mednarodna zaščita - ponovni postopek - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in nova dejstva - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik pri podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite ni navedel nobenih novih dejstev ali predložil novih dokazov in tako ni uspel izkazali povečane verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - sistemske pomanjkljivosti - verodostojnost prosilca
Sodišče se pridružuje stališču tožene stranke, da tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih kot prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Njegova izjava na zaslišanju, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, ne zadošča za utemeljen zaključek, da bodo pristojni hrvaški organi po predaji z njim ravnali nečloveško ali poniževalno. Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ, sta definirani z njegovimi trditvami, tožnik pa ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem razlogov, ki bi lahko preprečili njegovo predajo Republiki Hrvaški.
ZMZ-1 člen 70, 70/3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20, 20/5, 27, 28, 29. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 20, 20/5, 27, 28, 29.
mednarodna zaščita - odgovorna država članica - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - rok za predajo prosilca - začasna odredba
Za obravnavano zadevo je relevantno, da je bila tožba vložena dne 12. 6. 2023, skupaj s predlogom za izdajo začasne odredbe, ko se šestmesečni rok za predajo še ni iztekel, saj je tožena stranka od hrvaškega organa prejela odločitev, da sprejema pristojnost za obravnavo prošnje dne 2. 3. 2023. Z vložitvijo tožbe dne 12. 6. 2023 je šestmesečni rok nehal teči in bo ta isti rok za predajo znova začel teči od dneva končne sodne odločitve o predaji.
Tožnik ne izkazuje okoliščin, ki bi kazale na možnost preganjanja ali resne škode v izvorni državi v primeru morebitnega verižnega vračanja.
Tožnik je v predmetni zadevi navajal ekonomske razloge za odhod iz Maroka in ni izkazal nobene osebne okoliščine, zaradi katere bi spadal v skupino posebej ranljivih prosilcev. Njegove izkušnje z bivanjem na Hrvaškem očitno ne dosegajo ravni nečloveškega ravnanja, kot to izhaja iz sodne prakse ESČP in Sodišča EU. Navedel tudi ni nič, da bi morebitno verižno vračanje v BiH ali Srbijo tožnika spravilo v situacijo realnega tveganja za kršitev pravice iz 4. člena oziroma člena 19(2) Listine.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 20, 20/5. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna zaščita - odgovorna država članica - predaja odgovorni državi članici - zavrženje prošnje - sistemske pomanjkljivosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Status prosilca za mednarodno zaščito je lahko tožnik pridobil že s samim izkazom namere pri policiji, kljub temu da formalne prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, ampak je to storil šele v Sloveniji.
Tožnik na osebnem razgovoru pri toženi stranki v zvezi z razumevanjem dosedanjih postopkov ni navajal nobenih težav. Da se je s hrvaškimi policisti razumel, kaže tudi dejstvo, da so od njega uspeli pridobiti osebne podatke, poleg tega pa je tožnik na glavni obravnavi sam povedal, da zna malo angleško. Tudi na prošnji za mednarodno zaščito je navedel, da zna angleško.
Nevarnost, da bo kršeno načelo nevračanja, je treba presojati ob upoštevanju dejanskih okoliščin, ki jim bo posameznik izpostavljen ob vrnitvi v drugo državo. Tožnik v obravnavani zadevi ni zatrjeval in dokazal, da bi se mu karkoli neprijetnega zgodilo po tem, ko je na Hrvaškem pridobil status prosilca. Navedbe o grdem ravnanju oziroma pretepu hrvaških policistov na avtobusni postaji, tudi če bi bile resnične, pa ne utemeljujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje prosilcev, predanih po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 20, 20/5.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - Republika Hrvaška - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - nova dejstva ali dokazi - presoja ex nunc
Za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno, ali je tožnik ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Tudi če bi bile resnične trditve tožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.
Tožnik v tožbi niti ne izpodbija ugotovitve toženke, da v Republiki Hrvaški ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja tožnika v smislu 4. člena Listine, ampak zatrjuje, da bi morala toženka zaradi zdravstvenih težav tožnika pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje.
