Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - predaja Republiki Hrvaški
Tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih kot prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Njegova izjava na zaslišanju, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, ker so tam z njim grdo ravnali in nima dobrega občutka, ne zadošča za utemeljen zaključek, da bodo pristojni hrvaški organi po predaji z njim ravnali nečloveško ali poniževalno.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Tožnik je bil tri dni nastanjen v azilnem domu, kar kaže na to, da je moral vedeti, da je obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito.
Tožnik pri svojem zaslišanju ni povedal glede svojega lastnega primera nič takega, iz česar bi se dalo sklepati, da mu ob vrnitvi v Republiko Hrvaško grozi kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje, razen tega pa iz odgovora pristojnih organov Republike Hrvaške z dne 5. 9. 2023, s katerim so ti prevzeli odgovornost za sprejem tožnika, izhaja, da se zanimajo za to, ali ima tožnik kakršnekoli zdravstvene težave, bodisi fizične ali psihične, kar kaže na to, da bo za tožnika v primeru vrnitve ustrezno poskrbljeno.
ZMZ-1 člen 51, 51/1. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Tožnikov posplošen opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, saj ni možno sprejeti splošnega sklepa, da bo tožnik zatrjevanega (sicer nekonkretiziranega) ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške, s katerimi, kot je razvidno iz njegovih izjav v upravnem postopku, niti ni imel stikov.
mednarodna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje zahtevka - nova dejstva
Tožnik ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite ni navedel nikakršnih takšnih novih (pravno relevantnih) dejstev ali okoliščin, na podlagi katerih bi tožena stranka morala pridobiti dokaze o stanju v izvorni državi ali morebitne druge dokaze. Iz njegovega tožbenega gradiva tudi ni razvidno določno zatrjevanje okoliščin, zaradi katerih bi bila njegova možnost pridobivanja tovrstnih dokazov bistveno otežena ali onemogočena. Tožnik je svoj zahtevek pavšalno utemeljeval s slabim premoženjskim položajem v Maroku, ki je z Odlokom Vlade Republike Slovenije o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS št. 47/22) razglašen za varno izvorno državo, s čimer ni bila izkazana verjetnost, da bi v morebitnem novem postopku izpolnjeval pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. Iz navedenega razloga bi bilo v konkretni zadevi kakršnokoli dodatno poizvedovanje odveč in ravnanje tožene stranke tudi ni bilo v nasprotju s členom 4(1) Kvalifikacijske direktive.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/3, 8/3(e), 9, 9/1. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 6.
omejitev gibanja - mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - ogrožanje varnosti - ogrožena osebna varnost - pridržanje - resna grožnja za javni red ali javno varnost - uporaba prava EU - kaznivo dejanje - ponovitvena nevarnost - ne bis in idem - začasna odredba
V okvir pojma javni red v kontekstu določila četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 spadajo tudi zaščita pred morebitnimi novimi (kaznivimi) dejanji, podobnimi tistim, ki jih je po neprerekanih dejstvih tožnik sicer že storil v Sloveniji, med tem ko se je nahajal v Sloveniji brez dovoljenja za vstop in bivanje v Sloveniji.
Tožnik je bil tik pred tem, da bi ga dne 13. 10. 2023 izpustili iz zapora na prostost, ker je prestal zaporno kazen, zaporno kazen pa je dobil izključno iz razloga, ker je storil tri kazniva dejanja. Šlo je torej za sankcijo kaznovalne narave. Določba 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa ni določba kaznovalne narave, ampak gre za ukrep na področju upravnega prava z namenom zavarovanja ljudi in premoženja zaradi potencialne nevarnosti tožnika za javni red. Po določbi člena 50 Listine nihče ne sme biti ponovno v kazenskem postopku ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil v Uniji v skladu z zakonom s pravnomočno sodbo že oproščen ali obsojen. Tožnik pa v upravnem postopku z izpodbijanim aktom ni bil ponovno kazensko sankcioniran.
