Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 40, 40/2, 40/3, 42, 42/1. ZMZ-1 člen 50, 50/3, 65, 65/1, 64, 64/1, 64/3.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za priznanje mednarodne zaščite - nova dejstva in dokazi - trditveno in dokazno breme - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka
Zgolj ugotovitev, da je dejstvo, s katerim tožnik utemeljuje naknadno prošnjo (tj. tožnikova ogroženost v izvorni državi zaradi njegove spolne usmerjenosti), drugačno od dejstev, ki so bila obravnavana v zvezi z njegovo prvo prošnjo za mednarodno zaščito, za dopustnost naknadne prošnje in njeno vsebinsko obravnavo še ne zadošča. Ker je zatrjevana tožnikova biseksualnost nesporno obstajala že v času prvega postopka in so bile takrat tožniku že znane okoliščine, ki naj bi utemeljevale njegovo prepričanje, da DR Kongo zaradi njegove spolne usmeritve zanj ni varna država, bi moral tožnik za dopustnost njegove naknadne prošnje zatrjevati in dokazati tudi, da brez svoje krivde ob podaji prve prošnje teh dejstev ni mogel uveljavljati.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Hrvaška je svojo odgovornost za obravnavanje prošnje na podlagi točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III že potrdila. S tem je vzpostavljen položaj, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika - prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena navedene uredbe dolžna tudi obravnavati.
ZMZ-1 člen 2, 20, 20/2, 20/3, 49, 49/1, 49/10, 49/13, 52. ZTuj-2 člen 67.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - rok za prostovoljno zapustitev države - izvorna država
V obravnavani zadevi - upoštevaje tožbene trditve - med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Kraljevine Maroko; da je 31. 8. 2023 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in da je tožena stranka pred odločitvijo o prošnji s tožnikom 6. 11. 2023 opravila osebni razgovor. Bistvo tožnikovih izjav, podanih na osebnem razgovoru, je bilo, da je izvorno državo zapustil, ker tam zaradi slabih zaposlitvenih možnosti in slabega zaslužka, dostojno življenje ni mogoče. Med strankama je sporno, ali tožnikove navedbe, podane v postopku za priznanje mednarodne zaščite, predstavljajo dejstva, ki za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 niso pomembna.
Tudi če bi tožnik izkazal, da se v izvorni državi ne more dolgoročno preživljati zaradi tamkajšnjih slabih ekonomskih in socialnih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
ZMZ-1 člen 21, 21/3, 23, 27, 27/7. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4, 4/5, 10/1, 10/1-1, 10/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 11.
mednarodna zaščita - status begunca - spor polne jurisdikcije - politično prepričanje - politično prepričanje kot razlog preganjanja - splošna verodostojnost - dokazna ocena - utemeljen strah pred preganjanjem - preteklo ali bodoče preganjanje - sklicevanje na sodbo SEU - svoboda izražanja - tožbene novote - sprememba veroizpovedi - ocena verodostojnosti izpovedbe - učinek ex nunc - nova dejstva in novi dokazi - dokazni standard - prosilec iz Irana
Za to, da bi mnenje, stališče ali prepričanje prosilca, ki še ni bil v negativnem smislu izpostavljen zanimanju potencialnih subjektov preganjanja v svoji izvorni državi, lahko bili zajeti s pojmom „politično prepričanje“, zadostuje, da ta prosilec trdi, da ima ali da izraža to mnenje, stališče ali prepričanje. To ne vpliva na oceno, ali je strah prosilca pred preganjanjem zaradi takega političnega prepričanja utemeljen.
