Ker je tožena stranka sodišče obvestila, da je rok za predajo tožnice v Francijo potekel, predaja na podlagi izpodbijanega akta ni več mogoča. V takem primeru mora tožena stranka razveljaviti izpodbijani sklep in obravnavati prošnjo tožnice za mednarodno zaščito v Sloveniji, če se tožnica nahaja v Sloveniji. Zato tožnica nima več pravnega interesa za odpravo izpodbijanega akta.
Ker je tožena stranka sodišče obvestila, da upošteva, da predaja tožnika Hrvaški zaradi poteka roka ni več mogoča in da bo razveljavila izpodbijani sklep in obravnavala prošnjo tožnika za mednarodno zaščito v Sloveniji, tožnik nima več pravnega interesa za odpravo izpodbijanega akta, saj mu s tem, ko se je tožena stranka odločila, da bo obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, izpodbijani akt ne posega več v njegovo pravico oziroma na zakon oprto pravno korist.
S predajo tožnikov Republiki Hrvaški izpodbijani akt ne posega več v nobeno pravico tožnikov, ki bi jo bilo mogoče varovati z odpravo izpodbijanega akta in vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje. Tožena stranka ima tako prav, da v takih okoliščinah tožnika nimata več pravnega interesa za tožbo na odpravo akta in za vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek.
Tožniku je bilo pred vložitvijo prošnje že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja na podlagi odločbe s številko 239-1/2025/60 (33651-05) z dne 4. 12. 2025, s katero je PP tožniku odredila omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce. Tožnik v času prestajanja zaporne kazni na podlagi navedene sodbe Okrožnega sodišča v Kopru ni zaprosil za postopek mednarodne zaščite. Mogoče je tudi utemeljeno domnevati, da je prošnjo za mednarodno zaščito podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.
Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes, ki mora kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže.
Upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnikov, da zapustijo Slovenijo in se vanjo ne vrnejo, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnikov.
Čas, ko prenehajo razlogi za omejitev gibanja, je lahko ugotovljen le individualno glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Prenehanje razloga za omejitev gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 nastopi takrat, ko ni več nevarnosti, da bi posameznik ogrožal osebno ali premoženjsko varnost, torej ko preneha s tovrstnimi ravnanji.
Namen omejitve gibanja iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je v tem, da se med drugim prepreči ogrožanje osebne varnosti ali premoženjske varnosti, torej je bistvenega pomena izključno presoja, ali nekdo ogroža varnost ali premoženje, ne gre pa za ugotavljanje kazenske odgovornosti določene osebe. Pri tovrstni omejitvi gibanja ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo vrednotam, kot je osebna in premoženjska varnost, ampak zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil.
S tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja morajo dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera.
V primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite dokazno breme prenese na toženo stranko, ki ima dolžnost, da presodi, ali so razmere v državi, kamor bo prosilec vrnjen, primerne.
O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik. Prvenstveno je torej na tožniku dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Niso namreč pravno upoštevni vsa dejstva in dokazi, pač le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja pa mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja.
Zatrjevane pomanjkljivosti morajo dosegati posebej visok prag resnosti, ki je odvisen od vseh okoliščin primera. Ta prag bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila zadevna oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da bi bilo mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.
Vnos večje količine prepovedane droge v azilni dom, v danih okoliščinah, ko je tožnik predhodno že bil udeležen v pretepu s so-stanovalcem, je dejanje, ki terja najstrožji ukrep toženke, in ki ga z milejšim ukrepom po ZMZ-1 ni možno obvladovati. To je omejitev gibanja na Center za tujce. Slednje je nujno potrebno tako zaradi varstva osebne varnosti kot drugih primerljivih razlogov javnega reda v javni ustanovi - azilnem domu, kjer je s pravili določena ničelna toleranca do prepovedanih drog.
Ugotovljene okoliščine v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem so podlaga za sklepanje, da je pri njem podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da gre za tako ogrožajoče okoliščine, v katerih bi njegova predaja Švici lahko povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja in s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP.
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.
Pristojni organ se mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Ne torej takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku, pač pa takrat, ko je postal prosilec za mednarodno zaščito.