Glede na to, da se šteje, da je tožnik prošnjo v Republiki Hrvaški umaknil, je Republika Hrvaška na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III dolžna zagotoviti, da ima tožnik pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. Tožnik pa niti ne zatrjuje toliko manj dokaže, da te obveznosti iz drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III Republika Hrvaška naj ne bi izpolnila.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 25, 29, 29/3.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - Republika Hrvaška - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - začasna odredba
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da bo tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka mednarodne zaščite, v katerem imajo prosilci zagotovljene določene pravice, in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan, in da njegove trditve o grdem ravnanju policistov temeljijo samo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. Pravilno je bilo ugotovljeno, da ga bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija, bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, pa je, kakšno je ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko imajo status prosilca za mednarodno zaščito, zaradi česar tožnikove izjave, da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker so tam v policijskem postopku z njim grdo ravnali, ne zadošča za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško in poniževalno ravnali.
Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da bi se morala Slovenija razglasiti za odgovorno za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ker v roku ni prejela odgovora Republike Hrvaške. Kot izhaja iz drugega odstavka 25. člena Dublinske uredbe, je opustitev odgovora v roku dveh tednov s strani države, na katero je zahteva naslovljena, v kolikor zahteva temelji na podatkih, pridobljenih iz sistema EURODAC, enakovredna sprejetju zahteve.
Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bil tožnik že predan Republiki Hrvaški, bi ga v tem primeru Republika Hrvaška ponovno vrnila Republiki Sloveniji, zato sama predaja za tožnika ne predstavlja težko popravljive škode.
ZUS-1 člen 32. ZUP člen 9, 146. ZMZ-1 člen 82a, 84, 84/1, 84/1-4, 84/2. URS člen 19. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/3, 8/3-e.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - resna grožnja za javni red ali javno varnost - odvzem prostosti - začasna odredba - skrajšani ugotovitveni postopek - pravica do izjave
Za kršitve, ki utemeljujejo izrek omejitve gibanja - pridržanja na podlagi četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 zadošča ugotovitev, da so bile kršitve, ki so napad na osebno in premoženjsko varnost, storjene in zato ni možna ekskulpacija z utemeljevanjem neprištevnosti v smislu kazenske (ne)odgovornosti ali kot je mogoče povzeti tožbene navedbe, silobrana.
Subjektivni odnos tožnika do dogodkov in razlog za te dogodke (zatrjevani predhodni napad in kraja drugih) ne spremenita dejstva, da je tožnik s tem, da je obračunaval s prosilcem A. A. in mu grozil "boš že še videl" ter mu s silo telesa potisnil glavo v umivalnik, ker je želel od A. A. protipravno pridobiti mobitel, ogrožal varnost oseb in premoženja v smislu določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
V konkretni zadevi torej ni bil izveden posebni ugotovitveni postopek, zato procesne pravice, ki izhaja iz posebnega ugotovitvenega postopka, katerih kršitev uveljavlja tožnik v tožbi (146. člen ZUP), niso utemeljene. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da tožnik ni imel možnosti postavljati vprašanj pričam, saj je iz upravnega spisa razvidno, da priče niso bile zaslišane. Glede na to, da tožnik sam priznava, da je imel pravico do izjave o dejstvih in dokazih, ki so podlaga za odločitev in pravico izjaviti se o očitanih kršitvah, je tudi tožbeni ugovor o kršitvi pravice do izjave in načela zaslišanja po presoji sodišča neutemeljen.
Ni bistveno, koliko ravnanj, ki ogrožajo druge ali premoženje, je tožnik naredil, ampak je treba v vsakem primeru posebej, na podlagi konkretnih okoliščin, presojati obstoj ogroženosti osebne varnosti in premoženja v smislu določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki je v konkretnem primeru nedvomno izkazana.
Sodišče je predvsem zaradi intenzitete ravnanja, ki je povzročilo strah drugih, presodilo, da je odločitev toženke za izrek strožjega ukrepa, pravilna.
Tožnik ni pridržan v Centru za tujce zato, ker naj ne bi imela milejšega ukrepa toženka na voljo, ampak zaradi intenzitete, števila ravnanj in po oceni, da se glede na vsa ravnanja tožnika v prostorih azilnega doma utemeljeno pričakuje, da bi v primeru, da bi ostal v prostorih azilnega doma, s kršitvami nadaljeval, kot to jasno izhaja iz izpodbijanega sklepa.
Ni bistveno, ali gre za hujšo ali lažjo kršitev javnega reda, ker toženka svojega ukrepa ni izdala na podlagi 82.b člena ZMZ-1, ampak na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Vendar pa potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi ni izkazana že zato, ker je izrek ukrepa zakonit. Zakonita omejitev gibanja pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave).