Ocena verodostojnosti mora zajemati tako pozitivne kot negativne elemente z vidika skladnosti, kontradiktornosti, konsistentnosti in verjetnosti opisa dogodkov, kajti brez obravnavanja pozitivnih in negativnih elementov (ne)konsistentnosti ni mogoče ugotoviti "splošne verodostojnosti prosilca" oziroma njegovih navedb in dokazov. Tožena stranka pa je v dokazno oceno v izpodbijanem aktu vključila izključno elemente, ki govorijo proti verodostojnosti tožnikovih navedb, kakor da nič v njegovih navedbah ne govori v smeri utemeljenega strahu pred preganjanjem, kar pa je za aktualno varnostno situacijo v Iranu in tožnikovo politično angažiranost v smislu izražanja kritičnih mnenj zoper režim v Iranu preveč enostranska dokazna ocena.
Tožnikovo kritično politično prepričanje glede državne politike v Iranu dosega takšno stopnjo prepričanosti, ki jo izraža tudi navzven, da obstajajo utemeljeni razlogi za to, da bi zaradi promocije tega prepričanja v negativnem smislu vzbudil pozornost potencialnih subjektov preganjanja v izvorni državi celo v tem smislu, da bi mu lahko akterji preganjanja pripisali ekstremna proti-režimska stališča in delovanje. Ponovni postopek pridržanja z elementi arbitrarnosti in nasilja zoper tožnika ni izključen v primeru vrnitve še posebej zaradi poostrenih varnostnih razmer v Iranu po septembru leta 2022. Ker je tožnik uspel izkazati obstoj preteklega preganjanja, kar pomeni resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem, bi tožena stranka morala utemeljiti, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se v primeru njegove vrnitve preganjanje ne bo ponovilo, česar pa tožena stranka ni uspela (drugi odstavek 23. člena ZMZ-1) oziroma je nepravilno uporabila pogoje iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, to je kriterije za oceno (ne)verodostojnosti. Po ustaljeni sodni praksi bi morala odvrniti vsakršen dvom oziroma bi morala odpraviti vsakršen resen pomislek, da bi v primeru vrnitve tožnika v Iran prišlo do preganjanja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški
Tožnik je sicer na Hrvaškem bil zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito in je bil tudi že nastanjen v azilnem domu, vendar je glede na to, da je bil tam zgolj 12 ur, četudi v tem časovnem obdobju ni bil povsem zadovoljen z bivanjem v azilnem domu, to tako kratko časovno obdobje, da zaradi tega še ni mogoče govoriti o sistemskih pomanjkljivostih.
V konkretnem primeru po presoji sodišča iz navedenih razlogov ne obstaja nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški.
Ne gre samo za to, da niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca v Republiki Hrvaški, ampak tožnik tudi sicer ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje.
V obravnavani zadevi ne gre za tožnika, ki bi imel hude zdravstvene težave.
Z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1(b). ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca republiki bolgariji - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - subsidiarni upravni spor - procesne predpostavke
Pristojni organ mora, če iz prosilčevih izjav izhajajo okoliščine, ki bi lahko bile upoštevne z vidika spoštovanja načela nevračanja, ne glede na procesno aktivnost prosilca informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je, pomembno tudi, ali bi pristojnemu organu informacije o stanju v relevantni državi morale biti poznane. Toženka v obravnavani zadevi navedenih materialnopravnih izhodišč glede deljenega dokaznega bremena v zvezi z ugotavljanjem ovir za predajo prosilca ni upoštevala. Izpodbijani sklep je izdala zgolj na podlagi ocene tožnikovih izjav na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Bolgariji. Sodišče sicer pritrjuje toženkinemu izhodišču, da je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite, načeloma odločilno ravnanje oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito.12 Vendar pa sodišče ne more sprejeti posplošene toženkine ocene, da vse tožnikove trditve o razmerah v Bolgariji temeljijo na njegovi izkušnji z bolgarsko policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec.
O tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito je bilo odločeno s posamičnim upravnim aktom, to je s sklepom, s katerim je bila tožnikova prošnja zavržena, ker je za obravnavanje njegove prošnje pristojna Bolgarija. Zoper navedeni posamični akt je imel tožnik zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1. Za varstvo človekovih pravic, ki jih je želel tožnik zavarovati z vložitvijo tožbe po 4. členu ZUS-1, torej obstaja drugo (primarno) učinkovito sodno varstvo.
mednarodna zaščita - ponovni postopek - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in nova dejstva
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik navajal nova dejstva, pri čemer pa to, da je študiral v Švici in Franciji ter da so ga policisti v Franciji napadli in pretepli nima povezave z razlogi mednarodne zaščite. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnik v zahtevku prvič navajal družinske težave, omenjeno dejstvo pa je obstajalo že pred izdajo predhodne odločitve, tožnik pa ni izkazal, da tega brez svoje krivde ne bi mogel že prej navesti.
Tožnik je torej v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navedel družinski spor, ki ga doslej ni navajal in gre tako za novo dejstvo, vendar pa tudi po mnenju sodišča ni podal upravičenega razloga, zakaj ni tega navajal že v predhodnem postopku, saj je imel za to imel možnosti pri podaji obeh prošenj in na osebnem razgovoru.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - sistemske pomanjkljivosti
Sodišče pritrjuje tožniku, da izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, saj se tožena stranka do bistvenih navedb ni opredelila. Ni raziskala trditev o zatrjevanem slabem ravnanju hrvaških organov (neobrazloženi omejitvi gibanja brez pravne podlage, neupravičenem zasegu osebnih predmetov, pretepanju in grožnjah). O teh pravno pomembnih okoliščinah je dokazna ocena tožene stranke izostala, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Ovire za predajo prosilca odgovorni državi članici so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 29, 29/3.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - Republika Hrvaška - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - pooblaščenec - začasna odredba
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je bil tožnik v evidenco EURODAC vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški in da tožnikove trditve o grdem ravnanju policistov temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar pa ne more biti prepričljiv razlog za to, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice in da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku.
Prosilci niso omejeni z izpodbijanjem domneve o varnosti držav članic zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti, ampak so vsebinska merila bistveno širša in je treba presojati vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. Vendar pa tožnik ni izkazal, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozila kakršnakoli nevarnost, da bi bile kršene njegove pravice iz 3. člena EKČP ali 4. člena Listine EU, saj se mu glede na njegov opis ravnanja uradnih oseb v azilnem domu na Hrvaškem, ko je imel status prosilca za azil, ni zgodilo nič takšnega, kar bi bilo mogoče opredeliti kot nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Iz zapisnika ni razvidno, da bi bila tik pred zaslišanjem tožniku ponujena brezplačna pravna pomoč svetovalca in bi jo odklonil, zato ima utemeljen razlog, da se lahko na to gradivo sklicuje šele v tožbi.
V zvezi z navedbo v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da bi bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva, ker bi bil v primeru izvršitve sklepa že predan Republiki Hrvaški, pa sodišče pojasnjuje, da Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme.
mednarodna zaščita - ponovni postopek - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in dokazi - trditveno in dokazno breme
Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ogrožanje varnosti - poseg v pravico do osebne svobode - varnostno tveganje - sorazmernost - teža kršitve
Presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa bi bila možna šele, ko bi bila z navedbo zakonske določbe jasno opredeljena teža tožnikovih kršitev.
Resna škoda v smislu 15.b člena Kvalifikacijske direktive ne zajema položaja, v katerem je nehumano ali poniževalno ravnanje, ki bi mu bil prosilec s težko boleznijo lahko izpostavljen, če bi se vrnil v svojo izvorno državo, posledica neobstoja ustreznega zdravljenja v tej državi, če ne gre za namerno odtegnitev zdravstvene oskrbe temu prosilcu.
Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju.
Institut mednarodne zaščite je namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu (storilcu) preganjanja ali resne škode.
Po presoji sodišča je bila tožniku z izpodbijano odločbo zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
mednarodna zaščita - zahteva za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi
Tožnik ni navajal novih pravno pomembnih dejstev in dokazov, ki bi upravičevali nov postopek, zato toženi stranki v obravnavani zadevi ni bilo treba pozvati tožnika na dopolnitev zahtevka.