Tožena stranka je imela ustrezno dejansko podlago za izrek izpodbijanega ukrepa in ga je ob izdaji pravilno oprla na okoliščino, da tožnik še vedno predstavlja realno nevarnost za življenje in varnost ljudi oziroma premoženja. Ta potencialna nevarnost za javni red oziroma za ljudi in premoženje namreč lahko obstaja tudi po prestani kazenski sankciji, kar pomeni, da pristojni organ lahko izreče ukrep upravne narave po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 prosilcu za mednarodno zaščito tudi po prestani kazenski sankciji, če je potencialna nevarnost prosilca za javni red v zadostni meri izkazana, če je ukrep pridržanja sorazmeren in nujen, tako da ni mogoč z milejšim ukrepom doseči istega legitimnega cilja, to je zaščititi pravice do svobode in varnosti drugih ljudi. Ob tem je treba po sodni praksi Sodišča EU upoštevati naslednje dejavnike: individualno ravnanje prosilca, ki ogroža javni red, v smislu resnične, sedanje in dovolj resne nevarnosti, ki ogroža temeljni interes družbe. To nevarnost mora torej pristojni organ pred izrekom pridržanja preveriti in odločiti tako, da je ukrep zaščite svobode in varnosti drugih uravnotežen s posegom v svobodo prosilca. Za ukrep pridržanja zaradi zaščite javnega reda torej ne zadošča zgolj dejstvo, da je oseba bila obsojena za neko kaznivo dejanje. Treba je upoštevati tudi druge okoliščine, kot so: vrsta in teža tega dejanja, čas, ki je potekel od njegove izvršitve, ter okoliščine, v katerih so nacionalni organi prijeli tujca v povezavi z izvrševanjem kaznivega dejanja ter v katerih je tujec storil kazniva dejanja.
S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, brez da bi tožnik ob tem izkazal neko osebno okoliščino posebne ranljivosti, ne more biti izkazana težko popravljiva škoda. Zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno.
Obravnavana tožba, ki jo je sodišče prejelo 18. 10. 2023, ni dovoljena, ker o isti stvari že poteka spor med istima strankama, zato je tožbo kot nedovoljeno zavrglo (tretji odstavek 189. člena in prvi odstavek 274. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in petim odstavkom 71. člena ZMZ-1).
ZMZ-1 člen 82a, 84, 84/1, 84/1-4, 84/2. Uredba o hišnem redu azilnega doma (2017) člen 10, 11.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - resna grožnja za javni red ali javno varnost - odvzem prostosti - sorazmernost ukrepa - pravica do izjave
Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu obrazložila, da tožnik vnaša nemir do sostanovalcev in je tudi preverjala, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območje azilnega doma, primeren. Nadalje je v zvezi s tem navedla, da če mu ne bi bilo gibanje omejeno na tak način, kot je določeno s sklepom, bi s kršitvami nadaljeval, ker bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kjer velja enak hišni red, ki ga je kljub opozorilom kršil.
Obravnavana tožba, ki jo je sodišče prejelo 18. 10. 2023, ni dovoljena, ker o isti stvari že poteka spor med istima strankama, zato je tožbo kot nedovoljeno zavrglo (tretji odstavek 189. člena in prvi odstavek 274. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in petim odstavkom 71. člena ZMZ-1).
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ogrožanje varnosti - načelo sorazmernosti - pomanjkljiva obrazložitev - začasna odredba
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali je tožena stranka zatrjevane kršitve pravil bivanja v azilnem domu opredelila kot lažje ali težje v smislu 82.a člena ZMZ-1. Šele v primeru, ko bi bila z navedbo zakonske določbe jasno opredeljena teža tožnikovih kršitev, bi bila možna presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa z vidika 82.b člena ZMZ-1.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter niso izkazane zatrjevane druge okoliščine (na primer tožnikovo zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.
Tožena stranka bi morala tožnico ob prejemu njene vloge skladno s prvim odstavkom 67. člena ZUP najprej pozvati na dopolnitev oziroma popravo na način, da bi ta postala razumljiva in popolna. Le tako bi lahko z gotovostjo ugotovila kaj tožnica s svojo vlogo dejansko želi in šele na tej podlagi bi lahko skladno s prvim odstavkom 23. člena5 ZUP preverila ali je za odločanje v konkretni upravni zadevi sploh pristojna in kasneje ali je tožnica stranka postopka.
Formalna popolnost in razumljivost vloge sta namreč prvi pogoj za presojo, ali ta izpolnjuje procesne predpostavke po 129. členu ZUP.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
V obravnavani zadevi ne gre samo za to, da niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ampak tožnik tudi sicer ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje.
Iz zdravniškega izvida, ki ga je predložil tožnik ni mogoče sklepati, da gre pri tožniku za posebej hudo duševno ali fizično bolezen. V izvidu je navedeno, da gre za povečano anksioznost ob podoživljanju preteklih stresorjev in znižano razpoloženjsko lego, vendar iz tega še ni mogoče sklepati na zelo hudo duševno bolezen. Tudi ob upoštevanju, da tožnik nedvomno ima določeno duševno stisko, sodišče hkrati ugotavlja, da je iz dopisa pristojnih organov Republike Hrvaške z dne 17. 7. 2023, s katerim je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, razvidno, da hrvaški organi povprašujejo po tem, ali ima tožnik kakršnekoli fizične ali psihične težave, kar kaže na to, da bo ob predaji tožnikovo duševno stanje tožnika upoštevano in da ni bojazni, da bi zaradi tega bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Zaradi tega tudi ni potrebno pridobiti še posebej individualnega zagotovila, da bo tožnik prejel zdravniško pomoč in oskrbo.