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 70, 70/2, 71, 71/3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja drugi državi članici - Dublinska uredba
Ker bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito (in ne kot tujec), bi bile tudi po presoji sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru postopka hrvaških organov ob meji). Zaradi ravnanj hrvaške vojske, ki naj bi jim bil tožnik izpostavljen na meji z Bosno in Hercegovino, tudi če so resnična, tako še ni mogoče šteti, da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški izpostavljen enakim ravnanjem, kot naj bi jim bil ob nezakonitem vstopu v Republiko Hrvaško.
Sistemske pomanjkljivosti v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III se prvenstveno izkazujejo predvsem z dokumenti (poročili, sodbami ipd.) določenih institucij oz. pristojnih organov. Sodišče ugotavlja, da takšni dokumenti v tej zadevi niso bili predloženi, niti niso sodišču znani.
mednarodna zaščita - ponovni postopek - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in nova dejstva - samovoljna zapustitev azilnega doma
Glede na to, da je Zahtevek vložen po poteku devetmesečnega roka, je toženka pravilno na podlagi tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1 Zahtevek obravnavala v skladu z določbami ZMZ-1, ki urejajo ponovno prošnjo.
Po presoji sodišča je toženka na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1, po ugotovitvi, da tožnik v Zahtevku ni predložil novih dokazov niti navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, Zahtevek utemeljeno zavrgla.
Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce člen 5.
mednarodna zaščita - stroški zastopanja stranke - odmera stroškov zastopanja - svetovalec za begunce - pravica do nagrade za opravljeno delo - odvetniška tarifa - napačna uporaba materialnega prava
Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.
Na tako prosilčevo možnost po presoji sodišča ne more vplivati ureditev iz sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1, skladno s katero sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi odloči v treh delovnih dneh. Gre namreč za instrukcijski rok, zaradi česar lahko sodišče ob upoštevanju okoliščin konkretne zadeve izda sodbo kljub prekoračitvi tega roka.
ZMZ-1 člen 50, 50-3. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 46.
Sodišče je v konkretnem primeru ob upoštevanju upravičenosti oziroma dopustnosti (sorazmernosti) posega v pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člen 46(3) in (11) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z prvim in drugim odstavkom 47. člena in člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnika zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - predaja Republiki Hrvaški - bistvena kršitev določb postopka
Tožena stranka ni raziskala trditev o zatrjevanem slabem ravnanju hrvaških organov (kričanju, odvzemu telefona in denarja, o fizičnem nasilju in o grožnjah na železniški postaji). Glede teh okoliščin, ki bi lahko bile relevantne, je torej dokazna ocena tožene stranke izostala, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. Tudi v obravnavani zadevi je iz tožnikovega ravnanja razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Tožnik je bil tri dni nastanjen v azilnem domu, kar kaže na to, da je moral vedeti, da je obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito.
Tožnik pri svojem zaslišanju ni povedal glede svojega lastnega primera nič takega, iz česar bi se dalo sklepati, da mu ob vrnitvi v Republiko Hrvaško grozi kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje, razen tega pa iz odgovora pristojnih organov Republike Hrvaške z dne 5. 9. 2023, s katerim so ti prevzeli odgovornost za sprejem tožnika, izhaja, da se zanimajo za to, ali ima tožnik kakršnekoli zdravstvene težave, bodisi fizične ali psihične, kar kaže na to, da bo za tožnika v primeru vrnitve ustrezno poskrbljeno.
ZMZ-1 člen 51, 51/1. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Tožnikov posplošen opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, saj ni možno sprejeti splošnega sklepa, da bo tožnik zatrjevanega (sicer nekonkretiziranega) ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške, s katerimi, kot je razvidno iz njegovih izjav v upravnem postopku, niti ni imel stikov.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - predaja Republiki Hrvaški
Tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih kot prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Njegova izjava na zaslišanju, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, ker so tam z njim grdo ravnali in nima dobrega občutka, ne zadošča za utemeljen zaključek, da bodo pristojni hrvaški organi po predaji z njim ravnali nečloveško ali poniževalno.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/3, 8/3(e), 9, 9/1. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 6.
omejitev gibanja - mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - ogrožanje varnosti - ogrožena osebna varnost - pridržanje - resna grožnja za javni red ali javno varnost - uporaba prava EU - kaznivo dejanje - ponovitvena nevarnost - ne bis in idem - začasna odredba
V okvir pojma javni red v kontekstu določila četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 spadajo tudi zaščita pred morebitnimi novimi (kaznivimi) dejanji, podobnimi tistim, ki jih je po neprerekanih dejstvih tožnik sicer že storil v Sloveniji, med tem ko se je nahajal v Sloveniji brez dovoljenja za vstop in bivanje v Sloveniji.