ZMZ-1 člen 32. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 29, 29/3.
mednarodna zaščita - dublinski postopek - predaja prosilca odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca
Izpodbijani sklep je nezakonit, ker je izdan po preteku 6 mesečnega roka, ko je Republika Hrvaška prevzela odgovornost, v sklepu pa ni navedeno, zakaj je izdan po preteku 6 mesečnega roka
mednarodna zaščita - prošnja za mednarodno zaščito - strah pred preganjanjem - resna škoda - nedržavni subjekt
Dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, je, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.
ZMZ-1 člen 49, 49/1, 49/1-5. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes - vprašanje za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu - pridržanje
Po presoji sodišča sta bila pogoja po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, zaradi katerih je bilo tožniku omejeno gibanje, izpolnjena ob izdaji sklepa o omejitvi gibanja in sta še vedno izpolnjena tudi v času izdaje te sodne odločbe.
Sodišče pritrjuje presoji toženke, da je v obravnavani zadevi podan očiten dvom v tožnikovo istovetnost. Sodišče pritrjuje tudi presoji toženke, da je v obravnavanem primeru podana znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil.
Po presoji sodišča v okoliščinah obravnavane zadeve omejitev tožnikovega gibanja na prostore Centra za tujce prestane vse tri vidike t. i. strogega testa sorazmernosti.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4, 84/2. URS člen 19, 19/3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - resna grožnja za javni red ali javno varnost - odvzem prostosti - pooblaščenec - začasna odredba
Prosilcu za mednarodno zaščito, ki se mu odvzame prostost z nastanitvijo v Centru za tujce, je treba zagotoviti v postopku vsa tista procesna jamstva, kot so določena v 19. členu Ustave, kjer je določen minimum procesnih pravic osebi, ki se ji odvzema prostost ne glede na to, v kakšne vrste postopku se ji prostost odvzema.
Zaslišanje tožnika v prisotnosti pravnega zastopnika bi lahko vplivalo na odločitev tožene stranke tako glede izreka samega ukrepa o omejitvi gibanja kot tudi glede načina izvajanja omejitve gibanja in je zaradi tega zaradi te procesne kršitve sklep odpravilo.
Potrebnost izdaje začasne odredbe je izkazana že zato, ker je sodišče izpodbijani sklep odpravilo.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba
V obravnavani zadevi - upoštevaje tožbene trditve - med strankama ni sporno, da je tožnik 24. 4. 2023 pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito; da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil tožnik 14. 4. 2023 prvič vpisan v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški; da je bila Republika Hrvaška s strani tožene stranke zaprošena za sprejem tožnika ter da je 24. 5 2023 sporočila, da bo v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III ponovno sprejela tožnika. S tožnikom je bil 31. 5. 2023 opravljen osebni razgovor, na katerem je podal izjavo, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa (str. 2 do 4). Glede na tožbene trditve med strankama tudi ni sporna ugotovitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da v konkretnem primeru ne gre za osebo, ki bi potrebovala posebno psihološko ali psihiatrično zdravstveno obravnavo. Sporno je, predvsem, ali zaradi ravnanj hrvaške policije in vojske na meji med Republiko Hrvaško ter Bosno in Hercegovino, o katerih je v postopku pred toženo stranko izpovedoval tožnik, obstaja ovira za predajo tožnika Republiki Hrvaški iz razlogov drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III.
Ker bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito (in ne kot tujec), bi bile tudi po presoji sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka ob meji). Zaradi ravnanj hrvaških obmejnih organov, ki naj bi jim bil tožnik izpostavljen, tako še ni mogoče šteti, da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški izpostavljen enakim ravnanjem, kot naj bi jim bil ob zatrjevanih štirih poskusih nezakonitega vstopa v Republiko Hrvaško.