečena za to kaznivo dejanje, njegovo naravo, morebitne obteževalne ali olajševalne okoliščine, naklepnost ali nenaklepnost navedenega kaznivega dejanja, vrsto in obseg škode, povzročene z istim kaznivim dejanjem, ter postopek, ki se uporabi za kaznovanje tega dejanja.
Med strankama ni sporno, da tožnik izpolnjuje materialne pogoje iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 oziroma točke (d) 2. člena Kvalifikacijske direktive. Tožniku je zato sodišče priznalo status begunca, in sicer od dneva vložitve druge prošnje za mednarodno zaščito naprej, tj. od 20. 12. 2019 dalje in ne od dneva izdaje izpodbijanega akta, saj ima po stališču SEU begunec pravico do priznanja statusa begunca od datuma svoje prošnje za priznanje tega statusa.
Ker je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Iz tožbenih trditev je razvidno tožnikovo zavedanje, da ga Republika Hrvaška ob predaji ne bo vrnila v BiH. Ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (na primer organov EU, Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), UNHCR), pa tudi ni mogoče na splošno sklepati, da Republika Hrvaška ne bo resno (v poštenem postopku) obravnavala tožnikove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
Ne izhaja, da bi bilo tožnikovo zdravstveno stanje resno v smislu posebej hude bolezni, ki ustreza minimalnim standardom 4. člena Listine (oziroma 3. člena EKČP), v zvezi s tem pa tudi ne, da bi lahko prišlo do znatnega poslabšanja take bolezni zaradi predaje odgovorni državi članici. Tožnik ni prerekal ugotovitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da bo imel v Republiki Hrvaški na voljo zdravstveno oskrbo. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
Sodišče ne vidi arbitrarnosti ali slabe vere v oceni tožene stranke, da ukrep zadrževanja na območje azilnega doma v danih okoliščinah tega primera, ko je problem nasilno vedenje tožnika v zelo strnjenem časovnem obdobju, ne bi moglo učinkovito preprečiti tveganja, da bi zaradi tožnika prišlo do hujših posledic za varnost ljudi v Azilnem domu. Ta ukrep bi lahko prišel v poštev v primeru podlage za pridržanje iz prve, druge ali pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ne pa v primeru pridržanja zaradi zagotovitve osebne varnosti ljudi v Azilnem domu. Tudi z vidika tega elementa sorazmernosti oziroma nujnosti izpodbijani akt ni nezakonit.
Ker se sodišče strinja z utemeljitvijo tožene stranke, da ukrep obveznega zadrževanja oziroma odvzem svobode na območju azilnega doma glede na naravo in pogostost varnostnih incidentov, v katere je bil vpleten tožnik, ne bi bilo učinkovito sredstvo kot alternativa odvzemu svobode v centru za tujce, to pomeni tudi, da v okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, in ki bi dopuščale prosilcu svobodo bivanja in gibanja na območju Azilnega doma ali njegove izpostave, to ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve.
Čeprav institut neposrednega nadzora iz šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni alternativa pridržanju v smislu določila člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU in s tem zakonodajalec Republike Slovenije ne izpolnjuje obveznosti prenosa določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/337EU v notranji pravni red, pa je ta institut reguliran tako, da med drugim tudi za situacijo, kot je obravnavana, omogoča, da se ukrep pridržanja izvaja čim krajši čas oziroma v skladu z načelom sorazmernosti iz določila člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah, v funkciji česar so tudi alternative pridržanju iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. Na podlagi neposrednega nadzora, ki ga izvaja Upravno sodišče, ali pa tudi na obrazložen predlog pooblaščenke tožnika, če pridržani tudi navzven izkazuje oziroma obstajajo neka dejstva v zvezi z bivanjem v Centru za tujce v primerno dolgem časovnem obdobju, da je tožnik prišel do spoznanja, da lahko v največji meri prav on prispevka k temu, da mu ni odvzeta prostost zaradi njegovega obnašanja, lahko tožnik s spremenjenim obnašanjem učinkovito doseže odpravo ukrepa pridržanja na podlagi šestega odstavka 84. člena ZMZ-1.
Upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
Tožnik ni izpolnil prvega zakonskega pogoja za dopustnost ponovne prošnje ta mednarodno zaščito, to je, da dejstev in dokazov, ki so obstajali že v času prvega postopka, iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogel uveljavljati.
Sodišče lahko pritrdi toženki, da so opisane kršitve hišnega reda take narave (prepiri s sostanovalci, žaljiv in agresiven odnos do varnostnikov (v vinjenem stanju), ko so ga skušali umiriti, vpitje v vinjenosti in predvajanje glasbe v poznih nočnih urah, pretep s sostanovalcem v vinjenem stanju, ponovno motenje nočnega reda, kričanje in razburjanje v prostorih in pred vhodom Azilnega doma Vič) ter intenzitete, da nedvomno ogrožajo javnost in predstavljajo tudi dovolj resno nevarnost za javni red.
Opisane kršitve tožnika so bile take narave (žaljiv in agresiven odnos do varnostnikov, ko so ga skušali umiriti ob tem, ko je bil vinjen (in pri njem našli marihuano), upiranje varnostnikom in uporaba fizične sile proti njim, udeležba v prepiru s sostanovalci, nadlegovanje ostalih prosilcev v vinjenem stanju, grožnje drugemu tujcu in odtujitev njegovega mobilnega telefona) ter intenzitete, da nedvomno ogrožajo javnost in predstavljajo tudi dovolj resno nevarnost za javni red. Upoštevaje intenziteto in dinamiko kršitev tožnika v azilnem domu, je tudi po oceni sodišča ukrep omejitve tožnikovega gibanja na prostore Centra za tujce ustrezen in sorazmeren nevarnosti, ki jo tožnik s svojimi ravnanji predstavlja za varstvo osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda.
Sodišče je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnika zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
V upravnih zadevah, kjer ne gre za izvajanje prava EU, je možno spremeniti pravnomočno urejeno razmerje samo po določbah ZUP, torej z ustreznim upravnim aktom in zaradi načela enakovrednosti iz 47. člena Listine (v luči procesne avtonomije) mora enako veljati tudi, ko gre za izvajanje prava EU, torej tudi v konkretnem primeru.
Če je rok iz člena 29(2) Dublinske uredbe potekel, mora tožena stranka izdati upravni akt na podlagi drugega odstavka 51. člena ZMZ-1, če pa je prvotni rok 6 mesecev podaljšan na 18 mesecev, mora o tem izdati upravni akt po določilih ZUP.
Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Ni sporno, da so dejstva, s katerimi tožnik utemeljuje svoj drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (družinske težave zaradi dedovanja po očetu) obstajala že v predhodnem postopku ter ob vložitvi prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in da se je tožnik takrat skliceval nanje. Ob takih okoliščinah (ko se je tožnik predhodno že skliceval na zatrjevana "nova" dejstva) pa je logično in pravilno nosilno stališče izpodbijanega sklepa, da navedenih dejstev ni mogoče šteti za nova dejstva.
Toženka je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.