Tožnik je bil tik pred tem, da bi ga dne 13. 10. 2023 izpustili iz zapora na prostost, ker je prestal zaporno kazen, zaporno kazen pa je dobil izključno iz razloga, ker je storil tri kazniva dejanja. Šlo je torej za sankcijo kaznovalne narave. Določba 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa ni določba kaznovalne narave, ampak gre za ukrep na področju upravnega prava z namenom zavarovanja ljudi in premoženja zaradi potencialne nevarnosti tožnika za javni red. Po določbi člena 50 Listine nihče ne sme biti ponovno v kazenskem postopku ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil v Uniji v skladu z zakonom s pravnomočno sodbo že oproščen ali obsojen. Tožnik pa v upravnem postopku z izpodbijanim aktom ni bil ponovno kazensko sankcioniran.
Tožena stranka je imela ustrezno dejansko podlago za izrek izpodbijanega ukrepa in ga je ob izdaji pravilno oprla na okoliščino, da tožnik še vedno predstavlja realno nevarnost za življenje in varnost ljudi oziroma premoženja. Ta potencialna nevarnost za javni red oziroma za ljudi in premoženje namreč lahko obstaja tudi po prestani kazenski sankciji, kar pomeni, da pristojni organ lahko izreče ukrep upravne narave po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 prosilcu za mednarodno zaščito tudi po prestani kazenski sankciji, če je potencialna nevarnost prosilca za javni red v zadostni meri izkazana, če je ukrep pridržanja sorazmeren in nujen, tako da ni mogoč z milejšim ukrepom doseči istega legitimnega cilja, to je zaščititi pravice do svobode in varnosti drugih ljudi. Ob tem je treba po sodni praksi Sodišča EU upoštevati naslednje dejavnike: individualno ravnanje prosilca, ki ogroža javni red, v smislu resnične, sedanje in dovolj resne nevarnosti, ki ogroža temeljni interes družbe. To nevarnost mora torej pristojni organ pred izrekom pridržanja preveriti in odločiti tako, da je ukrep zaščite svobode in varnosti drugih uravnotežen s posegom v svobodo prosilca. Za ukrep pridržanja zaradi zaščite javnega reda torej ne zadošča zgolj dejstvo, da je oseba bila obsojena za neko kaznivo dejanje. Treba je upoštevati tudi druge okoliščine, kot so: vrsta in teža tega dejanja, čas, ki je potekel od njegove izvršitve, ter okoliščine, v katerih so nacionalni organi prijeli tujca v povezavi z izvrševanjem kaznivega dejanja ter v katerih je tujec storil kazniva dejanja.
S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, brez da bi tožnik ob tem izkazal neko osebno okoliščino posebne ranljivosti, ne more biti izkazana težko popravljiva škoda. Zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno.
mednarodna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje zahtevka - nova dejstva
Tožnik ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite ni navedel nikakršnih takšnih novih (pravno relevantnih) dejstev ali okoliščin, na podlagi katerih bi tožena stranka morala pridobiti dokaze o stanju v izvorni državi ali morebitne druge dokaze. Iz njegovega tožbenega gradiva tudi ni razvidno določno zatrjevanje okoliščin, zaradi katerih bi bila njegova možnost pridobivanja tovrstnih dokazov bistveno otežena ali onemogočena. Tožnik je svoj zahtevek pavšalno utemeljeval s slabim premoženjskim položajem v Maroku, ki je z Odlokom Vlade Republike Slovenije o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS št. 47/22) razglašen za varno izvorno državo, s čimer ni bila izkazana verjetnost, da bi v morebitnem novem postopku izpolnjeval pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. Iz navedenega razloga bi bilo v konkretni zadevi kakršnokoli dodatno poizvedovanje odveč in ravnanje tožene stranke tudi ni bilo v nasprotju s členom 4(1) Kvalifikacijske direktive.
Obravnavana tožba, ki jo je sodišče prejelo 18. 10. 2023, ni dovoljena, ker o isti stvari že poteka spor med istima strankama, zato je tožbo kot nedovoljeno zavrglo (tretji odstavek 189. člena in prvi odstavek 274. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in petim odstavkom 71. člena ZMZ-1).
Obravnavana tožba, ki jo je sodišče prejelo 18. 10. 2023, ni dovoljena, ker o isti stvari že poteka spor med istima strankama, zato je tožbo kot nedovoljeno zavrglo (tretji odstavek 189. člena in prvi odstavek 274. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in petim odstavkom 71. člena ZMZ-1).