ZMZ-1 člen 51, 51/1. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti
Za odločitev, ali je tožnik izkazal zelo hude posledice, je treba presoditi, ali trditve in predloženi dokazi kažejo na to, da njegovo zdravstveno stanje ustreza tako opredeljenemu pojmu posebej hude duševne bolezni, posledično pa tudi na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Republiko Hrvaško.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - predaja Republiki Hrvaški
V konkretnem primeru po presoji sodišča ne obstaja nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški. Bistvenega pomena je to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito.
V konkretni zadevi ne gre samo za to, da niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca v Republiki Hrvaški, ampak tožnik tudi sicer ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje, saj bo v tem primeru vrnjen na podlagi Dublinske uredbe in bo imel povsem drugačen status, kot ga je imel, ko so ga hrvaški policisti prijeli po prečkanju bosansko-hrvaške meje.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 20, 20/5.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - Republika Hrvaška - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito
Za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno, ali je tožnik ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi.
V obravnavani zadevi ni sporno, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Glede na navedeno je po presoji sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Drži tožbena ugotovitev, da tožnikova subjektivna izkušnja, če je vse zatrjevano res (da je bi s strani hrvaških organov pretepen, da je moral ob vojakih stati moker, zunaj na meji, da so mu bile zaplenjene njegove stvari (mobitel in denar), da mu ni bil omogočen tolmač ter da je ves postopek potekal v hrvaškem jeziku), omogoča zaključek, da hrvaški organi s tujci, ki se nelegalno nahajajo na teritoriju Hrvaške, ravnajo nečloveško in poniževalno. Glede na povzeta materialnopravna stališča in stališča Vrhovnega sodišča RS, pa ravnanje hrvaških policistov (in vojakov) s tujci, tudi če je resnično táko, kot ga zatrjuje tožnik, ne dokazuje ovir za predajo tožnika Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III.
Tožnikove navedbe o ravnanju hrvaških policistov in vojakov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško - bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, do katerih vseh se je v opredelila toženka v izpodbijani odločbi, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znane niti Upravnemu sodišču RS.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - predaja Republiki Hrvaški
Tožnik je v osebnem razgovoru povedal, da na Hrvaškem ni imel nobenih problemov in da tam ni bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju in ponižanju. S splošnimi, nekonkretiziranimi navedbami ni uspel prepričati sodišča, da bo do takšnega ravnanja hrvaških pristojnih organov prišlo po predaji na podlagi določb Uredbe Dublin III.
mednarodna zaščita - prošnja za priznanje mednarodne zaščite - dokazna ocena - splošna verodostojnost - prosilec iz Pakistana
Tožnik je bil samo enkrat udeležen v pretepu v zvezi z verskim obredom, kjer naj bi dobil hud udarec po nogi s palico, med tem ko za prvi incident (pretep) niti ni rekel, da je bil on žrtev. Poleg tega naj bi bile tarče omenjenih prisilnih obredov mladi fantje, tožnik pa je bil februarja 2018, ko se je prvič umaknil k stricu, kjer je bil varen, tik pred polnoletnostjo. Ob drugem incidentu je že bil polnoleten, v času izpodbijanega akta pa je bil star že 20 let.
Tožnik ni izkazal, da ga izvorna država (policija) ne bi mogla zaščititi zoper zatrjevano matretiranje v času priprav na verski obred šiitov. Tožnik se tudi ne sklicuje na nobeno konkretno informacijo o stanju v Pakistanu, ki bi kazala na to, da ga policija ni sposobna ali da ga ne bi hotela zaščititi
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlogi prosilca za azil - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito je navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih in socialnih razlogov.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 18/2, 20, 20/5. ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - začasna odredba - Republika Hrvaška - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - osebni razgovor
Zatrjevanje tožnika, da na Hrvaškem ni podal prošnje za mednarodno zaščito, ni prepričljivo, saj iz EURODAC izhaja, da je tožnik vnešen kot prosilec za mednarodno zaščito, v tožbi tudi pojasni, da se njegova prošnja šteje zaradi odhoda iz Republike Hrvaške za umaknjeno, pri čemer pa ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Kot izhaja iz 18. člena Uredbe Dublin III, je na podlagi določbe prve alineje prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III je odgovorna država članica dolžna pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejeti prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici, torej niti ni nujno, da bi prosilec vložil prošnjo v odgovorni državi članici.
Republika Hrvaška je dolžna na podlagi Uredbe Dublin II dokončati obravnavanje tožnikove prošnje (prvi pododstavek 2. člena Uredbe Dublin III), oziroma v primeru umika prošnje, zagotoviti dokončanje postopka oz. zagotoviti, da tožnik lahko vloži novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavna kot naknadna prošnja, določena v Direktivi 2013/32/EU (drugi odstavek 18. člena Uredbe Dublin III).
Presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP.